-
Postjugoslovanska grupacija, ki jo sestavljajo domači posebneži Balans in peščica srbsko-bosanskih muzičarjev iz bendov Klotljudi, Tipon, Dogs in Kavala in Nevaspitani, je v sklopu projekta Dvocikel napisala album, ki namiguje, da je bila hipna kemija na seansah očitno prava. Ništaa ni radikalen odmik od njihovih individualnih slogov – poetičnega art rocka, kabaretnega postpunka, srboritega synth popa in psihedeličnega baladarstva – toda predstavljeni dvojezični in večglasni material je v smislu produkcije, aranžmajev in pesmopisja še prepričljivejši od posamičnih bendovskih izdaj, posebej izstopajoča je uvodna četvorka. Če vam dogajajo Devo, Life Without Buildings, Guerilla Toss ali Moon Duo, je to direktno za vas.
-
Posebnosti britanske skupine alt-J v morju »drugačnih« rockovskih bendov sta dve: prvič, ne glede na to, koliko elektronike dodaja svojemu izrazu, vedno zveni nekako akustično, zmerno, nekričeče, pogosto tiho. Drugič, pevec Joe Newman ima res posebno krhek glas, njegova interpretacija je samosvoja. Z leti je sicer postala nekoliko bolj vsakdanja, četrti album absolutnega neljubljenca glasbenega hegemona Pitchforka pa je še ena zibanka, tokrat bolj optimistična, prijetna, kompaktna, bogato in dokaj popovsko aranžirana, s kar nekaj špikanja godalnih, tudi zborovskih vložkov. The Dream ne stavi na raziskovanje ali odklone, zato pa streže z obrtniško brezhibnostjo in redkimi vrhunci krešendov kiča pop strani klasične glasbe.
-
Različni izvajalci: STOP THE WAR
Trenutno je preprosto nemogoče razmišljati o čemerkoli drugem kot o vojni v Ukrajini. Ob pogledu na prerešetane blokovske fasade, kordone razstreljenih vozil in podobe zoglenelih trupel se zdi pisanje o glasbi precej jalovo početje. Toda prav ob najepohalnejših dogodkih postane glasba še pomembnejše družbeno vezivno tkivo, saj dejavno briše ideološke razlike in nas vseskozi opominja na kozmično soodvisnost. Zasedba Ukrajine, kjer se je v zadnjih letih razvila ena najvznemirljivejših klubskih scen v Evropi, je med ustvarjalci in ljubitelji elektronske glasbe pričakovano spodbudila sočutje in napetosti. Največ prahu je dvignila objava svetovne techno ikone, ruske didžejke Nine Kraviz. Na njeno sporočilo, da moli za mir, sta se uveljavljeni ukrajinski didžejki Nastia in Daria Kolosova (za njima pa še na tisoče ljudi) odzvali z očitki, da svoje vplivne platforme ni izkoristila za izrecno obsodbo ruskega predsednika. Slutiti je, da se zvezdnica, katere kariera temelji na promociji enakosti in miru skozi plesno glasbo, boji sankcij, zato je raje ostala nevtralna, a je že na delu sodobna kultura črtanja ljudi zaradi (ne)izrečenega.
-
Za Yeule stoji singapurska samooklicana kibergotska entiteta Nat Ćmiel, ki na svojem drugem albumu v liniji avant pop vizionark Björk in Grimes v naš metaverzum vnaša vso vznemirljivost in tesnobnost življenja v hiperdigitalizirani poznokapitalistični resničnosti. Kot zrcalo duha našega časa album zaznamuje nekakšen digitalni smrtni gon, obseden s samoizbrisom iz matrice, v katero smo ujeti. Na njem slišimo transžanrsko fuzijo prostolebdečih sintovskih modulacij, zaglitchanih sintetičnih balad, energičnih levopolnih pop hitičev in postinternetnih r & b-štiklcev, ki so hkrati mračni in nebeški. Izjemno aktualna muzika, kakršna bi spremljala Kiborški manifest (1985), če bi ga Donna Haraway napisala danes.
