Lara Paukovič

  • Lara Paukovič

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Družba

    Knjižne žrtve finančne cenzure

    Pred kratkim smo poročali o pobudi za postavitev spomenika prepovedanim in uničenim knjigam na Slovenskem, ki jo je podprl predsednik Pahor. Spomenik naj bi bil posvečen knjigam, ki so bile prepovedane, uničene ali niso izšle zaradi cenzure, dveh svetovnih vojn in treh totalitarnih političnih ureditev. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Portret

    Pia Prezelj, pisateljica, publicistka in prevajalka, ki meni, da bi moral vsak pisec dobro poznati svoja orodja

    Šteje jih komaj petindvajset, a pravi, da se počuti staro vsaj štirideset let. In čeprav iz njenega zagona, s katerim se loteva številnih projektov promocije slovenske in tudi tuje literature, veje mladostniška energija, sta po drugi strani čas in razmislek, ki ju Pia Prezelj vlaga v svoje pisanje in prevajanje, produkt zrelejšega, bolj umirjenega uma. Morda je to tudi razlog, da ima njen prvenec, roman, ki ga pravkar piše, v fokusu starejšo žensko. »Zoperstaviti se želim starizmu, zakoreninjenemu v družbi,« pravi. »Simone de Beauvoir je imela prav, ko je dejala, da starejšega človeka obravnavamo bodisi kot šaljivca ali norca bodisi kot modreca.« Več

  • Lara Paukovič

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura

    Karantenski zapiski

    Čas pandemij je vedno hvaležen za rojevanje nove književnosti. Leta 1720 je v Marseillu izbruhnila bubonska kuga – to je bil zadnji večji izbruh te bolezni v zahodni Evropi, umrlo je okoli sto tisoč ljudi. Angleži so se bali, da se bo bolezen razširila tudi na Otok, kjer je zadnjič morila leta 1665 in 1666. Takrat je bil angleški pisatelj Daniel Defoe star pet let, vendar ga to ni oviralo, da ne bi leta 1722 izdal knjige A Journal of the Plague Year (Spomini iz leta kuge), zbirke statistik, domnevnih spominov, anekdot, govoric in dramatičnih opisov dogajanja v mestih iz tistega časa. Knjiga naj bi njegove sodobnike pripravila na to, kaj jih utegne čakati. Čeprav kuge ni doživel sam, je trdil, da je pisal na podlagi stričevih dnevnikov iz časa bolezni. Poleg tega se je v temo poglobil in imel dovolj zdravega razuma, da je tudi brez izkušnje s pandemijo vedel, kako velja ravnati v času kužnih bolezni. Kombinacija nečesa podobnega – nasvetov, refleksij, statističnih analiz, spominov na čase, ko je bilo vse še »normalno« – je značilna tudi za (post)koronsko književnost, ki nastaja tristo let pozneje. Za zdaj še ni opaziti porasta koronske eskapistične fikcije, kakršen je bil v srednjem veku kultni Boccacciev Dekameron, zgodba o mladih ljudeh, ki pobegnejo pred kugo in si začnejo, da bi se zamotili, pripovedovati sočne zgodbice, temveč se večinoma množijo neleposlovne kratke knjižice, ki naj bi nam pomagale razumeti svet, v katerem smo se znašli. Več

  • Lara Paukovič

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Družba

    Omejevanje svobode misli in izraza

    »V trenutku, ko prevlada barbarstvo, se bes fanatizma obrne /.../ tudi proti knjižnicam in umetninam, proti spomenikom in velikim mojstrovinam. Uničevalski bes se razplamti nad stvarmi, ki veljajo za nekoristne: /.../ požig poganskih rokopisov v Aleksandriji, /.../ heretične knjige, ki so jih požrli plameni inkvizicije, prevratniške knjige, zažgane na grmadah, ki so jih v Berlinu zažgali nacisti ... Nekoristne in neškodljive, molčeče in nenevarne stvari, ki pa se nekaterim zdijo nevarne že samo zato, ker obstajajo,« zapiše italijanski filozof Nuccio Ordine v manifestu Koristnost nekoristnega. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Portret

    Dorian Šilec Petek, režiser in scenograf, ki je veselje do razmišljanja o prostoru odkril med študijem

    Dorian Šilec Petek (letnik 1995) je režiser ene od predstav, ki so bile uvrščene v tekmovalni program letošnjega Borštnikovega srečanja. Oktobra, mesec dni pred predvideno premiero predstave Neskončno dolgi objemi, kompleksne drame ruskega sodobnega avtorja Ivana Viripajeva, ki jo režira v Mestnem gledališču ljubljanskem, bo na festivalu v Mariboru odigrana Alice v postelji (SNG Drama Ljubljana), drama Susan Sontag o Alice James. Alice James je bila genialna, a danes skoraj popolnoma neznana sestra pisatelja Henryja in psihologa Williama Jamesa, ki sta ji udejanjanje lastnih potencialov onemogočili duševna bolezen in za žensko z intelektom nespodbudno okolje. Za Šilca Petka je bil vstop v projekt Alice v postelji poln vprašanj o primernosti načina odrskega izraza za tako tankočuten material. »Obe, Alice James in Susan Sontag, pišeta kompleksno, njuna misel je preplet feminizma in melanholije, ki razkriva namenoma spregledano korelacijo med omejitvami družbe in občutenjem eksistencialne nemoči.« A z dramo ga povezujejo tudi koščki njegovega intimnega kozmosa, med njimi to, da jo je avtorica napisala za ameriškega eksperimentalnega režiserja Roberta Wilsona, s katerim sta sodelovala in prijateljevala, Wilsona pa dobro pozna tudi Šilec, saj se je nekaj let zaporedoma udeleževal njegove rezidence v Watermill Centru na Long Islandu v New Yorku. Na rezidenco se lahko prijavijo umetniki vseh disciplin iz vsega sveta in pet tednov živijo v Watermill Centru, kjer sodelujejo pri razvijanju svojih in tudi Wilsonovih gledaliških projektov. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Portret

