Goran Kompoš
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Unknown Mortal Orchestra: Sex & Food
Četrta plošča novozelandsko-ameriške zasedbe slogovno sledi predhodnicam. Tukaj so še vedno psihedelična lo-fi estetika, melanholija, funk in folk, več je trših rockovskih rifov in celo vzorci jazza. Vse skupaj pa je mojstrsko povezano v čudaški in hkrati očarljiv izraz, ki je tokrat nastajal v zasedbinih domačih studiih v Portlandu in Aucklandu ter z lokalnimi glasbeniki še v Ciudadu de Mexicu, Seulu, Hanoju in Reykjaviku. No, ta potovanja so bolj kot zvočni podobi verjetno botrovala drugačni tematiki skladb. Te sicer še vedno temeljijo na osebnih frustracijah avtorja in šefa zasedbe Rubana Nielsona, je pa intimo tokrat zamenjal z nekakšno univerzalnostjo. Ja, ljudi nas, ne glede na to, kje smo doma, pestijo zelo podobne težave.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Kultura | Plošča
Med letošnjo podelitvijo grammyjev se je precej ugibalo, kdo bi utegnila biti naslednja velika pop zvezdnica. Sodeč po videnem in slišanem se je zdelo, da Beyonce, Taylor Swift, Rihanna in Katy Perry za zdaj nimajo zares pravih naslednic. Se pa zdi, da takrat ni nihče opazil, da je bila za najboljšo R & B-izvedbo kot gostja v skladbi Daniela Caesarja nominirana kolumbijsko-ameriška pevka, ustvarjalka pesmi, režiserka videospotov in modna oblikovalka Kali Uchis. Bolj angažirani poslušalci, ki se jim je prikupila z mikstejpom Drunken Babble (2012) in malo ploščo Por Vida (2015), bodo ob misli, da bi se prav ona utegnila povzpeti na pop prestol, verjetno sicer le zmajevali z glavo. Toda sama ima velike ambicije in z albumskim prvencem jih več kot upraviči.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Kultura
Nastope glasbenih zvezd svetovnega formata, katerih kreativni vrhunci so že davno minili, pri nas pogosto pospremijo očitki, da jih je organizatorjem koncertov k nam skoraj po pravilu uspelo pripeljati šele takrat, ko so postali povsem nerelevantni. V primeru Leeja »Scratcha« Perryja, ki je pred dobrima dvema tednoma dopolnil 82 let in bo v torek po letu 2002, ko smo mu prisluhnili na Sotočju, drugič nastopil pri nas, tokrat v klubu Gala hala na ljubljanski Metelkovi, tovrstnih očitkov gotovo ne bo. Najprej zato, ker obiskovalcev, ki bodo obiskali njegov koncert, konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Perry s svojimi inovativnimi tehnikami revolucioniral vlogo glasbenega studia, povečini sploh še ni bilo. Potem zato, ker je ekscentrični Jamajčan za privržence reggaeja, duba in sploh glasbene poznavalce ena ključnih glasbenih ikon zadnjega pol stoletja. In navsezadnje zato, ker njegovi nauki še vedno močno odmevajo v številnih sodobnih muzikah.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Album Človek ni zver se bo v Katalenino diskografijo zapisal kot zelo nenavaden. Namesto skladb z igrivimi in nagajivimi motivi na njem najdemo uglasbene presunljivo tragične osebne izkušnje fantov, ki jih je vojna grobo iztrgala iz domov. Ja, skupina se je naslonila na bogato dediščino slovenske ljudske poezije z vojaško tematiko, kar ob aktualni stoti obletnici konca prve svetovne vojne, ki je botrovala neštetim takim zgodbam, lahko razumemo kot spomin in hkrati opomin. Se pa zdi, da je Katalena zamudila lepo priložnost, da bi s ploščo postavila trajnejše znamenje. Tematika že sama po sebi odpira širok prostor za subverzivnost, skupina pa se namesto te raje oprime lastnih preverjenih pravil, ki žal vodijo v (preveliko) predvidljivost.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Kultura
