Dean Blunt: BLACK METAL 2

Dean Blunt svojega novega albuma ni posebej napovedoval, tudi nobene singlice ni bilo pred samim izidom. A po drugi strani, kdaj pa je bilo kaj drugače? Samorastnik šumečega soula, duba, folka, elektronike ... iz Hackneyja, ki se raje giblje v senci, kot ždi pod žarometi, ki se nerad izpostavlja, ki redko daje intervjuje, ki dela vse nasprotno od recepta promocijskih profesionalcev, kako uspeti v nepregledni glasbeni krajini, ki pogosto nastopa v gosti megli (skozi katero se vidi le njegovo silhueto), ki pogosto postreže s kakšno bizarno potezo ali izmišljenim PR ... nikoli ni posnel albuma, ki bi bil izdan po ustaljeni praksi zapovedi glasbenega posla.

Greentea Peng: MAN MADE

Vzpenjajoča se neosoul zvezdnica Greentea Peng je skupaj s sedemčlansko zasedbo The Seng Seng Family in vojsko osemnajstih producentov posnela dolgometražni prvenec, psihedelično epopejo, ki krmari med soulom, jazzom, synthfunkom, hiphopom, jazzom, dubom, raggaejem in še marsičim. MAN MADE je izjemno spokojna, skoraj meditativna, a hkrati precej groovy plošča, ki pa je kljub pestri žanrski paleti nekoliko monotona, k čemur močno pripomore odločno predolgo trajanje. Pevka v besedilih izraža uporništvo in aktivizem, hkrati pa svojo hipijevsko spiritualnost, ki pogosto deluje precej plehko, celo pretenciozno. »Ta zvok ni dobeseden, temveč metafizičen in mističen,« samozavestno zapoje z eteričnim glasom, a o mistiki na albumu ni ne duha ne sluha.

Gašper Letonja: Ivy

K fini beri izdaj samosvojih kantavtorjev (Olfamož, Tovariš Strmoglavljen, Niko Novak) zdaj dodajamo prvenec vsestranskega zanesenjaka, ki je domač v postmetalu, abstraktnih elektronskih svetovih, filmski glasbi, po novem pa tudi v okultnih folk rock in temačnih country vodah, kjer domujejo avtorji kot Wovenhand in Chelsea Wolfe. Ivy je mrakobna procesija s svetlim koncem, ki skozi zgodbe ljudi, soočenih s smrtonosnimi situacijami, tematizira polarizacijo družbe in odnosov. Melodije so pretežno molovske, včasih atonalne, drugič bolj oprijemljivo tradicionalne. Apokaliptičnost metala in seattelske zapuščine Letonja prevaja v čutne eksperimentalne folkovske balade. Biser nekonvencionalnega avtohtonega kantavtorstva.

KOIKOI: Pozivi u stranu

Srbski novi rock je mogočno razvejena institucija, ki od časa do časa izstreli regionalne zvezde alterja, kot so Repetitor, Goribor in Darkwood Dub. Med novejšimi tamkajšnjimi kitarskimi pobudami tiči tudi beograjska pop-indierock skupina KOIKOI, pri kateri izstopa gibka pevska gimnastika – kombinatorika ali podajanje ženskega in moškega vokala s pogostimi vpadi večglasnih napevov. Njen prvenec Pozivi u stranu stoji trdno z obema nogama na mehki in bolj hrupni plati, z veliko gruva, z izčiščeno senzibilnostjo in dostopnostjo popa ter s kančkom distorzije. Mili meandri, ki ovinkarijo med prekopi alterja in srednjetokom. Če bi radijski pop zvenel (tudi) takole, bi bilo življenje lažje.

