Zdenko Vrdlovec: Zgodovina filma na Slovenskem

Titansko delo – avtor je v enciklopedijo igranih filmov vključil še fragmente iz zgodovine časopisne filmske kritike, historične podatke o gledanosti, repertoarje kinodvoran ter zgodovino studiev in filmskih skladov. Čeravno je knjiga osredotočena na igrani film, delo vključuje tudi dokumentarne filme izpred II. vojne, filmsko propagando domobrancev in partizanov ter povojne »obzornike«, ki so jih predvajali v kinodvoranah pred rednim sporedom, v njih pa v formi žurnala podajali vladajočo doktrino in aktualnopolitične dogodke. Vrdlovec samo zgodovino igranega filma zapisuje iz treh perspektiv.

Erica Johnson Debeljak: Antifa cona

Prvi se ne pozabi nikoli, naj gre za takšno ali drugačno izgubo nedolžnosti, in teh izgub je v Antifa coni kar nekaj, najprej defloracija, tik nad fojbo, v kateri je neznan fant, na hrbtu in z odprtimi očmi, pod njim morebiti že delno pobeljeni predhodniki iz časov med drugo vojno in po njej. Pob je to sezono prvi, prvi tak mrlič, ki spravlja mesto ob mir, kljub počitnicam in vročini, in skoraj tudi ob dober glas.

Maurizio Lazzarato: Proizvajanje zadolženega človeka

Avtor utemelji svoje pisanje na številnih študijah, predvsem Marxa, Guattarija-Deleuza (Anti-Ojdip) in Foucaulta, ter zgradi prepričljivo kritiko gospostva neoliberalizma, ki s strategijo kreditiranja dosega dvoje.

Stefano Benni: Heliant

Bennija smo v Marjetki Sladkosnedki že spoznali za satirika, ki napenja predpostavke tega sveta zato, da bi razkrinkaval anomalije in odmike od smeri razvoja. Zdaj, v Heliantu, gre za abstrakten svet z zmaknjenimi zakonitostmi, ki so v marsičem karikatura današnjih trendov; recimo orwellovska vsemogočnost televotingov, ki uravnavajo mediokritetno (ne)razmišljanje. Ker se hoče nekakšna centralna oblast polastiti avtonomije grofij, priredi tekmovanje, na katerem naj bi zmagali njeni favoriti.

John Sutherland: Kako deluje literatura: 50 ključnih pojmov

V kapsulah predstavi koncepte, kot so: dvoumnost, klasika, milje, kanon, slog, žanr, ironija, potujitev, brikolaž, dekonstrukcija, postkolonializem, semiologija, fanovska literatura, e-knjiga etc.

Irvine Welsh: Pogreto zelje

Welsh se je z radikalno fonetično izpisano škotščino in z drastičnimi epizodami svojega skoraj kolektivnega literarnega junaka proslavil že s Trainspottingom, ki sta ga podprla romana Skagboys o prej in Porno o tistem, kar se z druščino heroinomanov, pivcev, agresivcev in fuzbalskih huliganov, kolikor jih preživi infekcije in predoziranja, zgodi na prehodu v zrelejša leta.

Dan Ariely: (Poštena) resnica o nepoštenosti

Čeravno je knjiga pisana poljudno, avtor ne izhaja iz poglobljene analize, ampak iz eksperimenta; pa najsi bo skupinski test ali osebna izkušnja. Denimo: v čem je razlika, če nosite pravo Pradino torbico ali ponaredek? Pri čemer seveda nima v mislih različnih cen, temveč oblike spreminjanja samopodobe in pogleda na okolico. Tako je tudi prigoljufana diploma ali magisterij le korak k nadaljnjim goljufijam, od prevelikih potnih stroškov naprej.

Jack Kerouac: Klateži dharme

Mislim, da je bil Andrej Ule kanal prizemljene izjave, da ko bomo imeli pri nas recimo pet licenciranih uvoženih menihov, lahko začnemo govoriti o resnih začetkih budizma. Kljub Aškerčevi pesemski apologiji Budu v gaju, kljub priseljenim rinpočejem in občasnim obiskom lam in podobnikov.