Ljubitelji klavirske glasbe so prejšnji teden, na večer 88. dneva v letu, spet praznovali dan klavirja, ki si ga je pred tremi leti, napol v šali, izmislil nemški pianist Nils Frahm. No, v Kinu Šiška so »šalo« vzeli zares. Leta 2015 smo tam, sicer z dvomesečnim zamikom, prisluhnili kar samemu Frahmu. Lani nas je ob tem dnevu s svojim klavirskim recitalom razvajal Britanec Greg Haines. Letos pa smo na istem odru, premierno pred slovenskim občinstvom, slišali njunega sodelavca, ameriškega skladatelja in multiinštrumentalista Petra Brodericka.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Kultura | Portret
Gašper Torkar, glasbeni producent in pesnik
Je glasbenik in pesnik. Ali pa obrnjeno, pesnik in glasbenik. Prednosti ne daje nobeni od obeh disciplin in razume ju kot dva povsem različna svetova, pa vendar se v obeh loteva podobnih, celo enakih vprašanj in razmislekov. In z obema je prepričal. S pesniškim prvencem Podaljšano bivanje (2013) literarno sceno, s prvo ploščo Dreams of Others (2017) pa glasbene poznavalce. Hkrati pa se ukvarja še z mnogimi drugimi projekti, ki domači umetniški prostor bogatijo z novimi, tudi radikalnimi idejami.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Sounds From Slovenian Bedrooms: ŠOP Greatest Hits
Pet let delovanja je lepa, če že ne nujna priložnost, da so se pri ŠOP records odločili pripraviti zbirko »največjih hitov«. Gradiva jim ne manjka. V katalogu založbe se je nabralo več kot 70 izdaj ustvarjalk in ustvarjalcev, ki jih srečujemo v podtalju domačega podtalja, pa tudi na eminentnejših prizoriščih (Kino Šiška, Metelkova, Rog). No, kompilacija zdaj voayersko odstre pogled v njihove spalnice in ponudi vpogled v njihove sprevržene (glasbene) prakse. V 28 skladbah se zvrsti prav toliko (ob) žanrskih akrobacij, od trans popa dua balans, proletarskega punka hišnega benda Šovinjista!, elektronskih ekskurzij šopovega šefa Joza Elektronika do aranžmajev terenskih posnetkov Nine Hlebec. Hiti za vsako priložnost, skratka.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Kultura | Dogodki
Generacijski profil obiskovalcev petkovega dogodka v ljubljanskem klubu K4, na katerem je v osrednji vlogi nastopil londonski producent Ross From Friends (kar v prevodu pomeni Ross iz Prijateljev), zaradi njegovega imena ni bil nič drugačen kot običajno. Med zbranimi je bilo pač več takih, ki takrat, ko je Ross v tretji sezoni ene najbolj priljubljenih TV-serij Prijatelji redefiniral pomen partnerske pavze, še niso niti shodili, kot tistih, ki so si leta 1994 ogledali njeno prvo epizodo. Navsezadnje se je v letu, ko je serija prvič prišla na zaslone, rodil tudi Felix Weatherall, ki je ob izidu svoje prve plošče pred tremi leti postal znan kot Ross From Friends. Novo ime mu pristaja. Zaradi tematskih iztočnic, ki jih išče v pop kulturi prejšnjega stoletja, in zaradi izraza, s katerim se naslanja na zapuščino elektronske plesne glasbe iz osemdesetih in devetdesetih. To je dokazal tudi v petek, ko je s svojo glasbeno nostalgijo povsem očaral polno »štirko«.
