Brockhampton: The Family

Kolektiv Brockhampton nas z napovedmi konca delovanja draži že, odkar se je prvič povzpel na lestvice. Ko je zasedba na začetku leta odpovedala turnejo, je pod geslom »vse dobre stvari se morajo končati« pompozno napovedala poslovilni album. The Family je konceptualna plošča, ki govori o razpadu skupine, a, žal, sploh ne zveni kot delo ducata njenih članov, temveč kot solistični mikstejp frontmana Kevina Abstracta. Ta je z verzi, ki se poglabljajo predvsem v Brockhamptonov vzpon in padec, sebično uzurpiral skorajda celoten izdelek, in če zasedba naslednji dan ne bi izdala plošče presenečenja, ki dejansko zveni kot plod kolektivnega ustvarjanja – in bo v tej rubriki natančneje secirana prihodnji teden –, bi bili oboževalci nad sklepnim poglavjem te epske zgodbe izjemno razočarani.

Weyes Blood: And in the Darkness, Hearts Aglow

Večino sodobnih albumov zaznamuje sindrom hipnosti. Niti zvezdnikom, kakršna sta Taylor Swift in Kendrick Lamar, ni ravno lahko pritegniti pozornosti širše javnosti za več kot dan ali dva. Izdaja albuma je postala bežni popkulturni dogodek, ki začasno mobilizira Twitter, Reddit in podobne forume, dokler ga ne nadomestijo drugi tatovi pozornosti. Vse redkejši so albumi, ki bi jim uspelo poslušalstvo omrežiti za daljši čas, se udomačiti, postati klasika svoje dobe. To posebej velja za albume s sodobnejšim zvokom, zato ne preseneča, da se vse več glasbenikov zateka h klasičnim formulam. Bolj kot beg od tradicije se zdi trenutno dobrodošlo naslanjanje nanjo.

Benjamin Clementine: And I Have Been

Neprilagodljivec se je le prilagodil. Mojster klavirja in vokalist takoj prepoznavnega glasu Benjamin Clementine po petih letih streže z albumom, ki ga je sam pisal, sam igral, sam produciral in sam izdal. Kar je toliko impresivneje glede na to, da gre za orkestralni art pop s podporo zborovskih spremljevalnih vokalov. A plošča And I Have Been je od zadnje I Tell A Fly precej manj odbita, čudaška in zvočno avanturistična. Kombiniranje klavirsko-godalnih drncev in osnovno programiranih ritmov na trenutke deluje popevkarsko ukalupljeno, odvečnost kakšnega elementa pa je potrdil tudi Clementinov poletni solo koncert na festivalu No Borders. Nove skladbe so v klavirski izvedbi preprosto lažje dihale.

Horse Lords: Comradely Objects 

Akademsko pedantne, toda avtorsko lucidne jazz rock invencije baltimorskega instrumentalnega kvarteta na njegovi peti plošči dobivajo še bolj studijsko izpiljeno zvočno podobo. Kot duhovni nasledniki krautrock ikon Fausta in Cana so člani zasedbe Horse Lords nesporni mojstri hipnotične repeticije, vozlastih dialogov med kitaro, basom, saksofonom in bobni, nekonvencionalnih uglasitev in elektroakustičnih spojitev. Njihov eruditski eksperimentalni slog, utelešen v fuziji math rock, free jazz in postpunk form, house idiomov in bluegrass brenkanja, njihovim kirurško natančnim komadom ne jemlje živahnosti in živosti. Izstopajoča, nadpovprečno domiselna »kitarska« plata za fene bendov à la Battles, Squid, Guerilla Toss ipd.

