Lara Paukovič

  • Lara Paukovič

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura

    Kam bo šel denar?

    Odbor za kulturo državnega zbora je podprl predlog zakona o kulturnem evru. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Portret

    Primož Bezjak, igralec, ki ni nikoli prehitro zadovoljen s končnim rezultatom

    Primož Bezjak (1977) ni velik ljubitelj intervjujev. Tudi po letih navzočnosti na gledališki sceni in filmskih vlog, ki so s seboj prinesle večjo pojavnost v medijih, sebe ne dojema kot javno osebo in je včasih v zadregi, ko se mora izreči o določeni tematiki. »Razmišljam o tem, kaj je relevantno, na kaj bi moral opozoriti ... potem ugotovim, da je relevantno vse, toda, po drugi strani – kdo pa sem jaz, da bi lahko govoril? (smeh)« Več

  • Lara Paukovič

    8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Družba

    »Bulšit« službe

    Dr. Metoda Dodič Fikfak opaža, da je vedno bolj aktualna tudi izgorelost v povezavi s tako imenovanimi bullshit jobs, »bulšit službami«, v katerih posamezniki ne vidijo globljega smisla. Esej o takšnih službah je leta 2013 v reviji STRIKE! objavil David Graeber in postal je viralen. »To pomeni, da izgorevajo ljudje, ki delajo na področjih, za katera vedo, da nimajo smisla, delo, ki ga opravljajo, torej doživljajo kot bulšit (nakladanje, sranje, op. a.),« pove Dodič Fikfakova. V to kategorijo se uvrščajo najrazličnejše službe – Graeber omenja področja, kot so korporativno pravo, odnosi z javnostmi, upravljanje človeških virov in druga, v glavnem pa gre za to, da to delo na nikogar ne vpliva, tudi če ljudje zanj dobivajo solidno plačo. »To je približno tako, kot da človeka nekam zakleneš za osem ur in mu daš plačo. A ne glede na to, da dobi ta denar, se sprašuje – kaj pa pravzaprav delam?« Pojav izgorelih v takšnih službah je zanimiv, pravi Dodič Fikfakova, kajti ko se je začelo prvič govoriti o izgorelosti, se je ta večinoma povezovala s poklici, ki dajejo. »Zdravniki, medicinske sestre, pedagoški delavci in tako dalje. Tudi študij v zvezi z izgorelostjo je bilo največ narejenih znotraj tovrstnih poklicev – sploh med zdravniki. Je pa res, da moramo upoštevati, da so zdravniki ljudje, ki imajo denar, da študije o izgorelosti plačajo, delavci v tovarnah, na primer, pa ne – ti vedo, da so utrujeni, o kakšnih študijah na tem področju pa seveda sploh ne razmišljajo. Tako da je treba tudi raziskave jemati z neko rezervo. A kakorkoli, zdaj smo dobili še diametralno nasprotno skupino izgorelih ljudi: tistih, ki mislijo, da je njihovo delo nesmiselno.« Taki ne izgorevajo, ker se preveč razdajajo ali ker jih kdo tlači, temveč ker bi radi nekaj prispevali k družbi, bili cenjeni, nekaj spremenili, a za to nimajo pravih možnosti. »V takem primeru pravzaprav izgoriš od nepotrebnosti. Kar naenkrat spoznaš, da si na svetu pravzaprav za nič, nimaš pravih vrednot, če bi bil iz kakršnegakoli razloga odsoten, pa bi te bilo zlahka nadomestiti,« ugotavlja Dodič Fikfakova. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Portret

    Varja Hrvatin, dramatičarka: Ne morem verjeti gledališču, ki se pretvarja, da ne gre za gledališče

    Gledalec – ali bolje rečeno obiskovalec predstave – stoji na odru, v ušesih ima slušalke. Pravkar je skoraj do konca poslušal – ja, poslušal – dramo in se v skladu s tem premikal po različnih odrskih postojankah, zdaj pa si mora sam izbrati njen zaključek. Hoče konec, vreden melodramatičnih hollywoodskih filmov? Želi nekaj iskreno surovega? Ali pa bi raje videl, da bi bil zaključek drame bolj konceptualne narave? Ni problema, na voljo so opcije A, B in C; tako kot je iz različnih možnosti sestavljeno celotno besedilo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov Varje Hrvatin, ki je pred kratkim – potem ko ga je bilo spomladi že mogoče gledati (poslušati? Doživeti?) na Festivalu dramske pisave Vzkrik (katerega soorganizatorka in soavtorica je Hrvatinova) – premiero doživelo na Novi pošti. Več

  • Lara Paukovič

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Družba

    Nihče noče slovenskega kipa svobode

    Pred kratkim smo pisali o slavnostnem odkritju kipa svobode na Selih pri Kamniku; gre za osem metrov visoko leseno skulpturo, ki spominja na Donalda Trumpa in proizvaja »pivo svobode ter klobase miru«. Takrat so organizatorji sporočili, da bodo po odkritju na Kickstarterju začeli kampanjo za rešitev slovenskega kipa svobode, od višine zbranih sredstev pa naj bi bilo odvisno, kakšni bodo postopki rešitve – merili so na to, da bi zbrali dovolj denarja za odkup dela zemljišča v neposredni bližini, kamor bi kip lahko prestavili. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Portret