    Leon Firšt, skladatelj in glasbenik, ki včasih nariše tudi kakšno karikaturo

    Redkokateri umetnik se lahko pohvali s tem, da so bile na primer objavljene vse njegove zgodbe, razstavljene ali prodane vse slike ali izvedene vse skladbe. Mladi celjski skladatelj Leon Firšt je izjema, saj so pot do občinstva našle čisto vse skladbe, ki jih je napisal, razen tistih iz »zelo mladega« obdobja. Glede na to, da je star komaj šestindvajset let, bi lahko pomislili, da se je njegovo »zelo mlado obdobje« končalo pred dvema, tremi leti. A sam ima z zgodnjimi skladbami v mislih tiste izpred desetih let, govorimo namreč o skladatelju, čigar skladbo je mladinski simfonični orkester v Celju izvedel že, ko je še hodil v osnovno šolo. Naročil mu jo je Matjaž Brežnik, dirigent orkestra, ki je slišal duet za marimbo in vibrafon, ki jo je Firšt napisal zase in za svojega prijatelja in je bila prva njegova javno izvedena skladba. »Bil je dovolj naiven, da je zaupal mlademu skladatelju, jaz pa dovolj pogumen, da sem izziv sprejel. In je šlo čez,« skomigne Firšt, ki je glasbo od malega pisal »za zabavo«. V okolju, v kakršnem je odraščal – njegov oče je skladatelj Nenad Firšt, mama Alenka poučuje violino; uspešna glasbenika sta zdaj tudi brata Miha in Peter – to niti ni bilo tako zelo presenetljivo. »Oče je imel na računalniku program za sestavljanje skladb, in medtem ko so vrstniki igrali igrice, sem se jaz zabaval s tem programom. Nekaj časa mu sploh nisem povedal, da ga uporabljam, vsega sem se naučil sam.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Portret

    Jana Bauer, mladinska pisateljica in urednica, ki z zgodbami popelje v svet domišljije

    Jana Bauer (letnik 1975) je poletne vikende in počitnice v otroštvu pogosto preživljala na očetovi domačiji v Kostelu. V vasi je bil en sam telefon, o televiziji prav tako ni bilo na duha ne sluha, vendar je ni nihče pogrešal. Zvečer so s sorodniki in sosedi sedeli zunaj pred hišo – »včasih se nam je pridružila tudi krota, ki je prišla večerjat muhe ob prižgano luč,« se nasmehne. Enkrat so se njihovi večeri vrteli okoli prerekanja o politiki, drugič so minevali v znamenju pripovedovanja; v centru pozornosti je bil največkrat njen oče, ki je kot izvrsten pripovedovalec napletal vse mogoče zgodbe. »Legende o skritem jezeru in podzemni jami, ki se morda razteza pod celotno Kuželjsko steno, pa zgodbe o znamenitih fantovskih pretepih, o ’raubšicarjih’, o dogodivščinah, ki so se zgodile pradedku in prababici.« Pozimi pa sta z očetom zgodbe vseh vrst prebirala skupaj, najraje pravljice. »Zgodbe imajo to moč: poslušalca prestavijo v svet domišljije,« pravi Bauerjeva. Zlezle so ji pod kožo; kasneje se je – opogumljena z uspehom svoje prve kratke zgodbe, ki je bila še v njenih najstniških letih prebrana v radijski oddaji Lahko noč, otroci in jo je spodbudila k pisanju dveh radijskih iger – vpisala na študij dramaturgije in življenje posvetila besedi. Moč besede, tako kot njen oče, pa je s pridom uporabljala tudi, ko je s pripovedovanjem zgodb poskušala doseči, da bi njenemu tedaj skoraj dveletnemu sinu, zdaj najstniku, hitreje minil čas, na primer dolga pot iz Londona v Ljubljano. »Nekaj domišljije je bilo potrebne, da smo notranjost avta spremenili v njemu prijetno okolje. Med tisto vožnjo se je porodila oblika drugoosebnega pripovedovalca, ki je bila všeč ne samo sinu, ampak tudi drugim otrokom.« Obliko je zato ohranila in jo uporabila v Ding dong zgodbah, ki so letos prejele nagrado desetnica za najboljšo literarno delo za otroke in mladino. Razdelila jih je na zgodbe za fante in dekleta, saj je hotela skozi zgodbe z istim pravljičnim junakom raziskati, kako se razlikujejo dekliške in fantovske reakcije na podobne dogodke. »Povod za to je bila prošnja deklice iz soseske, ki se je včasih igrala pri nas. Ko je izvedela, da pišem knjige, si je namreč zaželela, da bi napisala še eno zanjo.« Več

