Carlos Niño & Friends: EXTRA PRESENCE

Vsaka scena ima svoje skrite nosilce. Losangeleška ima med drugim Carlosa Niña – muzikološkega multitaskerja in vsestranskega glasbenega delavca, ki projekt »& Friends« neguje že kakih petnajst let. EXTRA PRESENCE je nadgradnja dve leti stare plošče Actual Presence, na njej pa – z zajetno druščino prijateljev – lepi »spiritualni, improvizirani, vesoljski kolaž«. Ta je odpičen, eteričen, nežen, z občutkom precizen ... Po uvodni jazzovsko razpoloženi nemirnosti se hitro ugnezdi v polju mnogoplastne mojstrsko sestavljene ambientalne muzike, ki se premika potrpežljivo. Noben zvok ni odveč, oziroma vsak ima svoj mini namen. Če se že moramo vdati vsem pozivom k meditiranju, naj bo tole soundtrack te kapitulacije.

Caterina Barbieri: Spirit Exit

Zgodovina glasbene avantgarde 20. stoletja (in razprava o ključnih akterjih), v kateri najpogosteje opletamo z imeni, kot so Schaeffer, Stockhausen, Xenakis in Cage, večinoma ni dovolj temeljita pri popisovanju epohalne vloge vizionark, ki so postavile temelje sodobne elektronske glasbe. Delia Derbyshire, Daphne Oram, Wendy Carlos, Pauline Oliveros, Laurie Spiegel, Suzanne Ciani in Éliane Radigue so le nekatere od ikoničnih glasbenic 20. stoletja, brez katerih ne bi bilo sodobnih avantgardistk, kakršna je skladateljica in mojstrica analognih sintov Caterina Barbieri. Predstavnica aktualnega vala konceptualno uokvirjene, producentsko in aranžmajsko progresivne, po vseh klasičnih parametrih avantgardne elektronske glasbe, ki najpogosteje (za)živi v kontekstu raznih muzejev, galerij, napredno kuriranih festivalov in drugih visokih kulturnih institucij, se je v zadnjih letih (ob imenih à la Eartheater in Lyra Pramuk) na mednarodni sceni vzpostavila kot ambasadorka robnih sfer med eksperimentalno, elektronsko in sodobno komponirano glasbo. Toda čeprav je bil njen pristop k elektronskemu minimalizmu, repetitivnim arpeggio melodijam, nenavadnim vokalnim vložkom, ekstazi trance glasbe in večplastnim ambientalnim sozvočjem še pred pol desetletja nekaj revolucionarnega, nas njen peti album pušča dokaj hladne.

Rico Nasty: Las Ruinas

Ekstravagantna ameriška raperka Rico Nasty z novim mikstejpom resda utrjuje status ene od najdrznejših izvajalk na polju brezkompromisnega, punkovsko surovega hiphopa, a Las Ruinas je hkrati projekt brez repa in glave, ki kar kliče po bolj razdelanem, bolj kohezivnem konceptu. Začne se sicer po pričakovanjih, v avtoričinem značilno hrupnem slogu, polnem kričeče vznesenega rapanja in hudo distorziranih podlag, ki so tokrat pogosto začinjene z naspidiranimi jungle beati, a zadeva kmalu zatava v nepovezan žanrski eklekticizem, ki z zavoji na polje EDM-a – ter s sodelovanjem s producenti, kot je Marshmello – ustreli v prazno, spodrsne pa ji tudi pri spokojnejših skladbah, s katerimi zaključi ploščo. Čeprav mikstejp ne deluje kot celota, je na njem nekaj najboljših singlov v njenem odličnem opusu.

