Goran Kompoš

  • Goran Kompoš

    21. 9. 2018  |  Mladina 38  |  Kultura

    Actress, nočni slikar opustošenih pokrajin

    To, da bo v okviru letošnjega jubilejnega, desetega festivala Sonica nastopil tudi britanski glasbenik Darren Cunningham, bolj znan pod psevdonimom Actress (Igralka), ki ga je na površje sodobne elektronske glasbe izstrelil njegov pred natanko desetimi leti objavljeni dolgometražni prvenec Hazyville, je verjetno le naključje. Mislimo seveda na obe obletnici. To, da so se ga organizatorji festivala odločili umestiti v letošnji program, pa nikakor ni naključje. Cunningham je z izpeljankami, ki se sicer napajajo v tradiciji techna, a se hkrati izmikajo enostavnim kategorizacijam, v tem času namreč osupnil poznavalce sodobne elektronske glasbe.

  • Goran Kompoš

    21. 9. 2018  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Plošča

    David Guetta: 7

    Nova, sedma plošča zvezdnika EDM-ja Davida Guette razkrije vso simptomatičnost sodobne mainstreamovske pop glasbe. Zanjo je angažiral kar 31 koproducentov in približno še enkrat toliko tekstopiscev in pevcev (npr. Justin Bieber, Sia, Nicki Minaj, Bebe Rexha). Večina jih je sodelovala pri prvih 15 skladbah z dvojne plošče, zato ne preseneča, da je rezultat povsem generična mešanica spranih (plesnih) pop muzik. Več Guette dobimo na drugem delu plošče, s katerim se pod novim psevdonimom Jack Back vrne k svojim »podtalnim house koreninam«. Vsaj po njegovi razlagi, ki pa je povsem sprta s stvarnostjo. Ampak po mukotrpnem prvem delu prežvečen tech house z drugega dela plošče učinkuje kot balzam za ušesa in duha.

  • Goran Kompoš  |  foto: Bernarda Conix

    21. 9. 2018  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Dogodki

    Zaljubljen v acid

    Na prvi pogled se je zdelo, da je ljubljanski Klub K4 za uvodni dogodek ob vstopu v svojo jubilejno 30. sezono angažiral pravega gosta. Legendarni britanski producent in DJ Luke Vibert je glasbo namreč začel vrteti le kakšno leto po tistem, ko je Štirka leta 1988 prvič odprla svoja vrata. Resda je do danes ostal zvest glasbi, ki jo je začel ustvarjati v prvi polovici devetdesetih, ko se dobršen del današnje štirkine klientele še niti ni rodil. Ker pa ( jungle) breaksi, s hiphopom križana elektronika in acid, nakalibrirani po zlatih rejverskih časih, v zadnjih letih spet postajajo stalnica podtalnih klubov, pomislekov glede tega, da Vibert ne bi znal zadovoljiti apetitov clubberskega podmladka vendarle ni bilo.

  • Goran Kompoš

    14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Plošča

    Paul Simon: In the Blue Light

    Verjetno bi bilo pametneje, če bi Paul Simon svojo novo ploščo izdal pred začetkom letošnje poslovilne turneje. Ne zaradi repertoarja samega, temveč zato, da bi bilo jasno, da mu pri 76 letih očitno bolj kot avanture, ki se jih je lotil na prejšnji plošči, ležijo umirjene skladbe z jazzovskim predznakom. Ja, med prečesavanjem svoje diskografije je iz naftalina potegnil deset po njegovem mnenju neupravično spregledanih pesmi iz obdobja med letoma 1973 in 2011 ter jih opremil z novimi aranžmaji. Nekatere resda s komaj opaznimi nadgradnjami, a tudi te lepo pristajajo k celostni podobi plošče. Si je legendarni glasbenik z njo naredil uslugo? Najbrž ne, ampak teh tako ali tako že dolgo ne potrebuje več.