  • Lara Paukovič

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura

    Umetniška rezidenca za turistični bon

    Layerjeva hiša je ena od pomembnejših točk kulturnega dogajanja v Kranju. Skoraj 300 let stara hiša, imenovana po znanem gorenjskem slikarju Leopoldu Layerju, ki je v njej živel od rojstva (1752) do smrti (1828), danes v treh razstavnih prostorih gosti koncerte, literarne in pogovorne večere, razstave, tečaje in delavnice. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Portret

    Andrej Blatnik, pisatelj, ki prvič piše realistični roman

    To poletje bi Andrej Blatnik, eden najvidnejših slovenskih pisateljev generacije, ki se je začela uveljavljati v osemdesetih letih, lahko užival zaslužen dopust: konec maja je izšel njegov najnovejši roman Luknje, kmalu zatem pa še dve neleposlovni deli: Nezbrano delo, zbirka zapisov o knjigi kot mediju na preizkušnji, s čimer se kot urednik na Cankarjevi založbi in predavatelj založniških študij na Filozofski fakulteti kontinuirano ukvarja in o tem tudi precej piše, ter tretji natis priljubljenega priročnika Pisanje kratke zgodbe, s pomočjo katerega so se kalili številni kratkoprozniki, saj je bil – poleg Šole kreativnega pisanja, ki jo je v devetdesetih prav tako uredil Blatnik – dolgo časa edini priročnik za kreativno pisanje v slovenščini. Sicer skromno pripomni, da si ne želi pripisovati prevelikih zaslug, spodletela mu je namreč namera, da bi kreativno pisanje, tako kot ponekod po tujini, sčasoma postal fakultetni program. »Toda zataknilo se je, ker tu še vedno prevladuje mišljenje, da je pisanje božje početje. Seveda obstajajo izjeme, ki lahko takoj napišejo dobro knjigo. Nasploh pa mislim, da ti to, da več veš o pisanju in da poznaš tudi določena pravila, lahko samo pomaga.« In res so bile za nemalo piscev dragocene tudi njegove delavnice pisanja kratke proze, ki jih je več kot deset let vodil znotraj Literarno-umetniškega društva Literatura in ki se jih je poleg imen, kot so Vesna Lemaić, Arjan Pregl, Ana Svetel in Zarja Vršič, udeleževala tudi piska teh vrstic. Več

  • Lara Paukovič

    17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Družba

    Prva doktorica

    Petnajstega julija smo zaznamovali pomembno obletnico: minilo je sto let, odkar je bil podeljen prvi doktorat znanosti na slovenski univerzi. Za kemijo je bila promovirana dr. Ana (Anka) Mayer, ki je, kot je v članku o njej zapisal prof. dr. Franci Perdih s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, pred tem v letih 1914–1918 študirala kemijo na Filozofski fakulteti Univerze na Dunaju kot redna slušateljica. Ko je Avstro-Ogrska razpadla, študija ni mogla nadaljevati na Dunaju, zato je znanstvenoraziskovalno delo nadaljevala na novoustanovljenem Kemičnem inštitutu Univerze v Ljubljani. Dognanja je leto kasneje strnila v doktorsko disertacijo in znanstveni članek. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Portret

    Urška Brodar, dramaturginja in prevajalka, ki rada briše meje med fikcijo in realnostjo

    Urška Brodar je dramaturginja in prevajalka iz nemščine in angleščine, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, v katerem skrbi tudi za program Nove pošte. Lansko leto je soustvarila koncept Festivala performansa, ki je za izhodišče vzel žaljive komentarje o (ne)smislu sodobne umetnosti na spletnih medijih in socialnih omrežjih. »Ko smo začeli načrtovati program prve sezone Nove pošte, smo sčasoma ugotovili, da potrebujemo tudi neko artivistično znanje, ki pa ga v Sloveniji ni. Dogajali so se sicer posamezni performansi, toda ne sistematično, znotraj teatra,« razloži. Organizirali so delavnice, na katere so z namenom, da se od njih naučijo nekaterih principov, povabili skupino nemških performerjev Center za politično lepoto, znano po radikalnih akcijah na meji sprejemljivega. Tam so se prvič poglobili v spletne komentarje in ugotovili, da jim, četudi slikajo precej grozljivo realnost, ponujajo tudi dober material za umetnost. Festival performansa, ki je nastal kakšno leto pozneje, je tako ponudil performanse umetnikov, ki živijo »v pasjih boksih«, kamor bi jih nastanili določeni komentatorji; ki nelegalno prečkajo cesto, ker je »umetnikom itak vse dovoljeno«, ali ki se prostituirajo, da bi zaslužili denar, umetniki brezdelneži bi se namreč morali »financirati sami«. Več

  • Lara Paukovič

    10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Portret

    Borut Bučinel, oblikovalec svetlobe, fotograf in videoustvarjalec, ki je zadnji Borštnikov nagrajenec

