Lara Paukovič

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Portret

    Ana Malalan Čeligoj, ustanoviteljica platforme Anselma

    Najprej je bil mamin star šivalni stroj. Ana Malalan Čeligoj ga je odkrila v času, ko je hodila v šesti razred osnovne šole, in se iz radovednosti odločila, da ga preizkusi. »Prebrala sem navodila, nekje staknila stare rjuhe in poskušala sešiti krilo,« se spominja. O dizajnu takrat ni razmišljala, bolj jo je zanimala izvedbena plat. Nastala je prva improvizirana kolekcija, pri kateri je bilo »vse narejeno narobe, a sem jo kljub temu ponosno nosila«. Ni obupala, temveč je še naprej – ko je obiskovala srednjo oblikovno šolo v Ljubljani, kamor se je pri trinajstih preselila z rojstnega Krasa – pridobivala šiviljsko znanje; nekaj pri pouku o šivanju in krojenju, predvsem pa pri naslednjih samostojnih poskusih šivanja lastnih oblačil. Proti koncu srednje šole ji je šlo že tako dobro, da je začela šivati za prijateljice in znanke, v začetku študija pa je oblačila po naročilu izdelovala tudi za druge. Več

  • Lara Paukovič

    27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Družba

    Težki časi, a ljubezen ostaja

    Zdaj, ko je New York, pregovorno »mesto, ki nikoli ne spi«, tako kot kraji po Sloveniji v karanteni zaradi koronavirusa, njegove ulice pa prvič po dolgem času puste in prazne, je fotografinja Arina Voronova zasnovala ulično kampanjo, ki naj bi prebivalce Manhattna in Brooklyna opomnila, da je tudi v času epidemije najpomembnejša – ljubezen. Ustvarila je serijo 12 fotografij, na katerih so pari, pa tudi starši in otroci, ki se poljubljajo z zaščitnimi maskami in tako sporočajo, da virus ni močnejši od bližine in naklonjenosti. Fotografije so natisnjene na posterje in ta hip na ogled na približno 50 mestih v New Yorku, Voronova pa načrtuje, da bo ta mesec razobesila še 50 posterjev. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Portret

    Maša Grošelj, igralka

    Dekle noči je igrala kar trikrat: najprej nemo kurtizano v svoji prvi predstavi En komad po Plavtu, ki jo je v času njenega šolanja na tej gimnaziji pripravil Teater klasikov gimnazije Poljane, zatem v Beraški operi SNG Nova Gorica, kjer je bila prostitutka Dolly, in nazadnje letos, v Očiščenju po dramskem besedilu Sofi Oksanen v SLG Celje, svojem matičnem gledališču. »Očitno je nekaj na tem, da te prva vloga v življenju spremlja dlje časa,« se nasmeje. A spekter njenih vlog je širok: antipod prvi vlogi je denimo »pridna punca« Mia v priljubljeni seriji LP, Lena, ki je po lanskem uspešnem nastavku letos dobila drugo sezono. Ta prinaša bolj poglobljeno karakterizacijo vseh likov, ne samo glavne junakinje Lene, in tako tudi Mio spoznamo v več niansah, ne več le kot nekoga, ki ima v življenju pač vse »pošlihtano«. »Mia mi je šla sprva ravno zaradi tega na živce,« pravi Grošljeva. »A v drugi sezoni se dinamika malo obrne: Mijina in Lenina prijateljica Zala, ki je prej divja, se zaljubi in postane bolj romantična, Mia pa ima v razmerju s picopekom Duletom tudi ’spicy’ momente, ki jo delajo bolj polno in živahno.« Več

  • Lara Paukovič

    20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Družba

    Več ženskih glasov

    Ženski glasovi so v medijih, na znanstvenih konferencah, univerzah, v politiki in javnih razpravah v manjšini. Nekatere strokovnjakinje priložnosti za sodelovanje niti ne dobijo, druge vabila zavrnejo zaradi družinskih obveznosti ali dvoma o tem, da ima njihov strokovni pogled težo. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Portret

