Nils Frahm: Music for Animals

Albumi sodobnosti morajo biti kalibrirani nekje proti optimali tričetrturne znamke. To zapoved Nils Frahm zdaj vehementno krši, saj njegov novi izdelek traja več kot tri ure. Ne samo to, nemški minimalist elektroakustike se tokrat tudi ne zanaša na svoj prepoznavni inštrument, torej klavir. Daleč iz območja udobja streže z nežno elektronsko meditacijo, s počasi pulzirajočimi zvočnimi tapetami repeticije mikromelodij, konkretnih nevsiljivih tekstur, mehkega zvena in želvjega tempa. Music for Animals je izjemno natančno konstruirana glasba za ozadje, pri kateri se mojstrstvo kaže predvsem v tem, da kljub maratonski razvlečenosti teka na mestu nikoli ne postane preveč enolična. Spremljava miru deževne nedelje

Alex G: GOD SAVE THE ANIMALS

Čeprav danes obstaja na tisoče izrazno sorodnih muzičarjev iz alter folk/rock sfer, ki jih zaradi pristopa copy-paste komaj lahko razlikujemo med sabo, ameriški kantavtor Alex G ostaja prepoznavno samosvoj tudi na devetem albumu, ohlapno posvečenem verovanju v nekaj višjega (v ljubezen, živali, ljubezen do živali?). Komade, ki so tokrat aranžmajsko kompleksnejši in pogosto zgrajeni okoli nosilnih klavirskih motivov, preveva nekakšna »midwest emo« senzibilnost. Avtor se z rabo avtotuna, elektronskih ritmov in raznoraznih semplov, ki krasijo končno zvočno podobo, igra tudi s sodobnejšimi (hyper) pop punk elementi. Avtorsko zaznamovana indie godba v sodobnem pakiranju, ki terja večkratno poslušanje.

Blood Orange: Four Songs EP

Britanec Devonté Hynes, ena od osrednjih figur newyorške artpop scene, ustvarja kot po tekočem traku: te dni je na Marnijevi modni reviji premierno predstavil novo orkestralno kompozicijo, za najnovejši celovečerec Paula Schraderja je posnel izvirno glasbo, zdaj pa je izdal še čudovito malo ploščo, pri kateri sam podpisuje vse mogoče vloge, od igranja instrumentov prek produkcije do pisanja besedil in glasbe. Dolgometražni albumi, ki jih izdaja kot Blood Orange, so navadno nekoliko napihnjeni z odvečnim polnilom, zdaj, ko se je omejil na krajši format, pa je dostavil zares čvrsto in jedrnato zbirko izjemnih singlov, ki v njegovem značilno zasanjanem slogu krmarijo med romantičnim dreampopom in alternativnim r & b-jem.

The Comet Is Coming: HyperDimensional Expansion Beam

Ko govorimo o ne več tako novi »novi londonski stvari«, o zadnjem trendovskem sunku tamkajšnje scene sodobnega jazza, najprej pomislimo na nekoliko mehkejše odvode, ki se najraje pajdašijo s soulom (in afrom). Pa vendar, njegovo osišče, za katero se zdi, da se vse nekako vrti okoli njega, je Shabaka Hutchings, saksofonist in splošno gromki pihalec, ki se le redko zanaša na ležernejše pristope.

The Mars Volta: The Mars Volta

Povratniška plata enega bolj odpiljenih rock dvojcev tega tisočletja, ki se je pred desetletjem po izdaji zadnjega albuma sprl zaradi scientologije, vmes zasnoval supergrupo Antemasque in oživil kultno zasedbo At The Drive In, je zamišljena kot novo poglavje in priložnost za manj sofisticirane podvige. Zavozlani aranžmaji in hermetična besedila so stvar preteklosti. Naveza postreže s presenetljivo neposrednimi, v avanturističnem popu usidranimi komadi, ki mežikajo Bowieju, Wellerju in podobnim kalibrom, ohranjajoč prepoznavni avtorski pečat, utelešen v studioznih kitarskih prijemih, sredjeameriških ritmikah in ambicioznih vokalnih linijah. Včasih neimpresivno, drugič domiselno »ljudska« Mars Volta, kot je nismo bili vajeni.

