Lara Paukovič

  • Lara Paukovič

    3. 12. 2018  |  Kultura

    Nova reinterpretacija slovenske himne v dobi globalizacije in spajanja kultur

    Se spomnite Dobrodelne Zdravljice? O prvi akciji projekta Žive naj vsi narodi, katerega širši namen je spodbujanje medkulturnega dialoga in širjenje strpnosti, smo v Mladini pisali že pred enim letom, ko je izšla njihova predelava Prešernove Zdravljice v sodobnem glasbenem videospotu. V spotu so se jim poleg slovenskih in priseljenskih glasbenikov pridružili tudi nekateri znani obrazi, ki se zavzemajo za strpnost, npr. Boris Cavazza in Irena Yebuah Tiran, vse skupaj pa je spremljala še dobrodelna akcija, v kateri so s pomočjo Slovenske filantropije zbirali sredstva za pomoč otrokom beguncem pri vključevanju v družbo. Več

  • Lara Paukovič

    29. 11. 2018  |  Kultura

    Čas je 

    Pred parlamentarnimi volitvami so se kulturniki zbrali v kampanji Čas je za kulturo in umetnost, s katero so želeli politike, ki bodo izvoljeni v novo vlado, opozoriti na nekaj nujnih reform kulture, ki se morajo zgoditi v prihodnjem mandatu. Sestavili so seznam štirih ključnih zahtev, s katerimi naj bi se položaj kulture v prihodnjih letih izboljšal – to so (1) primerno mesto za kulturo v družbi, (2) povečanje proračuna za kulturo, (3) strokovni minister/ministrica in (4) nov kulturni model. Volitve so zdaj mimo, projekti, povezani s kulturnim poljem, pa še vedno ostajajo nekako ob strani. Podpisniki javnega pisma so zato medijem poslali nov dopis, s katerim želijo ponovno opozoriti, da je kultura eden ključnih resorjev za razvoj moderne družbe. Več

  • Lara Paukovič

    2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Politika

    Še en žalosten korak nazaj

    Madžarska vlada je že avgusta napovedala, da ne bo več financirala študij spola (za nepoučene: sklop disciplin, med katere sodijo sociologija, literarna teorija, feministične teorije, filozofija, psihoanaliza itd., ki kritično obravnavajo že uveljavljene teoretske vzorce v zvezi s spolom in spolno identiteto) na fakultetah, z najnovejšim odlokom, ki ga je premier Viktor Orbán podpisal prejšnji teden, pa je ta študijski program v resnici izpadel s seznama na Madžarskem dopuščenih magistrskih študijev – češ da gre za ideologijo, ne za znanost. Več

  • Lara Paukovič

    21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Kultura  Za naročnike

    Zgodbe o igrah moči

    Po ljudskih običajih je pust tisti, ki vsako leto prežene zimo, v literarnem svetu pa pri nas začetek pomladi zaznamuje Festival literature sveta Fabula. Na začetku marca, letos bo to od 28. februarja do 8. marca, se Ljubljana spremeni v mesto z obilo mednarodnega literarnega dogajanja. Tuji avtorji se v Sloveniji ustavljajo tudi sicer, med večjimi slovenskimi mednarodnimi festivali velja omeniti še vsaj Vilenico, a Fabula je gotovo – tudi medijsko – eden najprivlačnejših literarnih dogodkov, saj književnosti ne zapira v slonokoščeni stolp, ampak se jo trudi umestit v širši, komunikativnejši okvir in njene teme približati tudi tistim, ki sicer niso redni bralci. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Špela Škulj, fotografinja, ki jo zanima odnos ljudi do narave