    Simon Kocjančič, slikar

    Ustvarja na Obali, daleč stran od mestnega vrveža, v idiličnem okolju vasi Truške pri Kopru. Del hiše je atelje, kamor se lahko po navdih ali k slikanju umakne kadarkoli v dnevu – pravi pa, da najraje dela pozno zvečer, ko se dogajanje okoli njega umiri in ko ga ne kličejo več službena ali domača opravila. Skorajda idealne razmere za umetnika samotarja; a kljub temu je slikar Simon Kocjančič (1979) v tesnem stiku z dogajanjem na svojem področju. Pogosto obiskuje razstave in se povezuje z drugimi umetniki, kar nekaj skupinskih in samostojnih razstav pa ima za seboj tudi sam. Razstavljati je začel v manjših galerijah na Obali, prvič pa je glasneje opozoril nase, ko je leta 2015 razstavljal v Hiši kulture v Pivki. Sledili sta razstavi v Galeriji P74 v Ljubljani in v Galeriji Alkatraz, lani pa je imel samostojno razstavo z naslovom Nikoli ne vem v Ravnikar Gallery Space v Ljubljani. Naslov te razstave opisuje njegov umetniški credo nasploh: nič ni točno določeno. Z drugimi besedami: nikoli ne vemo zagotovo, kaj je na sliki, kajti Kocjančič svoje spomine, občutke, pa tudi predmete stvarnega sveta, ki se mu zdijo zanimivi, preobraža v abstraktne entitete. A zakaj bi sploh morali vedeti? »Današnja družba gre v nasprotno smer: toliko podatkov imamo, toliko vsega, vse hočemo vedeti, tudi umetna inteligenca se vse bolj razvija. Toda zdi se mi, da je to, da nečesa ne veš, z nekega vidika lahko pozitivno,« razmišlja umetnik. Tudi barve rad zmeša tako, da jih tisti, ki opazuje njegove slike, ne zna poimenovati – gre za belo ali odtenek modre? »Kot me v resničnem življenju zanimajo različne nianse oziroma faze med točno določenimi mejami, imam pri izbiri barve ravno tako raje vmesne odtenke. Nedorečenost je tisto, kar me privlači – konec koncev situacije nikoli niso črno-bele. Niti osebe niso, vsi imamo različne plasti. Poleg tega je v sodobnem slikarstvu zelo težko govoriti o nekih klasičnih barvnih kombinacijah oziroma o tem, katera barvna kombinacija je bolj in katera manj primerna. Enako, kot je težko govoriti o primernosti motiva: danes je motiv lahko čisto vse.« Več

  • Lara Paukovič

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Družba

    Generacija alfa

    Komaj smo se navadili, da se ne vrti več vse okoli milenijcev, pač pa okoli generacije Z oziroma postmilenijcev, že je tukaj novo poimenovanje za tiste, ki niso še niti vstopili v najstniško obdobje (rojeni po letu 2010), a bodo – če gre verjeti posplošenim analizam – postali najbolj izobražena, tehnološko napredna, nepotrpežljiva in (morebiti) finančno preskrbljena generacija, hkrati pa je za njene pripadnike najverjetneje, da bodo vsaj del otroštva preživeli ločeno od bioloških staršev. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Portret

    Ana Duša, pripovedovalka, pedagoginja, dramaturginja

    »Prelivanje različnih polj znotraj umetnosti in povezovanje umetnosti z drugimi panogami sta danes precej samoumevni. To s sabo prinese tudi prelivanje poklicev. Opredeljevanje za samo to ali samo ono me od nekdaj frustrira in vesela sem, da so meje v umetnosti danes tako porozne,« pravi Ana Duša, ki se na področju kulture udejstvuje kot pripovedovalka, dramaturginja, pedagoginja, prevajalka in avtorica. Z manjšo igralsko vlogo se je pojavila tudi v filmu Oroslan, ki temelji na zgodbi iz njene družine – zasnovan je bil namreč na podlagi kratke zgodbe, ki jo je napisal njen oče, legendarni urednik pri Cankarjevi založbi Zdravko Duša. Deluje kot samozaposlena v kulturi, kar ji ustreza, ker ji omogoča večjo agilnost. »Mislim, da danes večina samozaposlenih deluje na več kot enem področju. Malo je to splošna značilnost časa, v precejšnji meri pa takšno delovanje narekuje umetnost sama. Vse stvari, ki jih delam, so tako ali drugače izšle ena iz druge in se tudi zelo smiselno povezujejo, zato se mi ves čas zdi, da pravzaprav delujem na enem samem področju in opravljam en sam poklic. Če me kdo vpraša, katerega, ponavadi rečem, da sem delavka v kulturi.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Portret

    Živa Božičnik Rebec, kiparka, za katero se spekter resnic kaže na površini snovi in substanc