    Veronika Simoniti, pisateljica

    Še preden se je Veronika Simoniti (letnik 1967) lotila pisanja prvega romana, Kameno seme, s katerim se je 2015 uvrstila v peterico nominirancev za kresnika (pred tem pa je, to je gotovo treba omeniti, suvereno obvladovala področje kratke proze), se je ljubiteljsko občasno ukvarjala s kiparstvom. Ugotovila je, da so si kiparske in literarne tehnike pravzaprav v marsičem podobne. »Ko sem začela pisati Kameno seme, je bilo približno tako, kot bi na stojalo metala glino. Skulptura bi postajala vedno večja, jaz pa sem si mislila – saj lahko še dodajam, to je roman, nihče mi ne postavlja nobenih omejitev. Vendar pa ni čisto tako – v resnici moraš paziti, da ne namečeš preveč gline, ker sicer bo končni izdelek brezobličen, nihče ne bo vedel, kje se začne in kje konča.« V kiparstvu se presežkov znebiš z modelirko, s katero postrgaš odvečen material – tako prideš do idealne oblike kipa, sploh če upoštevamo besede Michelangela, ki je dejal, da je kip vedno že v materialu, naloga kiparja pa je, da ga izdolbe iz njega. Pa v literaturi? »Tudi z jezikom delaš kot z glino, le njegove zakonitosti je treba poznati,« pravi pisateljica. »Kot moraš vedeti, kako se obnaša glina, ko jo oblikuješ, si moraš biti domač tudi z jezikom, da lahko kršiš njegova pravila. Jezik odkrivaš plast za plastjo, da prideš do bistva, do neke resnice.« Več

  • Lara Paukovič

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura

    Mala zmaga za kulturo

    Januarja 2018 je v kulturniških krogih završalo: na programskem razpisu ministrstva za kulturo za nevladni sektor za obdobje 2018–2021 so brez sredstev ostali pomembni kulturni ustvarjalci, med njimi tudi Maska, nepridobitni zavod za založništvo, produkcijo, izobraževanje in raziskovanje, in Emanat, zavod za razvoj in afirmacijo plesa in sodobne umetnosti. Več

  • Lara Paukovič

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura

    Čudaškost literarnega samotarja

    Leta 1975 je Truman Capote, literarni ljubljenec newyorške smetane, napisal kratko zgodbo La Côte Basque, 1965, ki je usodno vplivala na njegov sloves. Capote je v zgodbi, ki se je še 40 let po nastanku drži oznaka ene najbolj nesramnih kratkih zgodb v ameriški literarni zgodovini, brez pomisleka razkril osebne drame in skrivnosti elite, s katero se je družil – nekatere ljudi je v zgodbo postavil celo s pravimi imeni. Tako v njej najdemo odlomek, v katerem se gospa Matthau (v resnici Carol Matthau) in gospa Vanderbilt Cooper (v resnici Gloria Vanderbilt) pogovarjata o svoji dobri prijateljici, Ooni – ni težko ugotoviti, da gre za Oono O’Neill, poročeno Chaplin. V njeni obsežni ljubezenski zgodovini, se spominja gospa Matthau, je bila tudi »tista stvar s Salingerjem«. Gospa Cooper ne ve čisto dobro, za katerega Salingerja gre, a ji gospa Matthau pojasni, da gre za avtorja del Franny in Zooey ter Odličen dan za ribe bananarice. Že zgodaj je želel postati pisatelj in je Ooni, ko jo je, star malo več kot 20 let, spoznal in se vanjo zaljubil, pošiljal po deset strani dolga čustvena pisma. »Oona mi jih je brala, in ko me je vprašala, kaj si mislim o njih, sem odgovorila, da se mi zdi (Salinger) fant, ki se zelo hitro zjoka. Toda njo je zanimalo, ali mislim, da je genialen in nadarjen ali pa samo smešen,« reče gospa Matthau. »Odgovorila sem, da oboje. In ko sem leta pozneje brala Varuha v rži in ugotovila, da je avtor Oonin Jerry, sem bila še vedno istega mnenja.« Capote ji v usta položi še tele besede: »O njem nisem nikoli slišala ničesar, kar ne bi bilo čudno. Vsekakor ni bil navaden judovski fant z Avenije Park.« Več

  • Lara Paukovič

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Družba

    Kaj se dogaja s hišo zakoncev Mlakar?

    V Ločni v Novem mestu, za upravno stavbo tovarne Krka, stoji s slamo krita lesena kmečka hiša, domačija baletnega para, Pie in Pina Mlakarja. Da sta v njej ustvarjala plesalca, obiskovalcu takoj pove napis »pas de deux« (izraz za plesni duet) v tlaku na tleh, poklic stanovalcev pa razkriva tudi notranjost: večji del podstrešja zaseda plesni studio, katerega tla so pokrita s platnom iz predstave LOK, ki sta jo Mlakarjeva predstavila na vseh pomembnejših evropskih odrih. Več

  • Lara Paukovič

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura

    Kakšne slike je kupovala oblast?