Jeff Parker: Mondays at the Enfield Tennis Academy

Čeprav Jeff Parker tako rekoč že uživa kultni status na področju novih muzik, še ni posnel ne dvojnega ne živega albuma. Do zdaj. Mondays at the Enfield Tennis Academy je štiridelni izvleček treh nastopov kitaristovega kvarteta v miniaturnem losangeleškem klubu, na katerem glasbenik sijajno demonstrira, da za čisto prosto formo ni nujno potreben hrup, ki kričeče opozarja nase: »POZOR, TOLE JE ČISTA IMPROVIZACIJA!« To je na površju ambientalna muzika mojstrice in mojstrov, pri kateri se brez ihtenja neprestano dogajajo mikrospremembe, melodični dialogi in gruvi odmevov šole hiphopa. Impro perfektno zmer(je)nega doziranja – osnovne repeticije, solističnih vložkov in odločitev za spremembe na podlagi izkušenj.

Smino: Luv 4 Rent 

Z laskajočim pridevnikom ’edinstveno’ smo kritiki sicer pogosto pretirano radodarni, a pri opisovanju glasbe tega karizmatičnega raperja in pevca iz St. Louisa, je ta izraz popolnoma upravičen, pravzaprav skorajda neizogiben. Čeprav je Smino pevski kameleon, ki gladko krmari med kakšnim ducatom različnih glasov, njegov gospelovsko-soulovski slog ležernega melodičnega rapanja prepoznamo v stotinki sekunde. Močno izstopa tudi nekonvencionalna produkcija brezhibnih podlag, ki jih najpogosteje podpisuje izjemni Monte Booker in jih Smino v enem od komadov zgovorno poimenuje »lepi klavirski beati«. Skupaj ustvarjata glasbo, ki jo je protagonist opredelil kot razpotje med »futurističnim funkom in soulovskim rapom«: čeprav se spoštljivo klanja klasični zapuščini gospela, funka, soula, R & B-ja in (večidel južnjaškega) hiphopa, je sočasno izrazito zazrta v prihodnost.

Drake & 21 Savage: Her Loss

Čeprav Drake v tandemu s 21 Savageem zveni veliko prepričljivejše kot kadarkoli v zadnjih sedmih letih svojih solističnih projektov, je bilo ob napovedi skupnega albuma takoj jasno, kateri od protagonistov bo zasenčil drugega. Predvidevanja so se izkazala za še kako upravičena: ko rapa Drake, komaj čakamo, da taktirko prevzame Savage, ko pa je v ospredju on, to vselej mine prehitro, saj je kanadski slavček uzurpiral skoraj tri četrtine tega močno prenapihnjenega izdelka. Album sam po sebi torej ni ravno presežek, a je v primerjavi z Drakovima zadnjima ploščama prava mojstrovina: odmik od s housom navdihnjenih autotune popevk je dobrodošel, toda avtorjevo infantilno pesništvo, ki se ponovno zanaša predvsem na hvalisanje, žaljenje in šopirjenje, še vedno močno zaznamuje sindrom Petra Pana.

Douchean: The Relentless Struggle of Gravity

Eden izvirnejših in drznejših predstavnikov domačega elektronskega podmladka ter samooklicani producent »eksperimentalne telesne glasbe« (poklon pionirjem iz Borghesie?) na prvencu za britansko založbo pluje globoko po sotočju birminghamske industrial metal in techno šole (poguglajte imena Scorn, Godflesh in JK Flesh). Njegova neizprosno abrazivna, s kitarskim feedbackom zapacana zvočna paleta, utelešena v glomaznih pokalicah različnih hitrosti in form (preplet EBM-a, IDM-a, perkusivnega techna, electra, illbienta in DNB-ja), bo odbila častilce populističnega švajsanja, a prijetno vznemirila vse, ki sodobnega techna ne asociirate a priori s funkcionalnostjo in stilistično ortodoksnostjo.