DOMi & JD Beck: NOT TiGHT

Prvenec, na katerem se kot gosti zvrstijo Herbie Hancock, Snoop Dogg, Busta Rhymes, Mac DeMarco, Anderson .Paak ...?! Naveza dveh mulcev, wunderkindov klaviaturistke DOMi in bobnarja JD Becka, je dobila zalet s spletnimi odlomki, v katerih ležerno, a virtuozno nametava izjemno zahtevne gruve mehke plati jazza. Podobno se loti tudi albuma NOT TiGHT, ki je na prvi posluh nežna, mila, prijetna in prijazna pletenica instrumentalov in novojazzovskih popevk s soulovskim pridihom. A pod glazuro tiči ohlapno, vendar stoodstotno zastrašujoče uigrano preigravanje obrazcev, ki jih v učbenikih jazza ne najdemo. Tiči drobljenje domiselno nemogočih ritmičnih zank in nenadnih melodičnih ovinkov. Hudič je v podrobnostih.

Florist: Florist

Debitantska plata newyorškega indie kvarteta pod vodstvom kantavtorice Emily A. Sprague, ki je nastala v slikovitem okolju doline reke Hudson, vzpostavi zares idilično zvočno okolje. Zasedba je razvila svojo vizijo spokojnega sodobnega folka, prepredenega z božajočim ženskim vokalom, mehkimi kitarskimi blagozvočji in zelo diskretnim bobnanjem. Estetsko album ne prinaša ničesar zares omembe vrednega. Njegova moč je v tem, da nas posrka v ljubek ruralni kontekst, gorsko kočo v zgodnji jeseni ali barako ob kakem pozabljenem jezeru. Četudi bend stavi na tako imenovano estetiko cottagecore (fetišizacija podeželja), je v tem precej pristen in prepričljiv. Za fene Sufjana Stevensa, Clairo in Gregory and the Hawk.

Beyoncé: Renaissance

Malokomu uspe, da se na vrhu obdrži toliko časa, kot to uspeva R & B-veteranki Beyoncé. Dobitnica 28 grammyjev kult osebnosti med drugim ohranja tudi z dolgimi diskografskimi zatišji, med katerimi skrivnostno ponikne, nato pa jih sunkovito prekine z velikopoteznimi albumi, ki razburkajo tokove v mainstreamovskem popu. Na sedmem solističnem albumu Renaissance to stori s poklonom veličastni zapuščini temnopoltih pionirjev plesne elektronike in queerovske klubske kulture.

Joey Bada$$: 2000

Brooklynski metalec rim se je pred skoraj natanko desetletjem pojavil kot rapovsko-skejterski fenomen, kot wunderkind boombapovskega jezika ulice. Pri rosnih sedemnajstih je izdal izrazito newyorško, ne-čisto-pravo plato 1999, ki je odmevala daleč onkraj njegovega okraja. Prah se je polegel, Joey Bada$$ ni več najstnik, njegova muzika pa je izgubila kar nekaj neposrednosti in ostrine. 2000 je sterilizirana različica preteklih podvigov, poskus rafiniranja zvoka, ki brez zrnatosti ne izgubi samo svojega čara, ampak tudi svoje bistvo. Je varno nametavanje neizstopajočih kosov, pri katerem se Bada$$ zanaša na prepoznavno prepričljiv flow. Kandidatka za najmanj razburljivo plato raperske srenje letošnjega leta.

Kode9: Escapology

Zvočni futurolog, pionir dubstepa in šef založbe Hyperdub se po sedmih letih vrača s prvim poglavjem ambicioznega multidisciplinarnega projekta zvočne fikcije. Escapology je zasnovan kot soundtrack njegovega nastajajočega virtualnega univerzuma Astro-Darien. Srhljiva in napeta atmosfera mestoma spominja na igranje ikoničnih igric s konca 90. let (Silent Hill, Resident Evil, Half-Life), pa tudi na retrofuturizem zgodnjega jungla. Krčevite ritmične strukture podpirajo glomazne basovske mase in ultramodernistično zvočno arhitekturo (mežik avantgardistu Xenakisu?). Izkušnja poslušanja je prvoosebna in potopitvena, kot bi si nadeli VR očala. Avdiofuturizem v tradiciji detroitske Drexciye, ki stavi na grajenje alternativnih svetov.

