Dustin Thomason: 21.12

Ne glede na to, da poglobljeni in zresnjeni arheoastrologi ob izteku velikega koledarskega cikla in začetku novega po majevskem štetju zanikajo hkratno napoved konca sveta, je ta seveda postal kurantna roba. In ni razloga, da se iz sveta medmrežja in obskurnih, milenarističnih predelov možganov ne bi preselil tudi v literaturo, kakopak v nekoliko bolj komunikativen in žanrski del njenega spektra.

Roland Barthes: Užitek v tekstu, Variacije o pisavi

Bralec, ki bo iskal uživanje, bo razočaran. Branje Barthesa je trdo delo, saj avtor na začetku ne definira, kaj je užitek in kaj je naslada v tekstu, kaj šele, da bi prinesel korpus besedil, ki bi skozi branje širila različne oblike in stopnje zadovoljstva. Tudi ne opredeljuje različnih psiholoških stanj naslajanja niti ne osami tekstov, ki bralcem ne ponujajo uživanja.

Andrzej Stasiuk: Taksim

Četrto poslovenjeno delo poljskega pripovednika, dramatika in sploh, tudi nagrajenca Vilenice, se ne oddaljuje od njegove prepoznavne pisave. V delu Na poti v Babadag je pojasnil, da raje kot čez vso Poljsko na Zahod potuje po vzhodni strani (nekdanje) železne zavese, in tudi v Taksimu – naslov je roman dobil po istanbulski četrti, kjer se konča – je zvest samemu sebi. Pripovedovalec, katerega urbane peripetije spremljamo v pri nas izdanem romanu Devet, je zdaj nekje v provinci, v hiški, kjer poseda ob večerih ali pa se klati po mestu, ki se spreminja, še pogosteje je šofer svojemu prijatelju in šefu Wladeku, pravemu pikaresknemu junaku.

Elisabeth Burgos: Ime mi je Rigoberta Menchú

Kaj tako fatalnega je bilo v pripovedi 23-letne ženske, ki ni nikoli hodila v šolo? Kaj torej sporoča nepismena reva, ki je od devetega leta delala na plantažah in kot služkinja, ki ni znala niti toliko špansko, da bi lahko odgovorila gospodarju. Gvatemala pred nekaj desetletji.

Maruša Krese: Da me je strah?

Roman je skoraj saga, nekaj generacij družine spremljamo od druge vojne. O časih pomanjkanja vsega v letih partizanščine, ki ji je izpostavljena starševska generacija, na preskok govorita ona, komisarka, in on, komandant, ki se v civilu kljub njegovi vojni invalidnosti poročita in se jima zdi, da je najhujše že za njima, čeprav so se zaradi grozot, ki so jim pričevali, postarali in dobili občutek odvečnosti, tujosti.

Ur. Boštjan M. Zupančič: Tretja od suhih krav

Kaj se zgodi z družbo, ki začne sama po sebi generirati psihopate? Se pravi narcisistične osebnosti, ki v prizadevanju za osebno korist ignorirajo usodo drugih in javno dobro.

Sten Nadolny: Bog predrznosti

Takoj na začetku romana Hermesu poteče dvatisočletna kazen in se izvali iz okov na vulkanski steni, kamor ga je bil prikoval Hefajst; seveda ravno pred Hero, ki je zdaj prikrita v nemško turistko na obisku v Grčiji. Potem se Hermes, katerega blagodejne učinke smo dva tisoč let pogrešali in je šlo zaradi nesposobnosti, da bi brali znamenja, marsikaj narobe, preiskuje in komentira novo stanje sveta. Začuden je, da je njegov kovaški in tehnološki tekmec Hefajst, bog multiplikacije, serij, osupel nad popolno zmago tehnike in logike, nad počasnostjo ljudi, ki so namesto z igro in krajo in provokacijo zaposleni z delom, bljak.