Mdou Moctar: Afrique Victime

Saharski blues, puščavski rock, kitarska muzika Tuaregov, ki se širi po edinstvenih distribucijskih kanalih ali načinih izmenjave mobilcev in sim kartic. Bolj skupek sorodnih praks prostranstev Sahela kot trden žanr že desetletja v valovih pljuska v milje svetovnega popa, eden sodobnih obrazov tovrstnih izrazov pa je tuareški mojster kitare Mdou Moctar. Njegov novi album je psihedelična hipnoza gromkih večglasnih napevov, mogočnih rifov – akustike in glasne elektrike – in občasnih hrupnih solaž. Afrique Victime je muzika izjemnega občutka in je muzika skupine, pri kateri se v hipu sliši, da ne ustvarja projektno, ampak preprosto ogromno igra skupaj. Z zmernejšo količino Moctarjeve pretekle svojstvenosti.

Katja Šulc: Caricias

Naj gre za pesmi Mile Kačič, romsko dediščino ali avtorske verze, slovenska pevka v svoji muziki že od začetka prepleta različne glasbene prakse in poezijo. Na najintimnejši izdaji doslej Katja Šulc reflektira odnos do dežele, kamor jo je od prvega obiska pred 20 leti pogosto vodila življenjska pot. Album, posvečen Mehiki, sestavljajo avtorske skladbe, staroselske pesmi, priredbe znanih komadov in poezija Juane de La Cruz. Njena artikulacija je tankočutna, polna patosa; dopolnjujejo jo minimalistične podlage, ki odpirajo neko mistično razsežnost v duhu magičnega realizma. Najbolj pa nas zagrabi, ko avtorica izstopi iz okovov tradicije. Poslušanje »pod mus« za fene Josephine Foster in Lina_Raül Refree!

DMX: Exodus

Ko govorimo o fenomenu »pravega« raperja, skratka takega, ki ga odlikuje čista (ulična) kredibilnost trdote življenja, je DMX zelo pri vrhu seznama. Veteran s podpisom raskavo bevskajočega sloga je pristal v zaporu več kot 30-krat, najzabavnejši med neštetimi razlogi pa je, da se je pretvarjal, da je zvezni agent. Osmi album je izšel manj kot dva meseca po njegovi smrti in je na hitro končana razmetanka nekaj vratolomnih podlag, občasnih mašil in številnih – tudi tečno odvečnih (na primer Bono) – gostov pri prav vseh posnetkih. Exodus je tako zbirka sodelovanj brez smiselnega toka, ki ji zmanjka zadnja etapa pilaže, a tudi skupek DMX-ovih prepoznavnih bevskov je spodobna popotnica v večna rapišča.

Black Midi: Cavalcade

Black Midi – britanska art rock senzacija, ki med vsemi opevanimi bendi na cvetoči južnolondonski »postpostpunk« sceni dviguje največ prahu – zdaj navdušuje z drugo dolgometražno ploščo, s katero ga bo dvignila še več. Že pred izdajo prvenca so jo ljubitelji drzne kitarske glasbe okronali za eno najobetavnejših eksperimentalnih zasedb, po izjemni plošči Schlagenheim pa se je hype le še stopnjeval. Ena od glavnih odlik bendove glasbe je nepredvidljivost, zato preprosto ni bilo mogoče pričakovati, v katero smer bodo člani zasedbe zavili z novo ploščo Cavalcade. Sodeč po eklektičnosti dosedanjega opusa smo vedeli le, da lahko zaidejo marsikam, zdaj pa vemo tudi, da je prav vsak izmed 623 zavojev, ki jih zasedba naredi na tej avanturistični plošči, milo rečeno vznemirljiv.

Različni izvajalci: Senzorama vol. 1

Senzorama je oddaja na Radiu Študent, ki se posveča ambientalnim in eksperimentalnim odvodom elektronske glasbe, vodi pa jo Nitz, ljubljanski prvak klubske in ambientalne elektronike; na prvi Senzoramini plošči (v sodelovanju s producentom Evanom in radijsko sodelavko Hano-Umo Zagmajster) zdaj dokazuje tudi svoje kuratorske veščine. Album navdušuje z izjemno širokim, medgeneracijskim naborom sodelujočih glasbenikov: od veteranov, ki so se posebej za kompilacijo izmotali iz naftalina, prek tistih, ki so šele na začetku ustvarjalne poti, pa do tistih, ki presenetijo z občutkom za ambientalno glasbo, saj sicer ustvarjajo kaj poskočnejšega. Skoraj vsi od kar dvajsetih sodelujočih pa se izkažejo za mojstre pretanjenega raziskovanja meditativnih, a hkrati drznih zvočnih krajin.