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Dogodki

    Pričakovana vrhunskost

    O tem, kdaj je bil Laibach v svojih 38 letih delovanja na vrhuncu svoje kreativnosti in provokativnosti, bi se dalo polemizirati. Brez obotavljanja pa lahko trdimo, da je kolektiv svoj koncertni potencial, če ga sodimo po aktualnih standardih najatraktivnejših svetovnih bendov, dosegel v zadnjih letih. Temu pritrjujejo tudi (pogosto razprodana) eminentna koncertna in festivalska prizorišča po Evropi in drugod po svetu. Ja, ko greš na koncert Laibach, veš, da boš priča dobro premišljenemu in dodelanemu spektaklu. Nič drugače ni bilo prejšnji petek, ko je v sklopu Indigo festivala in Festivala Ljubljana nastopil v Križankah, čeprav se ni dalo otresti občutka, da bi si kljub izvrstni predstavi lahko privoščil še kakšen nepričakovan, subverziven detajl.

  • Goran Kompoš  |  foto: Uroš Abram

    14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Portret

    Stella Ivšek – VJ 5237, vizualna umetnica in vidžejka

    Dobili smo se med pripravami za njen nastop na prireditvi, s katero bo ljubljanski klub K4 v petek, na dan izida tokratne številke Mladine, vstopil v svojo novo, jubilejno trideseto sezono. Ja, vizualna umetnica, oblikovalka in vidžejka Stella Ivšek alias VJ 5237 se na opremljanje klubskih glasbenih večerov s popolno vizualno podobo intenzivno pripravlja več dni, pogosto tudi več tednov prej. Tudi zaradi njenega posebnega pristopa k umetnosti vidžejanja, ki med drugim vključuje izdelavo fizičnih objektov, na katere med nastopi nato projicira svoje slikovne oziroma videovsebine. Ni naključje, da je po treh letih ukvarjanja s to, pri nas še vedno precej spregledano umetnostno panogo postala ena najdejavnejših vidžejk.

  • Goran Kompoš

    7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

    Ichisan: Megla

    Naslov nove male plošče domačega mojstra diskoidnega housa je zavajajoč, če že ne ironičen. Ne, Ichisanu se pogled ni zameglil. Morda je v novih skladbah resda za odtenek več melanholičnosti, kot smo je pri njem vajeni, toda poslušalca ne potisnejo ob tla. Planica bi bila lahko denimo izvrstna glasbena podlaga črno-belim arhivskim posnetkom iz doline pod Poncami, bi se pa skupaj z drugimi komadi hkrati lahko mirno znašla tudi na soundtracku kakšnega nostalgičnega filma. Kar seveda ne pomeni, da glasba ne stoji sama zase. Ja, Ichisanove zgodbe oživijo tudi takrat, ko jih piše s svojo zbirko vintidž sintov. Z nekaj domišljije celo bolj, kot če bi se jih lotil s svinčnikom ali kamero.

  • Goran Kompoš

    7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Plošča

    Anna Calvi: Hunter

    Anna Calvi, ena najpomembnejših britanskih rockovskih glasnic tega desetletja, že z naslovnico tretje plošče namigne, da za njo stoji oprijemljivejša agenda. Na njej je sicer spet upodobljena sama, toda tokrat brez imena. Namesto tega je tam le naslov Hunter (lovec oziroma lovka), obarvan rdeče, tako kot tudi vse novejše glasbeničine fotografije, s katerimi je po petih letih premora napovedala novo ploščo. »Rdeča kot sinonim za meso, kri in nevarnost,« je vsebino plošče, ki zareže v drobovje, pojasnila z barvno asociacijo. Ja, Anna Calvi se v tretje tudi eksplicitno postavi v kožo lovke.

  • Goran Kompoš  |  foto: Črt Piksi

    7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Dogodki

    Virtuoznost in radovednost

    Nastop ameriške kitaristke Mary Halvorson in njenega kvarteta je v naši največji kulturni instituciji, ljubljanskem Cankarjevem domu, odprl novo sezono cikla Cankarjevi torki. Ta bo do aprila enkrat na mesec gostila tudi koncerte pod znamko The Stone, gre za serijo pod vodstvom enega najpomembnejših sodobnih glasbenih ustvarjalcev Johna Zorna, poimenovano po njegovem legendarnem klubu. In prav John Zorn bo osrednji gost prihodnjega, šestdesetega Jazz festivala Ljubljana, kamor se vrača po desetih letih. O tem, koliko je napolnjenemu Klubu Cankarjevega doma tokrat botrovala Zornova priljubljenost in koliko osrednja gostja torkovega koncerta, vseeno ne bomo ugibali. Brez pretiravanja pa lahko zapišemo, da je šlo za popoln uvod v pestro glasbeno dogajanje, ki se v aktualni sezoni obeta v naši največji hiši kulture.