    Limbo 1 in Limbo 2, deli fotografinje Špele Škulj (1982), prepletata sanjske, nekoliko nadrealistične motive z elementi, ki opozarjajo na človekovo grobo poseganje v okolje. Na Limbu 1 – če si ga ogledamo pobliže – na samotni obali ob mirnem rožnatem jezercu leži nekaj odvrženih plastenk, na Limbu 2 pa je v ospredju indijska sveta reka Ganges, nekje zadaj pa se vzpenjajo visoke stopnice in hrumijo bagri – trk tradicije in (domnevnega) napredka. Deli sta trenutno na ogled na fotografski razstavi Zajčja luknja, ki jo v Cankarjevem domu lahko ujamete še do prvega marca. To je seveda zgolj drobec obsežnega opusa Škuljeve, po izobrazbi kulturologinje, ki je bila lani ena izmed finalistk za nagrado skupine OHO. Okolje, ekologija in vpliv človeka na naravo, teme, zajete v Limbu 1 in 2, so tiste, ki jo v ustvarjanju še posebej zanimajo. »Za okolje me skrbi, odkar sem bila otrok. Ravno pred kratkim mi je mama rekla, da se spomni, kako sem jo začela že zgodaj opozarjati, da moramo več reciklirati. V srednji šoli sem si potem začela sama šivati obleke in hoditi v second hand shope, da mi ne bi bilo treba kupovati toliko novih kosov oblačil. Pomembno se mi zdi, da vsak zase naredi čim več za okolje, četudi v resnici noben posameznik ne povzroči toliko škode kot industrija.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Igor Lumpert, saksofonist

    Motivacijski citati, kakršen je denimo »Če lahko o tem sanjaš, lahko to tudi storiš«, ki naj bi ga domnevno izrekel Walt Disney, sicer ne upoštevajo, da je marsikaj v življenju odvisno tudi od okoliščin, ne le naših dejanj, a v nekaterih primerih se karte res položijo na ustrezen način, sanje pa postanejo resničnost – kot pri Igorju Lumpertu, leta 1975 v Novem mestu rojenem saksofonistu. V formativnih letih je namreč pisal dnevnik in vanj zabeležil, da bo, »ko bo velik«, živel v New Yorku in da bo glasbenik. »Kot otroka so me zelo zaznamovale glasbene televizijske oddaje. Posebej se spomnim tistih nedeljskih, ko so bili na sporedu ljudski plesi iz vseh jugoslovanskih republik. Užival sem v tem raznobarvnem glasbenem kolažu in nekako vedel, da se bom z glasbo ukvarjal profesionalno,« se spominja. Več

  • Lara Paukovič

    31. 1. 2020  |  Mladina 5  |  Družba

    Borka za pravice žensk v znanosti

    Novozgrajeni teleskop v Čilu, ki je v lasti Ameriške nacionalne znanstvene fundacije in je do nedavnega nosil delovno ime Veliki sinoptični pregledovalni teleskop (LSST, Large Synoptic Survey Telescope), je postal prvi ameriški observatorij, poimenovan po ženski – Veri Cooper Rubin, astronomki, ki je preučevala rotacijske krivulje galaksij in s svojimi dognanji pripomogla k odkritju obstoja temne snovi. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    31. 1. 2020  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Portret

    Janja Majzelj, igralka, ki je tudi strastna bralka

    Janja Majzelj je ena najbolj vsestranskih slovenskih igralk: prepričljiva je v gledaliških vlogah v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je zaposlena – trenutno igra v predstavah Ariol: Zaljubljen do ušes in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, nedavno je bila izvrstna v Nasprotju stvari o svetu s perspektive fašistov, pred leti smo jo gledali v seriji Totalna razprodaja, ki jo je režirala Polona Sepe, pozneje v Maminem dnevu, izkušnje ima tudi s filmi – nazadnje v vlogi nevrotične, z življenjem nezadovoljne Vere v filmu Panika, posnetem po romanu Dese Muck. Ob tem je odlična pevka – njen svojevrstni glas se tesno prilega denimo šansonom Svetlane Makarovič ali uglasbenim pesmim Charlesa Bukowskega (v predstavi Smrt kadi moje cigare, 2012, režija Ivana Djilas). Za odmeven projekt Krizantema na klavirju, uglasbeno poezijo Svetlane Makarovič, je leta 2011 (poleg drugih vlog) prejela Prešernovo nagrado. Kljub temu kritično pripominja, da se nima za pevko. »Skozi glasbo se najlažje izražam. Sem interpretka, ker to je stična točka glasbe in mojega poklica. Da pa bi sebe naslavljala kot pevko, je pretenciozno. Vsak poklic zahteva popolno predanost, kup izkušenj in veliko dela, da bi bil vreden svojega imena.« Glasba jo sicer spremlja od malega, pred tem pa se je samoiniciativno začela učiti še klavir. »Našla sem odlično učiteljico klavirja, ki mi je pokazala osnove, na podlagi tega pa sem se potem lahko učila sama. Tri leta sem to počela vsak dan, potem pa sem prišla do tiste meje, ko bi morala vaditi tehniko. Tu sem se ustavila, ker me je minilo. Želela bi si, da bi imela za sabo več glasbene izobrazbe, a življenje je šlo v drugo smer.« Več