    Kako resnična je umetnost? Nekateri se z njo ukvarjajo, ker si želijo, da bi prek umetnosti prišli do resnice – ali pa bi radi skozi umetnost posredovali svetu svojo resnico. Toda kiparka Živa Božičnik Rebec (1991) ni ena izmed njih. Zaveda se, da je umetnost konstrukt, znotraj katerega je bržčas iskreno samo prepoznavanje tistega, kar umetniško delo reflektira v nas. Realnost pa se po njenem mnenju kaže v spektru materije in substanc, »na površini, ki je ravno toliko globoka, če ne globlja kot tisto, kar prekriva«. Njena dela, predstavljena na nedavni razstavi Topical Applications 2 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, so obravnavala izginotje telesa v snoveh, postopkih in produktih sodobne lepotne industrije. »Kozmetična industrija me ne zanima zato, ker sem ženska, pač pa zato, ker se najbolj ukvarja z utelešenjem materije,« pravi. »Ponujeni so nam produkti, ki že imajo neko formo, zato da nam je lažje razumljivo, za kaj gre, kaj kupujemo. Nikoli ne dobimo esence določene snovi – vse, kar nastane v laboratorijih, se umesti v neki format. To je sintetizirana resnica – materiali so v tej industriji še najbolj resnični in samostojni, vse ostalo je lažno oziroma presega človeško razumevanje. Zato je zame pomembno spajanje materialov in substanc v umetnosti oziroma te učinke dosegati s sintezo dizajna in umetnosti.« Več

  • Lara Paukovič

    28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Politika

    Nobelovec ne sodi več v kanon

    Orbánova vlada je na Madžarskem predstavila posodobitev učnega načrta, ki bo predvidoma začela veljati septembra. Njen namen naj bi bil osvežitev suhoparnih vsebin, s katerimi se morajo madžarski učenci spoprijemati v 12 letih šolanja – in kakopak v učno snov vnesti več domoljubja. Več

  • Lara Paukovič

    28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Kultura

    Napad na umetnost

    Vlasta Jalušič je politologinja, predavateljica na Fakulteti za družbene vede, slikarka in ena izmed ustanoviteljic Mirovnega inštituta, ki je bila pred kratkim nominirana za nagrado projekta Women on Women (WoW Award); to Mesto žensk podeljuje borkam za enakost in pravice žensk, borkam za skupno in skupnost in spregledanim šampionkam prizadevanj za boljši svet. Prav zdaj je na Fakulteti za družbene vede na ogled njena razstava Intimno, družbeno, politično, kjer so predstavljene slike iz serij Small talks in Kaj mi da morje in nekatera druga dela, nastala na presečišču dveh dimenzij avtoričinega delovanja: likovne in raziskovalne. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Portret

    Jaša Koceli, režiser

    Kmalu zatem, ko se je vpisal na študij sociologije na Fakulteti za družbene vede, je režiser Jaša Koceli, rojen leta 1984, začel delati kot turistični vodnik. Skupinam turistov je razkazoval dežele, kot so Grčija, Jordanija, Tajska, Španija in Egipt, in se pri tem strašno zabaval. Največ časa je preživel v Grčiji, ki mu je blizu predvsem zaradi kulture. »Ko stojiš med ruševinami Dionizovega gledališča v Atenah in razmišljaš o tem, da so prav na teh kamnih prvič in zadnjič uprizorili Antigono in druge znamenite drame antičnega sveta ... to je izjemen občutek. Ob tem se počutiš zares ponižnega.« Že takrat je imel veliko spoštovanje do gledališča nasploh, režiser pa je postal precej organsko: v tretjem letniku sociologije se je odločil, da bo šel delat še sprejemne izpite za režijo na Akademiji. Nekaj časa je vzporedno »vozil« oba študija in vodniško delo. »Bilo je res naporno. (smeh) Turizem je super in odpira glavo v svet, ko si mlajši, a lahko sčasoma postane predvidljiv in entuziazem popusti. Mi je pa ta poklic gotovo pomagal pri spoznavanju najrazličnejših človeških značajev. Kot vodnik si soočen tudi s težkimi situacijami, a se moraš nekako znajti. In to mi pride prav v teatru: z večino ljudi lahko obojestransko uspešno sodelujem. Verjamem v to, da mora biti okoli kreativnega procesa pozitivno vzdušje.« Več

