Še ena neresnična zgodba o nasilju migrantov v Ljubljani

Potem ko je policija ugotovila, da se posilstvo, ki je aktiviralo neonacistične člane skupine SOS, v resnici ni zgodilo, je zdaj uradno potrdila še, da incidenta na mestnem avtobusu, kjer naj bi bil Maročan nadlegoval in poškodoval osnovnošolke, ni bilo. Nobeden izmed medijev in oseb, ki so zgodbo uporabili za zbujanje strahu, se za to ni iskreno opravičil ali popravil napake.

Dobri nameni, vendar vprašljiva izvedba

Osnutek revizijskega poročila, ki ga je pripravilo računsko sodišče, ugotavlja nepravilnosti pri nakupu 13 tisoč računalnikov v vrednosti 6,5 milijona evrov – namenjeni naj bi bili izposoji najranljivejšim skupinam –, ki ga je že pred časom opravilo ministrstvo za digitalno preobrazbo. Ministrstvo naj bi se bilo za nakup odločilo brez predhodne opredelitve dejanskih potreb, prav tako ni moglo ustrezno definirati tehničnih specifikacij, navaja poročilo, nakup tako ni bil opravljen v skladu z načeli učinkovitosti in gospodarnosti.

SD se vrača na stare tirnice

Za plevel je to dobra novica: kaj se bo zgodilo s stavbo na Litijski, še ni jasno – in verjetno še vsaj nekaj let ne bo. Ministrstvo za pravosodje je stavbo prevzelo, jo zavarovalo in zaplombiralo, okolico so očistili igel, zdaj iščejo denar za sanacijo strehe, ki pušča. Ampak to bo bolj začasna rešitev. Kaj ali kdo bo tam bival ali delal, ni še nikomur jasno. Uradno je stavba v lasti Republike Slovenije, z njo pa upravlja ministrstvo za pravosodje; verjetno bo v naslednjem koraku ustanovljena delovna skupina, ki bo morala najti neko rešitev. Za zdaj so mogoči prav vsi scenariji; nekateri odgovorni za projekt, s katerimi smo govorili, zagovarjajo celo rušitev obstoječega objekta. A v vsakem primeru bo postopek dolgotrajen. Potem ko bodo vpleteni dobili neko idejo, kaj naj bi tam kdo počel, bo iz tega nastala investicijska dokumentacija, na podlagi investicijske dokumentacije pa bo nekoč v prihodnosti ministrstvo za pravosodje – ali katero drugo – lahko v napovedi proračuna rezerviralo denar.

Fašizem / Ste ga že kaj pogrešali?

Leta 2002 se je na francoskih predsedniških volitvah v drugi krog prebil Jean-Marie Le Pen, veliki vodja skrajno desne Nacionalne fronte, antisemit, slavilec kolaborantskega maršala Pétaina in zanikovalec holokavsta. Francija je bila šokirana. Evropa še bolj. Panika je bila brezmejna. Le Pen francoski predsednik? Bo predsednik svetovljanske Francije res postal fašist? Nepredstavljivo! Nemogoče! To se ne sme zgoditi!

Državno podjetje, strankarsko igrišče

DRI, Družba za razvoj infrastrukture, je podjetje v stoodstotni državni lasti, ki zagotavlja inženirske storitve in je vključeno v največje, tudi milijardne infrastrukturne projekte države. A čeprav gre za izjemno pomembno in vplivno družbo, je drugače od drugih državnih podjetij, kot sta Dars in Slovenske železnice, precej manj na očeh javnosti; še najbolj je DRI znan kot zaposlovalec Aleša Hojsa, bivšega Janševega notranjega ministra in na zadnjih evropskih volitvah neuspešnega kandidata za evropskega poslanca. Nedavno končana revizija računskega sodišča kaže, da so vlade zadnja leta DRI upravljale negospodarno, brez skrbi za javni interes in brez upoštevanja dobrih korporativnih praks. Ali bo kdo odgovarjal, je zgolj retorično vprašanje, nihče namreč nima resne želje, da bi posegel v to nenavadno državno družbo.

Izkoreniniti neplačevanje

Izkoriščanje, nezadostno plačevanje in celo neplačevanje verjetno v nobeni drugi panogi niso tako zelo samoumevni kot v kulturi. Gre za razširjeno ravnanje, za katero se v odnosu do samostojnih kulturnih delavcev odločajo ne le javni zavodi, ampak tudi nevladne organizacije. Seveda ne vsi, številni pa. Ko so kulturnike v zadnji Poligonovi raziskavi o delavcu v kulturno-kreativnem sektorju v času kovida (2022) povprašali, zakaj teh nespodobnih povabil ne zavrnejo – oziroma zakaj z javnimi zavodi sodelujejo, četudi jim ti za opravljeno delo ne plačajo –, so navajali, da si ne želijo zapreti vrat za prihodnje, morda plačano sodelovanje. Mlajšim se je zdelo, da ob tem nemara pridobijo vsaj »izkušnje« in »poznanstva«. Ključni razlog pa so priporočila; te potrebujejo, da bi pridobili in ohranili status samozaposlenega v kulturi. Ali s tem lahko preživijo, je bilo doslej drugotnega pomena.