1983: Microdosing Dystopia

Dolgoletni sopotnik domače elektronske scene Jakob Bekš na debitantskem albumu za svojo novoustanovljeno založbo prinaša razgiban presek lastnih kreacij iz vozlišč IDM-a, ambienta, downtempa, dub techna in drugih elektronskih žanrov, ki so v intervalih nastale zadnja leta. Njegov avtorski izraz je minimalističen in introspektiven – komadi se neopazno prelivajo drug v drugega, od melanholičnih in živčnih proti sanjavim in vedrim new age zvočnim kulisam. Brez besed nam producent 1983 naslika podobo distopične prihodnosti, ki v majhnih odmerkih že danes pronica v naš vsakdanjik. A tu in tam vselej posije tudi kakšen žarek upanja.

CHAI: WINK

Japonski kvartet predstavlja prvo ploščo za legendarno založbo Sub Pop, na njej pa intenzivno, skoraj karikirano igrivost, ki je zaznamovala njegovi prvi plošči, nekoliko omili z introspektivnim songwritingom, subtilnejšimi aranžmaji ter vplivi prefinjenega synth-funka, neo-soula in zapohanega slacker rocka. Igrivost kljub temu ostaja ena od ključnih kvalitet, ki glasbo zasedbe naredijo tako izjemno svežo, iskreno in prijetno na posluh, deluje pa tudi kot rdeča nit, ki povezuje izjemno eklektično paleto žanrov: od indie popa prek housa do hiphopa. Tudi ko CHAI v skladbah obdeluje resne teme in se spogleduje s spokojnejšim glasbenim izrazjem, zveni tako prikupno, kot bi nam igral bend fiktivnih likov iz kakšnega priljubljenega animeja.

Sons of Kemet: Black to the Future

Sons of Kemet ni vsakdanji jazzovski kvartet. Londonski stroj neobrzdanega žanrskega jezika in mini plehgodbene sestave uporablja nenavaden arzenal: dve bobnarski bateriji – ki neprestano v dialogu pleteta goste (poli)ritmične pletenice –, tubo v vlogi basa in različna pihala, najpogosteje saksofon ali klarinet. Tega gibko čudovito, včasih himnično divje, drugič gromko jezno, spet tretjič senzibilno melodično z navidezno lahkoto vihti vodja, avtor vse muzike in mastermind Shabaka Hutchings, sicer šef še ene zasedbe Shabaka and the Ancestors in član trojca The Comet Is Coming. Hutchings je poleg tega najbolj spoštovan in izpostavljen akter londonskega glasbenega novega vala, ki se je v zadnjih letih, tudi čezžanrsko, razvlekel od podzemnih klubov novih plesnih smernic do elitnih kulturnih ustanov, kot sta Barbican in Tate Modern.

J. Cole: The Off-Season

J. Cole, eden od najpopularnejših glasov sodobnega hiphopa, se je končno nekoliko sprostil. Sicer od nekdaj velja za izjemno veščega rimoklepača in tudi nadarjenega beatmakerja, a doslej se je pogosto spotikal ob pretencioznost svojih pridigarskih nagnjenj. Njegov rap je bil precej obremenjen z moraliziranjem, pretirano politično korektnostjo in s tem tudi s pomanjkanjem smisla za humor, tokrat pa – celo, ko obdeluje življenjske in družbenokritične teme – zveni, kot da se je med snemanjem plošče dejansko zabaval. Predvsem takrat, ko mu družbo delajo drugi reperji: ja, J. Cole se najbolj odlikuje pri sodelovanjih, to je pravzaprav že večkrat dokazal, a gostujočim vokalistom se je do zdaj na svojih avtorskih izdajah trmasto izogibal.