  • Lara Paukovič

    24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Politika

    Dokončna pravica za junaško kapitanko

    Italijansko vrhovno sodišče je prejšnji teden potrdilo, da kapitanka Carola Rackete ne bi smela biti preganjana zaradi reševanja življenj beguncev na odprtem morju. Kapitanka je junija lani z ladjo Sea-Watch 3, na krovu katere je bilo 53 beguncev, zapeljala v pristanišče na Lampedusi, čeprav so ji italijanske oblasti to prepovedovale – ladja naj bi se zasidrala šele, ko bi preostali evropski narodi potrdili, da bodo sprejeli migrante s krova. Kapitanka je na ladji do tedaj skupaj z begunci preživela 17 dni in številni med njimi so bili v zelo slabem zdravstvenem stanju. Ko so prispeli v italijanske vode pred Lampeduso in izvedeli, da ne smejo vpluti, je bilo nekaj beguncem, ki so nujno potrebovali medicinsko pomoč, sicer dovoljeno zapustiti ladjo, drugi pa so na dovoljenje za vplutje čakali še naprej. Položaj je postajal iz dneva v dan vse bolj nevzdržen in kapitanka, ki se je bala, da bi begunci iz obupa poskakali v morje, je na lastno pest vplula v pristanišče, pri tem pa trčila v čoln mejne policije, ki ji je poskušal dejanje preprečiti. Za to se je pozneje opravičila in dejala, da je bil njen edini namen izčrpane ljudi čim hitreje spraviti na kopno. Razmere na ladji so bile namreč grozljive. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Portret

    Ana Svetel, piska, ki je prvo pesem posvetila Pohorskemu bataljonu

    »Življenje ni zmeraj tako, kot si predstavljaš,« pravi ena izmed junakinj v ravnokar izdani knjigi Ane Svetel Dobra družba. Likom v knjigi, ki jih druži to, da vsi uporabljajo platformo za prevoze po Sloveniji Prevoz.org, se na poti res zgodi marsikaj nepričakovanega. A ne pričakujte zgolj lahkotnega popisovanja humornih in odpičenih situacij; po zaslugi pisateljičinega čuta za pretanjene detajle in lucidne dialoge Dobra družba sicer nasmeje, toda hkrati odkrije marsikaj o soljudeh, s katerimi si – po naključju ali izbiri – delimo bivalni prostor, pa tudi o nas. Več

  • Lara Paukovič

    17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Družba

    »To ni za otroke!«

    »So ti všeč fantje ali punce?« sprašuje eden izmed naslovov člankov iz januarske številke Pila, priljubljene revije za mladostnike. Dovolj, da so skočili v zrak podporniki fraze »Za otroke gre«, ki se borijo proti »vdoru LGBT-ideologije« tja, kjer bi ta utegnila pokvariti nedolžne otroške duše – z Alešem Primcem na čelu. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Portret