Za podatkovne centre?

Konec maja je ministrstvo za digitalno preobrazbo obiskala delegacija predstavnikov družbe Equinix Italia in Gospodarske zbornice Slovenije, konkretneje tamkajšnjega Združenja za informatiko in telekomunikacije. Predstavnikom ministrstva so predstavili načrte Equinixa »za širitev podatkovnih centrov v regijo in prosili za podporo pri izvedbi postopkov«.

Ustavni sodnik v prekršku

Po daljšem času se je v primeru ustavnega sodnika dr. Klemna Jakliča, ki je imel šest let med službovanjem na ustavnem sodišču odprt popoldanski s. p., oglasila protikorupcijska komisija. Zoper ustavnega sodnika Jakliča je uvedla prekrškovni postopek, ker ustavnega sodišča leta 2017 ni obvestil o odprtju s. p.-ja, letos marca pa tudi ne o zaprtju, čeprav bi to v skladu z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije moral storiti.

Vsi smo Glas ljudstva

V državi mrgoli najrazličnejših zdravstvenih društev in združenj, a velika večina jih zastopa ozke, zasebne interese. Zdravniške organizacije, od zdravniške zbornice, zdravniškega društva do sindikata Fides, so večinoma stanovska združenja zdravnikov. Imamo tudi veliko društev bolnikov, a jih s takšnimi ali drugačnimi interesi financirajo ali podpirajo posamezna zdravstvena podjetja. V preteklosti so imeli o zdravstvu veliko povedati upokojenska društva in sindikati – in spet se je izkazalo, da so oboji imeli sklenjene sponzorske pogodbe z zasebnimi zdravstvenimi zavarovalnicami. V Sloveniji imamo tudi množico različnih »specialnih« društev, katerih glavni namen pa ni razvoj neke medicinske discipline, ampak pretakanje denarja. Takšno je bilo Društvo za razvoj ortopedije – leta 2022 obsojeni zdravniki ortopedi so naročali medicinske pripomočke pri nekaterih podjetjih, ta pa so v zameno »donirala« denar njihovemu društvu.

»Zame so bili protivladni protesti zakoniti in policija je bila politično zlorabljena, da jih je preprečevala in razganjala«

Za sedanjega notranjega ministra se zdi, kot da nekako ni človek, ki bi bil prva izbira vsakokratnega mandatarja za vodenje tega državotvornega resorja, in tokrat res ni bil. A ko enkrat zasede mesto v vladi, si je pravzaprav težko predstavljati, da bi ga odnesla kaka kaprica, politična naivnost, kaj šele resnejša afera. Še vedno vztraja, da se za notranjega ministra ne spodobi, da bi po nepotrebnem nastopal v javnosti, zato pa se nabere toliko več neprijetnih vprašanj, ko vendarle privoli v pogovor. Tokrat smo se pogovarjali o migracijah in razlogih zanje, varnosti in solidarnosti, (de)politizaciji policije, različnosti in podobnosti notranje politike prejšnje in sedanje vlade, rezilni žici in (ne)humani obravnavi tujcev.

Kdo dobiva »umazani« denar?

Sredi maja je poslovnež in milijonar Mihael Strmljan – leta 2021 je bil na Managerjevi lestvici s 30 milijoni evrov premoženja razglašen za 85. najbogatejšega Slovenca – s tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde. S šestimi obtoženimi je namreč sodeloval pri večmilijonskem pranju denarja. V skladu s sporazumom je Strmljan ob poplačilu utajenih davkov, povrnitvi škode podjetju in plačilu kazni moral nakazati še 280.000 evrov v dobrodelne namene. Tolikšno nakazilo je predlagal državni tožilec Matija Hostnik. Katere javne ustanove in nevladne organizacije so prejele denar, na specializiranem državnem tožilstvu niso razkrili; izvedeli smo le, da je šlo za 17 različnih prejemnikov, ki jih je izbral Strmljan oziroma njegov zagovornik. Ta aktualni primer ponovno odpira vprašanje, aktualno že pred leti: Ali je način izbora organizacij, ki dobijo denar od storilcev kaznivih dejanj, ki se »poravnajo«, pravilen? Pogledali smo, kdo je dobival denar v zadnjih desetih letih.