-
Olimpijski karneval
Te dni ste lahko srečali ljudi, ki so začudeno pripovedovali o čudnih, bizarnih, eksotičnih olimpijskih športih, toda začudeni niso bili le nad tem, da so te športe videli na zimski olimpijadi, ampak tudi nad tem, da ti športi sploh obstajajo. Curling. Skeleton. Smučarski kros. In tako dalje. Pa vendar to še ni bilo vse: bolj kot nad tem, da so to olimpijski športi, so bili začudeni nad tem, da so v teh na videz...
-
Legija
Ko pride do konca sveta, se ljudem zmeša, kaj šele filmom o koncu sveta. Iskreno rečeno: ko pride do konca sveta, se začne filmom blesti. Vsak sicer ponuja svojo verzijo konca sveta, kot da bo konec sveta le orjaški nakupovalni center, le apokaliptična afirmacija »možnosti izbire« (izberite si svoj konec sveta!), toda vsi verjamejo, da je rešitev v Bibliji - da torej Biblija ni opis tega, kar se je že...
-
Volkodlak
Volkodlak bo v uteho le tistim, ki niso videli Cheja, v katerem je Benicio Del Toro igral Cheja - in Che je bil, kot veste, dokaj zaraščen. Če hočeš izgledati kot revolucionar, potem moraš izgledati kot Karl Marx, ki je kot Karl Marx izgledal zato, da bi izgledal kot revolucionar. V Volkodlaku Del Toro dobi kocine, ko ga ugrizne volkodlak - polna luna je dobra za revolucijo, ker se ponoči vse jasno vidi, toda...
-
Boljši, hitrejši, močnejši
Ameriko ubijajo vojne, teroristi in finančno-gospodarska kriza: Amerika postaja šibka, zgroženo ugotavlja ameriška desnica. Drugi zdaj že nekaj ponavljajo: ameriški imperij je v zatonu! Amerika ni več tako močna, kot je bila! Mišice so ji uplahnile! In dobro veste, kdaj je bila Amerika močna: v času Ronalda Reagana. Potemtakem v osemdesetih.
-
-
Šola za življenje
Šola za življenje je Jane Austen tik pred seksualno revolucijo. Jenny (Carey Mulligan) je 16-letna punca iz londonskega primestja, ki je na tem, da jih dopolni 17 - in še vedno je nedolžna. Piše se pač leto 1961, ko so spolna abstinenca, spoštovanje generacijskega prepada, razredni status quo ter fiksna meja med adolescenco in odraslostjo še vedno stebri starega, rigidnega, puritanskega režima.
-
Valentinovo
Zaradi mene lahko praznujete valentinovo, toda vedeti morate, da filmi ne upravičujejo obstoja tega praznika. Lep primer je Valentinovo, romantična komedija, v kateri imate kak ducat ultra vljudnih likov, ki se romantično zapletajo in odpletajo.
-
Zgodilo se je v tovarni punčk
America's Funniest Home Videos. S tole naturalistično, digitalno, improvizirano kriminalko, postavljeno v malo, zakotno, ameriško vukojebino, med depresivne white-trash naturščike (Debbie Doebereiner, Dustin James Ashley, Misty Dawn Wilkins), zaposlene v lokalni tovarni igrač, je skušal Steven Soderbergh pred nekaj leti lansirati nov model distribucije malih, neodvisnih, riskantnih, arty filmov, ki bi štartali...
-
Tristana
Ljudje pogosto mešajo Tristano in Viridiano, kar pa niti ni tako zelo presenetljivo. Oba filma je režiral Luis Buñuel, specialist za morbidne, tako rekoč nadrealistične vojne spolov, pri obeh najdete ista scenarista (Julio Alejandro & Luis Buñuel), oba sta posneta po romanih (ne istega avtorja), v obeh igra Fernando Rey in v obeh mlada, seksi punca postane mazohistični plen patriarhalnih fantazij...
-
Kaj se je zgodilo?
Končno je Slovenija dobila nekaj, s čimer se lahko identificira. Tako domače to zveni. Končno je tudi Slovenija dobila svojo »verzijo Fritzla«, svojo »Sodomo in Gomoro«, svoj »propad rimskega imperija«, kot je oznanil glas ljudstva, ki je te dni divje, agresivno, militantno žgal na spletnih forumih in blogih.
-
Splav Meduze
Če niste gledali SuperBowla, finala ameriškega prvenstva v nogometu, spektakla vseh spektaklov, ki si ga je ogledalo več kot 100 milijonov Američanov, kar je TV-rekord, potem morate vedeti le tole: zmagali so Svetniki, ekipa iz New Orleansa. Če ne poznate zgodovine ameriškega nogometa, potem morate vedeti le tole: Svetniki so prvič postali državni prvaki.