    Eva Jesenovec, igralka, ki se ne tepe po glavi za vsako napako

    Kot Ria v drami Maria Stevena Stephensa, ki je trenutno v režiji Janusza Kice na ogled v ljubljanski Drami, je na odru prava eksplozija – zgovorna, hiperaktivna, zvedava, odločna osemnajstletnica, ki pričakuje prvega otroka in trepeta ob misli na porod, ob tem pa se ukvarja z razmišljanjem o svetu, odnosih ter iskanjem svojega mesta pod soncem. Ria je za Evo Jesenovec (1992) prva glavna vloga na velikem odru Drame in kar velik zalogaj. »Na odru sem praktično ves čas, poleg tega pa igram dekle, ki je ves čas na dvesto odstotkov, vse jo zanima; sicer je v tragični situaciji, a je sama sploh ne jemlje tako tragično.« Vendar je uspešno stopila v njene čevlje – tako kot je prepričljivo zgradila Špelo, glavno junakinjo enega najuspešnejših slovenskih filmov zadnjih let, Ne bom več luzerka Urše Menart (2018). »Takoj ko sem prebrala scenarij, me je prešinilo – v tem bi pa res igrala!« Da je dobila vlogo, je izvedela v zaspanih prvih dneh januarja, ravno ko je odcejala makarone za kosilo. »Odložila sem telefon in z Maticem Lukšičem, ki je bil takrat moj cimer, sva od veselja skakala po kuhinji.« A čeprav jo je scenarij že na začetku prepričal, takšnih odzivov na film ni pričakovala. Ko zdaj razmišlja, kaj je na njem takšnega, da je v kinodvorane zvabil množice ljudi in vsaj začasno pometel s stereotipom o dolgočasnih slovenskih filmih, ugotavlja, da se je v likih v določenem smislu prepoznal skoraj vsakdo. »Še zdaj dobivam komentarje v smislu – to je film o meni. In res se lahko praktično vsak človek poistoveti z vsaj eno od glavnih zgodbenih linij. Morda ne dobiš službe, morda greš delat v tujino, mogoče ne veš, če bi šel delat v tujino, čeprav so tam vsi tvoji prijatelji, ali pa si mislil, da ti bo do tridesetega že res uspelo, pa si še vedno na istem kot takrat, ko si bil star dvajset ... Ker so te zgodbe večini tako poznane, se niti nismo pretirano trudili poustvariti jih, ampak smo bili predvsem iskreni.« Opaža tudi, da je film dobro zajel mentaliteto generacije pred njeno, zato so ga dobro sprejele vse skupine gledalcev, ne samo mladi. »Stavek ’Vsi so mi govorili: bodi pridna.’ je nekaj univerzalnega s strani generacije naših staršev. Je pa zanimivo – zanje je film tragičen, za nas pa duhovit.« Več

  • Lara Paukovič

    10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Kultura

    Prevajalske zdrahe

    Po svoje je žalostno, da niti nagrajeni prevodi ne zbudijo toliko pozornosti, kot je je v zadnjem času slab prevod z bookerjem nagrajenega romana Mlekar (Milkman), ki ga je izdala založba Lynx. Gre za razmeroma neznano založbo, prevajalka knjig, urednica in direktorica je Matejka Križan, ki ni diplomirala iz anglistike ali prevajalstva, ima pa »akademsko izobrazbo z drugega področja«. Založba Lynx se je specializirala večinoma za žanrske romane, celotno naklado izdanih knjig pa proda knjižnicam. Na slabo prevedene odlomke iz romana je nekaj časa opozarjala lektorica in prevajalka Aleksandra Kocmut na Facebookovi strani Pravipis, kako okoren je prevod, je v Mladini pisala Maja Novak, pa tudi prevajalec Damjan Zorc, ki ga je prevod tako razjezil, da se bo v zvezi s tem obrnil kar na založbo Faber & Faber, ki je izdala izvirnik, je nekaj odlomkov iz Mlekarja objavil na svojem profilu na Facebooku. Več

  • Lara Paukovič

    3. 1. 2020  |  Mladina 1  |  Svet

    Negotova prihodnost stolnice Notre-Dame

    Prireditve, povezane z božičnimi prazniki, ob koncu minulega leta prvič od časov francoske revolucije niso potekale v pariški stolnici Notre-Dame, ki je bila poškodovana v požaru aprila lani. Maša na božični večer je potekala v bližnji cerkvi Saint-Germain l’Auxerrois, župnik katedrale Patrick Chauvet, ki je dejal, da ga zaradi tega »boli srce«, pa je sporočil, da prihodnost cerkve Notre-Dame, katere prenova se bo najverjetneje začela šele leta 2021, ostaja negotova. Gradbeni oder, ki so ga postavili še pred požarom, se namreč utegne podreti na njene oboke. »Možnost, da bomo obnovo katedrale lahko začeli brez posledic, je 50-odstotna,« pravi Chauvet, »50 odstotkov možnosti pa je tudi, da gradbeni oder pade na tri izmed obokov, to pomeni, da je stavba še vedno zelo ranljiva.« Poleg tega se je v požaru sprostilo na tone strupenega svinčevega prahu, ki še vedno ni v celoti odstranjen in bi lahko pomenil nevarnost za obiskovalce. Več