Alleged Witches: Work After Machinery

Logaški producent Kristjan Kroupa od leta 2017 pod psevdonimom servira okultne odvode modernega perkusivnega techna – glasbeno spremljavo za skrivne nočne obrede na Slivnici. Minuli teden je pri priznani manchestrski založbi nenapovedano izdal prvenec, ki reflektira zgodovino človeškega dela. Njegovo zvočno črno magijo preveva fiktivno mračnjaško poganstvo v duhu producenta Ancient Methods, ki se manifestira v obliki masivnih obrednih tolkal, srhljivega skandiranja in šepetanja, mističnega brnenja žuželk ter drugih atmosferičnih prijemov, ki nam poženejo kri po žilah. Samosvoja sodobna klubska muzika, ki bi lahko delovala tudi kot novi soundtrack za Russllove Hudiče ali Hardyjevega Moža iz protja.

Squid: Bright Green Field

Squid je trenutno vroče ime bogate tradicije britanskega postpunk rocka. Brightonski hrupneži so nase opozorili s serijo osvežilno kompaktno razmetanih malih plošč, s prvencem pa letvico v ravno pravem trenutku ravno prav zvišujejo. Bright Green Field je zabavno, a nič zabavljaško, igrivo, domiselno, nepredvidljivo in na trenutke zahtevno poslušanje. Nelinearno zastavljeni posnetki sežejo tudi čez osemminutno točko, besedila presegajo hecne nesmisle in površno kritiko družbenih okoliščin, še bolj pa navduši iznajdljivi nabor glasbil. Z obilico domišljije, hrabrosti, zasukov in energičnosti, za zdaj eden albumskih vrhuncev kitarskih muzik letošnjega leta. Ime skupine zavaja: prav nič mehkužno!

St. Vincent: Daddy’s Home

Po seksualno napetem petem albumu Masseduction, ki sta mu sledili izdaji minimalističnih klavirskih priredb in elektronskih remiksov, ter produkciji albuma indie pionirk Sleater-Kinney se popartovsko navdihnjena pop rock ikona Annie Clark, ki jo poznamo kot mojstrico preobrazb, vrača s frišnim dolgometražcem, s katerim ponovno okupira prostor med sodobnim rock in pop glamurjem. Album Daddy’s Home, nekakšno refleksijo družine, starševstva in identitete, je navdihnila zgodba njenega očeta, ki se je konec leta 2019 vrnil iz zapora, kjer je zaradi finančnih prevar preživel celo desetletje.

Symann Ulix: Acupunctures

Dj Ulix je praktično starosta domače klubske scene, saj je razbijal po plesiščih plesnih podijev že v časih klasične šole »slovenskega tehna« devetdesetih let. Z glasbenim zorjenjem je prišlo tudi zanimanje za mehkejše in bolj raztresene odvode raziskovalnega housa, downtempa in ambientala in od tod nov psevdonim, Symann. Na novi mali plošči zdaj združuje oba izraza, čeprav stilsko praktično ves čas pohajkuje po poteh planeta slednjega. Glavno vodilo projekta Acupunctures je odmerjanje. Vbodi so počasni, razvoj potrpežljiv. Posnetki zmerno postajajo vse kompleksnejši, plasti številčnejše, do konca, ki se raztopi v čisto ambientalo. Symann Ulix gradi in razstavlja z občutkom, glasbeni premiki delujejo naravno. Brez panike.

dvidevat x Nulla: 068/078-1

Prvenec elektronskih ambasadork mlajše generacije, duhovnih naslednic veteranov dolgoletne klubske serialke Elektroliza, zapolnjuje vrzel, ki se je v zadnjih letih pojavila na domačem elektro parketu. Kot didžejki smo ju večkrat ujeli na skupnih nastopih, zdaj pa na skupni mali plošči servirata devet žanrsko pravovernih, a izrazno samosvojih štiklov, ki brez kompliciranja izpolnjujejo poslanstvo še danes enega bolj radikalnih med elektronskimi žanri – kovinsko hladni gruvi v duhu detroitskih očakov, zlovešče sintovske prikazni, retrofuturistični blipi in abstrakcije ter distopična atmosfera za digitalizirano in brezogljično Slovenijo prihodnosti. Resen prvenec, s katerim producentki avtohtonemu elektro izrazju dajeta nov zagon.