-
23. 3. 2018 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Spejs kolektiv x zero6teen: paralela 16
Za tole ploščo sta vzporednico potegnili ekipi, ki v zadnjem času skrbita za pomembno in tako rekoč nujno prevetritev domačega klubskega dogajanja. Spejs kolektiv, kjer producenti interpretirajo v svetovnem undergroundu zelo priljubljene bassovske muzike, in zero6teen z izpeljankami trapa in cloud rapa. Plod sodelovanja je logičen: slogovno razgibane (avtoreferenčne) ulične rime, podložene z izpiljenimi, hipnotičnimi beati, ki predvsem z mastnimi, drobovje tresočimi basi ne skrivajo podtalnega izvora. S ploščo Paralela 16, na kateri se jima pridruži še nekaj gostujočih emsijev, na domačo sceno prinašata izrazito trendovsko glasbo, s katero bosta najbrž nagovorili predvsem urbano mladež. Branilci domače kontinuitete se zbirajo na okopih.
-
23. 3. 2018 | Mladina 12 | Kultura | Dogodki
Festival Tresk v organizaciji Radia Študent je postal tako rekoč porok za to, da na odrih lahko preverimo, kaj novega in drugačnega ponuja domača glasbena scena. Ne le skozi prizmo butičnejših ustvarjalcev, ki sestavljajo jedro vsakoletnega programa. Organizatorji so drzni tudi pri izbiri glavnih nosilcev festivala, skoraj praviloma takih, ki s seboj sicer prinesejo pozornost, ne pa tudi resnejših koncertnih izkušenj. Najodmevnejši primer je bil seveda trojec Matter, ki je leta 2015 na pobudo Treska tam oddelal svoj prvi koncert, a že kmalu zatem postal ena najbolj priljubljenih domačih zasedb. Lani je bila to raperska druščina Smrt boga in otrok. Na letošnjem, devetem festivalu pa se je v vlogi osrednje atrakcije znašel spletni fenomen, bratski dvojec Buraza. Po spletu že kakšno leto odmevata njuna hita Olga in Pujsek Marko, zdaj pa je duet dočakal še koncertno premiero in ni presenetljivo, da je z njo še bolj polariziral občinstvo kot Matter pred tremi leti.
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Ko se je razvedelo, da je Kim Deal leta 2013 tik pred snemanjem povratniške plošče zapustila skupino Pixies, je bilo razočaranje številnih fenov kultnih punkrockerjev neizmerno. Nekaj utehe so našli v tem, da je kot razlog za odhod oznanila ukvarjanje z novo ploščo svoje ne bistveno manj kultne zasedbe The Breeders. Upravičeno. Zanjo je spet zbrala zasedbo, ki je pred petindvajsetimi leti posnela megauspešno ploščo Last Splash. Ja, All Nerve se sliši kot njen neposredni naslednik, kar bodo nedvomno cenili predvsem stari privrženci. Čeprav se je težko otresti občutka nostalgije, nova plošča ne zveni zastarelo. Zaradi reaktualiziranih tem in brezčasnega izraza se celo zdi, da The Breeders s prvo ploščo po desetih letih na rockovsko prizorišče prinašajo svež veter.
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Skupino Young Fathers smo nedavno poslušali na ljubljanskem festivalu Ment, kjer so mu resda prisluhnili predvsem redni festivalski gostje. Pa vendar je trojec iz škotskega Edinburgha z izjemnim nastopom dal vedeti, zakaj je vse od prvenca Dead (2014), ki mu je prinesel nagrado mercury, eden najbolj čislanih bendov na (britanski) indie sceni. Lani ga je po zaslugi filmskega režiserja Dannyja Boyla, ki je šest njegovih skladb umestil na soundtrack za film T2 Trainspotting, spoznalo še mainstreamovsko občinstvo. Posledica tega je zdaj lepo vidna na novi, tretji plošči Cocoa Sugar, ki ponudi bolj spolirane skladbe in več pop senzibilnosti kakor prvi dve. A to ne pomeni, da je skupina pozabila na adute iz preteklosti; ti pravzaprav zaživijo v le še bolj dodelani in prepričljivejši podobi, zaradi česar utegne ta plošča obveljati za eno najboljših letos.