  • Lara Paukovič

    3. 1. 2020  |  Mladina 1  |  Kultura

    Nostalgični sprehod po odrski zgodovini

    V kleti Cankarjevega doma, v temačnem pododrju Gallusove dvorane, je na stenah še vedno mogoče najti nostalgične oranžne Iskrine telefone z vrtljivo številčnico, ki zmedejo novodobne otroke, vajene touch-screen telefonov. Mnogi so namreč prepričani, da moraš pritiskati na številke, da dobiš želeno kombinacijo številk, ne pa da je treba številčnico vrteti. Prav ti telefoni so bili eden od povodov za razstavo Vintage CD, ki se 9. januarja odpira v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma. »Lani je bila na ogledu Cankarjevega doma skupina ljubiteljev arhitekture iz Velike Britanije, ki so jih najbolj pritegnili Iskrini telefoni. Ob tem smo pomislili, da so nekatere stvari, ki so še vedno v uporabi ali pa jih vsaj hranimo v Cankarjevem domu, že skorajda muzejski eksponat,« pove generalna direktorica Uršula Cetinski. »Porodila se je ideja, da bi pobrskali po arhivu in ob štiridesetletnici Cankarjevega doma razstavili predmete, ki imajo zdaj že muzejsko vrednost in so predvsem za mlade ljudi nekaj nenavadnega, morda celo smešnega.« Več

  • Lara Paukovič

    27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Kultura

    Pregled leta: Draga, a vredna ogleda

    Ena najtežje pričakovanih razstav letošnjega leta je bila retrospektiva Marine Abramović, najrazvpitejše umetnice performansa, v Beogradu. Med gostovanjem po Evropi je imela podobne razstave že v šestih mestih, vendar je beograjska nekaj posebnega, saj je to prva razstava v njenem domačem mestu po letu 1975. Več

  • Lara Paukovič

    27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Kultura

    Pregled leta: Knjižni presežki

    Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca
    Knjiga leta 2019 Slovenskega knjižnega sejma in prvo izvirno slovensko delo založbe VigeVageKnjige spaja enigmatične, jezikovno ter referenčno bogate zapise Eve Mahkovic s pravljičnimi ilustracijami Eve Mlinar. Več

  • Lara Paukovič

    27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Družba

    Vse, kar nas oblikuje

    Multivizija je evropski projekt, ki ga izvaja Zavod APIS skupaj s partnerskimi organizacijami. Namen projekta je bil usposobiti pripadnike ranljivih družbenih skupin, zlasti gibalno ovirane, migrante in priseljence iz nekdanjih jugoslovanskih republik, za ukvarjanje s fotografijo, videom, zvokom, plesom in gledališko igro s poudarkom na gledališču zatiranih. Končni rezultat je predstava Vse, kar sem pod vodstvom režiserke Ivane Djilas. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Portret

    Anja Novak, igralka

    Že v času šolanja na gimnaziji Poljane v Ljubljani je Anja Novak (1991), letos nagrajena z Borštnikovo nagrado za najboljšo mlado igralko, opozarjala nase in slutiti je bilo, da se bo njena pot odvijala v umetniško smer – oboževala je francoščino in slovenščino, pisala poezijo, bila aktivna članica šolske gledališke skupine. Za igralko, ki je kot otrok z mlajšim bratom uprizarjala tisoč in eno različico improvizirane igre z naslovom Marta, kasneje pa se udejstvovala v kulturnem društvu v domačih Kresnicah, je bil vstop v okolje, naklonjeno umetniškemu izrazu, ključen. »Poljane so bile tisti zadnji impulz, da sem si rekla – to želim početi v življenju. Vsako leto sem se vrgla v neko predstavo in v tistem obdobju hodila v šolo skoraj samo zaradi popoldanskih ur, ko smo vadili.« Iz tako imenovanega poljanskega gledališkega kroga je – četudi ne spadajo vsi v isto generacijo – izšlo veliko ljudi, ki danes pomembno sooblikujejo slovensko gledališko krajino: Juš Zidar, Maša Pelko, Tina Potočnik Vrhovnik, Benjamin Krnetić in drugi. »Vsi smo delali za isto stvar, v katero smo verjeli – in če se ne bi znašli skupaj, se morda pozneje ne bi odločili za te korake.« Več