  • Goran Kompoš

    31. 8. 2018  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Plošča

    Ariana Grande: Sweetener

    Četrta plošča ameriške zvezdnice pričakovano podira prodajne rekorde, a je tudi presenetljivo dober pop album. Čeprav mu ne manjka trendovskih (trap in R & B) pritiklin, prej kot na homogeno podobo aktualnega popa spomni na pop radovednost iz devetdesetih let. Nič čudnega, saj je producentsko taktirko pri polovici skladb vihtel Pharrell Williams in s prepoznavnim nafankiranim popom pevki pripravil izvrsten teren za ekspresijo. Nekateri feni bodo pogrešali več vokalnih bravur, toda zrela vokalna zadržanost skladbam, v katerih se Grandejeva, tudi z vidika bombnega napada na njenem lanskem koncertu v Manchestru, ukvarja z življenjskim optimizmom, ponudi točno to, kar potrebujejo. Ja, včasih je za premagovanje tesnobe dovolj že nekaj sladkobnosti.

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    31. 8. 2018  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Dogodki

    Genialen glasbenik in nastopač

    Vse kontroverznosti, ki Ariela Pinka, enega najizvirnejših sodobnih (indie) pop glasbenikov, spremljajo že praktično vso kariero na odrih in stran od njih, pri obiskovalcu njegovega koncerta vedno zarišejo majhen vprašaj. Bo izpeljal koncert profesionalno, tako kot se spodobi? V solidno napolnjeni veliki dvorani ljubljanskega Kina Šiška, ki je gostila njegov prvi nastop pri nas, je denimo že med uvodno skladbo odkorakal z odra, se pretihotapil na začelje občinstva in nato tam, naslonjen na ograjo ob tonskem in lučkarskem mojstru, komad apatično odpel do konca. Takrat seveda še ni bilo povsem jasno, v kakšni podobi ga bomo spoznali v nadaljevanju. Najbrž tega takrat ni vedel še niti on sam. Je preprosto preveč muhav, ekscentričen in nor. Ampak v torek zvečer je nato dokazal, da je tudi genialen glasbenik. In nastopač. Na koncertih redko vidimo toliko nasmejanih obrazov.

  • Goran Kompoš

    24. 8. 2018  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Plošča

    The Necks: Body

    Pričakovati, da bo kultni avstralski trio spreminjal formulo, s katero mu po dobrih tridesetih letih skupnega muziciranja upravičeno uspeva ohranjati relevantnost, bi bilo neumestno. The Necks ostajajo zvesti skupinski improvizaciji in transcendentalnemu zvočnemu plastenju. Toda z (uradno) dvajseto ploščo kljub temu ponudijo nepričakovan zasuk. Uvodno mantranje, za trio tipično ritmično in harmonično, tokrat namreč preseka zgoščeno (post)rockovsko grajenje vrhunca, ki bolj kot kdaj prej spomni na kultni kolektiv Godspeed You! Black Emperor v njegovi najintenzivnejši podobi. A naj vas to ne zavede. Body je še vedno povsem »necksovska« plošča. Ena triovih najboljših.

  • Goran Kompoš  |  foto: Črt Piksi

    24. 8. 2018  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Dogodki

    Klubsko rajanje na Mestnem trgu

    Ko sta v začetku avgusta pred ljubljanskim Pritličjem nastopila Zala Kralj in Gašper Šantl, so ob njunem čutnem spoju sanjavega glasu in opojne elektronike tam obstali mnogi naključni sprehajalci. Ampak glasbena politika priljubljenega kluba ni vedno po okusu širšega občinstva, vsaj ne na prvi posluh. Da izjeme ne delajo niti v primeru vrste poletnih koncertov na prostem pod znamko Selekcija, je bilo jasno tudi prejšnji četrtek, ko so gostili argentinsko glasbenico Amparo Battaglia, bolj znano pod vzdevkom Catnapp. Sodeč po začudenih in presenečenih izrazih na obrazih mimoidočih je bilo očitno, da tovrstna glasba, kljub temu da je hit klubske in festivalske ponudbe, vendarle še ni nekaj povsem običajnega. Bi pa lahko ob množici, ki se je pod odrom nabrala do konca koncerta, lahko sklepali tudi drugače.