Ari Lennox: age/sex/location

Drugi album Ari Lennox je bolj osvežujoč in nekoliko manj zguljen od avtoričinega opisa »prehodnega prostora pred trenutnim popotovanjem jej, moli, ljubi«. Ameriška pevka in članica ekipe Dreamville, ki jo vodi J. Cole, tokrat pedantno stavi na zvok zlatih let r & b-ja okoli preloma stoletja, a pri tem ne zveni zastarelo. age/sex/ location ni retro, ampak klasičen. Je album, narejen tako spretno, da mu ne moremo očitati staromodnosti, zato pa lahko le prikimamo slogu, ki je pred dobrimi dvajsetimi leti osvajal vrhove lestvic in deluje še danes. Ari Lennox se z gibko vokalno interpretacijo in besedili ljubezni (do sebe), telesnosti in seksa pri taki produkciji počuti povsem domače in udobno. Brez forsiranja.

Mura Masa: demon time

Po predlanskem zavoju v obujanje nostalgije po milenijskem pop punku, s katerim se je britanski wunderkind spogledoval tudi tako, da je prijel za kitaro in stopil pred mikrofon, se je Mura Masa vrnil k temu, kar mu gre najbolje od rok: k produciranju igrivih klubskih bangerjev, ki vedno zvenijo precej komercialno, a nikoli prežvečeno. Ponovno je angažiral malo vojsko odličnih gostujočih vokalistov, ki so vselej hrbtenica njegovih studijskih izdelkov, avtor tokrat zgreši le z dvakratnim vpoklicem neizkušene pevke LEILAH. Čar njegovih albumov se vedno skriva v nebrzdanem, nepredvidljivem eklekticizmu, in tako je tudi na novi plošči: Mura Masa na njej iz sveže perspektive raziskuje predvsem hyperpopovske in EDM-trende, zares pa se izkaže, ko se pokloni avtohtonim britanskim žanrom, kot sta garage in grime.

Lou Reed: Words & Music, May 1965

Zadnja leta se kar kopičijo arhivske izdaje »boomerskih« glasbenih velikanov, ki pozornost širše javnosti od aktualnejših izdaj preusmerjajo k nostalgiji po »zlati dobi«. Po nedavnih izdajah Neila Younga in Joni Mitchell je pred nami nova izbrskanina, tokrat izpod prstov gonilne sile ikonične zasedbe The Velvet Underground, seksapilnega šarmerja, uglajenega džankija in popisovalca boemstva newyorškega podzemlja šestdesetih let, ki je pisal zgodovino popularne muzike in v navezi z Metallico v poznih letih postregel tudi z enim najbolj popljuvanih albumov vseh časov.

Sampa The Great: As Above, So Below

Sampa Tembo, avstralska raperka zambijskih korenin, se je med pandemijo vrnila v domače kraje in tam dodobra posvojila glasbene vplive rodne celine. Pri tem se je precej oddaljila od neosoulovskih vzorcev, ki so zaznamovali njen dolgometražni prvenec, a se po svoje ponovno približala abstraktnemu hiphopu, kakršen je odlikoval njene prve mikstejpe. Rezultat je izjemno prepričljiv trk zahodnih in afriških glasbenih tradicij, nekakšen hiphoperski afrofuturizem, pri katerem ima veliko zaslug producent Mag44, ki ga je avtorica okronala za »afriškega Timbalanda«. Sampa Velika je album naknadno obogatila z zares širokim naborom gostujočih vokalistov, afriških, ameriških in britanskih, a je z udarnim, s prefinjenim pesniškim jezikom podkovanim nastopom poskrbela, da je prav nobeden od gostov ne zasenči.

Sudan Archives: Natural Brown Prom Queen

Sudan Archives se je v zadnjih letih uveljavila kot vešča multitaskerka – kot pevka svojstvenega r & b-ja, ki zna zase tudi producirati, ki se med instrumenti najbolj znajde z violino v roki in ki postreže s takim nastopom, da ga ne pozabimo zlahka. Njena muzika je bila precej dostopna že prej, zdaj je še bolj. Prej je bila zelo kalifornijska, zdaj je povsem. Natural Brown Prom Queen je sončen kos dobrega počutja, prijaznih melodij – včasih plesnega koraka, drugič lenega čiliranja – in dokaj dobesednega tekstopisja. Prav besedila so morda najšibkejši člen debelega svežnja žanrske neobremenjenosti, ki v formi teče obrtniško brezhibno in gladko, z vsebino pa nas pusti nekoliko neprepričane.