    V Narodni galeriji je ta hip na ogled nova razstava iz serije Umetnost za nove dni; za slikami in kipi iz vladne umetnostne zbirke je tokrat na vrsti zbirka Dravske banovine, ki je bila del Kraljevine Jugoslavije in je od leta 1929 do 1941 obsegala približno dve tretjini slovenskega narodnega ozemlja. Za državno zbirko umetnin so v tistem času skrbeli strokovnjaki in umetnostni poznavalci, zbrani okoli upravnikov province, ključen za to, da je bila banovinska zbirka obsežnejša od predhodnih državnih zbirk, pa je bil dravski ban dr. Marko Natlačen. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Portret

    Lukas Zuschlag, baletnik, ki meni, da čustva naredijo umetnika

    Ko je prišel Lukas Zuschlag kot najstnik iz domačega Celovca, kjer je pri slovenskem profesorju končal zasebno baletno šolo, plesat v Slovenijo, ni računal na to, da bo tu ostal tako dolgo. Zdaj je član ansambla ljubljanske baletne hiše že petnajst let in v tem času je postal tudi eno najprepoznavnejših imen. Premagal je tako jezikovno oviro – njegova slovenščina je danes brezhibna – kot prehod iz podeželskega (v Avstriji je namreč živel na kmetiji, obdan z naravo in živalmi) v mestno okolje in že pri dvajsetih dobil prvo glavno vlogo, Romea v baletu Romeo in Julija Yurija Vamosa. Odgovora na to, zakaj mu je tako hitro uspelo, nima, kakor ga najbrž nima noben uspešen človek, ki kljub številnim dosežkom ostaja presenetljivo skromen, povedati ve le, da vedno pleše s čustvi. »Balet združuje umetnost in šport, in sicer je v nekaterih rečeh kot šport, toda ne smemo pozabiti, da gre v osnovi za umetnost. Čeprav zelo spoštujem vse, ki imajo izjemno baletno tehniko, zame vseeno ni tako pomembno, če nekdo lahko naredi serijo piruet, ampak bolj to, da ob tem, ko ga gledam med plesom, nekaj začutim – ker vem, da tudi ona ali on čuti to, kar pleše. In mislim, da znam to prikazati tudi sam. Čustva so tista, ki iz tebe naredijo umetnika.« Tudi na splošno je zelo čustven človek in včasih se mu zdi to slabost – ker si pusti, da se ga stvari dotaknejo, ga tudi lažje prizadenejo. »Po drugi strani pa sem ravno zaradi tega zmožen polno doživeti tudi tiste lepe stvari v življenju. Torej je že v redu, da je tako. Ne bi bil rad hladen. Če bi se nekako zavaroval pred čustvenostjo, bi bile nekatere situacije zame gotovo lažje, bi bilo pa to slabše za mojo umetnost, ker se ne bi znal tako vživeti v vlogo.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Portret

    Katja Gorečan, pesnica

    Čeprav njena lirska subjektka pravi, »kar se tiče poezije, bi hana najraje zakričala. / kar ljubiš, se ti v naši deželi zagnusi«, je velika sreča, da Katja Gorečan – kljub temu da je nekoč tudi sama mislila, da se ji nikoli ne bo uspelo prebiti na pesniško sceno – nad poezijo ni obupala: leta 2012 je v slovensko književnost prinesla svež veter z zbirko Trpljenje mlade Hane, ki vsakdanje prizore iz življenja mladostnice, kot so prva cigareta, spolne bolezni in motnje hranjenja, slika na brutalno iskren, iskrivo humoren in jezikovno pester način. Takrat je štela komaj dvaindvajset let, a je v naslednjih letih dokazala, da z literarnim – in umetniškim nasploh – udejstvovanjem misli resno: diplomirala je na primerjalni književnosti in magistrirala na dramaturgiji, s Trpljenjem mlade Hane prodrla v tujino (knjiga je prevedena v poljščino, obeta se grški prevod in še nekaj drugih), sodelovala pri organizaciji projektov Društva slovenskih pisateljev, gostovala na rezidencah v tujini – to poletje v Grčiji –, izdala še eno pesniško zbirko, Neke noči neke deklice nekje umirajo, in bila nazadnje skupaj z dramaturginjo Niko Švab del performansa Ljubo doma, kdor ga ima, v okviru katerega sta naselili kontejner ob Novi pošti, da bi opozorili na stanovanjsko problematiko – epilog bo performans dobil v soboto, 28. septembra. »Projekt spada k festivalu performansa Slovenskega mladinskega gledališča, kjer so točke izhajale iz sovražnih komentarjev, ki so ob prejemu Prešernove nagrade doleteli Simono Semenič in Majo Smrekar. Naju je po eni strani navdihnil komentar, da bi morali vse umetnike strpati v bokse za pse, po drugi pa sva želeli opozoriti na nemogoče stanje na stanovanjskem trgu. Nika prihaja iz Maribora, jaz pa iz Celja, in če nimaš visokega rednega prihodka, sploh ne pride v poštev, da bi si v Ljubljani lahko privoščil nepremičnino. Kar je, če si zaradi projektov lokacijsko vezan na Ljubljano, velik problem,« pravi umetnica. Tako sta si v kontejnerju uredili osnovne razmere za življenje – s pomočjo prijateljev, ki so jima na vselitveno zabavo nosili pripomočke, kot so odeje in grelnik za vodo – in dobili prostor, kjer sta lahko prespali, če je katera od njiju delala v Ljubljani; kljub temu da je kontejner ob hudem deževju zamakal, ob toplih poletnih dneh pa je bilo v njem neznosno vroče. Seveda zato tam nista mogli preživljati štiriindvajset ur na dan, bolj sta ga uporabljali kot studio za ustvarjanje, v času trajanja projekta pa sta soorganizirali tudi nekaj dogodkov, odprtih za javnost, denimo zelo dobro obiskan literarni večer nepremičninskih oglasov v izvedbi Ane Marije Garafol in Miša Mićića. Več