    Borut Bučinel je pri trinajstih letih doživel nesrečo: zbil ga je avto. Ker je uspešno okreval, temu danes morda ne bi pripisoval posebnega pomena, če ne bi imel te smole, da je ob udarcu v glavo izgubil spomin. Čisto zares: ko se je zbudil v bolnici, je vedel, kdo je, kdo so člani njegove družine in kje živi, ohranil pa ni niti enega spomina in izgubil je občutek za barve. »Zanimivo je, da sem se od obdobja pred nesrečo zavedal, da barvni odtenki obstajajo, videl pa sem samo ’čiste’ barve, kot so modra, zelena in črno-bela. Vendar se je to sčasoma izboljšalo, spomin pa se mi nikoli ni vrnil.« Z izgubo spomina se je zgodilo še nekaj: tudi nove spomine mu je bilo težko ohranjati. A doma je izbrskal star fotoaparat Zenit in potem z njim »strašil naokoli«, saj je ugotovil, da si stvari lažje zapomni, če jih zabeleži – s fotografijo, risbo ali skico. In res mu gre ohranjanje spominov zdaj že precej bolje, najbrž tudi zato, ker ima fotoaparat pogosto v rokah. To pa seveda ni vse, s čimer se ukvarja. Toda pojdimo lepo po vrsti. Zaradi navdušenja nad risanjem, oblikovanjem in fotografijo se je vpisal na oblikovno šolo v Ljubljani. V nekaterih predmetih (fotografija, jasno) je užival, drugi (matematika) pa ga niso pretirano zanimali. Še bolj kot šola pa je v resnici na njegovo pot vplivalo to, da je stanoval v Dijaškem domu Ivana Cankarja. Tam je spoznal kup umetniško nadarjenih ljudi, s katerimi še vedno sodeluje, pedagog Drago Pintarič pa je bil prvi, ki je v njem videl umetniški potencial. »Plesalec boš,« mu je dejal. »Takrat tega seveda nisem verjel, a kmalu sem spoznal plesalca Sebastjana Stariča, ki je bil v dijaškem domu plesni mentor, in začel z njim delati plesne projekte. V četrtem letniku sem že nastopal po Avstriji.« Starič ga je vpeljal tudi v teater, seznanil se je na primer z gledališčem Glej, kjer je spoznal oblikovalca svetlobe Igorja Remeto in kjer je potem skozi leta sodeloval pri mnogih projektih. »Ker sem želel še malo zaslužiti, sem se ponudil, da bi pomagal pri različnih opravilih v teatru. Tako sem na primer čistil reflektorje in podobno in se začel poglabljati ne samo v ples, ampak tudi v tehniko.« Več

  • Lara Paukovič

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Svet

    Dovolj sovražnega govora

    Priljubljeno družabno omrežje Reddit, ki ima več kot tristo milijonov uporabnikov, se je odločilo za pomemben korak v boju proti sovražnemu govoru: odstranilo je okoli dva tisoč skupin (tako imenovanih »subredditov«) različnih političnih usmeritev, pri katerih je prepoznalo nevarnost sovražnega govora. V najbolj zloglasni, The_Donald, se je zbralo skoraj 800 tisoč uporabnikov, namenjena pa je bila izražanju podpore predsedniku ZDA Donaldu Trumpu ter njegovim spornim stališčem. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Portret

    Avgust Demšar, pisatelj, ki so ga namesto štetja ovac uspavali kriminalni zapleti

    Na s krvjo prepojeni preprogi leži sluzasta in krvava gmota, škof Ignac Knez, cenjeni cerkveni dostojanstvenik, ki je le nekaj ur, preden mu je nekdo nasilno vzel življenje, daroval sveto mašo. Ekipa prekaljenih kriminalističnih mačkov, ki so primer dobili v obravnavo, se križa ob misli na medijski škandal, ki ga bo sprožil umor visoke cerkvene osebnosti. Tako se v grobem začne roman Cerkev mariborskega pisatelja Avgusta Demšarja, a morda resnični razlog za umor(e) nima veliko opraviti s cerkvijo. Ekipo kriminalistov vodi višji inšpektor Martin Vrenko, rahlo starokopiten, ciničen tipček, ki se bliža šestdesetim letom. Bralci Demšarjevih kriminalk so lahko njega in njegove kolege v različnih kombinacijah spremljali v devetih knjigah – v eni izmed njih, Miloš, je čast razreševanja primera namesto Vrenku celo pripadla, kakopak, Milošu. Cerkev, izdana februarja letos, je jubilejna deseta (in najdaljša – šteje natanko šeststo strani). Uvaja trilogijo Vodnjaki, v kateri se bosta zvrstila še romana Tajkun in Estonija. Več

  • Lara Paukovič

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Družba

    Med štirimi stenami

    Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES) je objavil izsledke raziskave, ki naj bi pokazala, kaj se je v slovenskih domovih v resnici dogajalo med izolacijo. Znano je, da se družinsko nasilje v času kriz vedno poveča. Kot je poročalo Delo, so na Kitajskem med pandemijo koronavirusne bolezni ugotavljali trikrat več družinskega nasilja kot navadno, mogoče pa je, da ga je bilo še več … Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Portret

    Ajda Smrekar, igralka, ki prek svojih vlog preizprašuje sebe

    Dan po izidu te številke Mladine, 27. junija, bo v Mestnem gledališču ljubljanskem premiera drame Koščki svetlobe britanskega dramatika Simona Longmana, v kateri Ajda Smrekar igra Jess, zgovornejšo, impulzivnejšo polovico sestrskega para. Sestri se po dvanajstih letih, ki sta jih preživeli vsaka na svojem koncu, spet srečata v deževni noči in poskušata nadoknaditi, kar je bilo zamujenega. Koščki svetlobe so tankočuten oris kompleksnega, bolečega sestrskega odnosa – povsem drugačnega, kot ga ima Smrekarjeva s svojo osem let mlajšo sestro ali deset let mlajšim bratom, s katerima se kljub razliki v letih zelo dobro razume. Tudi v predstavi igra starejšo sestro, a tokrat je starejša le za leto dni. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Portret