Weezer: Van Weezer

Člani kalifornijske power-pop zasedbe Weezer te dni štejejo že okoli petdeset let, a še naprej vztrajno snemajo komade, ki potrjujejo, da jim najstniškega elana še zdaleč ni zmanjkalo, hkrati pa zvenijo, kot bi jih slišali že vsaj stokrat. Tudi na svoji petnajsti plošči se držijo zvoka, s katerim so zasloveli v devetdesetih, in se ga niti malo ne trudijo začiniti s kakršnimkoli sodobnim zasukom. Namesto tega se na svoji petnajsti plošči klanjajo glasbenim idolom osemdesetih, na kar očitno namigujeta tako naslov kot porazna naslovnica plošče. Spogledovanje s hard rock klasikami privre na površje predvsem v obliki ekscesnih kitarskih solaž, ki pa vsesplošnemu medlemu vtisu plošče ne naredijo nikakršne usluge.

Tony Allen: There Is No End

Posthumni albumi pokvarijo še tisti zadnji drobec (lažnega) namišljenega občutka, da plošče glavni ustvarjalci ustvarjajo ali vsaj vodijo sami, da jih sami pripeljejo do konca in da – če gre še za projekt sodelovanj – nastajajo kolektivno, intimno, v živo. Da na primer gostujoči vokalistke in vokalisti ždijo skupaj z glavnim producentom/izvajalcem v studiu, da skupaj gnetejo ideje, iščejo rešitve in delajo muziko čarobnih trenutkov, do katerih pri delu na daljavo ne more priti. Seveda kar nekaj sodelovanj nastaja na licu mesta, tête-à-tête, a trik je v tem, da kadar ne, se ta še zmeraj pretvarjajo tako. Iskrenost, da se – sploh pop – naveze speljejo, ne da bi se sodelavci sploh kdaj srečali, je redka. Ustvarjanje glasbe na daljavo v izhodišču razumemo kot nekaj »na pol«, kot ne čisto pravo stvar.

DJ Khaled: KHALED KHALED

Zgodba o uspehu enega najuspešnejših velikanov ameriškega hiphopa je neverjetna: DJ Khaled ni glasbenik ali producent, a se pretvarja, da je: skladbe podpisuje kot soizvajalec, čeprav v njih ne nastopa, temveč zgolj vztrajno vpije nekaj vedno istih gesel, na primer svoje ime ali ime svoje založbe »mi smo najboljši!«. Je zgolj kurator, prodaja pa se kot umetnik. KHALED KHALED je še ena »plošča« v njegovem prenatrpanem opusu, ki je pravzaprav zgolj na hitro narejena, ekscesno sprocesirana kompilacija najpopularnejših imen v hiphopu in popu, na katerih gradi svojo slavo. Večina gostujočih vokalistov zveni zdolgočaseno, kot bi jih Khaled prisilil, da zanj posnamejo nekaj verzov, čeprav so verjetno vnaprej vedeli, da bo končni izdelek porazen.

Leon Vynehall: Rare, Forever

Čeprav se je Leon Vynehall iz malega Brightona v mogočni kompleks klubske scene prebil z idiomom house muzike, se je kaj kmalu izkazal za večkategornika – s svojimi didžejevskimi nastopi in tudi avtorskimi izdelki – med njegovimi albumi se najdejo med-/nadžanrski in čisto konceptualni. Producent, ki mu ne manjka zamisli in se ne boji zvedavih (i)zvrstnih zavojev, se je novega albuma lotil prosto, brez vsakih omejitev, okvirjev in predalčkov. Rare, Forever odlikuje pedantno zvočno oblikovanje, ki občasno zavije na plesišče. Plošča presenečenj, ki ponudi pritikline housa, ambientalne glasbe, soula, jazza, IDM-a ..., vendar hkrati ni nič od naštetega. Nepredvidljiva, a tekoča, razdrobljena, a celovita, hudo izdelana, a ne hermetična.