-
Beach House: Once Twice Melody
Baltimorski dream pop dvojec Beach House z vsako izdajo preseže samega sebe. Resnično se zdi, da je vsak album vrhunec njegovega opusa, in tako je tudi z ambiciozno ploščo Once Twice Melody, izdano v štirih poglavjih, ki so zadnje štiri mesece postopoma kapljala v javnost. Beach House k sreči niti tokrat ne odkriva novega terena, temveč na osmi plošči le posodablja formulo, ki se je sicer zdela že izpopolnjena, a je dvojec v njej očitno našel prostor za napredek: razgibane aranžmaje obogati z orkestralno spremljavo, pogosteje poprime za synthe, se še globlje potopi v zasanjano psihedelijo in zaradi tega še bolj spominja na zapuščino legendarnega britanskega benda Broadcast, kar je, blago rečeno, dobrodošlo. Album epskih razsežnosti.
-
Khruangbin & Leon Bridges: Texas Moon
Najprej sonce, zdaj luna. Prva, dnevna mala plošča, nastala s sodelovanjem teksaške skupine Khruangbin in enega prepoznavnejših ameriških soulovskih pevcev sodobnosti Leona Bridgesa, je bila milo rečeno ležerna, nočno nadaljevanje pa je na las podobno in še kanček bolj sedativno. Naveza ponovno streže s hipnotično nežnim psihedeličnim soulom, ki se udobno namaka v morju efektov, Bridgesov vokal pa se občasno potopi v zibajoče valove in prevzame vlogo enega od inštrumentov. Texas Moon tako ne ponuja nobenih slogovnih premikov ali sprememb, zato pa še enkrat potrdi, da kombinacija bolj kakor enkratna pobuda deluje kot pravi bend. Uigrano, tekoče, previdno, brez tveganja in drznosti.
-
Ploščo Prey//IV, solistični prvenec kanadske pevke Alice Glass, lahko obravnavamo kot četrto ploščo legendarnega elektro-punk dvojca Crystal Castles. Na to namiguje že naslov: bendov zadnji album, pri katerem je Alice še sodelovala, je bil naslovljen preprosto III. Po pevkini osamosvojitvi leta 2014 je producent Ethan Kath sicer našel nadomestno vokalistko in svojo glasbo še naprej izdajal pod imenom Crystal Castles, a je bil pri tem sila neuspešen: izgubil je naklonjenost oboževalcev, ki so vedeli, da je bila Alice Glass srce in duša izvirne zasedbe. Dokaz za to je bila tudi porazna plošča Amnesty (2016), na kateri je nova pevka Edith Frances nonšalantno posnemala Glassovo, vendar se poslušalci niso pustili prelisičiti.
-
Danski producent Anders Trentemøller se je že na prejšnji plošči Observe močno spogledoval s shoegazom, temu je botrovalo tudi to, da je na njej gostovala ena od starost žanra, Rachel Goswell iz zasedbe Slowdive. Na novem albumu se vplivom shoegaza popolnoma prepusti, jih začini z elementi krautrocka, postpunka in synthpopa ter se odlično ujame s pevko Lisbet Fritze, ki z zasanjanimi vokali obogati skoraj polovico izdelka. Kameleonski producent je našel teren, na katerem se resnično odlikuje, ko pa eterična dream pop blagozvočja združi s plesnimi, tehnoidnimi ritmi, ustreli v prazno. Kljub tem redkim spodrsljajem lahko brez zadržkov trdimo, da je Trentemøller ponovno v odlični formi, žal pa z novo ploščo še zdaleč ni pritegnil pozornosti, ki si jo zasluži.
-
Big Thief: Dragon New Warm Mountain I Believe in You
V Brooklynu udomačena zasedba Big Thief ne zveni nič kaj brooklynsko. V njenih začetkih še prepoznamo ostaline garažno surove plati indie rocka, do tretjega albuma U.F.O.F. pa je že popolnoma izčistila mešanico klasičnega ameriškega folka in širše americane. A z albumom Dragon New Warm Mountain I Believe in You udari presenetljivo široko. Redukcija kar 45 posnetih komadov na 20 uporabljenih še zmeraj pomeni ploščo epske dolžine z vložki indie rocka, malimi ovinki proti akustičnemu popu devetdesetih let, povsem nepričakovano pa celo trip hopu in subtilnemu nastavku soula. Posnetku staromodnega countryja sledijo programirani bobni! Zračno nežna razmetanost, ki pa jo brez muje poveže edinstvena pevka Adrianne Lenker.