  • Lara Paukovič

    20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Družba

    Zelena streha v občini Kranj

    Poleti smo v članku o načinih, na katere se mesta borijo z vročino, hkrati pa z njimi poskušajo prispevati k čistejšemu okolju, poročali o pobudi društva prostoRož, specializiranega za vprašanja javnega urbanega prostora. Razpisalo je projekt »2° Zelene strehe« za ozelenitev strehe javne stavbe v eni izmed slovenskih občin, s čimer naj bi prispevalo k manjšemu segrevanju, zadrževanju padavinskih voda, pa tudi k večji socializaciji na novi zeleni površini. Na poziv, ki je bil odprt do začetka septembra, se je prijavilo 15 občin, z najprepričljivejšo prijavo pa je organizatorje projekta prepričala občina Kranj. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Portret

    Zarja Vršič, pisateljica in prevajalka, ki raje pleza, kot da bi čas zapravljala na družbenih omrežjih

    Zarja Vršič (1993) se je še kot študentka primerjalne književnosti in francistike na delavnice kreativnega pisanja pri pisatelju Andreju Blatniku prijavila z zgodbo, kasneje od mentorja deležno največje pohvale izmed vseh zgodb udeležencev. Nekaj let pozneje je ta zgodba z naslovom Sledi izšla v njeni prvi kratkoprozni zbirki z naslovom Kozjeglavka, ki je bila na Slovenskem knjižnem sejmu letos nominirana za nagrado za najboljši literarni prvenec, približno v istem času pa je Vršičeva prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko – in to že za svoj prvi »resni« prevod, pesniško zbirko Eugena Guillevica Zemljevôden. Zaupali so ji ga pri KUD Logos, založbi, s katero je začela sodelovati že med študijem. Po nekaj prevodih za spletno izdajo je privolila v pisanje spremne besede za omenjeno zbirko, toda po spletu okoliščin je prevajalec odpovedal sodelovanje in je tudi prevod pripadel njej. »Sprva sem bila malo prestrašena, a slednjič sem se strinjala, ker sem Guillevica precej brala in mi je njegova poezija blizu. Sem precej izbirčna in težje prevajam literaturo, ki mi ni zares všeč – kar se je sicer že zgodilo, a se prevodu ne moreš posvetiti v tolikšni meri, kot bi se sicer. Guillevicu sem se, hkrati pa sem imela podporo urednikov in možnost za refleksijo, kar mi je veliko pomenilo, kajti če se z besedilom ukvarjaš popolnoma sam, je težje, ker nimaš zunanjega pogleda.« Več

  • Lara Paukovič

    6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura

    Nič žepnic za knjižnico

    Člani Knjižnice Velenje, ki bi si želeli prebrati katero izmed knjig, nedavno izdanih pri založbi Učila, bodo presenečeni, ko na policah teh del ne bodo našli. Knjižnica Velenje se je znašla v sporu z založbo, ker je zaradi varčevanja s sredstvi želela nekatere knjige kupiti v mehki vezavi. »A po začetnih nakupih se je zalomilo, saj je založnik ugotovil, da je nevarno, da to stori večina knjižnic in bo dobiček manjši. Tako se je odločil, da nam žepnic ne bo prodajal, čemur smo se uprli in se znašli na seznamu blokiranih knjižnic,« razloži direktor Vlado Vrbič. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Borut Krajnc

    6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura

    Oto Horvat, srbski pisatelj: »V kapitalističnem svetu se bolje živi od umetnosti tam, kjer je trg večji«

    Podobno ganljivo zgodbo o izgubi, kot jo je Slovencem priskrbela Bronja Žakelj, je Srbom že pred nekaj leti spisal Oto Horvat (1967). Njegovo avtobiografsko žalostinko Sabo je obstal, v kateri se poslavlja od žene A., ki je umrla za rakom, lahko od nedavnega beremo tudi v slovenščini. Toda roman Belo se pere na devetdeset je boleče realističen, Horvatov Sabo pa je bolj poetičen – pozna se mu, da je avtor prej pisal poezijo, vendar z nobeno pesniško zbirko ni dosegel takšnega odziva kot prav s proznim prvencem. Cenjeni hrvaški pisec Miljenko Jergović je o knjigi, v kateri se junak ne spoprijema le z izgubo, ampak tudi z družinsko zgodovino, svojo dvojezičnostjo (odraščal je v madžarsko-srbskem okolju), vagabundstvom in odnosom do države, ki je razpadla, Jugoslavije, zapisal, da gre za najlepši roman njegove generacije. Horvat, ki se je rodil v Novem Sadu, si je novo družino nazadnje ustvaril v Italiji, v Firencah, kjer še vedno živi. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Portret