Albert Camus: Tujec

Pisatelj, filozof in novinar je sredi druge svetovne vojne pri vsega devetindvajsetih letih objavil roman »Tujec«. Otrok, ki je v prvem letu življenja izgubil očeta in odraščal z nepismeno materjo v malem alžirskem mestecu, je napovedoval vse kaj drugega kot nobelovca in velikana duha. Humanistične vede uvrščajo njegova dela v literaturo absurda in eksistencializem ter jih postavljajo med nosilne kamne literarne tradicije. Toda ali je »Tujec«, ki je nekoč osvajal Evropo in Ameriko, danes še vedno živ?

Nagib Mahfuz: Pravi čudež

Mahfuz je prvi arabski literarni nobelovec, z angažiranim pisanjem o boju proti kolonizaciji, z opisi demonstracij proti Angležem in potem kar tako pa z opozarjanjem na zagate arabske družbe je povzročil srd tistih, ki jih je popisoval. Posledici sta bili fatva in atentat z nožem, spodletel.

Robb Wolf: Paleorecept

Zakaj sploh spreminjati navade? Ameriški biokemik Wolf izhaja iz preproste izkušnje. Kdaj obsedi, da opazuje mimoidoče in jih presoja po njihovi čilosti. A le redkokdaj uzre koga, ki je videti čil in poskočen. Od tod se obrne k rešitvam, ki jih najde v dobi nabiralništva in lova. Knjiga ni šarlatanska, saj je utemeljena na antropologiji, nutricionistiki, genetiki, imunologiji in biokemiji.

Hanif Kureishi: Telo

Kureishi je zaslovel predvsem z duhovitim popisovanjem predsodkov ob multikulturnosti kot izvršenem, pa ne sprejetem dejstvu, se fino zafrkaval iz stereotipov, ki so se zažrli v postkolonialno samorazumevanje Anglije in jih ni mogoče presvetliti. Z rastočo slavo in nekaj učinkovitimi ufilmljenji se je njegov opus vse bolj pomikal proti mejnstrimu, namesto polimorfno perverznih in panerotiziranih Pakijev so njegove literarne osebe vse bolj običajni predstavniki srednjega razreda.

Anton Suhadolc: Les naših dreves in grmovnic

Knjiga o neznanem. Mestni človek na oko loči vsega nekaj dreves. Enciklopedije prinašajo značilnosti posameznih drevesnih vrst po velikosti, krošnji, listih, starosti, koreninskem sistemu, kraju rasti, plodovih, uporabi lesa, nikoli pa ne predstavljajo podobe samega lesa. Amaterski botanik in zbiralec lesnih vzorcev je izdal pionirsko knjigo, ki barve in vzorce lesa prikaže kot lepoto draguljev.

James Joyce: Pisma Nori

Če velja za Kafkova pisma, ne samo Očetu, bolj zaročenkam, da so vzporedni, »drugi Proces«, če so pisma Slavka Gruma Joži Debelak vzporedna Goga z vso bolestno in sublimno erotiko in Vidmarjeva Karmeli Kosovel, Srečkovi sestri, estetizirano zapeljevanje s pridušeno strastjo, potem za pisma, ki jih je Joyce pisal Nori Barnacle, lahko rečemo, da so vzporedni Umetnikov mladostni portret.

Ivan J. Štuhec: Veter v megli

Profesor Ivan Štuhec je sicer teolog, a tudi komentator, ki se je pojavljal tako v Družini kot v Dnevniku, na Radiu Ognjišče in v Financah, v Nedelji in v Ampaku. Njegovi članki so posebnost, saj izhajajo s stališča kristjana, pisani pa so v jeziku laikov, pri čemer jih vodi načelo koherentne argumentacije.

Raymond Queneau: Modre cvetke

Predzadnji roman mojstra kombinatorike, vaj v slogu in jezika podzemeljske lepi dve vzporedni zgodbi, eno o vojvodi Avgijskem, ki v silnem stampedu preigra in predirja, seveda na govorečem konju, francosko zgodovino od križarskih vojn do takrat, ko se zlepi s svojim antipodom, obratnežem Cidrolinom, možakom, ki živi na Barki v kanalu v prestolnici in ima čisto enake težave kot njegov plemeniti predhodnik. Ima oženjene hčere, zete, išče novo gospo(dinjo) in sploh vse, kar muči že avgijskega hlevarja.