  • Lara Paukovič

    20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Družba

    Cepivo proti populizmu

    Se še spomnite lesenega kipa Melanie Trump v Sevnici? Jasno, kako bi ga lahko pozabili. A to še ni vse – čez hribe in doline vanj strmi lesena skulptura, imenovana kip svobode, ki spominja na Donalda Trumpa. Tako sta Melania in »Trump« v dialogu podobno kot France Prešeren in Julija Primic v središču Ljubljane. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Borut Krajnc

    20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Kultura

    Jaz, jaz, jaz

    »Brez ega ni literature, branja in književnosti,« pravi Esad Babačić, pesnik. »Vendar je v slovenski literaturi v zadnjem obdobju vse več avtorskega ega v tem smislu, da literati postajajo poslovneži.« Najbrž ni presenetljivo, da je bil v žarišču letošnjega festivala Vilenica, ki je na različnih prizoriščih v Sloveniji potekal prejšnji teden, »ego in fabula«, ego v zgodbi. Gre za pojav, ki ga omenja Babačić – literati so se prisiljeni prodajati; hkrati pa gre za to, da so se pripravljeni tudi vse bolj razgaljati. Avtobiografskega pisanja je vedno več, to je zdaj mogoče opaziti v večini svetovnih literatur. A morda avtobiografija niti ni pravi izraz – pogosteje gre za avtofikcijsko prozo. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Portret

    Iza Strehar, dramatičarka

    »Branje stvaritev Ize Strehar je, vsaj zame, sadomazohistično dejanje, saj ob prebiranju nekje med krohotanjem in jokom, med ganjenostjo in zgražanjem, med zmajevanjem z glavo in pritrjevanjem veš, /.../ da počneš oziroma si počel točno to, kar počnejo njeni liki drug drugemu,« je v gledališkem listu k predstavi Ize Strehar Izkoristi in zavrzi me, ki bo 23. septembra ponovno na ogled v Mestnem gledališču ljubljanskem, zapisala dramaturginja Anja Krušnik Cirnski. Streharjeva se je doslej podpisala pod pet dramskih tekstov, ki se – z izjemo komedije Vsak glas šteje, za katero je leta 2018 prejela žlahtno komedijantsko pero – res ukvarjajo s tematikami, še kako poznanimi mladim tukaj in zdaj: psihične težave, odtujenost v odnosih, droge in alkohol, negotovost na trgu dela, nerazumevanje sveta, v katerega so vrženi. Hlod na avtocesti, njeno prvo dramsko besedilo, na primer obravnava dekle, ki razmišlja o samomoru, v Lahko bi bilo, ampak ni, nastopata pisatelja, ki sta se sprijaznila z življenjem, ki ga živita, četudi sta imela zase sprva povsem drugačne načrte, že omenjena Izkoristi in zavrzi me pa je igra o štirih oziroma pozneje petih mladih, ki se zaradi skrajne naveličanosti in hkrati obupom nad realnostjo igrajo nevarne igre na področju intime. Osvajanje in seks zaradi stave, zaljubljenost v tipa, ki je seksualno izkoriščal tvojo sestro, zdaj pa se dobiva z drugimi ženskami, norčevanje iz ljudi, s katerimi si spal ... vse to je del njihovega vsakdana, prazna življenja pa zvesto dokumentirajo na socialnih omrežjih, celo kadar se jim zgodi kaj tako (skoraj) usodnega, kot je prometna nesreča. Portretiranje naveličanosti mlade generacije je nedvomno pomembna tema za umetnost, vendar pa se z njo – tako v dramatiki kot drugod – zaradi aktualnosti ukvarja mnogo ustvarjalcev, sploh milenijcev, zato je treba biti pri obdelavi materiala previden, da ne zapadeš v klišeje ali ponavljanje. A Iza Strehar se temu vsakič spretno izogne, kar poleg žlahtnega komedijantskega peresa potrjujejo tudi ostala priznanja, ki jih je doslej dobila za svoje delo: posebna omemba na natečaju za nagrado Slavka Gruma in Grossmanove nagrade. Sicer pa njene like poleg neprilagojenosti druži še ena lastnost: večinoma so stari 27 let, to pa je starost, ki jo je sama pravkar dosegla. »Ko sem to ugotovila, sem zapadla v rahlo eksistenčno krizo, kajti že pet let ustvarjam sedemindvajsetletne like, zdaj pa sem sama končno tukaj,« se pošali. »To je znak, da se moram počasi preusmeriti v druge teme.« Več