Marianne Faithfull with Warren Ellis: She Walks In Beauty

Prav v času uresničevanja dolgoletne želje – albuma interpretacij poezije britanskih romantikov, kot so Keats, Byron, Shelley in Wordsworth – je angleška popkulturna ikona z božajočim raskavim glasom komaj preživela okužbo s covid-19. Pevka in igralka z razburkano življenjsko potjo, ki je debitirala davnega leta 1965, je moči združila z ekipo izkušenih veteranov; ob avstralskem magu Warrenu Ellisu so ponekod filmsko simfonične, drugod ambientalno statične zvočne podlage, nad katerimi slovesno lebdijo njej ljubi verzi o ljubezni in transcendenci, podpisali še Nick Cave, Brian Eno in drugi. Sofisticirana avdioknjiga za pesniške mentalne eskapade, ki zahteva vso vašo pozornost.

Snoop Dogg: From Tha Streets 2 Tha Suites

Snoop Dogg, absolutna legenda gangsta rapa in G-funka devetdesetih let, je v zlatih letih svoje maratonske kariere ustvaril marsikaj tako izjemnega, da mu lahko odpustimo (skoraj) vse sramotne spodrsljaje, ki so zaznamovali zrelejša leta njegove ustvarjalne poti. Zaradi brezsramnih zaslužkarskih teženj je sodeloval tako rekoč s komerkoli, ki je bil za njegov gostujoči verz pripravljen odšteti mastno vsoto, in tako se je znašel denimo na EDM-štancah Davida Guette, na polomiji srbske turbofolk pevke Ljupke Stević, na porazni mešanici countryja in rapa, ki jo je zakrivil skupaj s country legendo Willijem Nelsonom, pristal pa je celo na bizarni plošči Coreyja Feldmana, ki je bila soglasno oklicana za najslabši album prejšnjega desetletja ... če božičnega albuma in poraznega zavoja v žanr reggae glasbe, ki jo je ustvarjal kot Snoop Lion, sploh ne omenjamo. Skratka, zabredel je zelo globoko, a kot rečeno, so njegova zgodnja dela tako brezčasna in prelomna, da kljub vsem grehom ni zmožen omadeževati svoje zapuščine. Je pa kot sodoben ustvarjalec izgubil skoraj vso verodostojnost, in to tako zelo, da tudi ko posname razmeroma solidno ploščo, kakršna je najnovejša From Tha Streets 2 Tha Suites, ta ostaja razmeroma spregledana – pri kritikih in pri občinstvu. Ja, Snoop Dogga pri devetinštiridesetih letih nihče več ne jemlje prav resno.

Lea Bertucci: A Visible Length of Light

Avantgardna saksofonistka in skladateljica v glasbi raziskuje razmerja med zvokom in akustiko posameznih prostorov. Pri nastajanju novega albuma, ki ga zvočno zaznamuje njeno domače mesto New York, je navdih črpala iz prostranosti ameriške pokrajine, kar se kaže tudi v dolžini njenih kontemplativnih, počasi izgorevajočih, toda notranje dinamičnih kompozicij, ki jih zaznamujejo nenavadni odtenki saksofona, žareče melodije in harmonije, psihedelično dromljanje v duhu La Monta Younga ter pestri elektroakustični dražljaji in terenski posnetki. Ekspresivna avtorska glasba, ki se spogleduje s transcendenco, na meji med jazzom, sodobno komponirano muziko in eksperimentalno elektroniko.

Greta Van Fleet: The Battle At Garden’s Gate

Čeprav velik delež rocka novega tisočletja (Black Keys, Alabama Shakes, Jack White ...) načrtno zveni kot (daljna) preteklost, noben zvezdniški sodobni bend ne sledi tako dosledno enemu samemu poglavju iz glasbene zgodovine kot Greta Van Fleet. Ko se je skupina pred nekaj leti pojavila, smo v en glas prikimali: »Pljunuti Led Zeppelin!« To je potrdila na prvencu. In to sedaj potrjuje še enkrat. The Battle At Garden’s Gate je še en korekten paket retro blues-psych-rocka s težkimi rifi, akustičnobaladnimi vložki, dolgimi kitarskimi solažami in kričeče zavijajočimi vokali. Greta Van Fleet se (ponovno) izkaže za tehnično brezhibno in karakterno bledo zasedbo. Pljunuta kopija Led Zeppelina ali stava na eno samo karto.