Joji: Smithereens

Nekoč spletni komik, ki je množice zabaval v vlogah Filthy Franka in Pink Guya, se zdaj že s tretjo ploščo predstavlja kot otožni trubadur, ki ustvarja izrazito melanholičen pop, v katerem ni ne duha ne sluha o duhovitosti, s kakršno se je sprva povzpel med internetne zvezde. Jojijeve balade so tudi tokrat zgrajene okoli srce parajočih klavirskih zank, tematsko pa se vselej vrtijo okoli avtorjevih ljubezenskih tegob, kar se hitro izpoje in še hitreje postane utrujajoče. Odlično prvo ploščo je zaznamovala lo-fi estetika, medlo drugo bolj spolirana zvočna slika in intenzivnejše spogledovanje s popom, na tretjem albumu pa je našel srednjo pot med tema svetovoma. V zasnovi ima ta kompromis izreden potencial, a Joji je ploščo, žal, izdal, še preden mu jo je uspelo zares dokončati in aranžmajsko izpopolniti.

Silence: The Vocabulary of Madness

Michel Foucault, največja avtoriteta, kar zadeva pisanje o norosti, norcih in predvsem institucijah, ki jim surovo preprečujejo prosto norenje v družbi, je o razmerju med umetnostjo in norostjo leta 1961 v knjigi Zgodovina norosti zapisal: »Norost je popoln prelom z umetniškim delom; tvori konstitutivni moment ukinitve, ki v času raztopi resnico umetniškega dela.« Umetnost je nasprotje norosti, saj jo ustvarja nekdo z znanjem in spretnostjo in ta komunicira z opazovalcem (konzumentom). Po Foucaultu tako v umetniškem delu ni nobene norosti, ta vstopi šele ob interakciji med tem delom in svetom, ki o njem sodi. Dvojec Silence s prvim albumom po desetih letih družbeno napetost norosti zastavi drugače: norost je jezik, ki ga vsi tekoče govorimo. Umetniki in neumetniki. S tem namiguje na izredne razmere časa, v katerem je delo The Vocabulary of Madness (sl. Besednjak norosti) nastajalo. In brez katerih verjetno preprosto ne bi.

Loyle Carner: Hugo

V zadnjih nekaj letih se je Loyle Carner priključil glasbenemu srednjetoku predvsem s konsistentnim nizanjem gostovanj pri bolj znanih izvajalcih novega soula, jazza in hiphopa. Južnolondonski stresalec rim se s tretjim albumom sicer ne bo znebil imidža prijaznega raperja, zato pa tokrat zakoplje globlje, introspektivno nas povleče v gosto meglo britanskega rasizma in nasilja iz perspektive novopečenega očeta. Hugo je mehko blag plošček, k melanholiji razpoloženja pa poleg narativnega realizma prispevajo tudi rahlo zasanjane, čeprav precej sčiščene podlage, ki črpajo največ iz predala jazza in soula. Projekt, ki se zaradi ostrine vsebine in njene dostave nikoli ne prekucne v polje vljudnega.

Burial: Streetlands EP

Drugi letošnji nenapovedani EP britanskega elektronskega anonimneža, o katerem se najpogosteje razpravlja in je največkrat memiziran, bi lahko skupaj z njegovim januarskim kratkičem Antidawn sestavljal enourno impresionistično ambientalno ploščo s prepoznavno eteričnim zvočnim dizajnom v tradiciji The Caretakerja. Stilistično prepleteni polovički se dopolnjujeta v ASMR-jevskih težnjah poustvariti izrazito atmosferično, potopitveno gejmersko izkušnjo. Predstavljajte si apokaliptične prizore v duhu Eseja o slepoti, kjer ob zori sami zapustite klub in ugotovite, da se je vmes zgodila kataklizma in ste edini preživeli na opustelih mestnih ulicah. Meditativne postrejverske žalostinke, ki zbudijo neobvladljiv občutek osamljenosti in hrepenenja.