Sarah Davachi: Two Sisters

Psevdosakralni izraz losangeleške skladateljice z nenavadno evropsko senzibilnostjo za krščansko muzikologijo izhaja iz tradicije minimalizma in drona, a obstaja onstran zehavega izkustva po regelcih uokvirjene komorne glasbe. Preveva ga duh hermetičnega in ezoteričnega, značilen za mistične verske struje pozne antike in srednjega veka. Z dolžino celovečerca nas album sili v odklop od banalnosti vsakdanjika in nam omogoča pogled za zaveso naše dolgočasno pozitivistične resničnosti. Ta sakralna umetnost nas sooča z ono stranjo, z neubesedljivo lepoto božanskega, ki je drugačna v očeh in ušesih vsakega slehernika. Če bi pri nedeljskih mašah vsakokratne pridige nadomestili s to glasbo, bi bile cerkve polne novih vernikov.

Jockstrap: I Love You Jennifer B

Pevka in jazzovska violinistka Georgia Ellery (sicer članica čislanega benda Black Country New Road, enega od prvakov novega vala britanskega artrocka) in producent eksperimentalne elektronike Tyler Skye, ki sta se spoznala na londonski akademiji Guildhall School of Music and Drama, sta prah začela dvigovati že v študentskih letih. Pri prvih skupnih projektih se je zdelo, da si prizadevata predvsem za rušenje vseh žanrskih, kompozicijskih in aranžmajskih konvencij, ki so jima jih skušali v glavo vbiti med šolanjem na uglednem konservatoriju, kar je bil dvorezen meč.

Pantha Du Prince: Garden Gaia

Glasba nemškega producenta »techna-ne-techna« Hendrika Webra postaja vse bolj ozaveščena v stiku z naravo. Njegov zadnji album je bil gozdni pogovor z drevesi, novi je utopistika alternative planetarne samooskrbe. Garden Gaia je celostno ozvočen z zvoki narave in torej pretežno meditativen, a z debelim plastenjem tolkal, zvončkljavih mikromelodij in oprijemljivih elektronskih bobnov hitro postane tudi konkretno ritmičen, s tem pa zaide v tiste meandre ležernega poslušanja plesne (no, bolj zibalne) nevsiljivosti, v katere spada kakšen Bonobo in bolj eterični kotički diskografije Four Teta. Spretno izdelana muzika neštetih detajlov, katere učinek je dokaj statičen. Čas je, da se ustavimo.

Sahareya: Improvised Colors

Kdor je prodorno raperko v zadnjem letu ujel v živo, bo poznal vsak komad z njenega (pre)dolgo pričakovanega prvenca (razvlečeno napovedovanje je zadušilo prvotni hajp). Sestavljanka slogovno razgibanih hitičev s presečišča nove šole hiphopa, r’n’b-ja in footworka stavi na karto nebrzdane »tomboy« eksplozivnosti. Sahareya pljuva suvereno in konfrontacijsko, njene rime so mladostniško neolepšane, a tu in tam tudi na prvo žogo. Kljub precej obetavnim nastavkom se zdi, da bi lahko komadi v slovenščini (ali srbohrvaščini) njenemu britansko zvenečemu flowu dodali kanček regionalne pristnosti, s katero bi se otresla asociacij na Little Simz ali M.I.O. in presegla ustaljeni model zapoznelega uvažanja zahodnih formul.

Kenny Beats: Louie

O Kennyju Beatsu – ekstremno online superproducentu, ki je s spletnim pretakanjem studijskih seans med pandemijo zgradil edinstveno internetno skupnost – smo v tej rubriki pisali že večkrat, a vselej kot o soavtorju, ki podpisuje dela drugih izvajalcev. Veliko se jih pojavi tudi na njegovem solističnem prvencu Louie, vendar so njihovi vokalni vložki na plošči uporabljeni izrazito pretanjeno: v ospredju so vselej ležerne hiphop podlage, začinjene z obskurnimi soul posnetki, in ker gostujoči vokalisti niso navedeni poimensko, moramo navadno zares napeti ušesa, da jih prepoznamo. Čeprav je v zbirki sedemnajstih beatov zgolj peščica očitnih presežkov, odlično deluje kot celota, ki zaradi premišljene dramaturgije in izjemno gladkih prehodov med skladbami zveni kot enovita polurna skladba.

