Lado Kralj: Če delaš omleto

Tako geneza izvora literarne snovi, vendar pa njegova prodornost izvira od drugod. Avtor predstavi tretje in četrto desetletje 20. stoletja, s čimer pravzaprav napiše zgodovino te dobe. Seveda ne v smislu zgodovinskih dogodkov, še manj v obliki analize časa, pač pa v tem, da iz odlomka v odlomek ustavi časovno uro.

Wolfgang Hilbig: Provizorij

Pisatelj C. je že v uvodnem prizoru, ko razbije izložbeno lutko, prepričan, da v samoobrambi, precej klavrna pojava. S pisateljsko blokado, večino časa nalit, Vzhodni Nemec na Zahodu v časih tik pred padcem Zidu, kar mu v resnici ne prodre globlje do zavesti, zanj zidov in sploh kakršnekoli opore in prepreke že davno ni več. Kolikor ni sam sebi največja ovira.

Malcolm Gladwell: David in Goljat

Svetopisemska prilika ne meri na čudežno zmago palčka, temveč na njegovo prebrisanost, ki dramatično spremeni okvir in pravila pričakovanega spopada. Tako bi torej pričakovali, da bo avtor nizal primere in okoliščine, ki so iz obstranca napravili zmagovalca nad Goljatom. Toda bralec bo presenečen, ko bo med zmagovalci našel poražence.

Marlen Haushofer: Stena

Drugače od historičnega Robinsona, ki je ekonomist in na otoku obogati, žensko brez imena, ki ostane sama v alpski dolinici, s psom, mačko, kravo, postrvmi v potoku in planšarijo nad z vsem dobro založeno lovsko kočo, zaznamuje predvsem materinstvo, določa jo skrb za šibkejše in odvisne od njenega dela in spretnosti.

Vitomil Zupan: Komedija človeškega tkiva

Le hommage avtorju ob stoletnici rojstva? Ali drugače: kaj prinaša današnje branje?

Kurt Vonnegut ml.: Klavirski avtomat

Vonnegut je nepoboljšljiv satirik in aforistik, njegova proza se bolj kot z umetniškim vtisom ukvarja z močnim in zgoščenim stališčem, ki ga hoče podati udarno, kar pomeni, da se približuje alegoriji. Zato je bil prej, pred preskokom vrzeli (med elitno in množično, popularno literaturo), zelo necenjen, potem pa tako blizu vrhu, da je pravočasno povedal, da bi ga z dodelitvijo nobela zelo zelo postarali, in gospodje akademiki, ki nagrajujejo samo takšne, ki se svojih zaslug za nagrado kot da sploh ne zavedajo, so razumeli izjavo – in ga seveda zignorirali.

Albert Mrgole, Leonida Mrgole: Izštekani najstniki in starši, ki štekajo

Ob obilju knjig, ki merijo na starše, je pomenljivo, da nasprotnega trga ni – čtiva za mladež z napotki, kako preživeti s starši. No, avtorja-terapevta sta mladostniško govorico postavila v naslov, hkrati pa napisala knjigo, ki je v svojem žanru izstopajoča. Postavi nekaj deset klasičnih tem (izkušnje samostojnosti, izmikanje in laži, zasvojenost z lenobo, neopravičeno izostajanje iz šole, socialna izoliranost, ohranjanje stika … ), jih predstavi s konkretnimi primeri, ki jih umesti znotraj odnosa, ter nakaže poti rešitve.

Peter Stamm: Onkraj jezera

Deset Stammovih kratkih zgodb o kraju – to je Bodensko jezero, kjer se dogaja marsikaj, čeprav nič zares velikega, bolj gre za notranje pretrese in drobne razpoke, ki se bodo šele razširile in razmahnile – druži predvsem prav določena pripovedna lega. Odtujenost, nepolnost eksistence in slogovna škrtost so tisti prepoznavni elementi, ki jih uporabljajo še nekateri njegovi švicarski rojaki, recimo Adolf Muschg, Friedrich Dürrenmatt ali Max Frisch.

Isaiah Berlin: Ruski misleci

Delo ni pisano kot biografski imenik niti ne v maniri popularnega čtiva à la Sebag-Montefiore, avtor se osredotoči na peščico pisateljev, ki jim uspe prelisičiti carsko cenzuro in skozi literaturo predstavljajo prepovedane ideje. Toda avtor jih ne jemlje le kot prenašalce liberalizma in socializma zahoda, marveč kot iskalce, ki ustvarjajo edinstvene poglede.

