Post Malone: AUSTIN

Postyjeva preobrazba iz r & b-baladnika v zbeganega pop-rock zvezdnika je s ploščo AUSTIN dosegla vrhunec. Samooklicani »beli Iverson« skuša z zbirko resnobnih, melanholičnih, pretirano zloščenih in generičnih popevk, ki imajo več skupnega z glasbo benda Maroon5 kot s (kvazi)hiphopovsko sceno, iz katere izhaja, dokazati, da je dokončno prerastel infantilnost obdobja beerbongov in bentleyjev. Prepričan je, da se bo s prenovljeno fasado, ki jo ustvarjata predvsem okorno brenkanje na akustično kitaro in melodramatično izlivanje srca z vibrirajočimi glasilkami, dokazal kot zrel kantavtor, ki želi občinstvu razkrivati globoka življenjska spoznanja. A pod tankim, skorajda prozornim površjem hitro najdemo starega Austina, ki ne loči modrosti od neumnosti.

Arthur Russell: Picture of Bunny Rabbit

Prav neverjetno, da je ena tihih ikon newyorške art scene sedemdesetih in osemdesetih let izdala le en pravi album, no, pogojno dva. Razno(iz)razni zvočni raziskovalec Arthur Russell je najprej leta 1983 v sila omejeni nakladi navrgel Tower of Meaning. Material s plošče je nastal za potrebe neke igre, a zaradi spora z režiserjem je Russell sodelovanje prekinil in šel po svoje. Leta 1986 je potem sledila še meditativno ambientalna, na trenutke vesoljska mojstrovina World of Echo.

Eating Sports: Giorni Sportivi

Bendi danes radi bluzijo o transžanrskosti, a redkokateri zares presega formulaičnost. Razmeroma frišna goriška formacija s člani iz zasedb Etceteral, Kombo C in Kavasutra na prvencu dokazuje, kako lahko sledeč načelom jazz-rock/fusion bendov sedemdesetih let ustvariš godbo, ki je sveža, predvsem pa prekleto zabavna. Pretežno instrumentalne skladbe, ki jih občasno presekajo kolektivni vzkliki, prijetne harmonije ali zajebantski verzi (»Dej gor masku, kje maš masku?!«), zaznamujejo razposajeni aranžmaji, impro momenti, iskrivi kitarski dialogi, poliritmije, domiselna raba semplerja in sinta. Resni godci s finim smislom za humor, ki po izrazni širini konkurirajo fejmičem iz benda KGLW, a so nekoliko bolj »kaučičevsko odpiljeni«.

Adrian Marth & Diana Berti: Crystal Ball Visions

Za tretjo izdajo domače založbe KRI sta moči združila barcelonski mojster mrke plati italo diska Adrian Marth in italijanska EBM-producentka Diana Berti. Z velikansko floto vintidž strojne opreme sta posnela kratko zbirko umazano distorziranih in, blago rečeno, zloveščih synth džemov, ki – kakor sta zgovorno zapisala založnika – zvenijo, kot bi italijanski klasik grozljivk »Dario Argento ob treh zjutraj vstopil v temačen klub«. Čeprav na tej izrazito retronostalgični plošči ne boste našli kakšnih pretiranih presenečenj, saj se dokaj neposredno sklicuje na dediščino synthovskih mračnežev osemdesetih let, gre za dobrodošel prispevek h konsistentno čvrstemu opusu založbe, ki Ljubljano suvereno postavlja na svetovni zemljevid sodobne (dark)wave produkcije.

Aphex Twin: Blackbox Life Recorder 21f

Prvi kult elektronske muzike zadnjega tridesetletja se z novo založniško potezo oglaša po petih letih. V vmesnem času je Richard D. James razvijal različno programsko opremo, novi EP njegovega paradnega projekta Aphex Twin pa je od zadnjega (Collapse) manj agresiven, živčen in divji, zato pa še zmeraj nemiren in temačen. Blackbox Life Recorder 21f je druženje oprijemljivo razpršenih in prepletenih mutacij ritmičnih prevalov in hladno privlačnih, na trenutke atmosferično razvlečenih synthovskih melodij. Precej klasičen Aphex torej, paradoksalen v večnem drobljenju repeticije, pri kateri niti dva koščka nista med seboj enaka. Brezhiben, mojstrski in visokodinamičen ujetnik žanra, ki ga je James ustvaril lastnoročno.