Not Exactly Lost: Not Exactly Lost

V založništvu domačega sedativnega art popa se odpira novo poglavje. Naveza Bowraina in Kaluja, ki ju vsakega posebej poznamo iz neštetih in raznoličnih glasbenih udejstvovanj, streže s skupkom rahlo retro obarvanega synth popa, klasičnih klavirskih balad in kozmopolitskih besedil v angleščini. Not Exactly Lost je prvenec zmernega in zibajočega se teka kompaktne elektroakustične kombinatorike, na katerem si dvojec upa tvegati z – predvsem vokalno – zahtevnimi aranžmaji in na katerem pri zadnjem posnetku bolj kot besedilo v slovenščini preseneti vrinek kratkega, staromodno vljudnega ritmičnega vrhunca. Muzika, pri kateri »vse stoji« in hkrati ni še vse povsem na svojem mestu.

Dry Cleaning: Stumpwork

Podobno kot prva plošča tega londonskega kvarteta tudi druga poslušalcu ponuja zgolj dve možnosti. Ali jo sprejme v vsej njeni zadržanosti in vsesplošni nezainteresiranosti za to, da bi bila impozantna, ali jo preprosto zavrne kot milenijsko sranje. Po svoje namreč uteleša vse, kar bi »boomerji« lahko očitali aktualni milenijski kitarski produkciji. Izžareva energijo nekoliko izžetega milenijskega introvertiranca, ki se v času stanovanjske krize in zastrašujoče inflacije ravno postavlja na svoje noge – včasih samozaničevalnega in nedoločnega, drugič odkrito prezirljivega do privilegirane generacije staršev, toda vseeno navdušenega nad sodobnim človekom, ki zavoljo produktivnosti in funkcionalnosti vztrajno tlači lastne občutke tesnobe. Stumpwork je precej nenavadna plošča, na kateri so instrumentalne podlage, najsi bodo še tako domiselne in ubrane, postavljene v drugi plan. Delujejo kot panoramsko ozadje, ki zgolj vzpostavi atmosfero, kajti v ospredju ostaja globoki glas vokalistke Florence Shaw. Ta predvsem melodramatično pripoveduje, na glas razmišlja in le redko zapoje.

Armani Caesar: THE LIZ 2 

Armani Caesar, prva dama slovitega kolektiva Griselda, za mikrofonom sije z neizpodbitno karizmo, ki ji resnično ni para. Vodilne raperke na sceni, ki plezajo po vrhovih lestvic, ji ne sežejo niti do kolen, a Caesarjeva je vendarle obsojena na to, da bo ostala v podzemlju. Za to poskrbijo že zgolj estetske smernice založbe Griselda, ki jih narekuje njen šef, odlični raper Westside Gunn. Ta je ploščo podpisal kot izvršni producent. To, da Armani rapa čez abstraktne, nizkofidelične, jazzovsko-soulovsko obarvane loope, ki navadno niso podkrepljeni niti z bobni, sploh ni sporno – pravzaprav ravno to pričara zares edinstveno razpoloženje –, temeljna težava je v nedodelanih strukturah in razštelanih aranžmajih prekratkih skladb, ki se pogosto končajo ravno v točki, ko zares zacvetijo.

Ana Pupedan: Naši u kantini

Poleg pršuta in terana so pivški »gwdci« eden najprepoznavnejših kraških produktov zadnjih 30 let. Poznamo jih kot ambasadorje poosamosvojitvenega rock’n’rolla, ki so trdoživo kraško besedo ponesli v svet. Igrali so na več kot tisoč feštah, šagrah, veselicah in koncertih ter z naslovnim komadom za Vrtičkarje prišli v vsak slovenski dom. Pupedanovska godba na peti plošči ostaja prepoznavno veseljaška stilistična premetanka kitarskih smernic devetdesetih let, kabarejskega folka ter avtohtonega punk in reggae izrazja. Frontman Avsec hudomušno pika na prava mesta, šankovsko nerga, servira poetične prebliske o »krampjrju, rjpi in zjlju«, zbuja nostalgijo, veliko nazdravlja, slavi prijateljstvo in se radosti. Klasična Ana.