    Nevena Aleksovski, slikarka, ki poskuša na platno ujeti vizualno tišino

    Slikarka Nevena Aleksovski (1984) se te dni odpravlja na otok Krk, kjer bo v okviru projekta Skalinada, ki ga organizira Ravnikar Gallery Space, dva tedna gostja umetniške rezidence v mestu Omišalj. Posebej všeč ji je, da ji v tem obdobju ni treba ustvariti nobenega umetniškega dela ali postaviti razstave, temveč bo rezidenca predvsem čas za umik in introspekcijo. »Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je to za nas, umetnike,« pravi. »Da imamo čas za razmislek, ne nujno za produkcijo. Sploh ker redkokdo živi od umetnosti in imamo kaotičen vsakdan, ustvarjanje pa zahteva umiritev in fokus.« Čas za umiritev je imela po sili razmer sicer pred kratkim, ko so bile njene službene obveznosti – dela kot likovna pedagoginja v galeriji Škuc – na čakanju in je v karanteni za štirimi stenami pripravljala gradivo za samostojno razstavo And then so clear v Ravnikar Gallery Space, ki je bila na ogled do konca maja. Predstavila je dela minimalističnega likovnega izraza, skozi katera je raziskovala, kako s čim manj povedati čim več. Že posamezen simbol je tako lahko skladišče emocij in različnih pomenov. Naslov razstave je vzela iz istoimenske skladbe Briana Ena – pri izbiri naslovov razstav si pogosto pomaga z glasbo in poezijo. »Pesem mi je všeč, ker je zelo eterična, transcendentalna. Stavek ’and then so clear/in nato tako jasno’ pa je širok, zame morda pomeni neko potrebo po razjasnitvi, po tem, da imaš čiste misli. Stvari v življenju velikokrat niso jasne. Pomembne informacije ves čas dobivamo od medijev, tega pa je toliko, da jih težko filtriramo. Ne znamo več izkristalizirati pomenov, neke resnice.« Več

  • Lara Paukovič

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Politika

    »Začuden sem si pomel oči«

    Prejšnji teden smo izvedeli, da naj bi ministrstvo za kulturo predčasno razrešilo predsednika sveta Javne agencije za knjigo (JAK) Slavka Pregla, uglednega pisatelja, urednika in založnika, nekdanjega predsednika Društva slovenskih založnikov in Društva bralna značka, ki je bil tudi prvi direktor JAK. Več

  • Lara Paukovič

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Kultura

    Romantika za 21. stoletje

    Kako razložiti priljubljenost serije Normalni ljudje (Normal People) nekomu, ki ni prebral knjige megapopularne mlade pisateljice Sally Rooney, po kateri je posneta? Ne gre za pretanjeno analizo ženskega prijateljstva in italijanske družbe, kakršna je Genialna prijateljica, ne za zapleteno družinsko zgodbo kot v Prikritih plamenih – ravno tako priljubljenih serijah, posnetih po med bralstvom enako dobro sprejetih literarnih predlogah. Serija niti ni napet psihološki triler ali inteligentna kriminalka, kot na primer Netflixovi You, Peaky Blinders in Money Heist, če naštejemo še nekaj najbolj gledanih v zadnjem času. Dvanajst delov Normalnih ljudi prikazuje le to, kako se dva mladostnika z različnim ekonomskim ozadjem in enako nezmožnostjo izražanja čustev iščeta in najdeta, spet razideta in najdeta, spet razideta in ... ne najdeta. In še enkrat od začetka. Romantika za milenijsko generacijo pač. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Portret

    Brina Rafaela Klampfer, režiserka in dramaturginja, ki v predstavi raziskuje trk dveh ideologij

    Tema, ki je Brino Klampfer (1989) tako zelo pritegnila, da se ji je želela posvetiti v magistrskem delu na Akademiji za radio, gledališče, film in televizijo, kamor se je po magisteriju iz primerjalne književnosti in literarne teorije vpisala še na študij gledališke režije, je bil odnos avtorjev mlajše generacije do Jugoslavije. »Zanimivo se mi je zdelo, da se mladi avtorji v Sloveniji s tem ukvarjajo precej manj kot avtorji v preostalih državah bivše Jugoslavije, sploh dramatiki,« pravi. Posebej dobro pozna mlajšo hrvaško književnost, saj je en semester študija primerjalne književnosti preživela na izmenjavi v Zagrebu; tudi magistrirala je iz primerjave sodobnih dramskih pisav slovenskih in hrvaških dramatičark. Toda dovolj slovenskih besedil mlajših avtorjev, ki bi problematizirala odnos do Jugoslavije, ni našla, zato se je raziskave lotila prek intervjujev z zadnjo generacijo pionirjev. Čez čas pa je ugotovila, da zelo konkretno zgodbo, skozi katero lahko raziskuje omenjeno temo, pravzaprav nosi v sebi. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Portret