    Kristina Aleksova, plesalka, ki se uči, kako deset minut na dan samo strmeti skozi okno

    Če bi se Kristina Aleksova rodila v Rusiji, najverjetneje ne bi postala balerina. »Nimam pravilno oblikovanih okončin in tam so glede tega bolj strogi,« pravi. Imela pa je veliko strast do tega plesa in disciplino, potrebno za baletni poklic – zato se je po končanem baletnem izobraževanju (balet je začela plesati z devetimi leti, po bolj monotonih plesnih začetkih v eni od ljubljanskih plesnih šol) odločila, da ne gre le za hobi, temveč bi se s tem rada ukvarjala profesionalno. Še kot najstnica se je zaposlila v ljubljanski operni hiši in tam ostala do leta 2017, ko si je zaželela malo več svobode. »To, da sem bila članica baletnega ansambla, mi je zagotavljalo neko varnost in predvidljivost. Če boš dovolj stegnil nogo, bo ta in ta gib pravilno izveden; če boš dovolj vadil, boš dobro izpeljal nastop, in tako dalje. Toda dobila sem občutek, da sem svoj limit dosegla in da lahko na tak način tu vztrajam do upokojitve ali pa grem počet druge stvari, ki me bolj zanimajo.« Dala je torej odpoved in načrtovala, da bo nekaj časa prosta, preden se loti novih projektov, vendar so se stvari zasukale v drugo smer: šla je na delavnico Vie Negative, laboratorij za uprizarjanje Via Negativa Lab, in takoj ugotovila, da se tam počuti kot doma. »Že zelo hitro po tistem me je Bojan Jablanovec, umetniški vodja Vie Negative, povabil delat predstavo 365padcev, malo kasneje, ko sem na delavnici izvajala prizore, v katere je bilo vključeno srce – svinjsko, goveje, piščančje ... – pa me je vprašal, ali bi v produkciji Vie Negative delala svojo avtorsko predstavo. Več

  • Lara Paukovič

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Družba

    Konec zlate dobe

    Modni gigant Victoria’s Secret je po 24 letih opustil tradicionalno modno revijo, ki je veljala za eno izmed težko pričakovanih prireditev v svetu šovbiznisa. Uradno zato, ker želi razviti drugačne načine oglaševanja – a v resnici gre tudi za to, da se svet mode spreminja, modni znamki Victoria’s Secret pa že dolgo očitajo, da ne gre v korak s časom. Več

  • Lara Paukovič

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Družba

    Najprej pade knjižnica

    Inštitut za novejšo zgodovino se je zaradi krčenja sredstev za raziskovalno dejavnost, posebej za ustanoviteljske obveznosti, odločil, da bo svojo knjižnico – ta se med drugim financira iz teh sredstev – zaprl za javnost. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Portret

    Aleksander Vujović, arhitekt in scenograf, ki je pol inženir in pol umetnik

    Ko je bil Aleksander Vujović (1985) v najobčutljivejših letih, se je za otroka presenetljivo veliko selil: zar adi nar a ve poklica staršev, predvsem očeta oficirja, je že do šestega leta zamenjal tri lokacije v Ljubljani, kjer je bil rojen, se zatem preselil v manjši kraj v bližini Beograda, sledili pa sta še selitvi v Beograd in Kragujevac in nazaj v Ljubljano. »Vmes je bilo še nekaj manjših premikov, kratek čas sem na primer preživel v Tolminu, od koder izvira moja mama.« Čeprav so selitve navadno povezane s stresom, sta v njegovem primeru iz pogoste menjave okolja izšli dve pozitivni stvari: prva je ta, da je ves čas preklapljal med dvema jezikoma, kar mu je na splošno pomagalo pri razvijanju divergentnega mišljenja, hkrati pa bivanje v različnih okoljih prepoznava kot enega od vzgibov za to, da ga je začel zanimati prostor. »Vedno sem se spraševal, zakaj je neko okolje drugačno kot drugo. Zakaj je neka kavarna drugačna od tiste, kamor sicer hodim, zakaj se nekje počutim dobro in kaj me v prostoru moti; kako lahko že minimalni posegi spremenijo človekovo dojemanje in odnos do prostora? Oblikovanje prostora v širšem kontekstu, bodisi je to postavitev dveh miz in kavča bodisi stavbe ali naselja: to me je od nekdaj zanimalo.« Študij arhitekture se je zdel logična izbira, četudi se je nekaj časa zgledoval po starših in na začetku gimnazije razmišljal o študiju ekonomije ali obramboslovja. »Potem pa sem se moral soočiti z izbirnimi predmeti in skupaj še z dvema sošolcema povzročil preglavice, ker smo si izbrali kombinacijo fizike in umetnostne zgodovine. Več