Roc Marciano & The Alchemist: The Elephant Man’s Bones

Med bolj priljubljenimi ameriškimi raperkami in raperji najdemo ohlapno druščino, ki jo poleg občasnega sodelovanja povezuje še edinstvena podrobnost: njena muzika ni »lestvičarska«. Glasbeni donos izvajalcev, kot so Action Bronson, Danny Brown, Joey Bada$$, člani ekipe Griselda in Roc Marciano, zaradi precej nepopevkarskega stava, včasih tudi surovosti izvedbe sicer mobilizira obsežno poslušalstvo, a ne pleza po lestvicah. Tja preprosto ne paše. K temu pripomore tudi, da se ti ustvarjalci pogosto ne pečajo z založbami velikankami, ampak delajo po svoje – muziko izdajajo pri manjših, včasih lastnih, manj odvisnih etiketah.

JID: The Forever Story

Atlantski wunderkind JID je končno dostavil tretjo dolgometražno ploščo, enega najtežje pričakovanih rap albumov leta. Varovanec J. Colove založbe Dreamville, ki je pravzaprav njen daleč najmočnejši člen, z novim albumom suvereno zacementira status enega najbolj veščih in tehnično dovršenih raperjev v igri. JID pri bahanju z raperskimi sposobnostmi ne sklepa kompromisov: ko se ponaša z brzostrelkasto hitrostnimi flowi, nikoli ne žrtvuje vsebine besedil; ta so vselej izrazito osebnoizpovedna, lucidna in do konca nabita z domiselnimi, duhovitimi pančlajni. The Forever Story je po svoje nadgrajena repriza njegovega prvenca The Never Story, saj JID ponovno obdeluje podobne teme in poglavja iz svojega pestrega življenja in s tem zgovorno dokaže, kako zelo je napredoval v petih letih.

Rush To Relax: Misli

Sobno rokenrol trubadurstvo bitolskega Ljubljančana Damjana Manevskega na drugi plati dobiva ubranejše efektirani kitarski zven onstran lo-fi nasičenosti, prefinjeno razplastene vokalne linije in robustnejšo studijsko zvočno podobo. Nalezljive melodije za žvižganje v jutranji gužvi in verzi v makedonščini diskretno mežikajo diskografiji založbe The Flying Nun iz osemdesetih let in ameriško-avstralski predmestni indie liriki 21. stoletja. Jedro njegove navznoter obrnjene, prepoznavno nostalgične d.i.y. godbe ostaja nedotaknjeno, a so Misli v smislu razgibanosti pesmopisja bolj dodelane. Muzika za brezskrbno surfanje proti jeseni s pogledom na poletje v vzvratnem ogledalu.

Röyksopp: Profound Mysteries II

Norveški dvojec electropopa in mlačnega housa je leta 2014 naznanil, da je The Inavitable End njegov zadnji izdelek v klasični albumski formi. Zdaj obljubo prelamlja z nič manj kot trilogijo, in še to ne čisto navadno, saj prav vsak posnetek velike poteze spremlja videospot druge avtorice ali avtorja. Drugi del je poklon otroškim navdihom – od skupin Kraftwerk in Depeche Mode do žanrov britanskega rejva in italodisca. A kaj ko so prikloni albuma Profound Mysteries II nič kaj prodorno skrivnostni, zato pa medli, bledi, površni, včasih predvidljivi, drugič samo suhoparni. Prvi takti sicer obetajo – ironično s poklonom samemu sebi in prvencu Melody A. M. –, sledi pa ena sama ravnica. Röyksopp v vsako dvigalo!

Kaitlyn Aurelia Smith: Let’s Turn It Into Sound

Baročna umetelnost in aranžmajska nepredvidljivost vsekakor ne sodita med najaktualnejše smernice v sodobnem popu, ki ljubi maksimalizem, bučnost in bombastičnost. Seveda najdemo izjeme, kot so islandska avantpop šefica Björk, ameriška konceptualna glasbenica in umetnica Laurie Anderson ali predstavnik zgodnje vaporwave garde Oneohtrix Point Never, ki znajo bolj ali manj aktualne estetske anomalije zapakirati v prepričljivo zvočno podobo. Prav nekam vmes med ta imena lahko uvrstimo novi album ameriške glasbenice in skladateljice Kaitlyn Aurelie Smith, ambasadorke ikoničnega sinta znamke Buchla, ki je skozi delo skladateljic z zahodne ameriške obale, kot je Suzanne Ciani, zaslovel po vsem svetu. Kaitlyn Aurelio Smith smo doslej poznali predvsem po novodobnem lotevanju newageevskih sintovskih eksploracij iz osemdesetih in devetdesetih let, ki včasih mejijo na glasbo za jogo ali vaje za čuječnost. Na novem albumu pa glasbenica konkretno razrašča glasbeni izraz v sfere vokalnega avantpopa.