Kero Kero Bonito: Civilisation II

Čeprav je britanski trojec Kero Kero Bonito prepoznan kot pomemben akter pri vzponu hyperpopa, pravzaprav z značilnim zvokom tega ekscentričnega internetnega žanra ironične elektronike na steroidih nima prav veliko skupnega. Vplive namesto iz pozabljenih tradicij plesne glasbe devetdesetih let in najsodobnejših mutacij klubske elektronike vleče predvsem iz J-popa, elektra, indietronice in še marsičesa in jih tudi na novi mali plošči zapakira v izrazito samosvojo interpretacijo synthpopa. Namesto ekscesno sprocesiranih vokalov, ki sicer zaznamujejo večji del hyperpopa, glasbo zasedbe tudi tokrat odlikujejo sladkobni napevi frontmanke Sare Bonito, enega najprepoznavnejših glasov v sodobni produkciji indie popa.

La Femme: Paradigmes

Glamurozni electro pop/psych rock kolektiv, eden najprepoznavnejših francoskih indie bendov našega časa, je pod taktirko kitarista Sache Gota in klaviaturista Marlona Magnéja od izdaje vznemirljivega prvenca Psycho Tropical Berlin (2013) med globalnim poslušalstvom obudil lik šik eksistencialista s čikom v ustih, ki so ga utelešali v glasbi kameleonski šansonjer Serge Gainsbourg, na papirju kak Albert Camus (tisti s Cartier-Bressonovega portreta), na velikem platnu pa novovalovski liki Jean-Luca Godarda. Ne preseneča, da je muzika skupine precej cinematična in bi zato fino delovala kot soundtrack za romantične eskapade, kakršni sta Do zadnjega diha (1960) in Nori Pierrot (1965). Zato bend od časa do časa zveni kot kičasta milenijska karikatura zgodovine kulske francoske muzike in takrat pride prav Netflixu ter različnim modnim znamkam. Na splošno pa si ekipa z eklektičnim lotevanjem glasbe prizadeva za preseganje pastiša in stavi na lasten izraz; to ponovno bolj ali manj uspešno dokazuje tudi na tretjem albumu.

The Armed: ULTRAPOP

Nekoč skrivnostna zasedba The Armed je ob izdaji nove plošče končno razkrila identiteto članov. Zdaj vemo, da gre za oktet, ki ga med drugim sestavljajo dva bobnarja in štirje kitaristi, kar pojasni intenzivno nasičenost zvočnega zidu, ki ga gradi v svoji hrupni glasbi – domiselni mešanici (post)hardcora, artpopa in še marsičesa. ULTRAPOP je resnično edinstvena plošča, ki je tako polna neprizanesljive distorzije, težkokategornih kitarskih rifov in ekstatičnega kričanja, da od poslušalca zahteva veliko, a ga nekoliko razbremeni z melodičnimi, sila čustvenimi napevi, ki so učinkovito nasprotje kaotične, ekscesno skompresirane zvočne slike tega nenavadnega albuma.

Damon Locks-Black Monument Ensemble: NOW

Chicaška založba International Anthem se z zadnjo serijo izdaj utrjuje kot zastavonoša mlajših ameriških novojazzovskih gibanj. Nazadnje z drugim albumom lokalnega multidisciplinarca Damona Locksa, ki je podaljšek prvega. NOW je ponovno hudo kolektivno delo, ki združuje dva pola ustvarjanja glasbe, individualnega in komunalnega, kolažno sempladelijo in aranžiranje množice. Locks je k muziciranju spet povabil kup kolegic in kolegov, njihovo početje je potem subtilno rezal in lepil, hkrati pa dodajal izrezke govorov iz različnih kontekstov afroameriških družbenih gibanj. Angažirani spiritualni jazz, pri katerem ne manjka gostih ritmičnih prepletov, markantnih zborovskih napevov in epske dolžine. Čas je ZDAJ!