-
Četverica prijateljev iz Gdanska sestavlja enega bolj lucidnih in poetičnih evropskih alternativnih rock bendov tega trenutka. Trupa Trupa je zunajčasovna kapsula, v kateri se dogaja fuzija estetik čudaškega Syda Barreta, nežnega Georgea Harrisona in zunajkategornih bendov tipa Fugazi, Can, Sonic Youth in The Beach Boys. Tudi šesta plata poljskih posebnežev ni mala malica. Daje nam občutek, da nad njo lebdi težek črn oblak. A čeprav je atmosfera pogosto svinčena in katatonična, se vmes prikradejo tudi slajše melodije s psihedeličnimi odtenki ter ostrejši rifi za brezglavo rajanje, ki albumu vtisnejo tisti neizrekljivi joie de vivre. Lirično vijuganje med stadionsko ambicioznostjo in baladno samozadostnostjo.
-
Black Country, New Road: Ants from Up There
Britanska grobo rečeno rockovska zasedba Black Country, New Road je pred skoraj točno enim letom s prvencem For The First Time presenetila s suvereno, svežo in navdušujočo žanrsko širino, nadaljevanje pa je za zdaj najvišje ocenjeni album letošnjega leta, če upoštevamo ocene prve lige severnoatlantske kritiške srenje. Uspeh prvenca je tako dal krila še ambicioznejši potezi.
-
Chicago, vetrovno mesto edinstvene glasbene tradicije. Tudi rapa. Saba se je na mestnem zemljevidu brcanja rim pojavil pred kakšnim desetletjem, na njegovem drugem, leta 2018 izdanem albumu CARE FOR ME je prevladovalo mehko temačno razpoloženje, zdaj pa se obrača proti soncu. Few Good Things nadaljuje to, kar sta načela starejša mestna kolega Lupe Fiasco in Chance the Rapper (ki je bil mlademu Sabi tudi nekakšen mentor). Nadaljuje v niši dostopnih, dobro razpoloženih, močno melodičnih viž neštetih hakeljcev, odpetih refrenov in obče sladkobe, ki nagovarjajo predvsem mlajše poslušalce. Skoraj v celoti (mojstrsko) odigran, tinejdžerski rap, tako rekoč brez uporabe semplov.
-
Po lanskem skupnem prvencu s kolegico Nullo, vznemirljivem dvojnem paketu sodobnih electro gruvov in zatripanih klubskih atmosfer, se predstavnica slovenskega techno podmladka vrača s kompaktnim samostojnim kratkometražcem, na katerem suvereno nadgrajuje svoje aranžmaje in zvočno podobo. Producentka ne ovinkari. V tradiciji mojstric kategorije Helena Hauff nas v spiralasti techno uverturi Forfeit nemudoma potegne v vrtinec svojih ritmov. Nato dostavi še štiri žanrsko ortodoksne, a idejno frišne electro pokalice, od bolj introspektivne Squeezebox do hiperkinetične QMX, ki premorejo tisto izvorno silovitost in temačno privlačnost zunajzemeljskega funka detroitskih očakov kalibra DJ Stingray. Nalezljivo.
-
Animal Collective: Time Skiffs
Od prelomne plošče Merriweather Post Pavillion, nespornega vrhunca diskografije zasedbe Animal Collective, je minilo že skoraj trinajst let. V tem času smo bend tako rekoč odpisali, saj so njegovi člani vztrajno razočarali ne le s skupnimi projekti, ampak tudi s solističnimi, zdaj pa se je nepričakovano končno vrnil v formo. Zasedba prvič po desetletju navdušuje v polni postavi in prav vsak izmed članov dobi priložnost, da zasije. Čeprav – v kontekstu svojega bogatega opusa – ne dostavi nič zares novega, se k sreči sklicuje na najmočnejša poglavja iz preteklosti, predvsem na neopsihedelične, tako imenovane freak folk korenine iz časa pred mednarodnim prebojem in eterična, skoraj nekako beachboyevska večglasja, ki jih zapakira v osvežen, nekoliko manj avanturističen format.
-
Kam se še ozreti, ko s tretjim albumom Troglav simbolično zasedeš vrh Slovenije? S čim presenetiti, ko na platno spraviš postapokaliptični samizdat celovečerec Ameba? Katero marketinško foro uporabiti, ko že imaš svojo pijačo? Feni bi rekli: »Posnemite pornič!« Ciniki bi rekli: »Izdajte knjigo.« Pa so raje posneli še en album. In izdali knjigo. Lična izdaja Haos, polna čačk, ilustracij, koncertnih fotk, grafik, kratkih zgodb, besednih fragmentov in tekstov, morda še ni material za maturo. Bo pa čez 20 let, ko bo kak milenijec sedel v maturitetni komisiji – idealno skupaj z Mostom na Drini, tema pa bo balkanska kultura in prepišnost slovenske identitete.