  • Lara Paukovič

    6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Družba

    Reševanje umetnine

    Steno direktorjeve pisarne v Strojni tovarni Trbovlje je krasila impresivna umetnina, sgraffito (vrezanka) akademskega slikarja Maksa Kavčiča iz leta 1953. A ker Strojno tovarno pravkar rušijo, od nje najbrž ne bi ostalo nič, če je ne bi opazil politik, kulturnik in trboveljski občinski svetnik Aleš Gulič in začel akcijo za ohranitev tega dela. Sliko vrezanke je objavil na družabnih omrežjih, obvestil ministra za kulturo Zorana Pozniča, ki je Trboveljčan in izrazito naklonjen industrijski dediščini, vpletel pa se je tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS). Pobuda ni bila zaman: ZVKDS Celje se je nemudoma odzval in zagotovil nujno dokumentiranje ogrožene stenske poslikave, ki zajema natančno fotodokumentacijo in izris v razmerju 1 : 1, nato pa je restavratorski center pripravil oceno stroškov snemanja stenske poslikave. Dela so se začela v torek, da bodo umetnino lahko nemoteno sneli in restavrirali, pa se je izvajalec rušitvenih del Toming inženiring iz objekta umaknil do vključno 15. septembra – čeprav mu bo to povzročilo nekaj dodatnih stroškov. Več

  • Lara Paukovič

    6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Kultura

    Kratka zgodba pred spanjem

    Na prestolu najbolj priljubljene literarne zvrsti kraljuje roman, vendar pa imajo zveste privržence tudi kratke zgodbe, ki od bralca zahtevajo manj časa (»ena kratka zgodba pred spanjem« se sliši manjši podvig od »tridesetih strani romana pred spanjem«), zato pa več pozornosti; posebej tiste z odprtim/dvoumnim koncem ali bistvom, ki se izlušči šele, ko zgodbo preberemo večkrat. Zadnji dve leti se pri nas najboljšim kratkim zgodbam spet podeljuje nagrada: Novo mesto short, ki vsakič zaokroži istoimenski festival v organizaciji založbe Goga, je zapolnila vrzel, nastalo po ukinitvi Dnevnikove nagrade za kratko prozo Fabula. Letos je na zaključku festivala slavila Vesna Lemaić s kratkoprozno zbirko Dobrodošli, predstavljamo pa tudi zgodbe iz preostalih nominiranih zbirk: Pohlepa Mihe Mazzinija, Anonimne tehnologije Andreja Tomažina in Ugrizov Andreja Blatnika. Več

  • Lara Paukovič

    30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kultura

    Smo pripravljeni na Frankfurt?

    Predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc je poslal pismo ministru za kulturo Zoranu Pozniču. V njem ga opominja na slabe razmere v slovenskem založništvu, ki so trenutno še posebej skrb zbujajoče, ker bo Slovenija leta 2021 častna gostja na mednarodnem sejmu otroških knjig v Bologni, leta 2022 pa na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Za promocijo slovenske književnosti, za prevodne dogovore in intenzivnejši premik slovenskih avtorjev na mednarodno prizorišče je ta sejem izjemnega pomena, vendar pa, piše Merc, nanj nismo pripravljeni, »glede na sredstva za knjigo in založništvo nimamo možnosti«. Več

  • Lara Paukovič

    30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kultura

    Kazen mora biti vzgojna

    Še pomnite čase, ko so morali otroci, če niso ubogali, ždeti v kotu, dokler se niso pokesali za svoja dejanja? Ali pa so vam o tem pripovedovali starši, stari starši? Takšna je morda naša prva asociacija na »kazenski kot«, a razstava Nane Wolke s tem imenom idejo kazenskega kota zgrabi z druge strani, jo pregnete in nas prisili, da razmišljamo o svojem odnosu do kaznovanja, do praks in ljudi, ki si zaslužijo kazen, večnamenskosti predmetov, ki so del našega domačega prostora, meji med erotiko in gnusom in še marsičem. Z njo se mlada umetnica (1994) prvič predstavlja samostojno. Po vzporednih diplomah na Akademiji za vizualne umetnosti in Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje se je preselila v tujino – sprva v New York, zatem pa v London, kjer je trenutno na magistrskem študiju iz upodabljajočih umetnosti na univerzi Goldsmiths. Več

  • Lara Paukovič

    23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Družba

    Nagrajeni Časoris

    Časoris je spletni časopis, ki otrokom ponuja kakovostne novice v jeziku, ki jim je blizu – na ta način jim približa dogajanje v »svetu odraslih«, hkrati pa jih uči, kako ločiti med pravimi in lažnimi novicami. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Portret

    Martina Lončar, oblikovalka nakita, ki si je za izpadle mlečne zobe kupovala prstane

    Vse se je začelo s prstani, kupljenimi na tržnici za drobiž, ki ga je dobivala za izpadle mlečne zobe. Vsakokrat, ko je kakšnega izgubila, je točno vedela, kateri prstan bo dodala svoji zbirki. Imela je pet let, ko so se s starši odpravili na izlet v Celovec – tam ji je posebej v oči padla izložba draguljarne in mamo je prepričevala, naj kupijo katerega od razstavljenih kosov. Na njena pojasnila, da je ta nakit predrag, je prepričano odvrnila: »Potem ga pa ukradimo!« O tem Martini Lončar k sreči ni treba več razmišljati, kajti nakit, prav takšnega, kakršnega bi si zaželela v otroških letih, izdeluje sama, njene kolekcije pa so toplo sprejete v Sloveniji in Italiji, kjer trenutno biva, pa tudi drugod po svetu. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Portret