  • Lara Paukovič

    21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Kultura

    Zgodbe o igrah moči

    Po ljudskih običajih je pust tisti, ki vsako leto prežene zimo, v literarnem svetu pa pri nas začetek pomladi zaznamuje Festival literature sveta Fabula. Na začetku marca, letos bo to od 28. februarja do 8. marca, se Ljubljana spremeni v mesto z obilo mednarodnega literarnega dogajanja. Tuji avtorji se v Sloveniji ustavljajo tudi sicer, med večjimi slovenskimi mednarodnimi festivali velja omeniti še vsaj Vilenico, a Fabula je gotovo – tudi medijsko – eden najprivlačnejših literarnih dogodkov, saj književnosti ne zapira v slonokoščeni stolp, ampak se jo trudi umestit v širši, komunikativnejši okvir in njene teme približati tudi tistim, ki sicer niso redni bralci. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Portret

    Špela Škulj, fotografinja, ki jo zanima odnos ljudi do narave

    Limbo 1 in Limbo 2, deli fotografinje Špele Škulj (1982), prepletata sanjske, nekoliko nadrealistične motive z elementi, ki opozarjajo na človekovo grobo poseganje v okolje. Na Limbu 1 – če si ga ogledamo pobliže – na samotni obali ob mirnem rožnatem jezercu leži nekaj odvrženih plastenk, na Limbu 2 pa je v ospredju indijska sveta reka Ganges, nekje zadaj pa se vzpenjajo visoke stopnice in hrumijo bagri – trk tradicije in (domnevnega) napredka. Deli sta trenutno na ogled na fotografski razstavi Zajčja luknja, ki jo v Cankarjevem domu lahko ujamete še do prvega marca. To je seveda zgolj drobec obsežnega opusa Škuljeve, po izobrazbi kulturologinje, ki je bila lani ena izmed finalistk za nagrado skupine OHO. Okolje, ekologija in vpliv človeka na naravo, teme, zajete v Limbu 1 in 2, so tiste, ki jo v ustvarjanju še posebej zanimajo. »Za okolje me skrbi, odkar sem bila otrok. Ravno pred kratkim mi je mama rekla, da se spomni, kako sem jo začela že zgodaj opozarjati, da moramo več reciklirati. V srednji šoli sem si potem začela sama šivati obleke in hoditi v second hand shope, da mi ne bi bilo treba kupovati toliko novih kosov oblačil. Pomembno se mi zdi, da vsak zase naredi čim več za okolje, četudi v resnici noben posameznik ne povzroči toliko škode kot industrija.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Portret

    Igor Lumpert, saksofonist

    Motivacijski citati, kakršen je denimo »Če lahko o tem sanjaš, lahko to tudi storiš«, ki naj bi ga domnevno izrekel Walt Disney, sicer ne upoštevajo, da je marsikaj v življenju odvisno tudi od okoliščin, ne le naših dejanj, a v nekaterih primerih se karte res položijo na ustrezen način, sanje pa postanejo resničnost – kot pri Igorju Lumpertu, leta 1975 v Novem mestu rojenem saksofonistu. V formativnih letih je namreč pisal dnevnik in vanj zabeležil, da bo, »ko bo velik«, živel v New Yorku in da bo glasbenik. »Kot otroka so me zelo zaznamovale glasbene televizijske oddaje. Posebej se spomnim tistih nedeljskih, ko so bili na sporedu ljudski plesi iz vseh jugoslovanskih republik. Užival sem v tem raznobarvnem glasbenem kolažu in nekako vedel, da se bom z glasbo ukvarjal profesionalno,« se spominja. Več

  • Lara Paukovič

    31. 1. 2020  |  Mladina 5  |  Družba

    Borka za pravice žensk v znanosti

    Novozgrajeni teleskop v Čilu, ki je v lasti Ameriške nacionalne znanstvene fundacije in je do nedavnega nosil delovno ime Veliki sinoptični pregledovalni teleskop (LSST, Large Synoptic Survey Telescope), je postal prvi ameriški observatorij, poimenovan po ženski – Veri Cooper Rubin, astronomki, ki je preučevala rotacijske krivulje galaksij in s svojimi dognanji pripomogla k odkritju obstoja temne snovi. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    31. 1. 2020  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Portret