Billie Eilish - Guitar Songs EP

Billie Eilish je že na drugi dolgometražni plošči močno obrzdala skorajda vse eksperimentalne art-pop tendence, ki so zaznamovale njen odlični prvenec, na novi mali plošči presenečenja, zbirki dveh folkovskih soft-rock balad, pa je pesmi aranžmajsko oskubila do najosnovnejših elementov: kitare in glasu. Pretanjeno akustično vzdušje sicer laska njenemu čutnemu, ASMR-jevsko šepetajočemu vokalu, a v tako minimalistični, kantavtorski formi je iz njene glasbe odstranjena vsa produkcijska drznost, zaradi katere je na vrhuncu diskografskih podvigov tako zelo izstopala iz sivega povprečja intimnejše plati zoomerskega popa. Splošnemu vtisu pa ne pomaga niti dejstvo, da skladba TV, prepričljivejša izmed dveh, zveni sumljivo podobno kot pesem Blouse ameriške kantavtorice Clairo.

Lizzo: Special

Zaradi svoje absolutno inkluzivne drže, sproščenosti in neobremenjenosti z normami telesne pripravljenosti je Lizzo v zadnjih letih postala ne le svetovna zvezdnica, ampak tudi simbol LGTBQ skupnosti, zaveznica tinejdžerskega osamosvajanja in ikona navadnih ljudi »nepopolnih« telesnih linij. Ameriška raperka je neskončen vir pozitivnosti, njena visokomotivacijska besedila pa navadno niso pretirano oguljena ali osladna – zna biti precej duhovita, pogosto preklinja.

Steve Lacy: Gemini Rights

Za štiriindvajsetletnika iz Comptona, ki je glasbo do nedavnega snemal kar z iPhonom, je mladi virtuoz Steve Lacy prilezel že zelo daleč. Nase je sprva opozoril kot basist neosoul zasedbe The Internet, kasneje je produciral podlage za velikane, kot so Kendrick Lamar, Solange in Mac Miller, zdaj pa se že drugič preizkuša kot one-man-band. Gemini Rights, elegantna zbirka prefinjenih poklonov vintidž R & B-ju, je sicer nesporna nadgradnja prvenca Apollo XXI, a je, žal, eden tistih albumov, ki z izjemnimi napovednimi singli preprosto zbudijo prevelika pričakovanja. Če bi se Lacy tokrat oklepal krajših formatov in ne bi tako pogosto zataval v razvlečeno zankanje ležernih, a čez čas nekoliko utrujajočih rifov, bi preizkus druge plošče nedvomno prestal z odliko.

Lip Rouge: Tūndâr

Predstavnici mlajše generacije raziskovalno usmerjenih muzičark Eva Mulej in Karmen Ponikvar nas na kratkometražnem prvencu vodita skozi prijetno potopitveno, eksplicitno meditativno glasbeno doživetje na obrobjih elektroakustične in ambientalne glasbe. Za estetsko referenco si glasbenici jemljeta tundro, ki s polarno inercijo ponuja številne poetične asociacije in izhodišča za grajenje prostranih zvočnih pokrajin, ki jih sestavljajo skrivnostne deklamacije, abstraktni človeški zvoki, neskončno medzvezdno dromljanje in drugi subtilno umeščeni elementi (flavta, valiha, kitara), ki skladbam vdahnejo mistično razsežnost. Obetaven prvenec v liniji mednarodnih sopotnic, kot so Martyna Basta, Perila, Ulla Straus in Sarah Davachi.