    Matija Bobičić, slikar

    Kot otrok se je Mariborčan Matija Bobičić (1987) rad igral z majhnimi avtomobili in dinozavri in kmalu se je začel poigravati še z idejo, da bi jih – in ne samo avtomobilov ali dinozavrov, temveč tudi druge risane in filmske junake, ki so ga navduševali – začel risati. Pa ne le to: namesto da bi si kupil kakšno igračo v obliki risanega lika, jo je kar sam narisal na karton in izrezal. Čeprav učitelji likovnega pouka v šoli niso odobravali njegovega entuziazma, ko je bilo treba risati junake, kakršni so dinozavri iz Jurskega parka ali He-man, temveč so mu svetovali, naj se raje drži Martina Krpana ali Ostržka, ni izgubil žara – hodil je na slikarske tečaje, dobil celo nekaj nagrad, še pred vstopom v srednjo šolo je slikal na platno. »V srednji šoli se je vse skupaj sicer malo upočasnilo, ker sem bil pač najstnik in me nič pametnega ni zanimalo, potem pa naprej. (smeh)« Dokončal je likovno pedagogiko v Mariboru in se resno lotil dela, tako da so njegove slike, na katerih je še danes ujeta nedolžnost otroških risb ter viden vpliv risank in risanih filmov, pogosti motivi pa so poleg dinozavrov in prevoznih sredstev še klovni, mutanti in superge, doslej že videle – in še bodo – nekaj sveta. Leta 2015 je na primer sodeloval na NordArtu, mednarodni umetniški razstavi na severu Nemčije, lani je imel samostojno razstavo v New Yorku, letos je pripravil del razstave v Londonu, pripravlja pa se tudi na gostovanje v Pekingu. Več

  • Lara Paukovič

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Politika

    Literarna kariera Borisa Johnsona

    Boris Johnson je po Benjaminu Disraeliju in Winstonu Churchillu predsednik britanske vlade, ki se ponaša z bogato pisateljsko kariero, od katere tudi dobro živi. Johnsonova bibliografija obsega 11 del, med katerimi najdemo življenjepis Winstona Churchilla (ki ga je neskromno primerjal s samim sabo), knjigo o rimskem imperiju in Londonu, pa tudi vodnik po avtomobilskem trgu, ilustrirano knjigo otroške poezije in psevdoavtobiografski roman. Kaj ima Boris Johnson z avtomobili? Med letoma 1998 in 2008 je bil avtomobilski kolumnist za GQ. Neki pisec ga je takrat zaradi seksualnih podtonov v člankih označil za »najslabšega avtomobilskega novinarja«, urednikom pa naj bi bil paral živce s poznim oddajanjem člankov in celo izgubo testnih vozil. Več

  • Lara Paukovič

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Družba

    Z druženjem nad strah in predsodke

    Luiji Juhanes, begunec, malo starejši od 20 let, pripoveduje, kako se je odločil, da bo zapustil rodno Eritrejo: »Ko sem končal srednjo šolo, sem moral v vojsko, tako kot vsi fantje v naši državi. Nekoč smo imeli vaje v vojaškem taboru in skupaj z nekaj prijatelji smo se odločili, da pobegnemo. Takrat sem bil star 18 let.« Prek Sudana in Libije ter nato čez Sredozemsko morje – z ladjo, na kateri je potovalo več kot 800 beguncev – je prišel v Italijo, od tam pa v Ljubljano, kjer biva že več kot dve leti. Ga je bilo hudo strah? »Ne, nisem preveč razmišljal o tem. Konec koncev je pri nas to nekaj normalnega.« V Sloveniji se je spoprijateljil z veliko ljudmi, zadovoljno razlaga in dodaja, da slabih izkušenj s Slovenci tako rekoč nima. Ob prihodu sem sta mu pri vključevanju v družbo pomagali organizaciji Slovenska filantropija in Društvo Odnos, dobil je socialno pomoč in stanovanje, v katerem živi skupaj z begunci iz Sirije, ki so v tem času ravno tako postali njegovi dobri prijatelji. »Po treh letih socialne pomoči ne dobivaš več, vendar se bom znašel. Občasno prevajam, tako da s tem zaslužim nekaj denarja, namen pa imam najti tudi resnejše delo. Rad delam. Želel bi se naučiti slovenščine in študirati – kaj podobnega političnim vedam. Vendar je slovenščina zelo težka.« (smeh) Začetni korak je že narejen, četudi je začel pri osnovah: prva beseda, ki jo je znal v slovenščini, je ’pozdravljeni’ – in izgovori jo zelo suvereno. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Borut Krajnc

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura

    Robert Perišić, pisatelj

    Roberta Perišića, hrvaškega pisca kratkih zgodb in romanov ter nekdanjega novinarja, v zvezde kuje celo Jonathan Franzen, eden najbolj branih ameriških pisateljev. »Robert Perišić je luč, ki sveti z inteligenco in ironijo in nam govori, da povojna Hrvaška ne le obstaja – ampak je pomembna,« beremo na platnicah angleškega prevoda Perišićevega prvega romana Naš človek na terenu (Our Man in Iraq), ki ga je angleško govoreče bralstvo sprejelo z odprtimi rokami – poleg Franznovega blurba je dobil tudi dobre ocene v New Yorkerju in Guardianu. »Verjetno zato, ker Američani, posebej tisti, ki so nasprotovali vojni v Iraku, ne bi mogli napisati romana iz te perspektive,« skromno pravi Perišić, ki je bil spomladi v Ljubljani na predstavitvi slovenskega prevoda svojega drugega romana Območje brez signala o zahojenem neimenovanem kraju nekje v Evropi, kamor posije žarek upanja – tudi ta roman bo konec letošnjega leta dočakal prevod v angleščino. Z avtorjem smo se med drugim pogovarjali o prihodnosti novinarstva, vpetosti ekonomije v intimo, boju proti sistemu in smiselnosti optimizma v današnjem času. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Portret