The Brother Moves On: $/he Who Feeds You ... Owns You

Suvereni krotilec odrov, čigar ime je referenca na kultno serijo The Wire, načenja novo poglavje delovanja. Četrti album južnoafriškega kolektiva The Brother Moves On je namreč začetek njegovega sodelovanja z založbo Native Rebel britanskega pihalca Shabake Hutchingsa. Hkrati svoje pretekle založniške vnose nadgrajuje predvsem v tehničnem smislu – z izjemno čvrsto produkcijo. $/he Who Feeds You ... Owns You je prepričljiva predstava resnih dramaturških zasukov od milih napevov do gromkega grmenja, od konkretnega plesnega gruva do emancipatorno pevskega večglasja in nežne meditativne poetike. Zvočno hudo oprijemljiv izdelek zasedbe v zrelem obdobju delovanja.

Arctic Monkeys: The Car

Radikalna preobrazba Alexa Turnerja in njegovih arktičnih opic, ki so se iz mladostniških, nonšalantnih in udarnih indierockerjev prelevili v umirjene, prefinjene in nostalgične baladnike, je z novo ploščo The Car dosegla vrhunec.

Broken Bells: Into The Blue

Poti ameriškega superproducenta Briana Burtona, bolj znanega pod imenom Danger Mouse (in zaslužnega za nespregledljive mainstreamovske sunke projektov, kot so Gnarls Barkley, Gorillaz, Black Keys ...), so se po osmih letih ponovno križale s potmi pevca skupine The Shins Jamesa Mercerja. Dvojec Broken Bells tokrat sanjavo nostalgično ziblje v razne smeri – od synth popa do formulaičnih baladnih popevk in prostranosti folk rocka. Into The Blue torej slogovno kar grobo preskakuje iz ene modrine v drugo, razdrobljeno pa vendar ne zveni zaradi songwritinga; temu ni moč prav nič oporekati. Danger Mouse se ponovno izkaže kot mojster produkcije, a dvojec se ne zna odločiti, kaj točno bi s tretjim albumom sploh rad povedal.

The 1975: Being Funny in a Foreign Language

Po predlanski plošči, na kateri je manchestrski prvak rockovskega synthpopa The 1975 močno pretiraval z žanrskim eklekticizmom, je bend zdaj pod taktirko producenta Jacka Antonoffa (ki podpisuje dela pop velikank, kot sta Taylor Swift in Lorde) ponovno našel fokus. Zasedba, ki sicer slovi po predolgih albumih s predolgimi naslovi, predstavlja najbolj jedrnat izdelek v svojem opusu, a na njem ne predstavi nič zares novega, temveč se sklicuje predvsem na svoje korenine: krmari med spokojnimi, navadno precej osladnimi baladami in evforičnim, stadionsko pompoznim pop rockom, močno začinjenim z bliščem osemdesetih. The 1975 se v značilnem slogu nekajkrat spotakne ob prevelike ambicije, vendar ponovno dostavi kar nekaj nalezljivo spevnih hitičev, ki bodo nedvomno še dolgo doneli po radijskih valovih.

Daphni: Cherry

Kanadski veteran Dan Snaith, znan predvsem kot Caribou, alter ego Daphni že desetletje uporablja za slogovno avanturistične plesne štikle, ki jih navdihujejo avtsajderski disko osemdesetih let, francoska house špura v tradiciji dvojca Daft Punk in aktualne estetske smernice sopotnikov, kot sta Four Tet in Floating Points. Njegove prepoznavne produkcije zaznamujejo organska in zaprašena patina, premišljena raba fino razrezanih vokalov in poudarjena melodičnost, ki se odraža v sofisticiranih sintovskih arpeggiih in ekspresivnih jazzovskih akordih. V beri zasanjanih, melanholičnih in poskočnih komadov najdemo tudi hita Cherry in Cloudy, favorita didžejev na letošnjih poletnih festivalih. Plesna romantika za sentimentalne trenutke v klubu ali domači sobi.