Ezy-G & YNGFirefly: ATAMORGANA

Pred časom polovica mariborskega dvojca zunajmodnega imena Dandrough in tako soavtor enega prvih raperskih albumov v zgodovini slovenskega naroda vstaja iz upokojitve! Ezy-G v navezi z enim najdejavnejših beatmakerjev domačije YNGFireflyjem streže s povratniškim albumom trdih zvočnih udarcev in ravno pravšnjega odmerka mrakobnosti, samohvale, cinizma, ulične pripovedi in humorja. ATAMORGANA je produkcijsko izvrstna in kompaktna mešanica surove stare in nove šole, ki skupaj z brezhibnim pretokom rim v temačnejših trenutkih v spomin prikliče ameriško nišo horrorcora, in je album, ki kljub celostni retrogradnosti ne učinkuje preveč fotrovsko. Je prostor za starce!

Black Midi: Hellfire

Če se ponašate s svojim glasbenim okusom, ste v zadnjih letih težko spregledali izdaje najbolj samosvoje britanske »rockovske« zasedbe 21. stoletja. Z neutrudnim koncertiranjem po angleških luknjah in sporadičnimi koncertnimi posnetki, polnimi eksperimentalnega kaosa, so si takrat še golobradi mulci hitro priigrali veljavo na mednarodni sceni, in to še pred izdajo prvenca Schlagenheim (2019). Z lanskim nadaljevanjem, albumom Cavalcade, so položaj ultramodernistov samo še utrdili. Black Midi sodobno glasbo zares premika proti terri incogniti, daleč stran od ubogih preroditeljev kitarskih muzik prejšnjega stoletja, ujetih v nereflektirano recikliranje žanrskih klišejev in subkulturnih simbolov, oropanih kakršnekoli subverzivnosti.

RotorMotor: Istra EP

Frišni dvojec, ki si je v zadnjem letu z energičnimi nastopi naredil ime na širši sceni (Škisova tržnica, Butik), na drugem kratkiču servira štiri slogovno generične in idejno suhoparne štikle iz sfer nu (italo) diska in housa v liniji producentov, kot so Gerd Janson, Lauer in domači veteran Ichisan. Ponekod vlečejo celo na electroclash (oziroma indie dance) moment s preloma tisočletja. Včasih jih sicer popestrijo nadležno sprocesirani slovenski vokali, ki pa delujejo zelo enodimenzionalno. Istra je lahko fina vstopnica za novo generacijo fenov sintovske nostalgije in neštetokrat recikliranih moroderskih arpeggiev, toda vse skupaj spominja na preračunljiv plesni populizem, zavit v bleščeč celofan instagramovskega hajpa.

Slowmotion Livestream: Strange Repeats

Matevž Kovačič, hiperproduktivni producent, ki ustvarja pod psevdonimom Slowmotion Livestream, je lani pri založbi Beton izdal kar tri male plošče, shizofrene zbirke outsiderskih beatov in ambientalnih kompozicij. Na trenutke se je spogledoval tudi s plesnimi 4 x 4 ritmi, ki jih zdaj bolj poglobljeno raziskuje na novem EP-ju, svoji najcelovitejši, najbolj osredotočeni in koherentni izdaji doslej. Strange Repeats je zbirka vrhunsko sproduciranih, avanturistično psihedeličnih, a vseeno skorajda stadionsko dostopnih house bangerjev, ki so hkrati udarni in subtilni ter vselej izrazito nepredvidljivi. Odlične so tudi ambientalne kompozicije, ki na plošči delujejo kot pomirjujoče vezivno tkivo. Ko Betonovo promocijsko besedilo ploščo primerja z deli velemojstrov, kot sta Four Tet in Floating Points, zadene žebljico na glavico.