    Janja Majzelj, igralka, ki je tudi strastna bralka

    Janja Majzelj je ena najbolj vsestranskih slovenskih igralk: prepričljiva je v gledaliških vlogah v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je zaposlena – trenutno igra v predstavah Ariol: Zaljubljen do ušes in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, nedavno je bila izvrstna v Nasprotju stvari o svetu s perspektive fašistov, pred leti smo jo gledali v seriji Totalna razprodaja, ki jo je režirala Polona Sepe, pozneje v Maminem dnevu, izkušnje ima tudi s filmi – nazadnje v vlogi nevrotične, z življenjem nezadovoljne Vere v filmu Panika, posnetem po romanu Dese Muck. Ob tem je odlična pevka – njen svojevrstni glas se tesno prilega denimo šansonom Svetlane Makarovič ali uglasbenim pesmim Charlesa Bukowskega (v predstavi Smrt kadi moje cigare, 2012, režija Ivana Djilas). Za odmeven projekt Krizantema na klavirju, uglasbeno poezijo Svetlane Makarovič, je leta 2011 (poleg drugih vlog) prejela Prešernovo nagrado. Kljub temu kritično pripominja, da se nima za pevko. »Skozi glasbo se najlažje izražam. Sem interpretka, ker to je stična točka glasbe in mojega poklica. Da pa bi sebe naslavljala kot pevko, je pretenciozno. Vsak poklic zahteva popolno predanost, kup izkušenj in veliko dela, da bi bil vreden svojega imena.« Glasba jo sicer spremlja od malega, pred tem pa se je samoiniciativno začela učiti še klavir. »Našla sem odlično učiteljico klavirja, ki mi je pokazala osnove, na podlagi tega pa sem se potem lahko učila sama. Tri leta sem to počela vsak dan, potem pa sem prišla do tiste meje, ko bi morala vaditi tehniko. Tu sem se ustavila, ker me je minilo. Želela bi si, da bi imela za sabo več glasbene izobrazbe, a življenje je šlo v drugo smer.« Več

  • Lara Paukovič

    24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Politika

    Dokončna pravica za junaško kapitanko

    Italijansko vrhovno sodišče je prejšnji teden potrdilo, da kapitanka Carola Rackete ne bi smela biti preganjana zaradi reševanja življenj beguncev na odprtem morju. Kapitanka je junija lani z ladjo Sea-Watch 3, na krovu katere je bilo 53 beguncev, zapeljala v pristanišče na Lampedusi, čeprav so ji italijanske oblasti to prepovedovale – ladja naj bi se zasidrala šele, ko bi preostali evropski narodi potrdili, da bodo sprejeli migrante s krova. Kapitanka je na ladji do tedaj skupaj z begunci preživela 17 dni in številni med njimi so bili v zelo slabem zdravstvenem stanju. Ko so prispeli v italijanske vode pred Lampeduso in izvedeli, da ne smejo vpluti, je bilo nekaj beguncem, ki so nujno potrebovali medicinsko pomoč, sicer dovoljeno zapustiti ladjo, drugi pa so na dovoljenje za vplutje čakali še naprej. Položaj je postajal iz dneva v dan vse bolj nevzdržen in kapitanka, ki se je bala, da bi begunci iz obupa poskakali v morje, je na lastno pest vplula v pristanišče, pri tem pa trčila v čoln mejne policije, ki ji je poskušal dejanje preprečiti. Za to se je pozneje opravičila in dejala, da je bil njen edini namen izčrpane ljudi čim hitreje spraviti na kopno. Razmere na ladji so bile namreč grozljive. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Portret

    Ana Svetel, piska, ki je prvo pesem posvetila Pohorskemu bataljonu

    »Življenje ni zmeraj tako, kot si predstavljaš,« pravi ena izmed junakinj v ravnokar izdani knjigi Ane Svetel Dobra družba. Likom v knjigi, ki jih druži to, da vsi uporabljajo platformo za prevoze po Sloveniji Prevoz.org, se na poti res zgodi marsikaj nepričakovanega. A ne pričakujte zgolj lahkotnega popisovanja humornih in odpičenih situacij; po zaslugi pisateljičinega čuta za pretanjene detajle in lucidne dialoge Dobra družba sicer nasmeje, toda hkrati odkrije marsikaj o soljudeh, s katerimi si – po naključju ali izbiri – delimo bivalni prostor, pa tudi o nas. Več