Milko Mikola: Rdeče nasilje

Slepa pega zgodovine, saj knjige, ki so popisovale pretekli čas vse do leta 1990, praktično niso zaznale, da je najnaprednejši komunistični režim sistematično pobijal vojne ujetnike in civiliste, vpeljal koncentracijska taborišča za nemško in madžarsko manjšino ter domobrance in slovenske civiliste, po njihovem zaprtju ustanavljal taborišča za prisilno delo, izganjal prebivalstvo, zaplenjal premoženje – celo Judom ! –, izvajal številne politične sodne procese, med njimi posebne proti trgovcem in kulturnikom, sodil duhovnikom in jih preganjal, polnil ječe s političnimi zaporniki etc.

Thomas Bernhard: Moje nagrade

»... na splošno sem gojil napete odnose do svoje države, ki jih danes v še bolj potencirani obliki gojim naprej, najbolj napet odnos pa sem seveda vzgojil z našim ministrstvom za umetnost in kulturo, ki sem ga zaradi bližnjih in najbližjih srečanj globoko preziral, najbolj pa seveda ministra, ki ga je ravno vodil,« pravi nekje Bernhard. Vendar ga ta prezir ni oviral, da ne bi za potrebe nakupa kmetije in potem prenove, koliko denarja je šlo samo v prenovo!, omeni, vendar brez številk, občasno sodeloval z literarnim establišmentom in prejemal nagrade, predvsem v denarjih izraženega dela, in se zraven tolažil, da tudi berač ne premišlja o izvoru denarja, ki mu ga donirajo.

Damir Globočnik: Likovna satira

Pogled v časopisno zgodovino preseneča. Nikakor ne bi pričakovali tolikšnega opusa: Brencelj (1869–1885), Juri s pušo (1869–1870), Pavliha (1870), Petelinček (1870), Sršeni (1871), Škrat (1883–1885), Jež (1902–1909), Osa (1905–1906), Pika (1912–1913), Bodeča neža (1914), Satura (1925), Muha (1926–1927), Skovir (1928–1929), Kurent (1929), Ilustracija (1929–1931), Posebna izdaja (1937–1939), Toti list (1938–1941), Pavliha (1945) etc.

Raja Shehadeh [Radža Šehade]: Na svoji zemlji

Sveta dežela je tisti kraj na svetu, kjer postaneš ciničen do vseh religij, pravi nekje pripovedovalec, pravnik, borec proti izraelski kolonizaciji in palestinskemu militarizmu, zaljubljenec v pokrajino, ki jo počasi obkrožajo in jo z vrha hribov motrijo vse razkošnejše judovske naselbine, postavljene tako, da bi preprečile organski stik in vsakršno komunikacijo med tistimi spodaj, staroselci. Enimi od staroselcev, saj jih je veliko, v valovih, in na ozemlju, ki je kot musaka, razplasteno, vsak koplje samo po tisti plasti, ki potrjuje njegovo ekskluzivno pravico do domicila in domovinsko pravico.

Ur. Aleksandra Bizjak Končar in Marko Snoj: Slovar novejšega besedja slovenskega jezika

Kolikšna je torej bera novih besed v zadnjih dvajsetih letih? Za več kot 400 strani, kar govori o silnem tempu spreminjanja moderne slovenščine.

Evald Flisar: Jazi pod drobnogledom

Med legokockanjem sinček ponudi misel, da je mogoče na lastno življenje pogledati kot v grad igračo: od tega, skozi katero režo poškiliš, je odvisno, katere izseke svojega jaza ugledaš in se v njih prepoznaš, saj je jaz, identifikacijska točka, zapleten in neulovljiv, necelovit in v nenehni premeni.

Zoran Milivojević: Igre, ki jih igrajo narkomani

Knjiga seveda ni priročnik, ki bi mu sledili bodisi zasvojenec bodisi njegovi bližnji v formiranju izstopa iz sveta drogiranja. Kot taka meri na psihoterapevte, seveda pa tudi na splošno bralstvo, da si ustvari sliko tega fatalnega fenomena in spozna serijo iger, v katero narkomani ujamejo sorodnike, prijatelje, sodelavce in kdaj tudi terapevte.