Roman Rozina: Županski kandidat Gams

Rozina je v prejšnjih delih, dveh romanih in zbirki kratkih zgodb, pokazal odlično obvladovanje sloga in zanimanje za notranjo dinamiko, ki ga je ob poplavi in prelivanju vtisov in podob postavljala v bližino proznega hermetizma, proze o ničemer. Zdaj je na vsakoletnem natečaju Cankarjeve založbe zmagal z zase neznačilno satiro o volilni blaznosti.

Jack Goody: Vzhod na Zahodu

Racionalnost, uporaba silogizma, kapitalistično gospodarstvo in individualizem veljajo za atribute, ki dokazujejo superiornost Evrope. Britanski socialni antropolog Goody si je zastavil preprosto vprašanje: ali lahko te samoumevnosti tudi empirično potrdimo? In s svojim minucioznim delom podira proevropske predsodke kot domine.

Erzsébet Galgóczi: Znotraj zakona

Graničarski nadporočnik na meji z Jugoslavijo prepozna ustreljeno prebežnico, Évo, v katero je bil zaljubljen, zato stisne v žep njeno beležnico in se odpravi raziskovat. Kliče njene prijatelje, naključne številke, bila je novinarka in imela seveda precej kolegov in virov za reportaže, večinoma neobjavljene, ker je zahtevala predvsem avtentičnost, v precej brezkompromisni obliki. Nesprejemljivo brezkompromisni za režim. Nič čudnega, saj je trdila, da »konformista označuje to, da natančno izpolnjuje mesto, ki so mu ga odkazali v dokončanem svetu, ki obstaja tudi brez njega«.

Andrei Makine: Francoski testament

O čem in kako je pisal emigrant, da so v njem prepoznali Francoza in to tako kritiki kot bralci? Avtor, rojen v Sibiriji, izhaja iz junaka, katerega družina doživlja vratolomnosti oktobrske revolucije in stalinizma. Živi kot množica drugih, vendar z eno izjemo – vzgaja ga babica, ki je Francozinja. A njena vzgoja sama po sebi ni nič posebnega, prelomen je njen način bivanja. Ker si je svobodno izbrala novo domovino, jemlje gulage, pomanjkanje in smrt prizanesljivo, brez jeze ter obupa. Njeno bogastvo je kovček šare, ki se zdi brez vrednosti: časopisni izrezki in nekaj knjig še iz časa pred koncem prve svetovne vojne. Toda vsi ti porumeneli papirji so družinski zaklad. Ker so pisani v francoščini, se skozi ta jezik formira posebna identiteta sicer ruske družine. V obdobjih, ko primanjkuje vsega, ko diktatura sistematično gradi uniformnega socialističnega človeka, si najde junak svojo bit na tem koščku frankofonstva.

Derek Landy: Kostja Veselko

Landy je malo soroden Moersu in njegovim fantastičnim zgodbam, samo da drugače od nemškega kolega, ki rad katalogizira in si izmišljuje fantastična bitja, cele bestiarije knjigožerov ali farmacevtskih podpoklicev in postopkov, uporablja najdene okruške. Precej bolj se sklicuje na pripovedno tradicijo in fantastični kanon, njegovi junaki se zavedajo, da ponavljajo in obnavljajo izbrane svetle prazgodbe iz zgodovine žanra, pa tudi tega, da so se žanri v resnici razsuli in prav frankensteinovsko zlepili, in so nabrani liki v tej tlačenki v edinem zanje obstoječem svetu – kot takem seveda tudi najboljšem mogočem.

Simon Sebag Montefiore: Stalin: na dvoru rdečega carja

Ker je o Stalinu napisanih precej tehtnih knjig, velja to premeriti v primerjavi z dvema kapitalnima: Zhores & Roy Medvedev »The unknown Stalin« (2003) in Marjan Britovšek »Stalinov termidor« (1984); prva gradi na pričevanjih, spominih in arhivih, druga na dokumentih partijskih sej in časopisnih člankih te dobe, obe pa izpostavljata oblike in sredstva Stalinovega minucioznega prevzema oblasti in eliminacije nasprotnikov.

Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni

Perzijski (menda) mistik, sufi, jurist in pesnik Rumi je ena tistih blagovnih znamk, ob katerih se orosi oko in vztrepeta srce večine novodobnih iskalcev večnih modrosti in modrosti o večnosti, zraven vezanih še na eksotični Bližnji vzhod v času pretežno nerazumljivega izginjanja in vznikanja neobstojnih imperijev. Nič čudnega, da je v pomanjkanju in poplavi čtiva o duhovnosti sufizem kot mistična in neortodoksna, na mejo islamske herezije postavljena praksa dobil vzneseno romaneskno artikulacijo.