  • Goran Kompoš

    17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Kultura

    Ekscentrični genialec

    V zapisih o Arielu Pinku boste vedno našli izpostavljeno dvoje. Da je izrazit posebnež, včasih prikupno ekscentričen, včasih namenoma polemičen in zgagarski. In da je, kar je še pomembneje, nesporen glasbeni talent. Ko oboje združite, dobite enega najizvirnejših in najbolj avtentičnih (indie) pop ustvarjalcev zadnjih petnajstih let. Pisca pesmi, pevca in multiinštrumentalista, ki se je kot Ariel Rosenberg pred skoraj točno štiridesetimi leti rodil v Los Angelesu, bomo konec meseca prvič gostili tudi na naših odrih.

  • Goran Kompoš

    17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    felicita: hej!

    Prvenec londonskega producenta se na prvi posluh ne razlikuje bistveno od značilne estetike kolektiva PC Music. Privlačna sintovska melodika, tukaj v kombinaciji s procesiranim klavirskim zvokom, sicer ima subtilnejšo, intimnejšo naravo, toda hkrati ne pušča dvoma, da gre za samosvojo izpeljanko sodobnega bass avanturizma. Dobi pa plošča zaradi avtorjevega rodu zanimiv, nekakšen postbrexitovski obrat. Felicita, potomec poljskih priseljencev, v nekaj skladb spretno vpne ljudske otroške uspavanke iz domovine staršev, to izročilo nadgradi še s poljsko folkloro v videospotih, vse skupaj pa zapakira v očarljiv, kontrasten izdelek, ki je lahko le plod križanja različnih kultur. Zgovorni signal Britancem, ki se branijo vsega tujega.

  • Goran Kompoš

    17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

    Travis Scott: Astroworld

    Travis Scott z novo, tretjo ploščo preseneča – a še večje presenečenje kot to, da je s prvega mesta ameriškega Billboarda sklatil Draka, ki je tam vztrajal pet tednov, je to, da se je skupaj z njim znašel na tretjem mestu britanske lestvice najbolje prodajanih plošč. Ja, Astroworld je dizajnerski izdelek. Je po najvišjih obrtniških standardih ukrojena plošča, za katero so dovolj dobra le prva mesta lestvic in vloga favorita na naslednji podelitvi grammyev. Za 26-letnika, ki se je v prvi kategoriji raperjev, predvsem zaradi megahita Goosebumps, ustvarjenega skupaj s Kendrickom Lamarjem, znašel že pred tremi leti, bi karkoli drugega veljalo za spodrsljaj.

  • Goran Kompoš  |  foto: Črt Piksi

    17. 8. 2018  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Dogodki

    Obalni stonerji

    Nastop koprskega stoner rock tria Omega Sun v okviru serialke Domorodni četrtki je bil eden tistih koncertov, na katerih se je poklopilo vse. Suveren bend, zelo dober obisk, izvrstna atmosfera, idilično prizorišče Letnega vrta Gala hale na ljubljanski Metelkovi, temperatura in vlažnost zraka blizu tistih, v katerih je ta žanr delal prve korake, in navsezadnje obvezen vonj po posušenem eksotičnem zelenju. No, morda je manjkala le še kakšna puščavska sipina.