    Portret: Matic Lukšič, igralec, ki na morju prebira Dylana Doga

    Nahajate se na zabavi in nekdo od povabljenih se je odločil, da bo predvajal hit Moje sonce slovenske najstniške skupine Bepop, megauspešne na začetku novega tisočletja. Lahko zavijate z očmi, lahko sramežljivo mrmrate besedilo – če ste rojeni po letu 1990 – zavoljo otroško-najstniške nostalgije, lahko pa se pridružite človeku, ki poplesava naokoli in poje na ves glas – na vsaki zabavi je praviloma vsaj en tak. Če ste na isti zabavi kot igralec Matic Lukšič (letnik 1992), je zelo verjetno, da je to prav on. Eden njegovih številnih talentov je namreč, da zna na pamet skoraj vsa besedila slovenskih pop uspešnic. »Nekje do trinajstega leta sem preposlušal vso slovensko estrado, od Čukov do Bepopa,« smeje razlaga. »Na neki točki sem ugotovil, da imajo vsi komadi precej podobno formulo: ’se’ se rima na ’te’ in tako dalje. (smeh)« Njegovi glasbeni poskusi pa niso ostali le pri učenju uspešnic – že v srednji šoli (kjer je bil sicer zelo aktiven v ŠILI, šolski improligi) je ustanovil bend, ki obstaja še danes, in kar nekaj njegovih prijateljev je potihem pričakovalo, da se bo glasbi posvetil profesionalno. Ali pa lutkam ali ilustraciji – tudi tja seže njegov umetniški zanos. »V osnovni šoli sem govoril, da bom Svetlana Makarovič, ker je bila zame nekdo, ki zajema vsa področja umetnosti, sem pa hotel biti tudi lutkar. V devetem razredu sem se vpisal na oblikovno, ker sem se želel ukvarjati z ilustracijo, a že takrat sem potihem računal tudi na to, da bom po končani srednji šoli izobraževanje nadaljeval na AGRFT. Toda takrat je bilo vse skupaj še nekako v oblakih. Zanimalo me je veliko stvari.« Fast-forward štiri leta naprej, ko Matic izpolnjuje vpisni list za fakulteto. Na prvem mestu je dejansko pristala igra, kaj pa rezerve? »Pojma nisem imel, kaj naj izberem za back-up plan. (smeh) Nekaj sem razmišljal o muzikologiji, a bi moral znati igrati klavir, jaz pa še kitaro komaj znam, štiri akorde, to je pa to. (smeh) Poleg tega sem vedel, da bom bend nekako ohranjal še naprej, tudi če bom sprejet na igro. Za ALUO pa sem se v resnici premalo pripravljal in nisem imel spet tako velike želje po ilustraciji. In če bi jo vpisal, bi mi bilo pozneje gotovo žal, da nisem šel na igro, tako kot se zdaj kdaj vprašam, kako bi bilo, če bi študiral ilustracijo.« Več

  • Lara Paukovič

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Družba

    Osamljena debela barbika

    Lutka Barbie je letos praznovala 60. rojstni dan. Odkar je prva barbika, ki jo je Američanka Ruth Handler zasnovala na podlagi kartonastih lutk, s katerimi se je igrala njena hči Barbara, ugledala luč sveta, se je marsikaj spremenilo. Več

  • Lara Paukovič

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura

    Knjižnice in knjigarne: zaveznice ali sovražnice?

    Knjižnice so hrami znanja, socialni korektiv in imajo pomembno vlogo pri širjenju bralne kulture, sploh v Sloveniji, ki se lahko pohvali z razvejeno in široko dostopno mrežo splošnih knjižnic. Vendar pa se ob debatah o krizi založništva poraja vprašanje, ali nanjo nekoliko vpliva tudi to, da si bralci pri nas knjige raje izposojajo, kot jih kupujejo. Raziskava Knjiga in bralci V: bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji iz leta 2014 (ravnokar se izvaja nova) je sicer ugotovila, da sta nakupovanje knjig in izposoja v knjižnicah pozitivno povezana, saj je med obiskovalci knjižnic največ sedanjih in potencialnih intenzivnejših kupcev knjig, vendar pa v njej hkrati najdemo podatek, da je znotraj skupine, ki ne kupuje knjig, vseeno dve tretjini tistih, ki si knjige izposojajo. Poleg tega je 78 odstotkov anketirancev zadnjo leposlovno knjigo pridobilo tako, da so si jo izposodili, ne kupili – bodisi v knjižnici (največji delež, 44 odstotkov) bodisi od znancev ali iz domače knjižnice. Zgovorno je, da so celo ljudje, ki bi si nakup knjige lahko privoščili, na najbolj izposojana dela (zadnji tak slovenski primer je Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj, ki je sicer nekaj posebnega, kajti knjiga se za slovenske razmere tudi odlično prodaja; prav tako Jezero Tadeja Goloba, za katero se prav tako še vedno vrstijo virtualne rezervacije) pripravljeni čakati tudi po več mesecev. Da bralci dajejo prednost izposoji, nam postane jasno, že če primerjamo število izposoj in število prodanih izvodov posamezne knjige – število izposoj je praviloma občutno višje od števila prodanih izvodov, tudi če gre za uspešnico. Nagrajeni in večkrat ponatisnjeni roman Draga Jančarja To noč sem jo videl se je prodal v okoli 10.000 izvodih. Knjižničnih izposoj vseh natisov od leta 2010, ko je bil roman prvič izdan, pa je bilo več kot 35.000. Prvih pet največkrat izposojanih knjig v posameznem letu (v letošnjem letu je to otroška knjiga Brina Brihta) ima praviloma od 7000 do 15.000 izposoj, založniki pa so že veseli, če jim – sploh pri domači literaturi – uspe prodati polovico naklade, tj. 200–300 izvodov. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Portret