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Kultura | Portret
Warrego Valles, producentski dvojec
V začetku marca izdana plošča Botox je točno to, kar bi od njenih avtoric lahko pričakovali. Je logično, dobro premišljeno in dodelano križanje vprašanj in glasbenih izrazov, s katerimi se dve Nini, Nina Hudej in Nina Kodrič, ki sta se združili pod imenom Warrego Valles, kot aktivistki, organizatorki dogodkov in didžejki ukvarjata vsak dan. Na aktualne družbene, politične, ekonomske in okoljske trende ne moreta gledati drugače kot s pesimizmom in kritičnostjo, zato je tesnobna, preteča, distopična podoba njune minimalistične elektronske glasbe pravzaprav samoumevna. Je pa to tiste vrste črnogledost, ki lahko ljudi spravi na noge. Kot se je izkazalo ob njunem nedavnem nastopu, ko sta v zrak spravili obiskovalce napolnjene male dvorane ljubljanskega Kina Šiška, tudi dobesedno.
-
9. 3. 2018 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Container doxa: Less Than Nothing
Container Doxa je superskupina uveljavljenih kreativcev (Dre Hočevar, Žiga Murko, Boštjan Simon, Domen Gnezda, Domen Bohte, Tine Grgurevič in Matic Sterle), ki so poskrbeli za osvežen zagon domače (ob)jazzovske scene. Ker so skoraj vsi znanje in izkušnje pridobivali tudi v ZDA, ni presenetljivo, da se njihov prvenec sliši kot nekakšen poklon vplivni newyorški downtown sceni. Ne nujno v smislu glasbenih referenc. Prej skozi prizmo ustvarjalnega modela, raziskujoče križanje raznoterih izrazov (jazz, hiphop, elektronika) in neobremenjenost s pravili. Kljub tej odprtosti pa plošča Less Than Nothing navduši z osredotočeno in koherentno podobo, v kateri se sicer razberejo izkušnje članov zasedbe, a hkrati ponudi tudi nekaj povsem novega in aktualnega.
-
9. 3. 2018 | Mladina 10 | Kultura | Dogodki
Prejšnji teden je našo pozornost pritegnil koncertni dogodek v Kinu Šiška z glavno gostjo Laurel Halo, pa ne le naše, predkoncertni odziv je bil velik, na prvi pogled celo večji, kot bi pričakovali. Vendar ne zato, ker bi bila ameriška glasbenica in skladateljica kakšna obskurna ustvarjalka – nasprotno, velike pohvale so ji izrekli tako v Guardianu in New York Timesu kot v specializiranih manjših medijih. Pri mesečniku The Wire, osrednji publikaciji za največje glasbene entuziaste, so njen prvenec Quarantine izbrali celo za najboljšo ploščo leta 2012. Presenečenje nad velikim zanimanjem za njen nastop je bilo torej bolj povezano s tem, da je njena glasba pač samosvoja, takšna glasba pa (pri nas) običajno nagovori razmeroma majhno občinstvo.
-
Dita Von Teese: Dita Von Teese
Tale plošča je še ena vzporednica, ki jo lahko potegnemo med Sergeem Gainsbourgom in Sebastienom Tellierjem. Pokojni dekadent je kopico skladb in plošč napisal za francoske igralke, njegov nič manj ekscentrični naslednik pa je muzo našel v »kraljici sodobne burleske« Diti Von Teese. Ta si je nekaj pevskih izkušenj pridobila že v preteklosti, med drugim s kontroverznimi južnoafriškimi rap rejverji iz zasedbe Die Antword. No, za albumski prvenec bi težko našla primernejšega sodelavca. Tellier, mojster minimalistične, čutne pop poezije, je zanjo (skupaj s soprogo) napisal deset pesmi o zapeljevanju, ki v obliki lahkotnega, a dodelanega elektronskega popa dajo vedeti, da se za ploščo Dita Von Teese skriva resnejša namera, kot se morda zazdi na prvi pogled.