Albert Camus: Srečna smrt

Z nekaj zadrege. Dasiravno ga je napisal že konec tridesetih let, ga do svoje smrti leta 1960 ni nikoli objavil. Torej roman, ki se mu je avtor odrekel. Oziroma natančneje – glavnega junaka, miljé in smrt je v naslednjih letih tako predrugačil, da je nastal roman »Tujec«. Ker je Camus nekaj dal na svoje ime, z romanom, ki ga je sam presegel, ni imel kaj početi, razen da ga je držal v predalu. Bil je zvest svoji filozofiji, v kateri njegovi junaki ne delajo samomorov, pa naj bo življenje še tako boleče. A to je bila njegova usodna napaka, zakaj dediči in založnik so celo iz odloženega rokopisa napravili biznis.

Viktor Pelevin: Sveta knjiga volkodlaka

Pelevinov Čapajev in Praznota je ortobudistični zgledni roman, ki se napaja pri fronti za takojšnjo osvoboditev vseh živih bitij pod vodstvom neustrašnega tulkuja in v povezavi z mitskima stripovskima osebama iz časov oktobra, ki sta se zrinili v naslov, lisicodlaka sukub, glavna v Sveti knjigi volkodlaka, pa je pognala v domišljiji taoističnih lovcev na demone. Lisičja prostitutka, ki z repom ponuja iluzijo erotike, da lahko med umišljenim mečkanjem in kar je tega klientom izpije del seksualnega čija, je v sodobni Moskvi nenavadna pojava. Mojstrica iluzije, zapeljiva kradljivka energije, ki daje taksistom lekcije iz narave trpljenja in – drugače od Šakjamunija – je brezčasna in anahrona. Nič čudnega, saj je stara več kot dva tisoč let. Oziroma toliko se sebe spomni za nazaj.

Iztok Geister: Newyorški dnevnik

Pisatelj, ki je svojo poetiko, se pravi literarne junake, prikazoval skozi odnose do prirode, je roman vpel med nebotičnike metropole.

Carlos Ruiz Zafón: Ujetnik nebes

Zafón, beremo, nalaga in lepi romane tako, da jih je mogoče brati skupaj ali posebej, učinkovali naj bi kot zaključene celote, hkrati pa se povezovali v cikle, ki obdelujejo večje sklope in se medsebojno oplajajo, dopolnjujejo. Dober trik; romani delajo reklamo in bralca usmerjajo na svojo ožjo žlahto, hkrati pa spodbujajo vstop v megastrukturo kjerkoli, brez slabe vesti, če nimamo predznanja.

Mirjana Bobić Mojsilović: Abeceda mojega življenja

Zastavek gre takole: ona pri petdesetih ostane sama, otroka sta odšla v svet, mož pa k mladenki. Bosta torej vsebina jok in bolečina? Ne, namesto tega avtorica izriše trojno refleksijo. Najprej na ravni sloga, ko narativno pripoved nadomesti s kapsulami v obliki abecede. Potem na ravni potovanja skozi odnos, ki ni doživel propada v hipu, ampak z leti počasnega odtujevanja.

Vicenç Pagès Jordà: Sreča ni popolna

»Sreča ni popolna, manj...« je eden od grafitov v kampusu, ki študentarijo opozarja, da vedno nekaj manjka, da je do popolnosti nemogoče priti. Tudi priložnost, ob kateri se grafit spremeni v morebiten epitaf, je precej nepopolna, ne le da manjkajo nekateri ožji tovariši s fakultete, drugi govorijo drug mimo drugega in se bolj kot z žalovanjem ukvarjajo z dizajnom in imidžem prireditve in nastopajočih.

Masanobu Fukuoka: Revolucija ene slamice

Fukuoka, ki je postavil temelje permakulture, se je gledavši bujno rastje v gozdu, ki raste samo od sebe, zamislil: zakaj mora kmet štihati in globoko obdelovati zemljo, če hoče, da mu njiva dobro rodi? In skozi leta je nato utemeljil svoje kmetovanje na polaganju slame, ki tvori humus s pomočjo rastlinskih korenin in podzemeljskih živalic.

Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj

Avtobiografija Aleksandra Hemona, ki je šel v Ameriko, ker je dobil štipendijo, in ostal tam, ker na sarajevsko postajo niso več vozili vlaki, starši so odšli z zadnjim iz mesta, se začne s prvim spominom, ko poskuša iz ljubosumja zadaviti mlajšo sestro, dojenčico, in v hipu spozna, da jo ima rad. Sledijo običajne postaje na poti uspešnega (ameriškega) pisatelja, raziskovanje korenin, v tem primeru judovskih v Ukrajini (Projekt Lazar), odraščanje v Sarajevu, mestu brez zasebnosti, kjer si izpostavljen vsem, če poskušaš furati drugačnost, mestu, ki so ga preplavili slabi pesniki in nacionalisti obenem, mestu, ki je Hemonu socialno in urbanistično umerilo in ukrojilo podobo vseh naslednjih prehodnih domov. Kako zelo provizoričnih, kaže že naslov njegovega romana Nowhere Man, spisanega enako avtobiografsko, o nabiranju prispevkov za Greenpeace; tava po Chicagu in se prepušča urbani osamljenosti.