Hot Chip: Freakout/Release

Londonski synthpop kvartet Hot Chip, prvo ime novega vala indietronice, ki je skupaj z britanskim indie rockom cvetel v kratkem obdobju po prelomu tisočletja, še naprej navdušuje tudi v tretjem desetletju svoje pestre poti. Že s predlansko ploščo A Bath Full of Ecstasy je dokazal, da mu ustvarjalnega zagona še zdaleč ne primanjkuje, zdaj, ko je moči združil s švedskim producentskim dvojcem Soulwax, pa mu je uspelo pričarati enega od nespornih vrhuncev svojega opusa. Plošča krmari med elektro-funk poskočnicami, kakršne bi s ponosom podpisal denimo LCD Soundsystem, med spokojnimi synthpop baladami, počasnimi disko džemi in malce tršimi, skorajda newraverskimi bangerji, pri katerih na površje privrejo Soulvaxove avtorske posebnosti.

John Ondolo: Hypnotic Guitar of John Ondolo

Arhiv popularne muzike 20. stoletja, ki je ušla radarjem takratnih založb in urednikov ter tonila v pozabo, skriva nesluteno količino zaprašenih mojstrovin. Glasba tanzanijskega, a večinoma v Keniji živečega kitarista Johna Ondola s konca petdesetih in z začetka šestdesetih let je tak primer spregledane avtorske lucidnosti. Avtsajder v svojem času in goreč katoličan, ki je odprto uglasitev kitare, značilno za ameriški blues, prikrojil svojim potrebam, je za sabo pustil škatlo plošč na 78 obratov, na katerih slišimo preplet vzhodnoafriških ritmik in rock’n’rolla z druge strani Atlantika, vokalnih prijemov s takratne nairobijske pop scene in inventivnega ubiranja strun onkraj tradicije. Zunajserijsko.

Megan Thee Stallion: Traumazine

Svojeglavo samozavestna teksaška raperka Megan Thee Stallion je sama proti vsem, zlasti proti mrhovinarjem iz kompleksa glasbene industrije. Še toliko bolj na drugem albumu, na katerem strupeno strelja v vse smeri. Jedrnato opravi z najrazličnejšimi škodljivci, mehkužci, fejkerji, hejterji, izdajalci in negativci, pri tem pa sproti še barvito izdeluje popis svojih spolnih praks. Bahaško brcanje polen izpod nog Megan izpelje z lahkotno suverenostjo uličarsko izpiljene tehnike in vsebinske eksplicitnosti. A na plošči Traumazine ne manjka niti premalo skuhanih podlag in ne najprepričljivejših gostovanj. Sveženj raperske kredibilnosti, ki je v kalup popa usidran nekoliko površno in na trenutke mlačno.

Pussy Riot: Matriarchy Now

Razvpiti ruski kolektiv Pussy Riot, ki je med turnejo Riot Days na začetku poletja gostoval v Ljubljani, ni nikoli zares slovel po glasbeni produkciji – ta je pri njegovem delovanju vselej drugotnega pomena –, prah je v medijski krajini od nekdaj dvigoval predvsem s kontroverznimi protestnimi akcijami, ki so pogosto privedle do aretacije članic. Največ prahu med temi je vsekakor dvignila Punkovska molitev, gverilski performans, zaradi katerega so ruske oblasti tri članice skupine obsodile na dvoletno zaporno kazen v sibirskih delovnih taboriščih. Desetletje za tem škandalom, ki je zbudil pozornost mednarodne javnosti, je zdaj Pussy Riot po ducatu singlov in treh malih ploščah končno izdal dolgometražni prvenec, mikstejp Matriarchy Now. To je porazna zbirka cenenega plesnega popa in okornega trapa, v njej pa ni ne duha ne sluha o zasedbinih punkovskih koreninah.

Hudson Mohawke: Cry Sugar

Zadnja leta smo bolj kot samostojnih plošč glasgowskega čudežnega dečka vajeni njegovih prispevkov k velikopoteznim in visokoprofiliranim megaprojektom krajine popa. Najpogosteje v navezi s Kanyejem Westom, a tudi z Drakom, Futurom ... Hudson Mohawk si na tretjem albumu da duška. Toda kdaj si ga pa ni? Cry Sugar je absolutni over-the-top maksimalizem rušilnih klubskih potresov, basovskih pretiravanj, patetičnih melosov ultra popa, kričanja synthovskih linij in gospelovskih semplov. Piskanja, cvrčanja in neskončnega hreščanja. Plošča živčno trzajočega zvočnega overdosa, ki je pretirana čisto vsak hip. To ni parodija ali satira apokalipse dobe neoliberalizma, ampak glasba, na katero ta divje pleše.