-
Amber Mark: Three Dimensions Deep
Newyorška glasbenica in producentka Amber Mark je na svoj mogočni glas prvič resno opozorila s srce parajočo neosoulovsko balado 3:33am, v kateri je objokovala materino smrt. Pot je nadaljevala s precej bolj radostno malo ploščo Conexao, učinkovito mešanico R & B-ja in bossanove, nato pa si je vzela kar štiri leta za snemanje ambicioznega dolgometražnega prvenca, ki – čeprav nesporno zacementira avtoričin status vzpenjajoče se pop zvezdnice – pusti mešane občutke. Plošča se zdi nekoliko preobremenjena s svojo velikopotezno zasnovo. Skladb je dvakrat preveč in na drugi polovici izdelka postanejo precej monotone, težavna pa so tudi besedila, ki težijo k duhovnosti in ezoteriki, a pri tem delujejo nekoliko plehko, na trenutke pa celo pretenciozno.
-
PJ Harvey: Let England Shake – Demos
Ena nespornih mojstrovin popularne glasbe zadnjega desetletja je album Let England Shake britanske velemojstrice PJ Harvey. Ta zdaj – kot je storila že večkrat v preteklosti – streže z uvidom v postopek nastajanja, torej z zbirko izvirnih demoposnetkov, na katerih je morda vse instrumente odigrala kar sama. PJ Harvey najpogosteje le s spremljavo kitare niza skice, med katerimi so nekatere precej drugačne od končnega izdelka, kar potrdi, da je ikonična pevka z ekipo kasneje marsikaj še rafinirala in predvsem odvrgla. Demos je uvid v postopek sijajnih odločitev oziroma demonstracija-demistifikacija, kako tehnološko skromni zaznamki melodičnih nastavkov in neverjetnih besedil postanejo »veliki« albumi.
-
Ameriška kantavtorica nas s kot cvet krhkim, vseskozi mističnim glasom in robno folk godbo s psihedeličnimi podtoni masira že od začetka tisočletja. Njeni komadi zvenijo, kot bi gledali retuširane poročne fotke svojih prababic; v njih se prepletajo podobe, zvoki in hrepenenje preteklosti in sedanjosti. Josephine Foster je umetnica s številnimi personami, od andaluzijske trubadurke do pevke v tradiciji institucije Tin Pan Alley, ki na novem albumu organskost akustičnih zvokov prvič nadgrajuje s sintetičnimi barvami sintov in programiranih bobnov. Godmother je zanjo tipično zasanjana in retronostalgična plata, na kateri protoelektronske eksploracije sedemdesetih let fino sobivajo z različnimi odtenki indie folk izrazja.
-
Genialnost nekaterih umetnin širša javnost prepozna šele desetletja po nastanku, pogosto – tragično – šele po avtorjevi smrti. Včasih pa navdušenci nad neodkritimi dragulji kakšno zaprašeno mojstrovino iz naftalina potegnejo že prej, kot se je k sreči zgodilo pri japonskem producentu in skladatelju Soichiju Taradi. Ta je sicer uspešno kariero že konec devetdesetih let zgradil kot skladatelj soundtrackov za videoigre – med najslavnejšimi je kultna arkada Ape Escape –, kot producent plesne elektronike pa je bil še pred nekaj leti krivično zapostavljen, čeprav je že pred tremi desetletji ustvarjal napredno, po svoje pionirsko deep house (in jungle) glasbo, ki se v številnih razsežnostih lahko kosa s sodobno produkcijo.
-
Legendarna japonska zasedba Boris, ki z radikalnim hrupom prah dviguje že skoraj trideset let – pa naj gre za dronovske eksperimente, doomovske epopeje ali sludgeovsko nažiganje –, se je na novi plošči W odločila za nepričakovan slogovni zasuk. Po predlanskem, blago rečeno brutalnem albumu No, na katerem je trojec s crustpunkovskim izživljanjem po dolgem času resnično preizkušal meje poslušljivega, zdaj zadevo nekoliko umirja s svojevrstno interpretacijo dreampopa in shoegaza. To seveda še zdaleč ne pomeni, da je plošča izrazito spokojna – še vedno govorimo o brezkompromisnem trojcu Boris –, a v primerjavi s predhodnico gre za nežno blagozvočje, za pravo milino. Pravzaprav gre za sestrski plošči, za jin in jang: W je epilog, s katerim je Boris, kot pravijo člani zasedbe, sklenil »ponavljajoči se krog surovosti in celjenja«.