-
Bombna misija
Bombna misija najprej ni imela sreče: v ameriških kinih je pridelala le dobrih 12 milijonov dolarjev, pa četudi so jo vrteli 21 tednov. Trudili so se, jo rinili in hvalili, celo glorificirali, toda ni šlo. Ne da je bilo kaj bolje na tujih trgih: iz tujine se je vrnila le z dobrimi štirimi milijoni, pa še to sta dobro polovico izplena narili Britanija in Francija. Drugod je pobr...
-
Na robu teme
Mel Gibson je Thomas Craven, bostonski detektiv, vdovec, zelo navezan na svojo hčer (Bojana Novaković), ki se po daljšem času vrne domov. Mučijo jo želodčni krči, celo bruha in krvavi, obenem pa mu omeni, da mu ni povedala vsega o sebi. Ko se sprehajata, izgledata kot fant in punca, toda še preden bi mu lahko povedala, kako fajn je bilo, ko sta bila mlajša, in kaj jo je tako spremenilo, jo že podre strel...
-
Mi hranimo svet
Hrane je premalo. Kar ostanite na Marsu! Ravno obratno: hrane je preveč. Vzemite le Dunaj: vsak dan vržejo v smeti toliko kruha, da bi lahko z njim nahranili drugo največje avstrijsko mesto. Vprašanje je, koliko kruha vrže v smeti Ljubljana in katero slovensko mesto bi bilo mogoče nahraniti z njim, toda Erwin Wagenhofer, avtor dokumentarca Denar sveta grobar, prav tako izdanega v Mladinini dvd kolekciji, je...
-
Oblačno z mesnimi kroglicami
Gladka, sentimentalno-komična, ringelšpilska 3D animacija, v kateri tipično malo, zakotno mesto ostane brez edinega vira preživetja, toda Flintu (Bill Hader), tipičnemu lokalnemu izumitelju, ki se mu vsi tipično posmehujejo, uspe veliki met - izumi napravo, ki vodo spreminja v hrano. Saj veste, v orjaške hamburgerje, ki potem povzročajo prave potrošniške hurikane.
-
Igre je konec
»Če bi res rad zvedel, kako je bilo, boš verjetno najprej hotel slišati, kje sem bil rojen in kakšno je bilo moje ušivo otroštvo, s čim so se ukvarjali moji starši, preden so me dobili, in tako dalje: vse tisto sranje kot v knjigi o Davidu Copperfieldu; pa, če naj povem po pravici, ne bi rad pravil o tem.« Tako dahne Holden Caulfield, junak ritualnega romana Igra v rži, ki ga je leta 1951 napisal J. D.
-
Igričar
Filmi, v katerih junaki padejo v računalniške igrice, izgledajo kot računalniške igrice. Frustracija, ki ob tem oblije gledalca, je dobro znana: gledalec lahko to igrico le pasivno gleda, ne more pa v njej sodelovati. Ne, ta igrica ni interaktivna, ampak se igra sama. Predstavljajte si, da gledate nekoga, ki igra računalniško igrico: dolgčas, ne.
-
Drugi moški
Ljubosumje je razredna kategorija, ali bolje rečeno - razredno čustvo. Ali si lahko ljubosumje privošči proletarec, ki je cel dan v tovarni, potem pa se zbit vrne domov? Ne. Ljubosumje potrebuje visok budžet. In veliko prostega časa. Vzemite le londonski parček, Petra (Liam Neeson) in Liso (Laura Linney). Bogata sta in uspešna, dizajnerja - čevljev oz. softvera.
-
Zresni se
Če vsaj malce poznate judovski teater, potem vas ne bo presenetil uvodni shtick, ki se odvrti v 19. stoletju (na Poljskem), preden sam film ne odskoči v prelomno leto 1967 - čas velike družbene premene, tektonskega prevrednotenja vseh vrednot, prešpikanih s štikli benda Jefferson Airplane, ki je tik pred bar mitzvahom obnorel Dannyja (Aaron Wolff), sina Larryja Gopnika (Michael Stuhlbarg), profesorja iz...
-
Kje sta Morganova?
Če bo romantična komedija jutri izumrla, bodo čez 100 let romantično komedijo Kje sta Morganova? navajali kot primer romantične komedije, ki je pokopala romantično komedijo. Ne le da se prilepi na vsak še tako utrujeni in dehidrirani kliše, ampak misli, da so klišeji romantični in komični, če nanje prilepiš Hugha Granta in Saro Jessico Parker, ki igrata jet-set newyorški parček v krizi.
-
Gospod Horten
Odd Horten (Bård Owe) je norveški železniški inženir, ki ga na hitro upokojijo, kar ga tako šokira, da pred njim zazija obešenjaški horror vacui, v katerem se v počasnem fokstrotu stiskajo melanholija, tesnoba, minimalistični eksistencializem, tipični skandinavski apokaliptični spleen in mali, tihi, ledeni, posušeni teater absurda. Upokojitev je katastrofa, toda obenem priložnost, da končno obišče svojo...