Gabriels: Angels & Queens pt. 1

Gabriels je redka sorta znotraj širše krajine pop muzike. Soulovski trojec, sposoben skoraj popolne izvedbe, nam je od nikoder padel na glavo leta 2020 s čistim hitom in kmalu zatem tudi malo ploščo Love And Hate In A Different Time, ki mu je po burnem odzivu javnosti kaj kmalu zagotovila pogodbo z založbo velikanko. Še pred izidom (prve polovice) prvenca Angels & Queens pa je tudi že nastopil na festivalu Glastonbury. Hitri veliki koraki za malo (izdane) muzike. A pojdimo na začetek.

Sun Ra Arkestra: Living Sky

Skoraj 30 let po smrti medzvezdnega glasbenega vizionarja in ikoničnega afrofuturista njegova godba živi naprej pod taktirko najzvestejšega učenca. Vodja aktualne postave, alt saksofonist Marshall Allen, pri častitljivih 98 letih še naprej ohranja vitalnost učiteljevega kozmičnega jazza, tokrat v družbi ubrane 18-članske zasedbe. V odsotnosti prepoznavnih hipnotičnih vokalov druga postumna Sun Rajeva plata prinaša prikupno filingaške in hipnotične priredbe skladb iz starejšega repertoarja, priredbo Chopina in Marshallove skladbe novejšega datuma. Arkestra je tokrat manj avantgardno gromoglasna in nebrzdana ter otipljivo lagodnejša, lenobno lebdeča, ukrojena za vsakogar, ki uživa v brezčasnem jazzu.

DrummingCellist: Zabučale gore

Slikoviti promocijski opis novega albuma Kristijana Krajnčana – rojstvo ideje v džungli in iskanje »slovenske identitete« – se resda bere kot poglavje koncepta zamišljenih skupnosti, vendar nas to ne sme zavesti. Glavnina ploščka Zabučale gore so senzibilno radikalne pregnetenine ljudskih viž z dodatkom dveh avtorskih posnetkov. Bobnar-čelist se naloge loti domiselno, večplastno, dinamično, prožno, predvsem pa izvirno. Predelave so v formi razdelane presenetljivo svobodno, v izrazu pa raznolične. Krajnčan enkrat v mogočne panorame tolkal in čela vpenja več kot sto let star posnetek belokranjske pesmi, drugič gradi zvočne balvane iz izhodišča enega preprostega motiva. Elastično grmenje z odmevi ostalin.

Freddie Gibbs: $oul $old $eparately

Freddie Gibbs nas je zadnja leta zalagal z novodobnimi klasikami, ki jih je ustvarjal z ultimativnima šefoma na sceni, Alchemistom in Madlibom, zato so bila pričakovanja za prihodnje diskografske izdelke zares visoka. Zdaj, ko je moči združil z malo vojsko producentov, med katerimi najdemo tudi denimo Jamesa Blaka in Keytranado, jih je dosegel le deloma, saj smo se feni navadili na resnično osredotočene, enovite izdelke, $oul $old $eparately pa je rahlo shizofrena plošča. To nikakor ne pomeni, da je album slab – daleč od tega: karizmatični Gibbs ponovno očara z nabritimi uličnimi anekdotami, ki krmarijo med gangstersko surovostjo in duhovito igrivostjo, tudi tokrat pa jih dostavi z visokohitrostnimi flowi, ob katere se v značilnem slogu nekajkrat skorajda spotakne, a vselej mojstrsko ohrani ravnotežje.

.travnik: Pubeci ne spijo

Mariborski trap pop kvartet je s prvencem Pubeci ne jočejo, zbirko luštnih komadov v štajerski govorici, prepredenih z iskrenim poznonajstniškim sentimentalizmom, dodobra prevetril domače hiphop dogajanje. Fantje so v ospredje postavili teme prijateljstva, srčne težave, urbano melanholijo in druge vidike svojega vsakdanjika, ki so bližje indie rock imaginariju kot pa hiphop repertoarju. Njihovi singli (med drugimi Piki in Izvini) so postali hitiči minulega poletja. Z energičnimi nastopi na Tresku in Mentu so si zgradili predano medgeneracijsko fenovsko bazo. Poleg metliških Klincev, pomurskega Leopolda I. in mariborskega Mita (njihovega mentorja, ki je tudi tokrat odličen v vlogi gosta) so postali predstavniki lokalno obarvanega avtohtonega hiphop izrazja.