  • Lara Paukovič

    17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Družba

    »To ni za otroke!«

    »So ti všeč fantje ali punce?« sprašuje eden izmed naslovov člankov iz januarske številke Pila, priljubljene revije za mladostnike. Dovolj, da so skočili v zrak podporniki fraze »Za otroke gre«, ki se borijo proti »vdoru LGBT-ideologije« tja, kjer bi ta utegnila pokvariti nedolžne otroške duše – z Alešem Primcem na čelu. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Portret

    Eva Jesenovec, igralka, ki se ne tepe po glavi za vsako napako

    Kot Ria v drami Maria Stevena Stephensa, ki je trenutno v režiji Janusza Kice na ogled v ljubljanski Drami, je na odru prava eksplozija – zgovorna, hiperaktivna, zvedava, odločna osemnajstletnica, ki pričakuje prvega otroka in trepeta ob misli na porod, ob tem pa se ukvarja z razmišljanjem o svetu, odnosih ter iskanjem svojega mesta pod soncem. Ria je za Evo Jesenovec (1992) prva glavna vloga na velikem odru Drame in kar velik zalogaj. »Na odru sem praktično ves čas, poleg tega pa igram dekle, ki je ves čas na dvesto odstotkov, vse jo zanima; sicer je v tragični situaciji, a je sama sploh ne jemlje tako tragično.« Vendar je uspešno stopila v njene čevlje – tako kot je prepričljivo zgradila Špelo, glavno junakinjo enega najuspešnejših slovenskih filmov zadnjih let, Ne bom več luzerka Urše Menart (2018). »Takoj ko sem prebrala scenarij, me je prešinilo – v tem bi pa res igrala!« Da je dobila vlogo, je izvedela v zaspanih prvih dneh januarja, ravno ko je odcejala makarone za kosilo. »Odložila sem telefon in z Maticem Lukšičem, ki je bil takrat moj cimer, sva od veselja skakala po kuhinji.« A čeprav jo je scenarij že na začetku prepričal, takšnih odzivov na film ni pričakovala. Ko zdaj razmišlja, kaj je na njem takšnega, da je v kinodvorane zvabil množice ljudi in vsaj začasno pometel s stereotipom o dolgočasnih slovenskih filmih, ugotavlja, da se je v likih v določenem smislu prepoznal skoraj vsakdo. »Še zdaj dobivam komentarje v smislu – to je film o meni. In res se lahko praktično vsak človek poistoveti z vsaj eno od glavnih zgodbenih linij. Morda ne dobiš službe, morda greš delat v tujino, mogoče ne veš, če bi šel delat v tujino, čeprav so tam vsi tvoji prijatelji, ali pa si mislil, da ti bo do tridesetega že res uspelo, pa si še vedno na istem kot takrat, ko si bil star dvajset ... Ker so te zgodbe večini tako poznane, se niti nismo pretirano trudili poustvariti jih, ampak smo bili predvsem iskreni.« Opaža tudi, da je film dobro zajel mentaliteto generacije pred njeno, zato so ga dobro sprejele vse skupine gledalcev, ne samo mladi. »Stavek ’Vsi so mi govorili: bodi pridna.’ je nekaj univerzalnega s strani generacije naših staršev. Je pa zanimivo – zanje je film tragičen, za nas pa duhovit.« Več

  • Lara Paukovič

    10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Kultura

    Prevajalske zdrahe

    Po svoje je žalostno, da niti nagrajeni prevodi ne zbudijo toliko pozornosti, kot je je v zadnjem času slab prevod z bookerjem nagrajenega romana Mlekar (Milkman), ki ga je izdala založba Lynx. Gre za razmeroma neznano založbo, prevajalka knjig, urednica in direktorica je Matejka Križan, ki ni diplomirala iz anglistike ali prevajalstva, ima pa »akademsko izobrazbo z drugega področja«. Založba Lynx se je specializirala večinoma za žanrske romane, celotno naklado izdanih knjig pa proda knjižnicam. Na slabo prevedene odlomke iz romana je nekaj časa opozarjala lektorica in prevajalka Aleksandra Kocmut na Facebookovi strani Pravipis, kako okoren je prevod, je v Mladini pisala Maja Novak, pa tudi prevajalec Damjan Zorc, ki ga je prevod tako razjezil, da se bo v zvezi s tem obrnil kar na založbo Faber & Faber, ki je izdala izvirnik, je nekaj odlomkov iz Mlekarja objavil na svojem profilu na Facebooku. Več