-
Nemški elektronski pionirji so Ljubljano prvič obiskali pred 14 leti. Ker so svojo zadnjo studijsko ploščo objavili še leto prej, je bilo prejšnji četrtek, ko so nas spet obiskali, bolj ali manj jasno le to, da najbrž ne bomo slišali njihovih novih skladb. Nismo jih. Toda Kraftwerk je kljub temu ponudil povsem drugačno koncertno izkušnjo. Za začetek nam je nadel 3D-očala, nato pa je svoj leteči krožnik parkiral dobesedno pred Halo Tivoli in nas očaral z obljubljenim avdiovizualnim spektaklom, s katerim smo dobili vrhunski vpogled v njegovo vizionarsko zapuščino.
-
Franz Ferdinand: Always Ascending
Zdi se, da priljubljeni Škoti nosijo precejšnje breme odgovornosti za nekakšno novo revitalizacijo britanskega indie rocka. Denimo po zgledu tiste, ki so jo z inovativno posodobitvijo postpunkovskih obrazcev sprožili kmalu po letu 2000. Za peto studijsko ploščo Always Ascending so se zato spajdašili s francoskim producentom Philippom Zdarom (polovica kultnega dvojca Cassius), in pomagal jim je sooblikovati bolj sintovsko, diskoidno podobo novih skladb, tematsko naslonjenih na politične komentarje in (ekscentrično) zabavanje. Člani Franza Ferdinanda so še vedno mojstri pisanja (pop) rockovskih skladb, ni dvoma. A z njimi so stopili na uležan teren, s katerim najbrž ne bodo prebudili niti največjih fenov indie rocka.
-
Ko slišite njegov trendovsko monoton, napol momljajoč, avtentično ameriško naglašen flow, s katerim dostavi tipične verze o puncah, blišču in uličnem nasilju, je prva misel, da gre za še enega v vrsti povzpetniških ameriških raperjev, ki danes krojijo vrhove svetovnih pop lestvic. Prvi šok sledi, ko na spletu poiščete katerega od njegovih videospotov. Rich Brian je namreč tipičen mozoljast azijski tinejdžer »geekovskega« videza, ki ga bolj kot glasbeni odri najbrž zanimajo videoigre in internet. Moč tega je Brian, s pravim imenom Brian Imanuel, odkril že pri desetih letih, ko se je doma, v indonezijski prestolnici Džakarti, prek družinskega računalnika znašel na YouTubu. Ker se je šolal doma, takrat menda ni razumel niti besede angleško. Zdaj, osem let pozneje, se je z dolgometražnim prvencem Amen znašel na četrtem mestu iTunesove lestvice.
-
Konec januarja so na 60. podelitvi grammyjev prejeli nagrado za najboljši plesni/elektronski album. Upravičeno ali ne, je stvar interpretacije, a za zasedbo, ki je začela ustvarjati že daljnega leta 1969, je to nedvomno zgovoren dosežek. Še toliko bolj zato, ker si je kipec pozlačenega gramofončka pridelala v kategoriji, najbolj vezani na tehnološki napredek orodij za ustvarjanje glasbe. Ja, nemškim elektronskim pionirjem Kraftwerk, ki bodo kmalu obeležili petdesetletnico ustvarjanja, se je uspelo obdržati pri vrhu. In s svojim koncertnim 3D-spektaklom, ki so ga ovekovečili na nagrajeni plošči 3-D The Catalogue, se po štirinajstih letih zdaj vračajo tudi v Ljubljano.