Makaya McCraven: In These Times

Založniško početje Makaye McCravna je nekoliko predvidljivo. Njegova muzika z vsakim albumom postaja bolj polna, kompleksnejša, bolj dodelana, bolje sproducirana in, ne nazadnje, milejša. Bobnar in tolkalec z živahne chicaške jazzovske scene je za tokratni izdelek, ki je nastajal več kot sedem let, zavil v kar devet različnih studiev in dvoran in nanovačil štirinajst muzicistk in muzicistov. In These Times skoraj monumentalno in razkošno sega vse do prostora orkestralnega. Hrupnih intervencij, ki so prečile in tresle McCravnove pretekle plošče, ni več, številni postsnemalni montažni posegi, ki veljajo za njegovo posebnost, pa so vse bolj subtilni in prikriti. Skrbno glajen kondenzat.

Christian Kroupa x LCN: Worlds Connect EP

Žanrska paleta produkcije, ki jo podpisuje logaški glasbenik Christian Kroupa, je zares bogata: med drugim je očaral z (lo-fi) house bangerji, neprizanesljivimi tehno koračnicami, ambientalnimi zvočnimi krajinami in okultnim plemenskim tehnom, ki ga izdaja kot Alleged Witches. Tokrat se v tandemu s hrvaškim producentom in vokalistom LCN-jem preizkusi še v vodah temačnega starošolskega elektra, ki ga LCN-jevi vokali močno zaznamujejo s surovo EBM-estetiko. Izjemna mala plošča Worlds Connect, prva izdaja novonastale ljubljanske založbe KRI, se spoštljivo klanja klasični zapuščini elektro in darkwave očakov, a nikakor ne zveni kot le nostalgično obujanje spominov po mračni strani osemdesetih, saj je močno začinjena z domiselnimi, sodobnimi produkcijskimi zasuki.

Arne & Tao: A veš kaj mislm?

Prvenec gostobesednega Ljubljančana in kolega Taa, nadarjenega ritmoklepača, ki slogovno izhaja iz trendovskih žanrskih mutacij z Otoka in onstran, je v esenci ljubezenska, celo erotična plata. Gravitira okoli napihnjenih egov in nabreklih udov, neskromnih samohval in laskavih hvalospevov njegovi punci, raperki (in gostji) Ženi. Ne manjka niti mačo trepljanja po ramenih in starošolskega »merjenja kurcev«. Arneju večinoma uspeva ohraniti tisto lucidno samoironično tekstopisje z začetkov, po katerem se je ločil od drugih, a se trkanje po prsih tu in tam izrodi v zguljeno podobo raperja, ki se gleda v ogledalu in si ponavlja, da je »najjači«. Igrivi, frišni in včasih tečni hitiči z »lover boy« pozo à la Drake.

Björk: Fossora

Poslušanje albumov islandske ikone Björk načelno nikoli ni prav lahkotno doživetje. Po napovedih, da je deseto ploščo Fossora v izolaciji napisala v odziv na mamino smrt in da jo je pri ustvarjanju med drugim navdihoval gabber – brutalni, visokohitrostni podžanr nizozemskega hardcore rejva, ki včasih (pre)trese tudi z več kot 200 udarci na minuto –, pa je pritisk na gumb »predvajaj« terjal kar nekaj psihičnih priprav. Te so se obrestovale: Fossora je najintenzivnejša plošča v avtoričinem bogatem opusu, ki od poslušalca zahteva res veliko, a mu, če ji ta prisluhne z odprto glavo, tudi veliko da.