  • Lara Paukovič

    22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Kultura

    Ljubezen je odločitev

    Ellida Wangel (Pia Zemljič) na odru pije kavo. To vemo, ker slišimo žvenketanje ob dvigu skodelice s krožnička in premik žlice, tudi gibi roke, ki se primika k ustom, nakazujejo, kaj se dogaja – čeprav kave ne vidimo. Prvi del predstave Gospa z morja, ki jo je režiral Tin Grabnar, Ibsenovo besedilo pa sta poleg njega preuredili tako, da je primernejše za sodobne okoliščine, še Brina Klampfer in Urša Majcen, deluje po zakonitostih zvočnih asociacij: zvoki so nadomestilo za predmete, še bolj pa za podobe pokrajine, v katero je uprizoritev postavljena. Povedano preprosteje: scenografijo zamenja gledalčeva domišljija. »Gospa z morja se dogaja v divji skandinavski pokrajini, ki predstavlja notranje stanje likov. Močvirje kot prispodoba za utesnjenost, viharno morje kot prispodoba za boj s strastmi in čustvi ... Za nas je bilo prvo uprizoritveno vprašanje, kako na odru pokazati vse razsežnosti narave. Rešitev smo našli v zvoku: po dvorani je razporejenih šestnajst zvočnih virov, ki okoli gledalca vzpostavljajo domišljijski svet,« pojasnjuje režiser Grabnar, ki se je rodil leta 1992, v gledaliških praksah pa se je začel kaliti že med šolanjem na Prvi gimnaziji Maribor. Kasneje je študiral režijo na AGRFT in se udeleževal delavnic pri umetnikih, kot so Jan Fabre, Oliver Frljić in Tomi Janežič. Ena glavnih zvočnih scen je na dramaturško ključni točki predstave, ob soočenju med Ellido in možem, doktorjem Wangelom, ter pogovoru o njunem zakonu – dvorano takrat »zalijejo« valovi. Več

  • Lara Paukovič

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura

    Lažni alarm

    Saga o slovenskih kipih Donalda (stoji na Selih pri Kamniku) in Melanie Trump (tega si lahko ogledate na Rožnem pri Sevnici) se nadaljuje. Pred nekaj tedni je zakrožila novica, da Trumpov kip, ki uradno sicer ni Trumpov kip, temveč se imenuje Kip svobode, njegova podobnost z ameriškim predsednikom pa je le naključna, išče nov dom, saj ga ne želi sprejeti nobena slovenska občina – na Selih pri Kamniku so ga postavili le začasno. Člani kulturno-športnega društva Sela so zato na evropske države, ki še nimajo kipa svobode, naslovili prošnjo za sprejem kipa, »saj ta v Sloveniji ni zaželen in je njegova edina rešitev emigracija«. Več

  • Lara Paukovič

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Družba

    Izbrisana Palestina

    Nekaj slovenskih uporabnikov Facebooka je pred kratkim opozorilo na neprimerno prevajanje besede Palestina in izrazov, izpeljanih iz te besede (palestinski, Palestinci itd.), iz slovenščine v angleščino. Ko kliknemo na Facebookovo opcijo »pokaži prevod«, Palestina postane Sirija ali celo Izrael, paleta (palette), nekateri poročajo tudi o prevodu »palestinske organizacije« v »teroristično organizacijo«, pogosto pa Palestina iz povedi v prevodu preprosto izgine. Več