-
Privrženci ljudske glasbe Brino Vogelnik dobro poznajo. Pevka in ustvarjalka pesmi to tradicijo z različnimi zasedbami raziskuje, drugači in posodablja že skoraj dve desetletji, vedno izvirno, avtorsko. Nič drugače ni s ploščo Grad gori!, ki jo je posnela z istoimensko zasedbo, v kateri je moči združila z violinistko Barjo Drnovšek in harmonikarjem Matijo Solcem. Motive za (prepesnjena) besedila in (prearanžirano) glasbo so si izposodili iz slovenskih, švedskih, ameriških in čeških ljudskih pesmi, iz njih pa izoblikovali melanholičen, igriv in predvsem intimen izraz. Ta se bo zaradi pevkinega prepoznavnega glasu in interpretativne senzibilnosti bržkone prikupil tudi fenom njene zasedbe Brina, dasiravno se nova plošča oklene bolj klasičnih ljudskih tradicij.
-
Južnolondonski pevec, multiinštrumentalist in ustvarjalec pesmi Archy Marshall, bolj znan kot King Krule, je v Ljubljano prišel tako rekoč v idealnem trenutku. Na krilih svoje tretje plošče The Ooz, ki so jo mnogi mediji (tudi Mladina) razglasili za eno najboljših v lanskem letu.
-
Za Majo Medvešek, clubberjem bolj znano pod imenom Nightwave, so klubi za plesno elektronsko glasbo postali svetišča že v devetdesetih letih, najprej v Ljubljani, potem v Londonu in zadnjih pet let v Glasgowu. Je veteranka na sceni, toda hkrati tiste vrste producentka, ki je ves čas v stiku z najaktualnejšimi trendi, pod vplivi katerih brusi svoje žanrsko pisane plošče. S house in jungle »bangerjema« z nove male plošče, s katerima mojstrsko ulovi ravnotežje med starošolsko plesno evforičnostjo in sodobnimi plesnimi zapovedmi, se zdaj znajde na krilih rejverske renesanse. Tiste, ki obuja zapuščino »zlatih« 90. let, kar pa ne pomeni, da jo daje nostalgija. Lep namig za to sta navsezadnje že z bassom in radovedno ritmiko zaznamovana, žanrsko težje ulovljiva druga dva komada z EP-ja.
-
O tem, da je mednarodni festival Ment močno popestril koncertno dogajanje v Ljubljani, ni nobenega dvoma. Njegovo vrhunsko organizacijo in zanimiv, premišljen izbor nastopajočih so opazili tudi v tujini. To so vsakič znova potrdili odzivi tujih medijev in samih glasbenikov, sredi januarja pa je Ment v okviru največjega evropskega (bratskega) showcase festivala Eurosonic Noorderslag prejel tudi dve nagradi: za najboljši evropski klubski festival in najboljši manjši festival (čeprav po obsegu koncertov ne zaostaja niti za velikimi festivali).
-
Tudi pri nas zelo priljubljeni nemški skladatelj, pianist in elektronski producent se je z novo ploščo lotil doslej najambicioznejšega projekta. V Berlinu si je v dveh letih zgradil povsem nov studio, vanj povabil kopico inštrumentalistov in pevski zbor, odprl prosto pot domišljiji ter se predal skladateljskemu in zvočnemu raziskovanju. Rezultat je vrhunska, subtilna sinteza raznoterih akustičnih in elektronskih zvokov, ki jih s kirurško natančnim fraziranjem sestavi v izraz, naslonjen na (minimalistične) nauke Steva Reicha, cinematično ambientarjenje in newagersko eteričnost. Ja, All Melody je Frahmova najkompleksnejša plošča, na kateri lahko občudujemo zanimive nove ideje ali pa jo izkoristimo za kakšno poznonočno kontemplacijo.
-
Najbrž ni naključje, da je megapriljubljeni hip hop trojec Migos svojo tretjo studijsko ploščo Culture II objavil ravno prejšnji vikend, ko so v newyorškem Madison Square Gardnu podelili nagrade grammy za lanske glasbene dosežke. Tudi sam je bil namreč med nominiranci. Kipec gramofončka v kategoriji najboljši raperski album mu je sicer izmaknil Kendrick Lamar, a do uresničitve napovedi »osvajali bomo grammye« iz novega Migosovega komada Culture National Anthem (Outro), je le še vprašanje časa. Samozavest trojca je vsekakor upravičena. S prejšnjo ploščo Culture, izdano pred natanko enim letom, se je pridružil platinastim kolegom iz Atlante, ki je v tem desetletju postala svetovno središče hip hopa. Še več, Quavo, Offset in Takeoff so se z njo povzpeli celo na vrh ameriškega popkulturnega mainstreama.
