
Grega Repovž
-
Mesije vsepovsod: Oko vidi, kar oko želi videti
Rado Pezdir je prejšnji teden razkril tisto, o čemer mediji poročajo že okoli 20 let. O tem je bilo napisanih res nešteto člankov, organiziranih nešteto konferenc, zaradi tega smo ustanovili protikorupcijsko komisijo, pa sprejeli zakon o lobiranju itd. Da se to dogaja – o tem ne dvomi nihče. In razen tistih, ki to počnejo, nihče ne misli, da je to prav.
-
Razprava o družinskem zakoniku, pri kateri se govori predvsem o pravicah gejev, v resnici ni razprava o pravicah gejev, zapisanih v zakoniku. Bolj osnovna je: je razprava o tem, koga geji motijo in koga ne. Drugo je sprenevedanje.
-
Kot je Zoran Janković v resnici napovedal pred volitvami, a takrat je šlo pač za državne volitve, za tisti trenutek, zato je bilo večini vseeno, kaj napoveduje za primer neuspeha, se po neuspelem naskoku na državno oblast vrača na položaj župana prestolnice. Zelo verjetno bo izvoljen.
-
Da bi danes razumeli, zakaj je bilo za Janeza Janšo tako pomembno, da dobi roko nad tožilstvom njegova stranka oziroma eden najbolj zvestih in slepo vdanih vojščakov Vinko Gorenak (in to z butalsko neumnim prenosom na ministrstvo za notranje zadeve, ki ga nihče ne zna pojasniti), je treba brati poročila z Dunaja.
-
Bankrot Grčije: Tisti trenutek
Evropski voditelji so prešli psihološko mejo, ko o bankrotu Grčije ni bilo dovoljeno govoriti. Nenadoma, iz dneva v dan, bankrot postaja verjetnejša možnost.
-
Omikanega človeka ne prepoznamo po tem, da globoko ceni kulturo in umetnost. Raven ga dela omikanega. In na drugi strani: nič bolj ne jezi neomikanega človeka kot prav kultura. Kultura je njegov vir negotovosti, je svet, v katerega si vstopnice ne more kupiti – ker si vstopa ni mogoče zagotoviti z nakupom iPada ali z bleščečim belim džipom. Lahko prehodi vse galerije sveta, obišče zvezdniške predstave, pa ne vstopi v ta svet. Lahko celo občuduje, a to je tuje, dolžnostno občudovanje.
-
Volitve so mimo, oblast je za prihodnja štiri leta prevzel Janez Janša. Levica je glede na položaj pred volitvami - zvozila. Izgubila je pet poslanskih mest, SD, Zares in LDS so jih imeli 43, danes jih imata PS in SD 38. PS je na volitvah zmagala, levica pa je volitve izgubila. Brez Zorana Jankovića bi bil poraz grozljiv, saj nobeden od dotedanjih voditeljev ni zmogel motivirati volilnega telesa. In le privid je, da je kateri izmed poražencev te volitve preživel. Je pa res, da Borut Pahor rad živi v prividih.
-
Čeprav je kronanje koalicijske pogodbe zasenčilo nastop predsednika republike Danila Türka, se je treba ustaviti ob njegovi odločitvi, da ne bo niti formalno predlagal Janeza Janše za mandatarja za sestavo vlade. To vseeno, torej kljub vsemu, kar Janša je in predstavlja, ni bila lahka odločitev. S tem je predsednik republike dal jasno sporočilo tako volivcem kot tudi mednarodni javnosti. Janši pa je vzel pomemben del legitimnosti. Sporočil je, da bo sicer imenovanje Janše za mandatarja legalno, vendar pa je nanj položil trdo senco.
-
Predsednikova poteza: Čista in predvsem čistilna
Nobenega dvoma ni, da predsednik republike Danilo Türk s predlogom, naj stranke za naslednjega slovenskega predsednika vlade imenujejo Marka Voljča kot nekoga tretjega, ki ni ne Janković ne Janša, misli resno. Türk preprosto ni človek, ki bi bil zmožen dajati takšne predloge zgolj zato, da bi se na primer zavaroval pred politično kritiko.
-
Nove vloge: Kdo bo premier in kdo opozicijski voditelj
Ni treba biti moder, da bi vedeli, kaj bomo dobili v naslednjih tednih v Sloveniji. Vlado. Načelno to velja pozdraviti. Že od konca lanskega poletja imamo namreč le vlado, ki opravlja tekoče posle, oziroma slabo polovico normalne vladne ekipe. In priznajmo ji: zelo dobro je funkcionirala. V resnici že dolgo nismo imeli tako mirno in spokojno delujoče vlade. Ministri in državni sekretarji so delali, Pahor pa ni prirejal svojih hokuspokus tiskovnih konferenc. Zgled vlade.