-
kapsule
Ti čudoviti fantje v svojih letečih napravah: Britanci skušajo dobiti prvo letalsko dirko čez kanal. Kul burleska. Letnik '65. James Fox. Do zadnjega diha: Vojaška akademija postane strelovod najstniške tesnobe. Reaganistični marš. Letnik '81. Tom Cruise & Sean Penn. Nebo ve, gospod Allison: Marinec in nuna na pacifiškem otočku. Modra laguna a la John Huston. Letnik '57.
-
Ubil sem svojo mamo
Ste kdaj videli Vojno zakoncev Rose? Se spomnite tistih divjih, agresivnih, psihodramskih, furijoznih, turbulentnih, megadecibelskih duelov med Michaelom Douglasom in Kathleen Turner? Taki histerični dueli vas čakajo v filmu Ubil sem svojo mamo, ki ga je napisal, posnel in produciral Xavier Dolan, 20-letni kanadski wunderkind. Samska mati (Anne Dorval) in sin (Xavier Dolan), še tako rekoč adolescent, izgledata kot...
-
Napoleon in jaz
Monica Bellucci igra baroneso, Daniel Auteuil pa Napoleona, toda Monica Bellucci ni tisti »jaz« iz naslova Napoleon in jaz: tisti »jaz« je namreč Martino Papucci (Elio Germano), Napoleonov tajnik, ki skrivaj fantazira o tem, kako bi ubil Napoleona. Toda vse skupaj se začne prej: leta 1814, ko Napoleona, padlega francoskega cesarja, izženejo na Elbo.
-
Zbogom, orožje!
1. Ko kdo reče, ukinimo slovensko vojsko, vsi takoj panično vprašajo: kaj bo pa rekel Nato? Kaj si bo mislil? Iskreno rečeno: vas res zanima, kaj o Sloveniji misli Nato? Vas res zanima, kaj bo rekel Nato? A vendarle: kaj pa mislite, da bi rekel? Se spomnite, ko so nam rekli, da moramo za vojsko namenjati tak in tak delež BDP-ja, ker tako zahteva Nato? No, vidite, ta delež smo pred časom zmanjšali.
-
Kako izgubiti volitve
Massachusetts, srce idilične, napol rajske, bukolične, nestresne Nove Anglije, ki je videti tako, kot da Boga pošilja po čike, velja za najbolj liberalno ameriško državo. Za najbolj entuziastično, najbolj predano in najbolj unikatno demokratsko državo. Tam vladajo liberalci - Johna Kerryja in Teda Kennedyja, senatorja, ki ju je v Washington poslal Massachusetts, so republikanci vedno razglašali za »najbolj...
-
Alvin in veverički 2
Spomnite se prvega dela: Jason Lee igra glasbenika, ki mu ne gre, dokler ne sreča treh pojočih veveričk, ki jih popelje do slave. In seveda - veveričke do slave popeljejo njega. Ker je film mutiral v hit, je bilo povsem logično, da bodo posneli nadaljevanje, pa četudi ni bilo jasno, kaj novega bi nam lahko povedali: hej, veliko presenečenje - pojoče 3D veveričke - smo že doživeli.
-
Možje, ki strmijo v koze
Stephen Lang izgleda tako, kot da bi stopil iz Avatarja. Spet igra zadrtega, napetega oficirja, ki srepo strmi predse, le da tokrat svojemu tajniku na lepem oznani: »Zdaj grem v sosednjo pisarno.« Potem silovito steče in se zaleti naravnost v steno: Bum! V sosednjo pisarno ne pride. Prikaže se napis, ki nas opozori, da je v tem, kar bomo videli, več resnice, kot si mislimo.
-
Zasledovalec
Kako je šel že reklamni slogan za Osmega potnika? Aha: »V vesolju nihče ne sliši tvojih krikov.« Južna Koreja je tako vesolje, ali bolje rečeno: v Zasledovalcu se krikov ne sliši. Toda povsem mirno lahko pozabite na zunajzemeljske, intergalaktične pošasti - alien je tu serijski morilec, kakršnega še niste videli. Unikaten. Tako unikaten kot tale triler, ki se igra z živci vseh vpletenih, tudi vas - in...
-
Želvino osupljivo potovanje
Želva s Floride prepotuje Atlantik in se na koncu, po petindvajsetih letih, vrne domov, na Florido. In tale dokumentarec njeno epsko potovanje navdušeno spremlja, kar ga prelevi v sub-Odisejo in poganjek Nomadov neba, medtem ko ga to, da spremlja ogroženo siroto v darwinističnem boju za obstanek, prelevi v sub-disneyjado, ki skuša formatu National Geographica vrniti oceanski zamah Jacquesa Cousteauja.
-
Brez imena Brez imena
Zakaj ljudje iz Mehike in Srednje Amerike tako množično, tako odločno, tako agonično, tako kompulzivno in tako panično bežijo v ZDA? Zakaj izgledajo kot Judje, ki bežijo pred nacisti in ki skušajo za vsako ceno priti »čez mejo«, do svobode? Poglejte si film Brez imena, pa boste lažje razumeli, zakaj. Države, iz katerih bežijo, povsem očitno stojijo na glavi.