Ursula K. Le Guin: Zgodbe iz Zemljemorja

Tolkien, eden popularnejših piscev fantastike prejšnjega stoletja, je bil strokovnjak za staro angleščino in je prispeval eno od teorij o strukturi staroangleškega epa Beowulf, ki je danes celo prevladujoča.

Roland Mortier: Izvirnost

Knjiga postavlja izvirno v paru s tradicijo. »Pesništvo je najstarejši spomin človeštva.« Stari Grki dolgo niso imeli drugih literarnih spomenikov kakor pesništvo, Germani niso imeli druge oblike spomina kakor speve, v katerih so slavili svoje prednike in junake.

Mariusz Szczygieł: Gottland

»Pripadnik enega obrobnega naroda piše o drugem obrobnem narodu, le težko bi pričakovali uspeh,« zapiše Poljak, potem ko je prejel nekaj srednje- in nekaj splošnoevropskih nagrad. Za prozo o Čehih, pravzaprav faktih, ne izmišljiji. Vendar sklene, preden našteje štiri strani virov, da »se v današnjem svetu toliko dogaja, da si ni treba ničesar več izmišljati«.

Simon Frith, Lee Marshall: Glasba in avtorska pravica

Vsebina niso pravne regulacije kot take, ne odškodninske tožbe, niti ne boj proti piratstvu. Avtorja avtorske pravice problematizirata glede na glasbo. Denimo pravni okvir lastništva tradicionalne glasbe v poblagovljenem svetu. Ta ni deležna avtorskega varstva, kar se zdi na prvi pogled razumljivo, saj je kulturna dediščina splošno dobro. Toda posledica je, da sodobne glasbene skupine njene napeve in melodije množično tkejo v svoje skladbe, te pa potem zaščitene prodajajo kot svoje umotvore. Torej razvita forma klasičnega kolonializma, kjer so ideje drugih nosilne surovine za tvoj uspeh.

Kristof Magnusson: Nisem bil jaz

Obstajajo ženske, ki preveč ljubijo. Specializirane med njimi preveč ljubijo prav določenega literarnega avtorja, v tem primeru prevajalka možaka, ki ga strastno prevaja in na njegovo grozo zasipa s seznami netočnosti in nelogičnosti v romanu, recimo opozarja na nedoslednosti pri uporabljenih receptih.

Michael Palin: V 80 dneh okoli sveta

Naslov poznamo, to je Vernovo potovanje okoli sveta, na katero je za stavo poslal Phileasa Fogga in njegovega služabnika Passepartouta, ki sta dramatično zamudila en dan, vendar sta ga zaradi premika datumske meje spet čudežno dobila, da se od takrat razlega klen poziv: Na Vzhod, mladi mož!

Simon Lenarčič: Vse o imenih v Sloveniji

In seveda polemično, saj poskuša avtor preseči »Leksikon imen«, ki ga je v več izdajah objavil Janez Keber. Kaj si lahko pisec želi bolj kot imeti velikega tekmeca? In Lenarčič ga ne izpusti izpred oči: napiše več strani na večjem formatu, izčrpneje predstavi imena, doda pomenljivejše tabele, predstavi statistiko v privlačnejši obliki, spiše obširnejši dodatek o imenih ter ne pozabi polemizirati ob posameznih razlagah njihovega izvora.

Atiq Rahimi: Kamen potrpljenja

Lahko bi se zgodilo v Afganistanu ali pa kje drugje, uvodoma opomni pisec. Mož, negiben, z ves čas odprtimi očmi, na infuziji v sobi, ki meji na škrbino ravnokar porušene hiše, s strelno rano v tilniku. Zraven žena, ki ga neguje, mu moči oči, mu menja infuzijsko vrečko, odganja otroke, da ga ne bi motili, zamoti oborožene moške, ki se motovilijo po četrti, se laže, da je kurba, da si je ne bi vzeli kot trofejo, se nastavi nedolžnemu, da je v začetniškem strahu ne bi poškodoval. Zraven se, kot je slišala od tasta obnovo stare islamske legende, spoveduje možu, kakor se spovedujejo kamnu, da se od zamolčanih zgodb raztrešči in je s tem pozabljeno in odpuščeno vse spovedano.