-
Prejšnji petek je klub Gala hala na ljubljanski Metelkovi pripravil serialko Rapetek in že seznam nastopajočih je obetal veliko. Toda dogodek je pričakovanja celo presegel. Pa niso gostili tujih atraktivnežev, ki so ponavadi največji magnet za občinstvo. Ne, namesto njih so nit večera spletali domači glasbeniki: raper Mito ter beatmakerja/elektronska producenta Šuljo in Blaž. Trije avtorji, ki so se vsak s svojo ploščo zapisali med najvidnejše domače glasbene presežke zadnjih dveh let.
-
Samo Šalamon & Howard Levy: Peaks of Light
Plošča Peaks of Light ponudi točno tisto, kar obeta sodelovanje njenih avtorjev, mojstrov svojih glasbil. Na eni strani je Samo Šalamon, eden najbolj cenjenih sodobnih jazzovskih kitaristov in skladatelj, ki je podpisal večino skladb tudi na tokratni plošči. Na drugi je inovator na (diatoničnih) orglicah, grammyjevec Levy, ki se že zaradi narave svojega inštrumenta rad opira na bluesovsko senzibilnost. Rezultat je vrhunska plošča novega jazza s pridihom bluesa, kar pa ne pomeni, da se glasbenika preprosto zabarikadirata v coni ugodja. Raje se poslušata, preizkušata in kljub bogatim izkušnjam – ali pa prav zaradi njih – presenetita z novimi zanimivimi domislicami.
-
Jonny Greenwood: Phantom Thread OST
Čeprav je Jonny Greenwood sedmo ploščo s filmsko glasbo zložil kar med turnejo z matično zasedbo Radiohead, je glasba za Fantomsko nit (Phantom Thread) njegovo najbolj dovršeno delo za film. Deloma zato, ker je z glasbo opremil že prejšnje štiri filme režiserja Paula Thomasa Andersona. Še bolj pa zato, ker gre za zgodovinsko dramo, postavljeno v povojni London, in se je lahko osredotočil le na glasbo, ki jo je protagonist filma (igra ga Daniel Day-Lewis) domnevno poslušal v tistem času. Navdih je našel v baročni in romantični klasični glasbi, s 60-članskim godalnim orkestrom posnel kopico zapomnljivih melodij in za soundtrack prejel že več uglednih nagrad, med drugim je bil nominiran za zlati globus. Ja, morda letos naposled dobi tudi oskarja.
-
Prejšnji četrtek smo se odpravili na metalsko fešto v ljubljanski Center urbane kulture Kino Šiška in že bežen pogled na njegovo napolnjeno veliko dvorano je razkril, da se je dobršen del obiskovalcev koncertno bržkone začel brusiti že dolgo nazaj. Še v časih, ko sta na domači sceni dominirali punkrockovski in metalski subkulturi. To je pravzaprav logično. Tokratni osrednji gost Kreator je letos namreč vstopil že v 36. leto delovanja. Kar pa ne pomeni, da smo gledali in poslušali odcvetele starce, ki bi nam prišli prodajat staro slavo in metalsko nostalgijo. Kvartet s svojim klasičnim thrash metalom sicer ni več tako inovativen, kot je bil v osemdesetih, ko je imel tudi drugačno postavo. Toda na odru kljub letom ostaja vitalen in suveren. Ja, privrženci agresivnega, eksplozivnega metala so tokrat nedvomno prišli na svoj račun. To je potrdil tudi njihov vročični odziv.