Boris Cyrulnik: Sram

Cyrulnik ve, o čem piše. Njegove judovske starše so med svetovno vojno deportirali in ubili v taborišču, sam pa je preživel v rejniški družini tako, da je zatajil identiteto. A v njem se je naselil sram, ki ga je držal desetletja, ugnal pa ga je, ko ga je proučil in na novo reflektiral svoje bivanje.

Julian Barnes: Smisel konca

Pripovedovalec Anthony, ki se rad dobiva z bivšo ženo, če ga je že hči skoraj odpikala, je nekoč pripadal štirim mušketirjem; najprej so bili trije, potem še Adrian, najpametnejši, najbolj logičen in neulovljivo sarkastičen. Vsi so se prerivali za njegovo pozornost, filozofirali in se pogovarjali o odgovornosti, bila so šestdeseta in eksistencializem tudi v Angliji. Potem je storil samomor. Tony zdaj, na stara leta, dobi oporoko matere bivše punce, ki je hodila najprej z njim in potem z Adrianom. ’Tašča’ mu zapusti nekaj denarja in Adrianov dnevnik; ta, ki ga je zelo netipično svarila pred lastno hčerjo, ki ga ob obisku edina ni zafrkavala, ki jo je videl enkrat samkrat, ga s tem potegne v raziskavo lastne preteklosti, sune ga na drčo, kjer se zadrsa v resnico, čisto drugačno od zapomnjene. Tony je marsikaj pozabil in kaj pritaknil, zdaj pa so tu dokumenti, v katerih se ugleda drugačen in tuj, s tem postanejo čisto drugačni in v drugih vlogah vsi okoli njega.

Anthony Grafton: Ponarejevalci in kritiki

Pisec, ki je citiral besede boga, je bil Grk Akuzilaj iz Argosa. Ker mu sam po sebi ne bi nihče verjel, si je omislil skrivnostni kontekst: prebral da jih je na bronastih tablicah, ki jih je na vrtu izkopal njegov oče. Toda ponarejevalci si niso izmišljevali le božjih besed, ampak so še precej pogosteje falsificirali dela velikih umetnikov.

Laura Sintija Černiauskaite: Dihanje v marmor

Černiauskaitejeva, mlajša (letnik 1976) litovska pripovednica, v svojem romanu piše o vsem mogočem – malo pa tudi o nemogočem in nerazložljivem. Na splošno je to morda pripoved o ženski depresiji in okrevanju, Izabela, romaneskna heroina, doživi namreč vse mogoče.

Michal Viewegh: Biosoproga

Čeravno Viewegh snuje literaturo iz leta v leto, pa njegova dela niso reciklaža istega, saj mu uspeva ustvarjati domiselne replike aktualnosti. Tokratna tema je ironični tekst o pisatelju, ki v zakonu izgublja malodane vse bitke za ženino pozornost. Ne, njegovi tekmeci niso ljubimci, temveč dnevni angažmaji, kot so ekološki krožki, ženska združenja, skrb za ptice, opismenjevanje otrok, pomoč revnim v tretjem svetu, rastline na vrtu, celo azaleja …

Umberto Eco: Praško pokopališče

Žanr, po katerem se tokrat zgleduje Eco, je dražljiva in rahlo trivialna dumasovščina, le da so namesto zarot na dvoru v ospredju tisti, ki pripravljajo psevdozarote za manipulatorje tistih, ki verjamejo v zarote svetovnih razsežnosti.

Rodney Stark: Zmagoslavje razuma

Zgodovinar, ki sicer sledi Braudelu, je napisal delo, ki ne potrdi prav prepričljivo napovednega stavka. Do svobode, kapitalizma in razcveta namreč vodijo tudi druge poti. Toda njegovo pisanje je polemično, meri zoper razširjeno mnenje, da je bil srednji vek mračna doba in da sta šele humanizem in protestantizem kot obliki obračuna s krščanstvom pripeljala do razmaha zahodnoevropskih prosperitet.