Dušan Plut: Ekosocializem ali barbarstvo

V iskanju argumentov za fatalnost okoljskega onesnaževanja je pisec tako vnet, da je njegovo delo mestoma celo bolj podobno rožnemu vencu citatov kot pa avtorskemu delu. Pri čemer je vsa ta energija odveč, saj se ekološko umerjeni bralec z njim že vnaprej strinja. Ključen je zatorej le naslednji korak: kako prof. Plut argumentira izbiro ekosocializma?

Tadej Golob: Ali boma ye!

Golobov protagonist iz Svinjskih nogic, risar erotičnih stripov na temo Krpanovega podiranja na cesarskem dvoru, pa ne lipe, živi v svetu, ki mu ni naklonjen. Padajo, no, iz sekreta lezejo žabe, nova hiša zamaka, kripa slabo vžiga, prijatelj mu pusti prašek, ki ga potem skriva pred lastnim nosom in praska iz fug v podu, in rešitev najde v spustu in prizemljitvi, v prehodu iz umetnosti v tetovažo. Naslednji roman. Zlati zob, Golobovo čtivo za mladostnike o skritih zakladih, lokalnih barabah, predvsem pa o plezariji dveh plus ene, se proti koncu razvije v pravi akcijski mladinski triler s streljanjem in helikopterji in plezanjem za življenje.

Goran Starčević: Vaje v eksistenci

Filozof Starčević je v pronicljivi knjigi »Volk v supermarketu« (2011) na esejistični način premišljeval sodobno potrošniško življenje, tokrat pa se je iste teme lotil prek misli Aristotela, Heideggerja, Jaspersa, Levinasa, Kierkegaarda in Deleuza. Izhodišče je svoboda, toda kje jo sploh še najdemo? Vse izbire nam določajo ekonomija, marketing in reklamni svet, in to tako perfidno, da je posameznik izgubil občutek, da so njegove izbire že v izhodišču zmanipulirane. Celo duhovne vrednote so postale blago in zaradi tega veljajo toliko, kolikor kupcev najdejo. Posameznik je torej postal eskapist, ki sicer ve za kancerogene aditive v hrani, ve, da je Afrika lačna, poveže ozonske luknje s sodobno tehnologijo, a kljub temu ne bo svojega bivanja spremenil niti za trohico, saj se ga zunanji svet ne tiče.

Agota Kristof: Analfabetka: avtobiografska pripoved

Gorje mu, kdor je brez doma. Dvojno gorje, komur se to zgodi dvakrat, pravi nekje Volarič Feo. In podobno Kristofova; v času sovjetske invazije pobegne iz Madžarske, v Avstrijo in na Dunaj, od tam v Švico, brez znanja jezika, ona, ki je prej pisala in objavljala v madžarščini. Dokler ne gre po letih dela na tečaj francoščine, potem se odpre pisateljska kariera, dve igri v lokalnem bifeju z amaterji, nato igre na radiu, še malo kasneje roman, Šolski zvezek, ki ga pošlje trem uglednim založbam in jo ena od njih prepozna in pripusti.

Vid Pečjak in Milan Štrukelj: Ustvarjam, torej sem

Navadno velja, da je ustvarjalnost največja v mlajših letih, avtorja pa sta predstavila polemični pogled, ki ustvarjalnosti ne postavi meje. V nobeni smeri – z genialnostjo lahko presenetijo tako otroci kot starci.

J. M. G. Le Clézio: Afričan

Tudi zaradi afriškega prepričanja, da na usodo vplivajo okoliščine spočetja in ne le rojstva, se Le Clézio spominja, da je sanjaril in si želel, da bi bila njegova mati črnka. Ko je prišel po drugi vojni v Evropo, po vsem trudu in neuspelih poskusih, da bi se prej pridružil družini, je ugotovil, da je po manirah in načinu razmišljanja Afričan oče. Čeprav s strogimi očali z žičnatimi okviri, v grobem podoben Jamesu Joyceu, kot ga opiše, je bil po dolgih letih službovanja kot zdravnik povsem adaptiran in zlepljen z Afriko, vajen discipline, praktičnosti pri kuhi in striktnosti pri higieni, tudi, vsaj za otroške potrebe in tem prilagojene poglede na vzgojo, razmeroma zadržan in skop pri izkazovanju ljubezni do otrok.