-
Joni Mitchell: Archives Volume 2: The Reprise Years (1968–1971)
Drži, da so box seti glasbenih legend pogosto le krava molznica za industrijo, a to ne velja za drugo zbirko arhivskih muzik ene najpomembnejših kantavtoric 20. stoletja. Volume 1 je bil fokusiran na njeno predzgodovino, frišna kompilacija studijskih seans, koncertnih posnetkov, demov, izgubljenih biserov in obskuritet, nastalih med prvencem Song to a Seagull in kultnim albumom Blue, pa ponudi intimen vpogled v ustvarjalni proces ameriške ikone in je izjemno didaktično gradivo za mlade kantavtorice. Za vsako klasiko je namreč veliko dolgočasnega, ponavljajočega se dela in vsak evergreen je bil na začetku le bežna melodija v glavi nekega človeka. Posnemi, poslušaj, ponovi vajo.
-
Ameriški kantavtorici Chan Marshall priredbe niso tuje. Covers je njen že tretji album gnetenja in žvečenja tujega materiala, ki se ga (ponovno) loteva na izrazito svojstven način. Nekatere skladbe so nastale celo tako, da je s sobendaši glasbo najprej skomponirala, šele potem pa se je odločila, katero besedilo prilepiti zraven. Drobci diskografij Billie Holliday, Lane Del Rey, skupine The Pogues, Iggyja Popa, Franka Oceana ... tako dobijo ne samo facelift, ampak popolnoma nov obraz, s čisto novimi dodatki koščkov besedil, melodij ali akordov. Celo venček priredb je lahko nekaj izrazito avtorskega, zaradi celostne, prepoznavne marinade zračne melanholije pa tudi nekaj enovitemu albumu podobnega.
-
Glasba R & B-outsiderke FKA Twigs je v desetletju po avtoričinem silovitem vzponu postajala čedalje bolj intimna, kompleksna in ambiciozna, a hkrati tudi čedalje bolj robna, eksperimentalna in nedostopna – je pa kljub temu ves čas ohranjala precej pop senzibilnosti in se na (samo)svoj način spogledovala tudi z mainstreamom.
-
Včasih šepetajoči, drugič pojoči, a vselej izrazito lenobni flow ameriškega raperja Gunne je po svoje tisto, kar je pri njegovi glasbi očarljivo, hkrati pa lahko ravno to poslušalca precej utrudi: repetitivna enoličnost verzov o hitrih avtih, brhkih dekletih in dizajnerskih oblekah je pri njegovih dolgometražnih projektih tako hipnotična, da pogosto deluje kot glasbeni ustreznik močnega uspavala, zato so gostujoči vokalisti ena od ključnih sestavin njegovih plošč. Tega se avtor očitno dobro zaveda, saj visokokategorni raperji gostujejo v tako rekoč vsaki drugi skladbi, pri čemer zdolgočasenega protagonista skoraj vedno zasenčijo. DS4EVER je enourni projekt, ki je tako monoton, da zveni kot ena sama, občutno predolga skladba.
-
Samo Salamon: Dolphyology: Complete Eric Dolphy for Solo Guitar
Mednarodno profilirani mariborski jazzovski kitarist in skladatelj, znan po sodelovanju ne le z domačimi, ampak tudi s tujimi jazzerji, se na novi plati poklanja glasbenemu vzorniku, v jazzovskem kanonu nekoliko spregledanemu ameriškemu alt saksofonistu, bas klarinetistu in flavtistu, ki nas je zapustil leta 1964, star komaj 36 let. Šalamon je njegove kompozicije analiziral in na novo aranžiral za potrebe svojega prvega kitarskega solo albuma. Pred nami je obsežna zbirka delno improviziranih kompozicij živega, neposrednega in zračnega značaja – vse so nastale v njegovi dnevni sobi. Ambiciozen izdelek, namenjen predvsem poznavalcem, ki fino balansira med subtilno poetiko in sunkovito improvizacijo.