    Tadeja Vulc, skladateljica in zborovska dirigentka, ki o glasbi razmišlja, tudi ko kuha

    Tadeja Vulc (1978) je glasbeni multipraktik: že triindvajset let deluje kot zborovodkinja, ob tem pa je skladateljica, umetniška vodja in pedagoginja. Doslej se je podpisala pod več kot dvesto kompozicij in ustvarila več didaktičnih del za otroke. Najzgodnejše glasbene izkušnje je kot otrok pridobila od očeta, ki ga je opazovala med igranjem trobente in zapisovanjem not. Oče ljubezni do glasbe ni prenesel le nanjo, temveč tudi na njenega trinajst let starejšega brata in tako se je, ko je očeta pri štirih letih izgubila, glasbenega izražanja učila od brata – očetu v spomin pa je čez leta napisala skladbo Requiem, za katero je dobila drugo nagrado na natečaju ministrstva za kulturo. »Brat je igral v simfoničnem orkestru RTV Slovenija, rada sem spremljala te prenose in dirigirala pred televizorjem. (smeh) Ves čas sem ga prosila tudi, da me nauči igrati kakšno skladbo na domači klavir. Ker ni imel preveč potrpljenja z mano, sem sklenila, da bom nekoč sama pisala skladbe zanj, on pa jih bo moral igrati,« se spominja. Več

  • Lara Paukovič

    22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Kultura

    Vprašanje zvestobe

    Ali s tem, ko smo zvesti drugim, v resnici varamo sebe? Če pa se odločimo, da bomo resnično zvesti sebi – koliko s tem prevaramo druge? To vprašanje je v središču zadnjega romana italijanskega pisatelja Marca Missirolija Zvestoba, lanskega finalista za najuglednejšo italijansko nagrado za književnost premio strega. Missiroli, ki ga slovenski bralci poznajo po romanu Opolzkosti v zasebnosti, je zamisel za delo dobil, ko mu je oče razkril, da se je s tem, ko ni nikoli prevaral njegove matere, odrekel delu sebe. Zvestoba ni samo roman o zvestobi znotraj ljubezenskega odnosa, temveč v širšem pomenu besede – ostati zvest samemu sebi. Kompromisov ne sprejemamo le v partnerstvu, temveč na vseh področjih. In skoraj vsak pride do točke, ko se mora sprijazniti, da predstava o življenju, kakršno si je zamislil, ni povsem skladna s tem, kar se mu v resnici dogaja. Več

  • Lara Paukovič

    22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Kultura

    Gledališče po karanteni

    V ponedeljek so na Hrvaškem spet začeli predvajati filme in uprizarjati gledališke predstave. Tudi v Sloveniji je bila epidemija koronavirusne bolezni 15. maja preklicana in ukrepi se rahljajo: med odprtimi kulturnimi točkami so že muzeji, galerije, knjigarne in knjižnice, v sredo pa je Ministrstvo za kulturo sporočilo, da se sme v skladu z Odlokom o začasni splošni omejitvi zbiranja ljudi na javnih krajih in mestih v kinodvoranah in gledališčih zbirati do 50 ljudi, a le pod pogojem, da se lahko zagotovi minimalni stik med ljudmi v skladu s sprejetimi navodili NIJZ. To torej pomeni, da se bodo tudi pri nas postopoma začeli odpirati gledališča in kinodvorane – a teater, ki je najbolj odvisen od množic, bo za to, da si bo v celoti opomogel, v resnici potreboval še precej več časa. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Portret

    Tjaša Mislej, dramatičarka, ki secira malega človeka v kolesju kapitalizma

    Evelin, Maria, Suzi in Vera so delavke v skladišču hipermarketa: vsaka s svojimi sanjami o boljšem življenju, čeprav težko dosežejo že to, da si od sebične poslovodje Grebovič, ki jih drži v šahu z grožnjami o odpuščanju, izprosijo dostop do skupne televizije ali prosto nedeljo. Štiri delavke so liki v drami Tjaše Mislej (1985) Naše skladišče, ki je letos prejela Grumovo nagrado za najboljše novo slovensko dramsko besedilo. To ni prva nagrada za mlado ustvarjalko: že leta 2014 je bilo njeno dramsko besedilo Panj, ki govori o ustanovi v fiktivnem kraju, kjer naj bi trajno brezposelni zaživeli boljše življenje – za odgovorne državljane jih poskušajo pristojni napraviti tako, da jih sterilizirajo, jim ponudijo terapevtsko pomoč in jih prisilijo v izdelovanje eko copat –, ovenčano z nagrado za mlado dramatičarko. Za zdaj je edina, ki se lahko pohvali z obema nagradama, kljub temu pa na pravo uprizoritev enega svojih tekstov še čaka. »Panj je bil leta 2014 bralno uprizorjen v ljubljanski Drami, Naše skladišče – takrat se je še imenovalo Skladišče, a sem ga pozneje dodelala in spremenila naslov – pa 2018 na Festivalu dramske pisave Vzkrik. Bralne uprizoritve so sicer super, ker z njihovo pomočjo vidiš, kako bi se dalo še izboljšati besedilo. Pa tudi ljudje jih imajo radi: Panj je imel v Drami dve ponovitvi, obakrat je bilo polno in obiskovalci so ostali še na pogovoru po uprizoritvi ter debatirali o besedilu. A vseeno je prava uprizoritev nekaj drugega – in mladi dramatičarki ali dramatiku bolj kot bralne uprizoritve in delavnice dramskega pisanja pomaga to, da gledališče na repertoar uvrsti neko njeno ali njegovo besedilo, za katero ji ali mu tudi plača.« Več