Različni izvajalci: Grounded Compilation – Peace

Ljubljanski festival elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma Grounded, ki bo letos potekal od 24. do 26. avgusta, po zgledu nekaterih tujih festivalov à la Unsound predstavlja svojo prvo kompilacijo, ki prinaša 25 produkcij domačih, regionalnih, srednjeevropskih in svetovnih imen, dejavnih v sodobni klubski, elektronski, eksperimentalni in (hyper)pop glasbi ter zvočnem oblikovanju. Poleg dobrodelnega in aktivističnega vidika kompilacije Mir, ki je namenjena podpori ukrajinske vojske LGBTIQ+, je njen pomen za domačo sceno predvsem združitev ustvarjalk in ustvarjalcev z različnih koncev sveta, ki si delijo sorodno glasbeno senzibilnost. Imena, vključena na kompilacijo, tako ali drugače povezujemo s festivalom, saj so bodisi že nastopila na njem bodisi nastopajo letos ali pa so z organizatorkami festivala povezana zaradi preteklih klubskih prireditev.

Paris Texas: Mid Air

Paris Texas, naglo vzpenjajoče se ime zahodnoobalnega rapa ima po radikalni slogovni preobrazbi več skupnega s punkom kot s hiphopom. Dvojec producentov in raperjev Louieja Pastela in Felixa je nase resno opozoril že z malimi ploščami, z dolgometražnim prvencem Mid Air pa suvereno zacementira svoj status enega najvznemirljivejših izvajalcev, ki rap in trap spajajo s kitarsko muziko. Ne oziraje se na aktualne trende, ki v tem kontekstu v hiphop navadno vnašajo predvsem elemente metalske in emo glasbe, Paris Texas poseže zlasti po čvrstih (post) punkovskih baslinijah in preprostih, minimalističnih, a udarnih elektronskih beatih, ki zares lepo laskajo dvojčevemu surovemu rapanju in uporniškim besedilom. Izjemno prepričljiv prvenec, ki ogromno obeta.

Marc Ribot’s Ceramic Dog: Connection

Ameriški brenkar in pogost obiskovalec naše strani Alp Marc Ribot se v zadnjem petnajstletju pogosto zadržuje v formaciji trojca Ceramic Dog. Njegov peti album je na trenutke prijetno divja, v celoti pa raztreseno in privlačno nepopolna ura zgodovine rocka, ki ohlapno, a nedvoumno vleče nit od bluesa prek rock ’n’ rolla in heavy metala do postpunka in prostega jazza in ki zaradi preprostih (političnih) parol zveni nekoliko zastarelo. V njej odzvanjajo spomeniki od Muddyja Watersa prek Chucka Berryja in Jimmyja pa vse do skupine Black Sabbath, za konec pa od nikoder udari še ljubko razštelano cumbio. Zabavno poslušanje, ki pa ne bo povzročilo opaznejše udrtine na diskografskem opusu prve avantkitare newyorške scene.

Black Milk: Everybody Good?

Detroitska rapovska dvoživka na novem albumu ponovno dokaže, kar je v preteklosti že ničkolikokrat: Black Milk je mojstrski producent in ne ravno izjemen emsi. Naredi-sam fleksibilnež tokrat sicer (ob pomoči peščice najemniških glasbenikov) prožno širi svoj besednjak – Everybody Good? je hibrid, ki zveni skoraj kot bendovski izdelek, saj ga dopolnjujejo izjemno razdelane, v živo odigrane basovske linije, tu in tam pa tudi kakšen klaviaturski vložek. Sicer ponovno osupljivo brezhibno tehnično izvedbo in domiselne ritmične hakeljce nekoliko pokvarijo (ne prvič!) z mehčalcem oprani refreni, ki ploščo vlečejo v smer popevkarskega novega soula in r & b-ja. Neizstopajoče.

Blur: The Ballad of Darren

Očaki britpopa se z devetim albumom vračajo dobra tri desetletja po začetku veličastne poti – in osem let po izidu zadnje plošče The Magic Whip. Čeprav se lahko vsi, verjetno še člani benda, soglasno strinjamo, da je Blur vrhunec dosegel sredi devetdesetih let, njegovo (sporadično) delovanje v 21. stoletju še zdaleč ni zgolj jahanje na stari slavi ali nostalgično obujanje spominov na zlate čase.