-
Slovenija ima res smolo, z ameriškimi veleposlaniki namreč. Američanom uspe v to državo vedno znova poslati neke runklje. Si res nihče malce širšega pogleda na svet ne želi priti sem? Kako si drzne sedanji veleposlanik Joseph Mussomeli klicati predsednike strank in pošiljati svoje sle okoli, da bi sporočali, kakšno koalicijo si želi, še več – celo javno govoriti, da bi on kar malo posredoval?
-
Predlagati neznano, politično analfabetko Mašo Kociper za predsednico državnega zbora je žalitev za volivce in za parlamentarizem. Že zato je Zoran Janković moral dobiti klofuto v državnem zboru. Parlament je treba spoštovati.
-
Sadovi časa: Slovenija je poslala v kot svojega prvega populista.
Zdaj že lahko rečemo: Janezu Janši zadnji populistični udar ni uspel. Nacije ni prepričal o zaroti »južnjakov«. Nasprotno, učinkoval je kot politični ekstremist najcenejše vrste, njegovi izračuni o »novih državljanih« pa kot cenena manipulacija. In dobil je trd odgovor. Ne le da so ta teden še vrhunski pravniki hodili v najeminentnejše oddaje v trenirkah, da bi s tem dejanjem – se bi sploh lahko bolj norčevali iz njega? – pokazali, kaj si mislijo o njegovih tezah. Po betici jih je dobil od vsepovsod: še s twitterja.
-
Povolivni teden: Siva realnost
Ne gre se preveč zgražati nad tem, da danes politične stranke najverjetnejšemu mandatarju za sestavo vlade Zoranu Jankoviću v prvem krogu, bolj otipavanju kot kaj drugega, postavljajo ostre, tako rekoč nemogoče pogoje. Danes se vzpostavljajo razmerja med njimi. In seveda je neumno iz dosedanjega poteka izpeljevati kakšne resne sklepe, kot na primer tista kričava novinarka, ki ji je uspelo že v torek ugotoviti, da bo Janković težko sestavil koalicijo.
-
Permanentna politika izrednih razmer: Statisti
Največja neumnost letošnjega leta so predčasne volitve. Za predčasne volitve se je odločila koalicija SD, Zaresa in LDS. In ne zanima nas, koliko je kateri izmed njih kriv za to, to kupčkanje naj opravijo sami. Zaradi padca vlade je Slovenija na ravni ekonomskega ugleda izgubila več kot zaradi padca pokojninske reforme. Ni pa nepomembno, da je scenarij tega filma napisal Janez Janša s svojo permanentno politiko izrednih razmer. Da so se veljaki drugih strank tudi tokrat odločili, da bodo v njegovem filmu igrali statiste in tudi stranske vloge, je njihov problem.
-
Volitve so vedno odlična priložnost za glas protesta. Nobenega dvoma ni, da le malokoga izmed volivcev ne zamika, da se na primer volitev ne bi udeležil, da bi oddal neveljavno glasovnico ali pa glasoval za stranko, ki nima nobenih resnih možnosti za vstop v parlament. A protestni glas je vedno najlažja odločitev. In tudi najbolj udobna.
-
Slovenija je že večkrat rekla ne Janševemu populizmu: v resnici vsakič po tem, ko mu je s prav tem populizmom uspelo priti na oblast. V tem krogu se namreč vrtimo: dobimo ga na oblast, javnost sprevidi (spet), kakšen populist je, ga vrže s trona, nato se v njenih očeh prav s tem populizmom iz opozicije spet povzpne. In vsakič znova z enakovrstno ekipo, ki potem šokira javnost.
-
Pred letom ali dvema so na enem izmed poljudnoznanstvenih televizijskih kanalov predvajali dokumentarni film o čustvovanju živali (žal spomin ne pomni ne naslova ne kanala). Kako se na primer odzovejo, ko jih iz hlevov »zapeljejo« v tovornjake. Živali so namreč, kako človeško, tudi radovedne. In ta radovednost jih nemalokrat pripravi do tega, da same odkorakajo na tovornjak.
-
Pipištumf in nizozemska čebula
Slovenci smo ujeti v neke svoje resnice, ki z dejstvi nimajo veliko skupnega, nam pa uspešno gradijo lažne frustracije, pri čemer smo pripravljeni nasesti vsakomur, ki je pripravljen te frustracije še poglabljati.
-
Naj spomnimo na uvodnik Grege Repovža, napisan oktobra lani o krčenju ministrstev
Pa se začenja volilna tekma!
-
Borut Pahor ima seveda prav. V tem trenutku so novi obrazi in nove liste le nekakšen privid, obet, da bi lahko bilo zgolj z novimi ljudmi v politiki vse drugače. In nacija si po dveh slabih vladah zelo želi kaj obetavnega.