  • Lara Paukovič

    3. 1. 2020  |  Mladina 1  |  Svet

    Negotova prihodnost stolnice Notre-Dame

    Prireditve, povezane z božičnimi prazniki, ob koncu minulega leta prvič od časov francoske revolucije niso potekale v pariški stolnici Notre-Dame, ki je bila poškodovana v požaru aprila lani. Maša na božični večer je potekala v bližnji cerkvi Saint-Germain l’Auxerrois, župnik katedrale Patrick Chauvet, ki je dejal, da ga zaradi tega »boli srce«, pa je sporočil, da prihodnost cerkve Notre-Dame, katere prenova se bo najverjetneje začela šele leta 2021, ostaja negotova. Gradbeni oder, ki so ga postavili še pred požarom, se namreč utegne podreti na njene oboke. »Možnost, da bomo obnovo katedrale lahko začeli brez posledic, je 50-odstotna,« pravi Chauvet, »50 odstotkov možnosti pa je tudi, da gradbeni oder pade na tri izmed obokov, to pomeni, da je stavba še vedno zelo ranljiva.« Poleg tega se je v požaru sprostilo na tone strupenega svinčevega prahu, ki še vedno ni v celoti odstranjen in bi lahko pomenil nevarnost za obiskovalce. Več

  • Lara Paukovič

    3. 1. 2020  |  Mladina 1  |  Kultura

    Nostalgični sprehod po odrski zgodovini

    V kleti Cankarjevega doma, v temačnem pododrju Gallusove dvorane, je na stenah še vedno mogoče najti nostalgične oranžne Iskrine telefone z vrtljivo številčnico, ki zmedejo novodobne otroke, vajene touch-screen telefonov. Mnogi so namreč prepričani, da moraš pritiskati na številke, da dobiš želeno kombinacijo številk, ne pa da je treba številčnico vrteti. Prav ti telefoni so bili eden od povodov za razstavo Vintage CD, ki se 9. januarja odpira v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma. »Lani je bila na ogledu Cankarjevega doma skupina ljubiteljev arhitekture iz Velike Britanije, ki so jih najbolj pritegnili Iskrini telefoni. Ob tem smo pomislili, da so nekatere stvari, ki so še vedno v uporabi ali pa jih vsaj hranimo v Cankarjevem domu, že skorajda muzejski eksponat,« pove generalna direktorica Uršula Cetinski. »Porodila se je ideja, da bi pobrskali po arhivu in ob štiridesetletnici Cankarjevega doma razstavili predmete, ki imajo zdaj že muzejsko vrednost in so predvsem za mlade ljudi nekaj nenavadnega, morda celo smešnega.« Več

  • Lara Paukovič

    27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Kultura

    Pregled leta: Draga, a vredna ogleda

    Ena najtežje pričakovanih razstav letošnjega leta je bila retrospektiva Marine Abramović, najrazvpitejše umetnice performansa, v Beogradu. Med gostovanjem po Evropi je imela podobne razstave že v šestih mestih, vendar je beograjska nekaj posebnega, saj je to prva razstava v njenem domačem mestu po letu 1975. Več

  • Lara Paukovič

    27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Kultura

    Pregled leta: Knjižni presežki

    Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca
    Knjiga leta 2019 Slovenskega knjižnega sejma in prvo izvirno slovensko delo založbe VigeVageKnjige spaja enigmatične, jezikovno ter referenčno bogate zapise Eve Mahkovic s pravljičnimi ilustracijami Eve Mlinar. Več

  • Lara Paukovič

    27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Družba

    Vse, kar nas oblikuje

    Multivizija je evropski projekt, ki ga izvaja Zavod APIS skupaj s partnerskimi organizacijami. Namen projekta je bil usposobiti pripadnike ranljivih družbenih skupin, zlasti gibalno ovirane, migrante in priseljence iz nekdanjih jugoslovanskih republik, za ukvarjanje s fotografijo, videom, zvokom, plesom in gledališko igro s poudarkom na gledališču zatiranih. Končni rezultat je predstava Vse, kar sem pod vodstvom režiserke Ivane Djilas. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Portret