Disclosure: Alchemy

Dolgometražni albumi bratov Lawrence so za dosego uspeha vselej stavili na številna gostovanja visokoprofiliranih vokalistov in močen marketing, tokrat pa sta britanska prvaka stadionskega housa samozavestno izdala ploščo presenečenja, na kateri ne gostuje niti eno veliko ime. Dvojec tokrat torej ne skuša očarati z radijskimi hiti, temveč se ponaša z zbirko naspidiranih plesnih bangerjev, ki pa so večidel tako močno pocukrani, da pogosto preizkušajo meje dobrega okusa. Čeprav je naslovnica albuma detajlno izvezen gobelin, je v pomanjšani različici videti, kot bi ga izdelala umetna inteligenca, in takšna je tudi sama plošča: skrbno in mojstrsko sproducirana, a tako izrazito generična, da zveni skorajda anonimno.

nemanja: Voodoo Beat

Plesni drnec se nadaljuje! Hkrati se je zaokroženo sklenil, saj Voodoo Beat končuje »ezoterično trilogijo« albumov paradnega projekta puljskega glasbenika Luke Šipetića. Plošča je čista poletna žurka v zadnjih letih večkrat zaznane prakse neobremenjene kombinatorike svetovnih popularno »eksotičnih« slogov – od veseljaške cumbie prek karibskega basiranja, zahodnoafriškega gruva in anatolskega tripanja do prikupno sladkega tajskega popa in vesoljnega disca. nemanja se tu sploh še ne ustavi in tej nagužvani in na papirju nenavadni druščini proti koncu albuma doda še preverjeni drobec lokalne »ex-yu« tradicije synth-pop-rocka. Pisano, enoplastno in do ušes prijazno. »S tobom bi da đuskam ... ja!«

ANOHNI and the Johnsons: My Back Was a Bridge for You to Cross

Eden najmočnejših glasov sodobnega chamber popa po dobrih desetih letih moči ponovno združuje s svojo zasedbo The Johnsons, poimenovano po Marshi P. Johnson, sloviti aktivistki za pravice skupnosti LGBTQ, katere portret krasi tudi naslovnico albuma. To namiguje na sporočilnost plošče, ki se v desetih pretresljivo otožnih skladbah poglablja predvsem v tegobe in frustracije, s katerimi se Anohni kot trans ženska spoprijema v zadrti družbi. Album v kontekstu avtoričine diskografije pomeni dokaj radikalen zasuk: zaznamuje ga popoln odmik od elektronike, ki je v njeni glasbi nekoč igrala pomembno vlogo, saj tokrat z organsko zvočno paleto raziskuje predvsem estetiko vintidž soula, pogosto pa se spogleduje tudi z gospelom in bluesom.

Dominic Fike: Sunburn

Glasbena industrija v mladega glasbenika in igralca Dominica Fika polaga velike upe. Ko je floridski enfant terrible, malo starejši od dvajset let (med prestajanjem zaporne kazni) na platformi Soundcloud izdal zbirko lo-fi demotov, ki jih je posnel v hišnem priporu, so se zanj začele grebsti založbe velikanke. Iz licitacijske bitke je kot zmagovalka izšla Columbia Records, ki naj bi bila za novega varovanca odštela kar štiri milijone ameriških dolarjev.

African Head Charge: A Trip to Bolgatanga

Pionirski dvojec, ki ga sestavljata dub mag in vodja založbe On-U Sound Adrian Sherwood in jamajški tolkalec Bonjo Iyabinghi Noah, štejemo med vplivnejše londonske zasedbe osemdesetih let. S svojo vizijo »psihedelične Afrike« je vplival na razvoj tribal housa, jungla, dub techna in nasploh britanskih basovskih žanrov. Njegova prva plošča po dvanajstih letih je zlitje tradicionalnih ganskih ritmov (Noah od devetdesetih let živi v mestecu Bolgatanga) in klasičnih dub tehnik. Novi material tu in tam spominja na avanturistične izpeljanke tradicionalnih afriških muzik ljubljanske založbe Glitterbeat (njen varovanec King Ayisoba celo gostuje v nekaj komadih!). Je pa album bolj poklon dediščini kot primer inovativnega duba.