Lupe Fiasco: Drill Music In Zion

Lupe Fiasco se je z izjemnima singlicama na svetovni rapovski zemljevid vrisal pred več kot petnajstimi leti, njegov ples z glasbeno industrijo pa se je kasneje sprevrgel v pravi fiasko. Sledil je poteg logične poteze in zadnja leta hodi po svoje. Album Drill Music In Zion je nastal nalašč v sunku nepopolnosti pičlih treh dni ždenja v studiu in je neke vrste obrat k minimalizmu. Je najkrajši Fiascov album doslej in je kompakten sveženj sčiščene in rudimentarne produkcije jazzovsko zazibanih podlag. Jasna, skoncentrirana in maloplastna podstat zvesto služi brezhibno vtkanim besedilom chicaškega pripovedovalca, ki največ pozornosti nameni temi nasilja. Na ulici in v raperskem biznisu.

Nick Cave: Seven Psalms

Čislani avstralski pesnik in glasbenik Nick Cave spet žaluje. Pred osmimi leti se je usodno ponesrečil njegov najstniški sin Arthur; globoko žalovanje za njim je obrodilo nekatera najpretresljivejša in najotožnejša, a hkrati tudi najbolj spokojna dela v Cavovem bogatem opusu: katarzično mojstrovino Ghosteen (2019), ki jo je posnel z zasedbo The Bad Seeds, in lanski epohalni album Carnage, ustvarjen v sodelovanju z dolgoletnim pajdašem Warrenom Ellisom. Pred nekaj meseci je v tragičnih okoliščinah pokopal še prvorojenca, 31-letnega manekena Jethra Lazenbyja, in se v žalovanju ponovno obrnil k veri, poeziji in glasbi.

Regina Spektor: Home, before and after

Rusko-ameriška pevka in mojstrska pianistka Regina Spektor je ubrala pot »naredi sam« stare šole. Prvih nekaj albumov je izdala v samozaložbi, najprej osvojila malo sceno (anti-folka) East Villagea v New Yorku, v zadnjih petnajstih letih pa postala ena svetovno najprepoznavnejših mestnih glasbenic. Home, before and after je bogato naloženi skupek balad – najpogosteje intimno klavirskih, a tudi elektronsko »posodobljenih« in ne ravno stadionskih, vendar precej »velikodvoranskih«. Glasbeničin občutek za pisanje popevk je nesporno brezhiben, manj posrečeni so aranžmajski dodatki in rešitve. Uporaba programiranih ritmov in dramatičnih orkestralnih ornamentov zveni nenaravno, načičkano in preprosto kičasto.

JAŠA with Kalu & Bowrain: BLOOM

Ljubljanska elektronska institucija predstavlja plod sodelovanja med domačim vizualnim umetnikom Jašo Mrevljetom in glasbenikoma Luko Uršičem ter Tinetom Grgurevičem, ki prinaša skupek vokalno-elektronskih, atmosferično zasnovanih skladb, nastalih med letoma 2012 in 2020. BLOOM je prepričljiv pri vzpostavljanju introspektivnega cinematičnega razpoloženja z rabo melanholičnih klavirskih tonov, blagozvočnega ambientalnega dromljanja, terenskih posnetkov, vokalnih odmevov in govorjene besede. Ti elementi v spomin prikličejo nedavno izdani album »sedmih psalmov« Nicka Cava in mehkejše tone skupine Bon Iver, a okus pokvari občutek neke izumetničene sentimentalnosti, predvsem ko Mrevlje recitira v patosa polni angleščini.

Gwenno: Tresor

Valižanska kantavtorica Gwenno na tretji dolgometražni plošči ponovno poje v kornijščini, obskurni veji otoških keltskih jezikov, ki jo govori le nekaj tisoč ljudi: po svoje hodi po očetovih stopinjah – pesnik Tim Saunders si s pisanjem poezije v kornijščini prizadeva za ohranjanje tega skorajda izumrlega jezika. Tudi glasbena razsežnost albuma Tresor je močno zaznamovana s folkloro, a Gwenno tradicionalno keltsko glasbo modernizira z domiselnimi prijemi: zapakira jo v prefinjen synthovski eklekticizem, ki krmari med vintidž psihedelijo, ambientalno indietronico ter spokojnim psych popom in dream popom, obogatenim z resnično eteričnim vokalom. Tresor je odlična plošča, ki v najboljših trenutkih spominja na zasanjane mojstrovine bendov, kot sta Stereolab in Broadcast.