  • Lara Paukovič

    15. 5. 2020  |  Mladina 20  |  Svet

    Veselje ob vrnitvi v šolo

    Ponovno odpiranje šol po karanteni se je pri nas pravkar začelo, na Danskem pa bodo v ponedeljek, 18. maja, prešli že v drugo fazo. Prvi učenci so se lahko vrnili v izobraževalne ustanove že 15. aprila; Danska je tako postala prva evropska država, ki je ponovno odprla šole. »V prvi fazi je Danska odprla samo vrtce in šole za učence do šestega razreda. Ravnatelji in učitelji so dobili smernice, da morajo učenci v razredu sedeti dva metra narazen, si redno umivati roke, se med odmori družiti z vedno istimi skupinami učencev in tako dalje. Poskrbljeno je bilo tudi za to, da so v šolo prihajali po različnih poteh in da starši, ki so jih pripeljali, niso vstopali v šolo. Zdaj, v drugi fazi, se bodo v šole lahko vrnili tudi učenci od šestega do devetega razreda, med njimi pa ne bo več nujno vzdrževati razdalje dva metra, temveč bo dovolj en meter,« razloži direktor danskega Javnega centra za šolske raziskave in namestnik predstojnika pedagoškega oddelka univerze Aarhus na Danskem Christian Christrup Kjeldsen. »Ob doslednem upoštevanju higienskih navodil so bili vsi prostori doslej zasedeni z učenci do šestega razreda, zato ni bilo mogoče, da bi vključili tudi tiste od šestega razreda dalje. Zdaj, ko se je obvezna razdalja med učenci zmanjšala na en meter, pa bo to mogoče. In tudi nujno, kajti v javnem diskurzu je bilo veliko govora o tem, da tudi starejši učenci trpijo zaradi pomanjkanja stikov z vrstniki in da jim šolanje na daljavo ne more nadomestiti učenja v živo, čeprav so njihovi učitelji uporabljali vse mogoče platforme za učenje prek spleta. Pa še to: čeprav Danska sodi med države z visokim standardom in dobro IT-infrastrukturo, so naše mednarodne raziskave pokazale, da okoli 14 odstotkov učencev v četrtem razredu nima lastne IT-opreme, 9 odstotkov ne lastne sobe, okoli 12 odstotkov pa niti mize, kjer bi se lahko učili. Stanje učenja na domu je torej izredno slabo vplivalo na tiste, ki so imeli že v izhodišču slabše možnosti.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    15. 5. 2020  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Portret

    Tamás Tuza, plesalec, ki sanja o hiši v Vipavski dolini

    Tamás Tuza (1990) je v otroštvu prebolel bronhitis. Da bi po bolezni čim hitreje prišel k sebi, ga je mama vpisala na plavanje. Od takrat se je vse vrtelo okoli gibanja: treniral je aerobiko, hodil na jahanje, se potapljal, plesal akrobatski rokenrol. Vseeno takrat še ni načrtoval, da bo postal plesalec. Kot desetletnik se je zaljubil v igro – po zaslugi naklonjenosti do dekleta, ki je sodelovalo v poletni gledališki produkciji za otroke v njegovem domačem kraju, madžarskem Egru, malo več kot sto kilometrov oddaljenem od Budimpešte. Ker je hotel biti v njeni bližini, se je tudi sam pridružil igralski ekipi, se pozneje prijavil še na avdicijo za muzikal istih organizatorjev in tako se je začela njegova – sicer kratka – gledališka kariera. »Ko sem bil v zadnjem razredu osnovne šole, sem iskal načine, da bi zapustil rodno mesto, ker se tam nisem počutil dobro. Brskal sem za možnostmi za študij igre, a za štirinajstletnika jih je bilo bolj malo. (smeh)« Nato mu je koreograf igralske skupine, v kateri je sodeloval, povedal za šolo sodobnega plesa v Budimpešti. Šel je na avdicijo, čeprav ni imel predstave o tem, kaj je sodobni ples, bil sprejet in ostal dve leti. Potem je dobil povabilo, da se pridruži Plesnemu ansamblu v Budimpešti. Postal je samostojni plesalec, ki je z različnimi koreografi sodeloval pri številnih projektih. »To je bilo dinamično obdobje; dogajalo se je tudi, da sem odplesal en nastop, skočil v taksi in se odpeljal na drugega. Nor tempo, vendar sem užival. Spoznaval sem ljudi tako iz manjših plesnih šol na Madžarskem kot tistih, ki so ustvarjali na mednarodni ravni. A če delaš na toliko različnih koncih, se nobenemu projektu ne moreš stoodstotno posvetiti.« Začutil je, da mora narediti korak naprej in se pridružiti stalnemu plesnemu ansamblu. Ko se je razgledoval naokoli za avdicijami, je med drugim našel avdicijo za plesna ansambla En Knap v Sloveniji in Ultima Vez v Belgiji. »Avdicija za En Knap je bila tik pred božičem. V Ljubljano sem prišel z vlakom, na železniški postaji me je pričakal prijatelj iz Budimpešte, ki je že bil del En Knapa in mi je tudi povedal za avdicijo, ter me popeljal proti centru mesta. Bil je večer, rahlo je snežilo in mislil sem si – tukaj je čudovito! Takrat me je prijatelj tudi seznanil z burekom, prvega sem pojedel v Noblu. Mislil sem si: to je to, ostal bom v Ljubljani. (smeh)« Več