Caterina Barbieri: Myuthafoo

Kraljica ezoteričnih sintovskih aranžmajev in elektronskih zvočnih pokrajin, ki jih simultano zaznamujeta retro (kot Laurie Spiegel ali Suzanne Ciani) in futuristični značaj (v slogu Lorenza Sennija), je lani v ljubljanski Cukrarni navdušila tukajšnje občinstvo. Ljubljenka nišnih festivalov in eno večjih imen konceptualne elektronike oziroma avantgardne elektronike na stičišču minimalizma, trancea, ambienta in sakralne glasbe na novi plošči, katere material izhaja iz seans za album Ecstatic Computation (2019), nadaljuje raziskovanje zdaj že dobro znanih abstraktnih sintovskih kozmosov, le da so tokrat zvočni odtenki še nekoliko temnejši, bolj »bluzovski«, skladbe pa še bolj kontemplativne. Muzika za razodetja na sprehodih.

John Carroll Kirby: Blowout

Do nedavnega je bil John Carroll Kirby človek v senci oziroma najemniški glasbenik, ki redno snema ali producira za priljubljena imena, kot so Solange, Frank Ocean, Miley Cyrus in Norah Jones. Klasično šolani pianist in klaviaturist se je samostojnih založniških pustolovščin lotil leta 2017, hitro pa se je profiliral kot nekonvencionalen, neobičajen in čudaški mojster, ki zna osladne klišeje ravno prav kriviti v nekaj precej avtorskega. Tudi tokrat, na albumu, na katerem se očitno ne jemlje preveč resno. Blowout je ekstremno dostopen »easy-listening« album, ki je do vrha nasičen z melodijami kalifornijske brezbrižnosti. Malo vleče na jazz, malo na soul, malo na funk, zaznamovan z neresnostjo in celo naivnostjo.

Gabriels: Angels & Queens

Ameriško-britanska naveza Gabriels je v živo trenutno morda najbolj navdušujoče in prepričljivo ime soulovskega popa. To je ravnokar potrdila na evropskih festivalskih odrih od Glastonburyja do North See Jazza, kjer se je izkazala kot performerska ekipa najvišjega razreda.

Wata Igarashi: Agartha

Japonski ambasador psihedeličnega techna nas ob debiju vodi v fantastične elektronske zvočne svetove, ki presegajo tradicionalni hipnotizem in se ponašajo z znanstvenofantastičnimi sintovskimi teksturami v tradiciji Vangelisa, Johna Carpenterja in dvojca Drexciya. Skladbe prežema nekakšen nadrealistični značaj v duhu koncepta »glasb četrtega sveta« skladatelja Jona Hassella. Veličastni zvok njegovih modularnih sintov spominja na Alessandra Cortinija, repetitivne forme skladb pa na Caterino Barbieri. Album z izrazito cinematičnim razpoloženjem ponuja idealno kuliso za kakšno nastajajočo animejsko mojstrovino ali filmsko vesoljsko sago. Prvovrstna elektronska fantazmagorija in pristen poklon tako imenovani estetiki vesoljske dobe.

Jam City: Jam City Presents EFM

Če iščete komade, ki vas bodo v poletnih dneh spravljali v dobro voljo in popestrili dolga nočna omizja, je nova plošča britanskega elektronskega producenta kot naročena. Jam City pripravi zvrhan koš klubske sentimentalnosti, zapeljivih dekliških in krhkih moških vokalov, pocukranih poletnih melodij in festivalskih dropov, ki se ponujajo kot idealni »roke v zrak« momenti (posebej komad LLTB!). Sodeč po naslovnici plošče se zdi pomemben navdih tudi iz japonščine izvirajoči slengovski izraz ecchi, ki opisuje rahlo erotično vsebino. Gre za eksplicitno popovsko ploščo (vodja založbe je navsezadnje fejmič Diplo), ki pa se lahko pohvali z izrazitim občutkom za vključevanje underground klubskih zvokov.

Frankly: Life Encoder

V devetdesetih letih smo Slovenci, če ne štejemo izjem, kot je Random Logic, spregledali globalno IDM-ustvarjalnost (položaj je kasneje rešil Kleemar!), zadnja leta pa se aktualna generacija (Vid Vai, Evano, Warlord Chipmonk, Slowmotion Livestream) zvedavo vrača h katalogom založb, kot so Warp, Rephlex, Planet Mu in Skam. Druga plošča Lendavčana Franklyja še odločneje briše sledi za njegovimi metalskimi koreninami (razen v komadu Pekel). Gre za domiselno izpeljanko neklubske elektronike, primerne za poslušanje v naslanjaču, ki se izrazno napaja iz nostalgičnega vajba »braindance« estetik dvojca Boards of Canada, vendar ta zvok tudi spretno nadgrajuje. Avdiofilsko večplastna, aranžmajsko izvirna plata in eden od potencialnih presežkov iz letošnje domače bere.