Moor Mother: Jazz Codes

Nova plošča Moor Mother prihaja tik za tem, ko je glasbenica v Ljubljani nastopila kar dvakrat. Prvič samostojno (ne zares, saj jo je prepričljivo gibko spremljal multiinstrumentalist Dudù Kouate) na festivalu Druga godba in drugič v navezi s chicaškim jazzovskim ustrojem Irreversible Entanglements na Jazz festivalu Ljubljana. Dvakrat v dobrih dveh tednih. Če sta nastopa precej različnih izrazov kaj pokazala, sta to: Camae Ayewa se suvereno znajde v različnih kombinatorikah. Njen jezik je vedno jezik ostro pronicljivega, tudi repetitivno gromkega spoken worda, vendar ga zna vpenjati v različne slogovne zgodbe.

Hercules And The Love Affair: In Amber

Nova plata paradnega projekta Andyja Butlerja je hkrati radikalen odklon od vsega preteklega dela in vrnitev k začetkom. Če ste pričakovali klasičen zvok zasedbe Hercules – »lučaj nazaj«, plesni disco house praznično bogatega newyorškega šmeka –, ste se povsem ušteli. In Amber je mrakobna industrijska utež s težkimi temami nasilja, homofobije, odtujenosti ... ki prav nič ne meri na plesišče. Njena moč se skriva v tem, da na albumu Butler prvič po prvencu ponovno sodeluje z eno najprepričljivejših avtoric čudne, temačno privlačne plati popa Anohni, ki ne samo poje, ampak je tudi soavtorica polovice posnetkov. Svoje delo vedno zaznamuje s songwritersko perfekcijo močno oprijemljivega zvoka. Tudi tokrat.

Zola Jesus: Arkhon

Nekoč so epske, postindustrialne balade Zole Jesus, ki so bile hkrati nežne in surove, na ameriški indie sceni dvigovale ogromno prahu, ko pa je kasneje izčistila zvočno sliko, je njena glasba izgubila nekaj moči. Nova plošča sledi petletnemu diskografskemu zatišju, ki je bilo posledica ustvarjalne krize, iz katere se je izmotala ob pomoči Randalla Dunna – producenta zasedbe Sunn O))) – in Matta Chamberlaina, tolkalista, ki navadno sodeluje s Fiono Apple. Izbira sodelujočih je posrečena: teatralni aranžmaji laskajo pevkinim melodramatičnim napevom, organske perkusije pa pestrim kompozicijam dopustijo, da zadihajo. Arkhon je sicer dobrodošel (instrumentalni) preobrat v Zolinem opusu, a precejšnja enoličnost pompoznega petja kaže, da ustvarjalna blokada še ni popolnoma popustila.

Yaya Bey: Remember Your North Star

Yaya Bey je vse od prvih založniških korakov pred nekaj več kot petimi leti gibka žanrska kombinatorka. Je pa tudi multitaskerka. Ameriška pevka je svoj najpomembnejši projekt doslej v celoti napisala sama, opravila pa je tudi velik delež produkcije. Remember Your North Star je po njenih besedah »disertacija« na temo črne ženskosti, ki jo piše skozi osebno pripovedništvo. Je tudi disertacija z izhodiščnim vprašanjem, ali spajanje soula, r & b-ja, hiphopa, jazza, reggaeja, afrobeata ... lahko botruje koherentni in kohezivni glasbeni tvarini. Album hipotezi suvereno pritrdi, saj gre za enega najprepričljivejših kosov takšnih pobud onkraj Atlantika letošnjega leta. Glasbena podlaga poletnih početij ’22.