  • Goran Kompoš

    10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Plošča

    Mac Miller: Swimming

    Ljubljenec ameriških srednješolcev je prvo polovico leta tabloide polnil z razpadom zveze s pop zvezdnico Ariano Grande in prometno nesrečo, ki jo je povzročil pod vplivom alkohola. Ni presenetljivo, da na dobršnem delu pete plošče v prepoznavnem, soulovsko obarvanem raperskem slogu zdaj kontemplira o vzrokih za oba dogodka. Ker mu je skladbe pomagala ukrojiti četa cenjenih producentov (Thundercat, Pharrell Williams, Flying Lotus, Dam-Funk ...), zvočna podoba ni nikoli vprašljiva. Se pa Macu zatakne pri besedilih, v katerih sicer pokaže nekaj več zrelosti, a so hkrati še vedno nekje na ravni tega, kar o njem pišejo tabloidi. V skladbi Hurt Feelings pravi, da »drži glavo nad vodo«. Zasebno. In sodeč po spodobni plošči tudi poklicno.

  • Goran Kompoš  |  foto: Sebastijan Iskra

    10. 8. 2018  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Dogodki

    V svetu valov, balonov in lisic

    Tik pred njunim nastopom pred ljubljanskim klubom Pritličje je nekaj skrbi povzročalo muhasto vreme. Če bi se popoldanska nevihta zavlekla v večer, bi bil koncert pevke Zale Kralj in elektronskega producenta/multiinštrumentalista Gašperja Šantla verjetno prestavljen v notranjost kluba. Ta pa bi bila za vse obiskovalce, ki so si zaželeli slišati vse bolj priljubljen mlad mariborski duet, gotovo premajhna. No, oblaki so se k sreči zadnji hip razbežali. Morda tudi zaradi dvojčeve krhke, senzibilne glasbe, ki je na prizorišču tik ob ljubljanski mestni hiši kot rahel vetrič razpihala sparino četrtkovega večera.

  • Goran Kompoš

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Underworld & Iggy Pop: Teatime Dub Encounters

    Trije kultneži so na skupni (mali) plošči zamudili lepo priložnost. Akter spletnih antitechno memov se spajdaši z enim najbolj priljubljenih britanskih »techno« dvojcev – narativ za kakšno humorno subverzijo se ponuja kar sam od sebe. A namesto tega je gospod Pop na klasične, eklektične Underworldove instrumentale raje zložil spomine na dobre stare čase, ko je bilo pomembneje od previdnosti, da koga ne užališ, to, da se imaš fino. Poti trojca so se prvič prekrižale prav v teh starih časih, na soundtracku filma Trainspotting, zato je bilo skoraj logično, da bodo za lansko nadaljevanje kakšen komad posneli skupaj. Posneli so štiri, toda nazadnje nobeden ni pristal v filmu.

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Dogodki

    Hedonizem v Tivoliju

    Pestro ponudbo poletnih dogodkov v Ljubljani so letos obogatile tudi sodobnoumetniške prireditve na koncu Jakopičevega sprehajališča v največjem mestnem parku Tivoli. Mednarodni grafični likovni center (MGLC) je v sodelovanju z različnimi koproducenti v Gradu Tivoli in Švicariji v okviru Poletja v Tivoliju pripravil serijo razstav, performansov, filmskih projekcij in koncertov. Julijske četrtke sodobne, elektronske in hibridne glasbe, ki so jih pripravili v sodelovanju z Radiem Študent, so z avtorsko glasbo popestrili elektronska producenta Luka Prinčič in Christian Kroupa, sintpoperji Futurski in kot zadnji še žanrsko neobremenjeni trojec Kukushai. Slednjemu je bila dvorana Švicarije, kjer je zaigral sredi obiskovalcev, pisana tako rekoč na kožo.

  • Goran Kompoš  |  foto: Uroš Abram

    3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Portret

    Laren Polič Zdravič, skladatelj

    Zgodilo se je že, da mu je režiser naročil, naj skozi glasbo interpretira deževen in vetroven dan na severnem tečaju. Še trši oreh je bila verjetno želja, naj posname komad, ki ga »med vožnjo z avtomobilom poslušata Marx in Hamlet«. Ja, v svoji karieri skladatelja glasbe za gledališče in film je ustregel že marsikateri nenavadni kaprici režiserjev. Včasih se mora tega lotiti povsem obrtniško, tako kot to terjajo režiserji oziroma posamezni prizori predstav, ki oživijo (tudi) skozi njegovo glasbo. Še večkrat pa ima pri pisanju glasbe proste roke in takrat se prepušča domišljiji. Te mu res ne manjka, saj je kot skladatelj samo letos sodeloval že pri šestih predstavah.