Kali Malone: Living Torch

Ena bolj znanih predstavnic sodobnega dronovskega minimalizma v tradiciji legendarne Éliane Radigue na četrtem dvodelnem albumu vzpostavlja zvočno okolje za globoko kontemplacijo vsakdanjega sranja, bogov in večnosti. Mogočni zvok orgel, ki je definiral njen doslejšnji opus, je razširila z elektroakustičnim ansamblom, vključila pa je tudi razne orkestralne instrumente, zvočilo za dromljanje boîte à bourdon in vintidž sintetizator. Njena laična sakralna glasba zveni kot žarenje še ne povsem prebujenega sonca ali vibriranje nevidne prezence v prostoru. Na prvi posluh statična skladba Living Torch ob postopnem uvajanju aranžmajskih sprememb in vpeljevanju raznih mikroelementov ustvarja možnosti za razodetja vseh sort.

Panda Bear & Sonic Boom: Reset

Panda Bear, frontman »freak-folk« benda Animal Collective, se je spajdašil z očakom neopsihedelije Petrom Kemberjem, ustanovnim članom kultne zasedbe Spacemen 3, ki zadnje desetletje na ameriški indie sceni deluje predvsem kot stric iz ozadja, kot producent zasedb, kakršni sta MGMT in Beach House. Sodelovanje je torej trk generacij, tandem predstavnikov psihedeličnega popa različnih obdobij. Reset zveni kot časovna kapsula, kot poklon zasanjanemu psihedeličnemu popu s konca šestdesetih let. Tandem je skladbe zgradil okoli semplov uvertur raznih redkih skladb iz petdesetih in šestdesetih let, nato pa jih je obogatil s čudovitimi zimzelenimi harmonijami, ki močno spominjajo na brezčasne klasike, kot je plošča Pet Sounds, prelomna mojstrovina zasedbe The Beach Boys.

Danger Mouse & Black Thought: Cheat Codes

Naveza enega najdomiselnejših producentov zadnjih petnajstih let in enega tehnično najbolj izpopolnjenih emsijev sodobne dobe je bila v okolju popa – ne le rapa – zadnje desetletje ena najteže pričakovanih. Ja, zadeva se je hudo zavlekla, ni pa pri tem same sebe tudi pokopala. Imperativ je bil jasen: posneti brezčasen, klasičen raperski album.

Kokoroko: Could We Be More

Londonski afrojazz oktet si je pred leti ime ustvaril z nepričakovanim hitom Abusey Junction, ki so ga YouTubovi algoritmi iz neznanega razloga priporočali tako rekoč vsakemu uporabniku, čigar zgodovino brskalnika je krasil kakšen ležeren jazzovski komad. Skladba sicer še danes zveni zares čudovito, a zdi se, da Kokoroko od njene izdaje ustvarja v senci te srce parajoče melodije. Takšen vtis je sprva naredil že njegov koncert v Trstu, potrdil ga je nastop na Drugi godbi, zdaj pa ga je zabetoniral zasedbin dolgometražni prvenec. Could We Be More je sicer povsem elegantna zbirka spokojnih jazz in funk kompozicij ter občasnih felakutijevskih poskočnic, a potrjuje, da je Kokoroko one-hit-wonder, katerega poslanstvo je predvsem ustvarjanje prijetne, a ne pretirano impresivne zvočne kulise.

Two Shell: Icons

Če bi me vprašali, kdo danes uteleša duha napredne plesne elektronike, bi vas hipoma usmeril na anonimni dvojec Two Shell, trenutno eno najaktualnejših imen z Otoka. Njegova vizija tako imenovanega UK techna (ki ima drugačno genealogijo od nemškega oziroma ameriškega) obstaja v postčloveškem času omamnih kiborških vokalov in razvrednotenih popkulturnih časovnic, kjer preteklost in sedanjost sobivata v tihožitju. Predstavlja poroko nizkega popa in visoke avantgarde, možatega techna in nebinarnega hyperpopa, resnega in samoironičnega, resničnega in virtualnega. Drugače, kot velja za večino hajpanih sovrstnikov, ima priljubljenost tega dvojca oprijemljivo substanco v dejansko unikatnih produkcijah, ki v mnogočem presegajo naš kulturni čas.