Angel Olsen: Big Time

Obstajajo albumi, ki jih recenzenti kujemo v zvezde zaradi svežine in inovativnosti, in albumi, ki jih cenimo zaradi utemeljenosti na dediščini nekega žanra in spretnega »citiranja« predhodnikov ter izogibanja pastišu. Šesta plošča ene bolj znanih ameriških kantavtoric zadnjega desetletja nedvomno spada v drugo skupino.

Soccer Mommy: Sometimes, Forever

Tretji album indie prvakinje iz Nashvilla sopodpisuje vsestranski retronostalgik in filmski skladatelj Daniel Lopatin. Estetski okvir je tokrat spevni in melanholični alt/ pop rock iz zgodnjih let drugega tisočletja (à la Natalie Imbruglia in Avril Lavigne), prijetno dolgočasen v svoji mehkobi in prežet z duhom predmestne brezskrbnosti premožnih ameriških belskih najstnikov (podobno kot albumi Clairo in Olivie Rodrigo). A Lopatinovi avtorski vložki, sintetične zvočne barve in nesterilna produkcija albumu vdihnejo poseben karakter, razgibana selekcija komadov (tudi drznejših, kot je Unholy Affliction) pa mu zagotavlja mesto v letošnji »indie« smetani. Dobrodošla poživitev milenijske kitarske muzike iz pozne MTV dobe.

Drake: Honestly, Nevermind

Kanadski R&B slavček Drake je presenetil z nenapovedano ploščo, na kateri se po dolgem obdobju enoličnih pop-rap izdelkov ponaša z dokaj radikalnim slogovnim zasukom: namesto čez hiphop beate tokrat srce izliva ob spremljavi ritmov generičnega (deep in tech) housa, s čimer se je pred leti posrečeno spogledoval s singlom Passionfruit, tokrat pa ustreli v prazno. Spodleti mu tudi pri skladbah, ki v pop kontekst vnašajo elemente klubskih zvokov Baltimora in New Jerseyja, kar se v teoriji zdi kot obetaven recept. Po lanskem poraznem albumu Certified Lover Boy od superzvezdnika sicer še zdaleč nismo pričakovali veliko, a z novim albumom ni dosegel niti teh ubogih pričakovanj: že uvodno skladbo odpoje v tako nerodnem falzetu, da ga ne more rešiti niti najbolj ekscesna količina autotuna.

Zlatko Kaučič: Pogum pogumnih

V živo posneta jazz rock suita briškega tolkalskega mojstra v izvedbi 11-članske zasedbe, ki jo sestavljajo učenci njegove šole Kombo, je posvetilo nepreračunljivemu altruizmu in refleksija na medkoronsko recesijo preudarnega mišljenja, prepredena z mislimi nekaterih izstopajočih osebnosti 20. in 21. stoletja. Vezivno tkivo je skupnostno muziciranje, pri katerem sozvočja funkovskih ritmov in bas linij štejejo prav toliko kot kolektivni izbruhi improvizirane ekspresije, monkovski hard bop gruvi ali kitarsko nažiganje v duhu Zappe. Aranžmaji so živahni, instrumentalni dialogi med glasbeniki vseskozi iskrivi, vse skupaj pa preveva duh pristnega glasbenega kolektivizma kot metafore za življenje v skupnosti.

Vid Vai: Laminar Flow

Ljubljanski brkljač elektronske glasbe Vid Vai že dobro desetletje potiho, a konsistentno niza izdaje tako za domače kot tuje etikete. Čeprav zna zaviti marsikam – v bolj globoke, bolj dubovske ali bolj raziskovalne meandre (ob)klubskih muzik –, pa svoj pečat vtisne s svojstveno retro držo, s katero se redno obrača proti drugi polovici 90. let, proti stilskim spojem, ki prečijo rigidnost žanrskih konvencij. Njegov prvenec Laminar Flow to afiniteto povzema zavestno zavzeto in nič manj kot sijajno.