  • Goran Kompoš

    27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Okzharp & Manthe Ribane: Closer Apart

    Po prvih skupnih singlih se je zdelo, da bi producent Okzharp in plesalka/model/pevka Manthe Ribane utegnila postati naslednji južnoafriški hit. Glasba, ki je močno slonela na elegantni, nenavadni, a zelo privlačni ritmiki, je predvsem zaradi pop senzibilnega, »avtotjunanega« prepevanja Ribanove imela potencial, da nagovori širše občinstvo. To se potem ni zgodilo, posledica tega pa je, da njun dolgometražni prvenec teh ambicij očitno nima več. Zaradi tega ni mogoče reči, da sta se odrekla precej izvirnemu obrazcu, toda nove skladbe so bolj okleščene, pisane predvsem na posluh popelektronskih sladokuscev, ki nove trende krojijo v podtalnem klubskem okolju. Jima bo prodor do širšega občinstva uspel po tej poti?

  • Goran Kompoš

    27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Plošča

    Mike Patton: 1922 O.S.T.

    Da je prva plošča, ki jo je Mike Patton izdal v letu, ko je dopolnil petdeset let, soundtrack, je zgolj naključje. Brez skrbi, ikonični glasbeni posebnež se ob okrogli obletnici ne poslavlja z velikih poprockovskih odrov in od (ob)metalskega žaganja, da bi si v zrelem življenjskem obdobju vzel čas za delikatnejše glasbene pustolovščine. Ko ga je avstralski filmar Zak Hilditch povabil, naj naredi glasbo za njegov lanski film 1922, posnet po zgodbi Stephena Kinga, je to storil predvsem zaradi Pattonovega izjemnega občutka za cinematično senzibilnost in njegovega poglobljenega razumevanja medija filmske glasbe. Odločitev je bila prava.

  • Goran Kompoš

    27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Kultura

    Emo-macho pop vesoljčki

    Hrvaška petčlanska zasedba Svemirko si je razmeroma hitro pridelala sloves enega zanimivejših bendov v eksjugoslovanski regiji. Po objavi prvih dveh singlov Zbogom proleteri in Noćni pokreti pred tremi leti so poslušalce vznemirjala predvsem ugibanja, kdo se pravzaprav skriva za imenom Svemirko. Zaradi specifične, na zahodu takrat trendovske glasbe, ki je za mlado občinstvo frizirala in posodabljala glasbene nauke osemdesetih let, je bilo bolj ali manj jasno, da gre za mladega avtorja. Ob izidu dolgometražnega prvenca Vanilija v začetku leta 2017 se je že vedelo, da gre za projekt Marka Vukovića, ki je, da je skladbe lahko igral v živo, sestavil bend. Brez avdicij, prek katerih bi iskal vrhunske glasbenike. Namesto tega je izbral posameznike, ki so gojili podobno strast do sintpopa in so se v skupnem muziciranju radi zabavali. S to koncertno ležernostjo pa so povsem očarali občinstva doma na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji. Da se ne jemljejo preresno, je bilo jasno že po njihovih pisanih »kostumih«, nekakšnem križancu med tradicionalno kitajsko opravo in športnim videzom iz aerobičnih videov Jane Fonda. Ja, niso bili videti kot bend, ki bi šel k maši ali na predavanja na faks, temveč kot bend, ki med nastopi zabava sebe in obiskovalce.

  • Goran Kompoš

    20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Plošča

    Miss Red: K.O.

    Da ji po žilah tečeta reggae in dancehall, je izraelska vokalistka Miss Red dokazala že z mikstejpom pred tremi leti, zdaj pa s prvim pravim albumom svojo navezanost na jamajško glasbo še nadgradi. A ne na klasičen način. Ker ji je glasbene podlage (spet) ukrojil britanski dub mojster The Bug, ki z njo sodeluje že sedem let, njene pesmi, v katerih se sooči s tem, kaj pomeni biti ženska, s svojim židovskim poreklom in ne nazadnje z reggae obstranstvom, dobijo povsem samosvoj značaj. In ta je tako prepričljiv, da izvirnim reggae naukom pokaže veliko več spoštljivosti, kot je do njih denimo goji jamajški podmladek, ki s prevzemanjem ameriških (raperskih) smernic osvaja pop lestvice. Ja, včasih mora opomnik priti od zunaj.