PJ Harvey: I Inside the Old Year Dying

Ob izdaji nove plošče se je kultna britanska kantavtorica v enem redkih intervjujev spraševala, kako preseči mitologijo, ki se je v desetletjih oblikovala okoli imena PJ Harvey. Kako odstraniti plasti popkulturnega balasta in se prebiti do bistva te enkratne umetnice, ki se je v svetu proslavila kot transžanrska alkimistka, mojstrica reinvencije, raziskovalka ženske s konca 20. stoletja in pretanjena poetinja, ki kljub odmiku od blišča in žarometov diskretno ohranja kultni status? Osebnosti, kot je PJ Harvey, ki jo po ekscentričnosti in karizmatičnosti lahko primerjamo z ustvarjalci, kot so Robert Wyatt, Syd Barrett in Nick Drake, so v sodobnem svetu redkost. Ne preseneča, da je njen povratniški deseti album, katerega razpotegnjeno nastajanje je opisala kot »plezanje po blatu v hrib«, še ena impresivna izdaja, ki danes 53-letno ustvarjalko predstavlja v drugačni luči, kot so jo družbenokritično naravnani predhodniki.

Swans: The Beggar

»Najglasnejši eksperimentalni bend na svetu«, povzročitelj marsikaterega tinitusa in pogosti osvajalec slovenskih odrov Swans dobra štiri desetletja, ki so minila od ustanovitve, praznuje z že šestnajstim albumom. Impresivno. Tega ne počne malenkostno, ampak, prav nasprotno, na debelo, saj The Beggar prileze za las prek točke kar dveurnega kotaljenja. Oziroma bolj temačnega, občasno zloveščega, občasno zračnega, epskega, prostranega, brnečega, nelagodnega, počasi potekajočega in na trenutke hipnotičnega maratona, ki ponovno potrpežljivo in prostrano napada vse kotičke naših čustvenih stanj. Plošča, skozi katero se prebijamo s posebnim trudom in ki je ne osvajamo, ampak ona osvaja nas.

LILAMORS: When I Am Dead, My Dearest

Trio vokalistke Ane Čop, elektronskega producenta Jake Arha in nemškega pianista Thila Seeversa predstavlja impresiven prvenec, svojstveno vizijo atmosferično naravnanega jazza in jazzovsko obarvane ambientalne elektronike, ki mežika dediščini spiritualnega in fusion jazza odprte forme ter ponekod tudi cavovskim instrumentalom Warrena Ellisa. Introspektivna angleška besedila, polna močnih poetičnih impresij, ki jih je navdihnila izguba mentorja, ekspresivni vokal v duhu veličastne Marie Monti, vznemirljivo dinamična elektroakustična sozvočja, zvočne »anomalije« in fluidne strukture skladb gradijo album sanjskih glasbenih podob z nadrealističnim značajem v duhu filmskih mojstrovin Sergeija Parajanova.

Amaarae: Fountain Baby

Ameriška pevka ganskih korenin je med pandemijo zaslovela na TikToku, a že s prvencem je dokazala, da ni le muha enodnevnica, zdaj pa to suvereno potrjuje z drugo ploščo, eklektično zbirko komadov, ki se kljub mainstreamovskemu zvoku ne bojijo eksperimentirati. Ploščo odlikujejo zares razkošni aranžmaji in vrhunska produkcija, ki je zazrta predvsem v zahodnoafriški pop, a se pri tem ne oprijema zgolj afrobeats in dancehall estetike, temveč vplive črpa s tako rekoč vseh koncev sveta. Med drugim se dotakne tradicionalne japonske glasbe, brazilskega baile-funka in španskega flamenka, vmes preseneti celo s hrupno kitarsko glasbo. Po tem opisu bi bilo mogoče sklepati, da zadeva zveni dokaj shizofreno, a pevkini sladkobni in rahlo risankasti napevi vse skupaj povežejo v celovit izdelek.