  • Lara Paukovič

    8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Politika

    Daleč stran od sošolcev

    Na ministrstvu za izobraževanje te dni usklajujejo protokole za odprtje vrtcev in šol, ki se bo začelo 18. maja, sprva sicer le za prvo triado osnovnih šol in zadnje letnike srednjih šol, ki jih čaka matura; vsi ostali se bodo v šolske klopi vračali postopoma. Navodila za organizacijo pouka po ponovnem odprtju izobraževalnih ustanov bodo znana v prihodnjih dneh, doslej pa so jih med drugim že objavile Hrvaška, Avstrija in Nemčija. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Portret

    Jakob J. Kenda, ki v svojem potopisu postane Šulo Zverina

    Sedeti gol ob ognju in užiti trenutke čiste sreče v neokrnjeni naravi; srečevati ljudi iz najrazličnejših koncev sveta ter z njimi splesti nepričakovane, a trdne vezi; se izogibati medvedom ali nadležnim žuželkam in se ob tem počutiti kot junak kakega pustolovskega filma; spati pod milim nebom in opazovati zvezde, postati ekspert v tem, kako najti srednje udobno prenočišče, kadar je vreme neprijazno ... nekako tako si človek najbrž predstavlja, da bodo potekali njegovi dnevi, ko se odpravi na 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot skozi 14 ameriških zveznih držav. Prevajalec Jakob J. Kenda je prvi Slovenec, ki jo je prehodil od začetka do konca, iz idej o tem, kako bi bila takšna popotniška avantura videti v idealnem scenariju, in tega, kar se mu je na poti resnično zgodilo, pa je sestavil potopisni roman Apalaška pot, ki je lansko leto prejel nagrado za najboljši prvenec, nagrado za najboljši potopis Krilata želva in nagrado revije Mentor za najboljše samozaložniško prozno delo. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    30. 4. 2020  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Portret

    Tin Grabnar, režiser, ki ga zaposluje domišljija gledalca

    Tin Grabnar (1992) ni eden tistih režiserjev, ki vzpostavljajo značilno avtorsko poetiko, prej zanj velja žanrska in tematska raznolikost. Odkar se ukvarja z gledališčem, se je podpisal tako pod režije kanonskih dramskih besedil v večjih gledališčih (nazadnje Gospa z morja v Drami, lani Tartuffe v Mestnem gledališču ljubljanskem) kot pod bolj eksperimentalne predstave. V to skupino denimo spadata njegov zgodnji avtorski projekt Generacije (produkcija: Pekarna Magdalenske mreže Maribor), v katerem je dal besedo mladim, da na odru brez filtra spregovorijo tudi o kontroverznih temah, kar je dvignilo veliko prahu, ali pa Nekje drugje v Lutkovnem gledališču Ljubljana. V predstavo je vpeljal sodobne tehnološke pristope in bil lani za to kot najboljši režiser nagrajen na 10. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, razglasili pa so jo tudi za najboljšo predstavo zadnjih dveh let. Zanimajo ga skoraj vse veje teatra, od skupnostnega in uličnega gledališča, gledališča objektov do sodobnega lutkarstva in gibalnega teatra. »V Mariboru, od koder prihajam, sem se med odraščanjem zelo hitro srečal z različnimi oblikami gledališča. Veliko sem hodil v lutkovno gledališče, pozneje na dramske predstave, tudi v opero, se ukvarjal celo s stand-upom ... ker me je gledališče že od začetka zanimalo z različnih plati, dolgo nisem vedel, ali bi se usmeril v igro ali v režijo.« Odločil se je za režijo in danes kot režiser poskuša razumeti gledališče kot celoto, raziskovati njegove različne oblike in njihovo medsebojno prepletanje ter zapopasti mehanizme percepcije in uprizoritvene učinke vsake posamezne oblike. »Vsak material, ki se ga lotiš, zahteva svoj pristop oziroma svoj jezik. In ker delam na različnih področjih gledališča, se mi zdi posebej lepo opazovati, kako vsaka predstava zase vzpostavi svoj pristop, uprizoritveni jezik in logiko.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    24. 4. 2020  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Portret

    Meta Šolar, slikarka, ki se ženske figure loteva iz drugačne perspektive

    Slike Mete Šolar prepoznamo po toplih barvah, jasnih linijah in slogu, ki bi ga lahko poimenovali »zmes pop arta in surrealizma«. Še ena rdeča nit njenih umetnin je ta, da so na njih večinoma ženske. Umetnici se sicer zdi, da ni še zares našla avtorskega izraza, toda – »ko se pogovarjam s kolegi o tem, mi večkrat rečejo: pa saj ves čas slikaš podobne motive«. (smeh) In res se že od začetka ustvarjalne poti drži ženskih figur – z izjemo obdobja, ko je bila na izmenjavi na Finskem. »Takrat nisem imela ravno navdiha za človeške figure, ustrezalo mi je slikati abstraktne like.« Več