Erik Fosnes Hansen: Psalm na koncu poti

Titanikov brodolom očitno fino leže na samorazumevanje časa pred prvo vojno, časa, v katerem so nastale teorije o propadu Zahoda in ladja s fantomskimi dimniki, da bi bila videti strašnejša, s splošnim prepričanjem o njeni nepotopljivosti, ki potem potone ob prvi ledeni gori, ki jo sreča. Titanik je očitno primeren za mitologijo, ker uteleša takratne predstave o stanju sveta. Ker je Titanik še prisoten v poljudni znanosti, teve dokumentarcih in množični kulturi, očitno uteleša tudi naše predstave o tistem času in posledicah za danes.

Alojz Ihan: Državljanski eseji

Toda ne pisana kot literatura, temveč v dobesednem pomenu eseja: duhovito, s presenetljivimi obrati, ki pa ne zabavajo, temveč zmrazijo. Avtorjeva prednost je namreč pogled od daleč. Premišljujoči pogled seveda, s katerim razvršča pojave v njihovi brutalnosti. Tajkuni tako niso eksces, temveč resnica tranzicije, ki so jo servisirali državni bančniki.

Michal Viewegh: Zgodbe o ljubezni in seksu

Viewegh, komercialno naravnan in v tem uspešen češki pripovednik, se v dveh zbirkah kratkih zgodb, iz katerih je nabor, loteva zakona, ljubezni, seksa, pa tudi staranja, predvsem v tistem segmentu, ko se nam naenkrat zazdi, da smo jo v ljubavnih zadevah generalno odnesli z negativnim totalom.

Pater Anselm Grün: O sreči staranja

Benediktinec pater Grün je morda celo najmočnejša figura katolištva, saj svoj način bivanja postavlja kot vabljiv model prihodnosti. Najsi bo njegovo vodenje samostana na Bavarskem, ki je ekonomsko samozadosten, ustvarjalen in socialen v enem, najsi bo njegova knjiga o starosti, ki jo postavi kot stanje, po katerem lahko samo hrepenimo.

Gordon Reece: Miši

Mati in hči se, potem ko tamalo resno poškodujejo sošolke, ki jo okrutno šikanirajo zaradi njene prepozne menjave vrednot in imidža, zaradi zaostalega prehoda iz otroštva v mladost, preselita na idilično podeželje. V samoto, kjer nimata s skoraj nikomer stika. Tamalo, pripovedovalko, učijo domači učitelji, nekateri od njih prav namrdnjeni nad privilegijem tistih, ki se jim ne ‘ljubi’ v šolo, čeprav se pripovedovalki še vedno poznajo brazgotine po obrazu in vratu od zažiga las, čeprav jo v sanjah in sploh preganjajo podobe nasilja, ki se mu ni znala upreti, in bi ta del svojega šolskega vsakdanjika raje potlačila ali pa o njem objektivno, brez jeze, s skoraj noro hlastnostjo in distanco pisala v dnevnik.

Claudio Magris: Alfabeti

Ko pisatelj piše o tekstih, ki jih je prebral, tega ne počne kot kritik. Ne zanima ga estetski učinek niti jih ne vrednoti literarnozgodovinsko, ampak išče v njih drobce, iz katerih izpeljuje ideje.

Goran Samardžić: Dekle na cesti

Samardžić, ki na svoji življenjski poti prekrižari Jugo, živi v Beogradu in potem, ko je najhuje, v Sarajevu, kjer ima zdaj – v zadnjih zgodbah – knjigarno, ta tudi nastopa v tem naboru kratkih zgodb, očitno črpa iz osebne izkušnje. Očetova smrt, odraščanje, začetek vojne v Bosni, ljubezenska vzhičenost in zakonska rutina, ljubezen do otrok, lastnih, in bolečina ob dejstvu, da se razselijo, namreč starši, pa bralne turneje, vse plava v istem ribniku, iz katerega lovi snov za literaturo.

Christopher Lasch: Kultura narcisizma

To praktično pomeni, da je slovenski prevod, ki je izšel 33 let po izvirniku, izgubil ves naboj, zakaj njegove ideje so tudi v slovenskem družboslovju in humanistiki že dolgo prisotne. Najsi bo kritika liberalizma, industrije prostega časa, trivializacije medosebnih odnosov ali pa družbenih in psiholoških posledic kulta narcisizma.