-
Britanski producent Bonobo nas že dve desetletji zalaga s skrbno sproduciranimi, izrazito večplastnimi elektronskimi kompozicijami, ki vselej krmarijo med organskim in sintetičnim, med spokojnim in plesnim. Na sedmi dolgometražni plošči je z eno nogo trdno zasidran v ritmih housa, z drugo pa stopiclja med UK garageem in triphoperskim downtempom, s kakršnim si je ustvaril ime z zgodnjimi koraki na ustvarjalni poti. Plošča je veliko prepričljivejša, ko se avtor poigrava z vokalnimi sempli, in navadno precej osladna, ko taktirko prevzamejo gostujoči vokalisti. Bonobo se tokrat pogosto sprehaja po nevarno tanki meji med toplo, eterično elektroniko in nekoliko kičasto, rahlo ceneno glasbo, kakršna polni generične chill-out playliste na Spotifyju.
-
»Ne verjemite hajpu!«No, v danem primeru je bil ta nekako upravičen, le ne čisto dobesedno. Dobro desetletje mineva, odkar je na zemljevid novih glasbenih trendov prihrumel in ga potacal kalifornijski rapersko-skejterski kolektiv Odd Future. Njegova člana Tyler, The Creator in Frank Ocean sta medtem postala popkulturni ikoni, a najprepričljivejši raper, ki ga je izpljunila ta ekipa, ni tudi najbolj znan. Earl Sweatshirt je bil leta 2010 šestnajstletnik neverjetnega sloga rapanja, občutka za metriko in osupljivega znanja tekstopisja, ki je stregel povsem eksplicitno in surovo, v prelomnem videospotu pa s krvavim pljunkom izpljunil zobe. Takrat je izdal grobo obdelani prvenec Earl, kmalu zatem pa izginil z obličja planeta – izkazalo se je, da je pristal v internatu na Samoi, kamor ga je poslala mama, ker jo je njegov življenjski slog popivanja, nihilističnega postopanja in rekreativne porabe raznih substanc precej zaskrbel. Sledili so projekti trdoživega rapa z nekonvencionalnim produkcijskim pristopom, projekti, ki so bili pogosto zvočno nekonsistentni, a pronicljivi in povsem samosvoji.
-
Moses Sumney: Live From Blackalachia
Ameriški soulovsko-folkaško-pop avantgardist značilnega glasu, ki redno potegne do falzeta, je najprej presenetil leta 2017 z intimno zasanjano mojstrovino Aromanticism, nadaljeval pa z glasnejšim in ambicioznejšim ploščkom græ. Lahko spet sledi nekaj novega in drugačnega? Lahko: v živo posneti album s sedemčlanskim bendom v gorovju Blue Ridge Mountains, ki ga spremlja tudi film, v katerem Sumney, obdan s kolegi in gozdom, ne samo poje, ampak tudi pleše, leži v travi ... Live From Blackalachia je kulminacija njegovega pobega iz Los Angelesa na podeželje Vzhodne obale, z najmanj obdelanim, skoraj »golim« Sumneyjevim vokalom doslej v ospredju in črički v ozadju. Lahkotnost vsestranskosti.
-
Dawn FM je muzika za razvrat v finančnem središču Londona, frišni EP najbolj enigmatičnega britanskega producenta novega milenija pa je njegova zrcalna podoba – mestni bluz 21. stoletja, soundtrack depresivnega dostavljavca v deževni noči in spremljevalec zamišljenega nespečneža, ki se ob svitanju odpravi na sprehod. Omamljajoče prasketanje vinila, fantomski ženski vokali, ki puhtijo kot meglice, in hauntološka atmosfera so še vedno vseprisotni, toda Burial je odrezal klubsko 2-step podstat in dostavil polnokrvni ambientalni trip, nekakšen zvočni sprehod po zemljevidu namišljene igrice. Taka je tudi izkušnja – omrežujoča, večplastna, cinematična, kot potopitev v fiktivni svet. Elegija jutranji zarji, ki nikoli ne pride.
-
Albumi slovenskih raperk so redka roba. Skorajda ne obstajajo in zahtevajo resno brskanje po dobrem spominu. Fraw Blanka statistiko popravlja z obsežnim paketom, ki je stilno lučaj nazaj v 90. leta, v sredino newyorškega kletnega boombapa. Uveljavljena rimometalka, ki se je redno kalila na ljubljanskih odrih, čez šolsko klasične podlage meče vrstice tehnične izpiljenosti in izjemno tekočega flowa dokaj ravninske interpretacije. Stranski učinki so plošča dolge metraže in številnih utrinkov lepega števila gostov, ki kljub nasičenosti in prispevku različnih producentov zaradi disciplinirane retro drže zveni koherentno in se konča na dobri nogi damskega cypherja. Suvereno in rahlo razvlečeno.
Iskanje brez piškotkov ni možno