    Anja Novak, igralka

    Že v času šolanja na gimnaziji Poljane v Ljubljani je Anja Novak (1991), letos nagrajena z Borštnikovo nagrado za najboljšo mlado igralko, opozarjala nase in slutiti je bilo, da se bo njena pot odvijala v umetniško smer – oboževala je francoščino in slovenščino, pisala poezijo, bila aktivna članica šolske gledališke skupine. Za igralko, ki je kot otrok z mlajšim bratom uprizarjala tisoč in eno različico improvizirane igre z naslovom Marta, kasneje pa se udejstvovala v kulturnem društvu v domačih Kresnicah, je bil vstop v okolje, naklonjeno umetniškemu izrazu, ključen. »Poljane so bile tisti zadnji impulz, da sem si rekla – to želim početi v življenju. Vsako leto sem se vrgla v neko predstavo in v tistem obdobju hodila v šolo skoraj samo zaradi popoldanskih ur, ko smo vadili.« Iz tako imenovanega poljanskega gledališkega kroga je – četudi ne spadajo vsi v isto generacijo – izšlo veliko ljudi, ki danes pomembno sooblikujejo slovensko gledališko krajino: Juš Zidar, Maša Pelko, Tina Potočnik Vrhovnik, Benjamin Krnetić in drugi. »Vsi smo delali za isto stvar, v katero smo verjeli – in če se ne bi znašli skupaj, se morda pozneje ne bi odločili za te korake.« Več

  • Lara Paukovič

    20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Družba

    Zelena streha v občini Kranj

    Poleti smo v članku o načinih, na katere se mesta borijo z vročino, hkrati pa z njimi poskušajo prispevati k čistejšemu okolju, poročali o pobudi društva prostoRož, specializiranega za vprašanja javnega urbanega prostora. Razpisalo je projekt »2° Zelene strehe« za ozelenitev strehe javne stavbe v eni izmed slovenskih občin, s čimer naj bi prispevalo k manjšemu segrevanju, zadrževanju padavinskih voda, pa tudi k večji socializaciji na novi zeleni površini. Na poziv, ki je bil odprt do začetka septembra, se je prijavilo 15 občin, z najprepričljivejšo prijavo pa je organizatorje projekta prepričala občina Kranj. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Portret

    Zarja Vršič, pisateljica in prevajalka, ki raje pleza, kot da bi čas zapravljala na družbenih omrežjih

    Zarja Vršič (1993) se je še kot študentka primerjalne književnosti in francistike na delavnice kreativnega pisanja pri pisatelju Andreju Blatniku prijavila z zgodbo, kasneje od mentorja deležno največje pohvale izmed vseh zgodb udeležencev. Nekaj let pozneje je ta zgodba z naslovom Sledi izšla v njeni prvi kratkoprozni zbirki z naslovom Kozjeglavka, ki je bila na Slovenskem knjižnem sejmu letos nominirana za nagrado za najboljši literarni prvenec, približno v istem času pa je Vršičeva prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko – in to že za svoj prvi »resni« prevod, pesniško zbirko Eugena Guillevica Zemljevôden. Zaupali so ji ga pri KUD Logos, založbi, s katero je začela sodelovati že med študijem. Po nekaj prevodih za spletno izdajo je privolila v pisanje spremne besede za omenjeno zbirko, toda po spletu okoliščin je prevajalec odpovedal sodelovanje in je tudi prevod pripadel njej. »Sprva sem bila malo prestrašena, a slednjič sem se strinjala, ker sem Guillevica precej brala in mi je njegova poezija blizu. Sem precej izbirčna in težje prevajam literaturo, ki mi ni zares všeč – kar se je sicer že zgodilo, a se prevodu ne moreš posvetiti v tolikšni meri, kot bi se sicer. Guillevicu sem se, hkrati pa sem imela podporo urednikov in možnost za refleksijo, kar mi je veliko pomenilo, kajti če se z besedilom ukvarjaš popolnoma sam, je težje, ker nimaš zunanjega pogleda.« Več

  • Lara Paukovič

    6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura

    Nič žepnic za knjižnico

    Člani Knjižnice Velenje, ki bi si želeli prebrati katero izmed knjig, nedavno izdanih pri založbi Učila, bodo presenečeni, ko na policah teh del ne bodo našli. Knjižnica Velenje se je znašla v sporu z založbo, ker je zaradi varčevanja s sredstvi želela nekatere knjige kupiti v mehki vezavi. »A po začetnih nakupih se je zalomilo, saj je založnik ugotovil, da je nevarno, da to stori večina knjižnic in bo dobiček manjši. Tako se je odločil, da nam žepnic ne bo prodajal, čemur smo se uprli in se znašli na seznamu blokiranih knjižnic,« razloži direktor Vlado Vrbič. Več