    Aljaž Primožič, pisec

    Osemnajstletni Aljaž Primožič je letošnji dobitnik Župančičeve frulice, ki jo vsako leto podeljujejo najboljšim osnovnošolskim in srednješolskim pesnikom ter osnovnošolskim deklamatorjem. V konkurenci dvainštiridesetih pesnikov je žirijo v sestavi Veronika Dintinjana, Igor Divjak in Janko Lozar prepričal z grenko ljubezensko pesmijo Moje stanovanje. Vendar si pozornosti ne zasluži le zaradi nagrade, temveč ker kljub mladosti že nekaj let opozarja nase s svojo umetnostjo. Je urednik gimnazijske literarne revije in vodja šolske gledališke skupine, sodeluje pri pesniškem festivalu Izrekanja in literarnih večerih ter dogodkih v rodnem Celju, objavlja v pomembnejših literarnih revijah in na portalih, dve leti je bil del projekta Mlada Drama – prvič so sodelujoči dramska besedila ustvarjali pod mentorstvom Žige Divjaka, drugič Luke Marcena –, režiral pa je tudi že tri produkcije, Jagababo Daneta Zajca, Salomo Oscarja Wilda in posebej odmevno Trpljenje mlade Hane Katje Gorečan. Ker se je v režiji prvič preizkusil tako mlad, se v teh treh predstavah dobro kaže kronologija njegovega razvoja. »Ko smo delali Jagababo, smo se vsi še precej iskali, ampak mislim, da je bil končni izdelek kljub temu dober. Saloma je bila zame spet malo drugačna izkušnja, ker se mi je zdelo, da nisem delal čisto s srcem, ampak če ne drugega, sem se takrat naučil, da moram res stati za predstavo oziroma tistim, kar počnem, ker se to pozna na končnem izdelku. Raje delam v manjši zasedbi, pri Salomi pa je veliko likov – poleg tega nisem v celoti padel v besedilo.« Zato pa se je toliko bolj našel v Trpljenju mlade Hane, s katero so ustvarjalci gostovali na festivalih Trans- generacije in Vizije. Sicer se še vedno nima za režiserja, ker je zanj režiser nekdo s formalno izobrazbo – vendar pa računa na to, da jo bo kmalu imel, izobraževanje želi namreč nadaljevati na AGRFT, smer gledališka režija. »Čeprav tudi pišem poezijo, o primerjalni književnosti ne razmišljam, ker to lahko še naprej počnem ob poklicu. Če mi uspe priti na režijo in dobiti neko zaposlitev na tem področju, bom res zadovoljen.« Več

  • Lara Paukovič

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Politika

    Študentska razsipnost

    Državni zbor je prejšnji teden podprl dopolnilo novele zakona o skupnosti študentov, po katerem se bodo za vodenje poslovnih knjig in izdelavo letnih poročil Študentske organizacije Slovenije uporabljala pravila računovodstva za javne zavode. To bo omogočalo nadzor računskega sodišča nad poslovanjem organizacije, omejene pa bodo tudi plače njenih funkcionarjev, ki so pogosto pod drobnogledom javnosti zaradi netransparentne porabe denarja. Študentskim funkcionarjem je težko karkoli dokazati, čeprav je bilo že večkrat omenjeno, da si z javnim denarjem plačujejo na primer potovanja in zabave. Zadnji primer je navedla mladinska organizacija Univerze na Primorskem Študentska lupa, ki je nastala kot odziv na nekakovostno delovanje v različnih segmentih študentskega organiziranja in je prepričana, da je Študentska organizacija Univerze na Primorskem (ŠOUP) plačala rojstnodnevno zabavo generalnega sekretarja Študentske organizacije Slovenije Aleksandra Sprema. Ta naj bi bila potekala 19. marca v restavraciji Emonec v Kopru, zanjo pa je ŠOUP restavraciji plačal 1500 evrov, zraven pa je treba prišteti še prevoz udeležencev (350 evrov) in plačilo nastopa in prevoza nastopajočih iz Folklornega društva Vuka Karadžića iz Radovljice, kar je stalo 440 evrov. Več