Killer Mike: Michael

2012. To je leto, ko je atlantska rimarska brzostrelka Killer Mike izdala svoj zadnji samostojni potresni sunek R.A.P. Music, ki je z neposredno ostrino (recimo z antologijskim verzom »I’m glad Reagan dead!«) podiral vse pred seboj, hkrati pa pomeni predzgodbo dvojca Run The Jewels. Album je namreč v celoti produciral El-P, morda kar najobetavnejši newyorški hiphop producent druge polovice devetdesetih let. Med nastajanjem tega projekta sta z Mikom tako kliknila, da sta se odločila nadaljevati in skupaj posneti hudo surov mikstejp pod imenom Run The Jewels (2013). Zgodilo se je nepredstavljivo: plošča je postala absolutni hit, sledile so še tri, dvojec pa je kmalu nastopal kot glavna zanimivost festivalov po vsem svetu. Glasen, surov, političen rap ob boku imen čistega popa, že skoraj deset let.

Janelle Monáe: The Age of Pleasure

Četrta plošča ameriške r&b dive, ki smo jo doslej poznali predvsem po ambicioznih, sofisticirano zapakiranih in afrofuturistično koncipiranih izdajah, je veličastna oda posteljnim ekscesom – dionizično slavje nebrzdanega hedonizma in seksualnega gona, ki pa se zaradi čutnih vokalov ter prefinjeno erotičnih verzov spretno izogne oholemu opevanju telesnih užitkov. Njen poželjivi preplet r&b-ja, afrobeata, reggaeja in soula se napaja iz dediščine glamuroznega seksapila Grace Jones, ki jo ob imenih à la Sister Nancy in Seun Kuti tudi gosti na plošči. Kratek in sladek »feel good« album za vroče poletne dneve in večere, zaradi katerega se ne boste mogli izogniti misli na seks.

Shekuza: FLOORCUTS EP

Vročica sestavljanja in vijačenja modularnih synthov je močno prizadela tudi naše kraje. Eden dejavnejših tovrstnih brkljačev je Shekuza, sicer bolj znan kot član skupine Moveknowledgement in dvojca Warhorse, ki je svojo nezgrešljivo naklonjenost trši 4/4 špuri končno zgnetel v samostojno, čisto pravo techno zver. FLOORCUTS je nedvoumno in neposredno klubsko orodje pometanja plesišča, a svoj osnovni namen tudi hudo presega, saj se prav vsi od štirih stilsko temačno enotnih posnetkov izognejo pasti tračnice monotonosti. Shekuza z občutkom in brez predaha počasi stopnjuje pritisk do končne centrifuge neizprosnega bičanja. Osupljivo oprijemljivo.

King Gizzard& the Lizard Wizard: PetroDragonic Apocalypse

Ko približno dvakrat ali trikrat, včasih pa celo petkrat na leto opazimo napoved nove plošče avstralskega seksteta, se lahko vprašamo le: »Kaj bodo ušpičili tokrat?« Virtuozni eklektiki so namreč v trinajstih letih delovanja pokrili tako široko paleto žanrov, da je nemogoče predvideti, v katero smer bodo zavili na naslednjem koraku. Pred štirimi leti, kar je v Gizzardovem merilu vsaj desetletje, so se preizkusili v trash metalu, ki ga zdaj – v še bolj svojevrstni, tehnično kompleksni in rahlo hudomušni, na trenutke skorajda spinaltapovsko parodični maniri – raziskujejo na 24. studijskem albumu. Ta je epska zbirka še bolj epskih komadov o zmajih, čarovnikih in drugih srednjeveško-fantazijskih stvorih, na kateri so ojačevalci vselej naviti do enajstke.

Queens Of The Stone Age: In Times New Roman…

Težko verjamem, da je od razprodanega koncerta vplivne ameriške alter/stoner rock zasedbe v Križankah v sklopu promocije njihove nesporne mojstrovine ...Like Clockwork (2013) minilo že skoraj desetletje. Nedvomno je bil to nastop za v zgodovinski arhiv ljubljanskih koncertov, ki zadnja leta ob zaskrbljujočem pomanjkanju gostovanj bendov tega kova ostaja brez omembe vrednih novih vnosov. Še vedno provokativni frontman Josh Homme, ki se je moral ob različnih priložnostih zagovarjati zaradi zlorabe drog in alkohola, napadanja fotografinj in domnevnega družinskega nasilja, je leta 2017 z bendom predstavil stadionsko ambiciozni in plesno razpoloženi album Villains, na katerem je pustil pečat pop producent Mark Ronson, kar nekaterim fenom pričakovano ni bilo všeč. Trilogijo plošč za založbo Matador zdaj zaokrožuje z novim albumom, ki predstavlja ponoven zasuk proti bluesovsko razpoloženim in puščavsko zaprašenim Queensom.