Umberto Eco: Ustvarjanje sovražnikov

Ki pa so ponovitev predavanj in ne časopisnih kolumn za časnik L’Espresso. Pomembna razlika – namesto intelektualnih duhovitosti imamo eruditske prebliske. Eco je v njih namreč učitelj oziroma učenjak, ki bralcu prinaša nova vedenja.

Goce Smilevski: Sestra Sigmunda Freuda

Smilevski v skoraj retrospektivi izpisuje življenjsko pot Freudove sestre od taboriščnega tuširanja nazaj. Adolfine je edina neporočena in zato predmet družinskega posmeha in zapostavljanja, že prej ji je od pastorkov mlajša mati vlivala občutek nemoči, defetizma in sploh, jo naredila za neprostovoljno sožrtev dogovorjene poroke. V nasprotju s privilegiranim bratom Sigijem, ves čas s svojo sobo in vero vseh, da bo enkrat še velik in pomemben mož, se Adolfine potika po čisto drugačnem Dunaju od tistega iz del Schnitzlerja ali Weiningerja.

Marijan Tršar: Moja akademijska leta

Čeravno avtobiografija, je delo dokument duha časa svetovne vojne in prvih povojnih let in fragment iz zgodovine univerzitetnega študija. Za vpis je bila pogoj matura ali pa partizanščina, ki je odtehtala serijo manjkajočih gimnazijskih razredov.

Walter Moers: Vreščji mojster

Gre za klasično »kulinarično pravljico«, torej enega temeljnih žanrov zamonijske literature, ki ga je peroprask Blagorad Basnodolski – zaver, reptil z rožički in sploh hibrid – priredil po Letterkerlu, Moers pa opravil zadnjo redakcijo. V njej je izpustil hipohondrične detajle, prisluškovanje utripom in merjenje vročine, vsa pretiravanja, ki bi skalila uvodno misel, da je Sledwaya najbolj bolan (dogajalni) kraj v vsej Zamoniji, kar nam kaže dejstvo, da so vsi mogoči načini zdravljenja, tudi alternativni, glavno opravilo in gospodarska panoga v mestecu.

Eric R. Wolf: Kmečke vojne 20. stoletja

Delo, ki je izšlo leta 1969, postavlja revolucije kot odgovor na kapitalistično prisvajanje kmečke zemlje, ki je povzročilo pavperizacijo in razbitje tradicionalnih oblik delovanja družbe. Avtor, marksistični antropolog, simpatizira z revolucijami, saj jih ne predstavlja kot organizirane prevrate, ki so končali v diktaturi.

Iztok Osojnik: Poročena na rdeče : (zgode in nezgode)

Osojnik poleg drugega kot mimogrede izpiše kakšno prozo, recimo romane Melinda Podgorny, Srčeva desetka in Temna snov, vse blizu nove proze oziroma ludizma z značilnimi asociacijskimi preskoki, pomnoženimi pripovednimi glasovi in avtorjevim podobnikom kot prvim med enakimi, ki komentira zunajliterarno resničnost, dogodke in odmeve, ki jim je priča, družinske in ljubavne epizode, ki so se pritaknile, literarne in športne sopotnike, vse to v konglomerat lepi pojave in prepoznaven duh časa nastanka.

Jean Teulé: Trgovinica za samomore

Pred leti bi bila ta knjižica prepovedana, kaj šele, da bi jo prevajali v druge jezike. Avtor je bil najprej stripar, potem pa je igrivost duha prenesel v literaturo. V trgovini, kjer prodajajo artikle za samomorilce, šef poduči prodajalko: »Strankam, ki odidejo od nas, ne rečemo nasvidenje, ampak zbogom, ker se ne bodo nikoli več vrnile.«