-
Petega decembra, dan po volitvah, bo bojna sekira med Janezom Janšo in Gregorjem Virantom zakopana. Zato je razprava o tem, ali sta se Virant in Janša res sprla ali pa gre za predstavo, ki naj bi zavedla volivce, popolnoma nepomembna. Ne dajmo se ji zapeljati, naj je še tako mikavna.
-
Ustavno sodišče je ta teden postavilo nov mejnik, kar zadeva človekove pravice v Sloveniji. Ne moreš poimenovati ulice po diktatorju, pa čeprav je med njegovimi deli mogoče najti tudi tako veliko dejanje, kot je organizacija partizanstva. A s tem, ko je ustavno sodišče razglasilo poimenovanje ulice za poseg v človekove pravice, je samo postavilo standard, kaj so človekove pravice. Poseg v človekove pravice je od te odločbe že dejanje, ki zgolj zbuja občutek prizadetosti v skupini prebivalstva.
-
Tudi v ZDA se jim to dogaja. Namreč: ko nastane neka nova pobuda, ki na svoj način artikulira kritiko in dvom o obstoječem političnem in gospodarskem sistemu, se nemudoma med siceršnjimi somišljeniki pojavi skepsa do tega novega gibanja. Vsi smo proti, a tisti, ki to izrazi javno, ni nikoli pravi. In če je že morda pravi, pa tega, kar pove, ne pove na pravi način. Ali pa seslja. Ali pa je kosmat, z brado pa ne moreš biti alternativa. Ali pa kadi. Ni organizator. Ni sistematičen. Nima karizme. Ali pa mu je ime Manca Košir.
-
Načelno v življenju in sistemih velja, da imajo vedno vsaj neko temeljno logiko in smisel. S tem ne trdimo, da ta logika, ko jo preizkusi realnost, tudi vedno deluje; nasprotno, pogosto se izkaže za napačno, delno uresničljivo, zgrešeno. A načeloma človek ne deluje le sledeč svojim trenutnim vzgibom in čustvom, ampak z vsaj nekaj elementarnega razmisleka, analiziranja morebitnih posledic in z upoštevanjem preteklih podobnih ali enakih situacij.
-
Prepričanje, da je treba prevzeti oblast, jo odvzeti sedanjim strukturam, je zasedlo javni prostor. Danes je tistih, ki v različnih anketah napovedujejo, da bodo na volitvah volili neko drugo stranko, več kot tistih, ki bi volitve abstinirali. Z drugimi besedami: volilno telo se je začelo prebujati. Prepričanje, da ni mogoče razbiti okvirja, ki ga določajo današnje stranke, se je omajalo. Ideologije, ki so do zdaj zadrževale ljudstvo v prepričanju, da je edina rešitev ta politična struktura, nimajo več dosedanje moči. Je mogoče.
-
Ta teden se lahko odvetniku Janeza Janše Franciju Matozu smeji. Uspelo mu je, kar je načrtoval. Osmešil je sodišče in osmešil je tožilstvo. Ne sam, zlasti so mu pri tem pomagali novinarji, še posebej tisti iz elektronskih medijev.
-
V nasprotju z Janezom Janšo Angela Merkel nikoli ni bila članica vzhodnonemške komunistične partije, ni izšolana socialistična obramboslovka in ni bila funkcionarka komunistične mladine v nekdanji Vzhodni Nemčiji. Bila je le nekakšna vzhodnonemška pionirka. A ne gre obsojati ubogega Janeza Janše. Janeza Janšo so v vse našteto v času komunizma v Jugoslaviji namreč prisilili.
-
Spomladi leta 1994 v zahodni Evropi niso mogli razumeti, kaj se dogaja v komaj rojenih demokracijah na vzhodu. Kot po tekočem traku so namreč v eni državi za drugo na volitvah zmagovali reformirani komunisti. Začelo se je na Poljskem, to je bil prvi šok, jeseni 1993 so zmagali komunisti. Nato se je ponovilo v Latviji in Litvi, potem so aprila 1994 zmagali nekdanji komunisti še v Ukrajini, maja pa še bolj radikalno na Madžarskem. V Sloveniji se je zaradi predčasnih volitev kot posledici ustanovitve države to zgodilo celo že jeseni 1992. In na zahodu so te premike težko razumeli. Si želijo vzhodnjaki nazaj komunizem?
-
Ko so se v zadnjih tednih v krogih levice ponovno začele pojavljati ideje, da pa morda le gre preigrati ime Zoran Janković pri iskanju izhoda iz koalicijske, vladne in nenazadnje kar krize slovenske levice v celoti, se je to na prvi pogled zdelo popolnoma nemogoča ideja. Kot zadnja, brezizhodna ideja. Pa je res?