  • Goran Kompoš  |  foto: Črt Piksi

    20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Dogodki

    Rap za množice

    Draveljski raper Nipke letos beleži deseto obletnico ustvarjanja, v tem času pa je objavil le eno ploščo. Ampak ta je bila dovolj za to, da se je, tudi sodeč po milijonskih ogledih njegovih spotov na YouTubu, znašel med najbolj priljubljenimi domačimi raperji. Deloma na račun pop(evkarskega) raperskega sloga in morda še bolj zato, ker so njegove zgodbe, v katerih brez ovinkarjenj govori o odraščanju, za svoje vzeli osnovnošolci. To je bilo jasno tudi na njegovem nastopu v okviru festivala Poleti v NUK prejšnji četrtek, kjer se mu je na odru pridružilo kakšnih deset v tem desetletju rojenih fenov, ki so skupaj z njim, enkrat družno, drugič vsak svoj verz, odrapali nekaj njegovih največjih hitov. »To je moja publika,« je šaljivo, a ponosno prikimal, ko so mladi raperski nadobudneži poskakovali okrog njega. Medtem ko so njihove mamice poplesavale (in prepevale) pod odrom.

  • Goran Kompoš

    13. 7. 2018  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Plošča

    Splinta: The Splinta Experience

    Naj vas referenca na zasedbo Jimija Hendrixa v naslovu ne zavede. Dolgoletni mariborski hiphoperski DJ in beatmaker Splinta svojih gramofonov in mešalke ni zamenjal s kitaro. V času, ko je digitalizacija tudi v hiphopu že skoraj povsem izrinila izvirne prakse, je v starošolski maniri raje sestavil devet gramofonarskih kosov, ki se jih že zaradi specifičnega ustvarjalnega pristopa drži precej nostalgije. Ampak plošča ni le razkazovanje Splintovih tehničnih veščin. Spretnemu scratchanju in žongliranju z beati se sicer ne odpove, so pa ti podrejeni izpovedim skladb, ki prepričajo s subtilno kompleksnostjo in Splintovo poznavalsko žilico za umetnost rokovanja z gramofoni. Delikatesa za hiphopovske zanesenjake.

  • Goran Kompoš

    6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Gorillaz: The Now Now

    Damon Albarn pred izidom nove plošče svojega risankastega benda po stari navadi ni okolišil. »Ploščo smo posneli predvsem zaradi prihajajočih koncertov,« je dejal. Ja, plošča je že na prvi pogled manj ambiciozna od lanske, pri kateri je sodelovalo kakih 50 glasbenikov. Na tej je omembe vreden le gostujoči verz Snoop Dogga, kar pa ni nujno slabo. Ker sta jo tokrat podpisala le Albarn in/oziroma 2-D, je bolj koherentna, skladbe pa so, sodeč po naslovih, nastajale na potovanjih, zato govorijo predvsem o izoliranosti in osamljenosti. Temi, ki se zdita vse prej kot popestritev koncertnih repertoarjev skupine Gorillaz, a najzvestejši feni se verjetno ne bodo pritoževali.

  • Goran Kompoš

    6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Plošča

    Sophie: Oil of Every Pearl’s Un-Insides

    Ob izidu Sophiejinega prvenca, kompilacije Product (2015), smo si postavili kopico bolj ali manj retoričnih vprašanj. Ker se je vedelo, da gre za glasgowskega producenta Samuela Longa, smo ugibali, ali je psevdonim Sophie manifestacija njegovega soočenja z lastno spolno identiteto. Odgovor je obvisel v zraku, tudi zato, ker je v (redkih) intervjujih zamaskiral svoj glas (in videz). Ali pa je na nastopih v živo, pogosto v družbi avanturističnega glasbenega kolektiva PC Music, na oder raje poslal transvestite.