Drake: Certified Lover Boy

Drake, kanadski superzvezdnik, ki je med sodobnimi glasbeniki absolutni rekorder v količini prodanih plošč, je playliste generičnega R & B-ja obogatil s ploščo presenečenja – še eno razvodenelo zbirko jeremijad o slavi in ljubezni. Album, ki naj bi, kot pravi avtor, govoril o »toksični moškosti in sprejemanju neizogibne srce parajoče resnice«, vsebuje malo morje sramotnih verzov, polnih blodnjavega samopomilovanja, in tipičnih drakizmov o osamljenosti in lažnih prijateljih. Avtor na plošči nikoli ne izstopi iz cone udobja: pravzaprav pogosto zveni nekoliko zdolgočaseno in zaradi tega tudi dolgočasno. Besedila močno zaznamuje rivalstvo s Kanyejem Westom, a Drake že dolgo slovi kot poraženec raperskih beefov, ta sloves pa zdaj le še dodatno zacementira.

08080: Astro Disco

Producent in oblikovalec zvoka Jure Anžiček nas na debiju vabi na medzvezdno potovanje po lastni orbiti. Kot primer sodobnega modularnega »techna«, ki se razrašča v polja abstraktnih ambientalnih pejsažev, hrupnih erupcij in kozmičnega brnenja, izdaja ponuja kuliso za poglobljeno poslušalsko izkušnjo na vrhunskih slušalkah v objemu domačega kavča. Ko že misliš, da boš skozi klubska vrata vdrl na plesišče, muzika ubere drugo pot in kmalu končaš v naročju kiborškega monstruma s sintetičnim glasom, ki spomni na Blawanove futuristične vokalne manipulacije. Kompozicijsko drzen in zvočno žmohten EP avtorske elektronike s presenetljivo mehkobnim epilogom – kot nalašč za dokumentarec o »techno« vizionarju Hermanu Potočniku.

Kanye West: Donda

Zbegani um Kanyeja Westa je obrodil še eno ploščo, ki bi jo najrajši popljuvali, a je za to preprosto predobra. Zdi se, kot bi se kontroverzni raper na vse pretege trudil, da bi se zameril tudi tistemu delu širše javnosti, ki ga doslej še ni zasovražil, vendar so njegova vprašljiva dejanja verjetno le del prebrisane strategije, s katero nenehno dviguje prah v medijski krajini.

The Bug: Fire

Fizični učinki basov na telo so že od leta ‘97 glavna preokupacija Kevina Martina, basovskega maga in ambasadorja transatlantskih soundsystem estetik, ki dub(step), dancehall, grime in industrial združujejo v prepoznavno londonski zvok. Album Fire, ambiciozni tretji del njegove urbane trilogije, je epohalen soundtrack za svet, ki gori pod našimi nogami. The Bug skupaj z dolgim seznamom izvrstnih MC-jev servira prave male potrese, napete, glomazne, srhljive komade, ki zbujajo tesnobo kot brezpilotniki nad glavo, preden te dodobra prerešetajo s svojimi rafali. Distopične projekcije so se prikradle v naš vsakdanjik in zahtevale svoj prostor pod soncem, Fire pa je album, ki oprijemljivo zvočno zaznamuje to sedanjost.

travnik: PUBECI NE JOČEJO

Mariborski prostor raperskega izrazja je vedno znal postreči s kakšnim relevantnim imenom. V zadnjih, »posttekočih« letih je bil to najpogosteje prav član ključne zasedbe Tekochee Kru Mito. No, tokrat poslušamo manjše presenečenje, saj je mikrofon prevzel njegov najpogostejši sodelavec producent. YNGFirefly v navezi s frendi, kolegi, momci, jarani, pubeci ... skače po travniku na presečišču rapa, trapa in popa. PUBECI NE JOČEJO, zato pa uravnovešeno rapajo in pojejo, autotjunovsko zavijajo, sčilirano nametavajo in predvsem vajbajo. Album vsakdanjika popolnoma ležernega teka ali hipermelodični tinejdžerski pop dobesednih opisnih tekstov in oslajenih hakeljcev.

The Beach Boys: Feel Flows

The Beach Boys so nas počastili s še eno porcijo neizdanih posnetkov, ki se skrivajo v njihovi arhivski zakladnici. Tokrat razkrivajo gradivo, nastalo v času snemanja albumov Sunflower in Surf’s Up. To je bila komercialno porazna, a ustvarjalno triumfalna doba bratskega benda, ki je takrat deloval predvsem kot plovilo za vizionarsko skladanje zbeganega Briana Wilsona. V paketu petih diskov je kar 108 doslej neslišanih posnetkov, od akapel do pozabljenih demotov in tudi nekaj vrhuncev s solistične plošče bobnarja Dennisa Wilsona, ki so zdaj prvič ugledali luč sveta. Čeprav je izdaja nekoliko napihnjena – posnetki koncertov so denimo popolnoma odveč –, je fascinanten vpogled v eno od najbolj eksperimentalnih obdobij tega legendarnega in izjemno plodnega benda.

Halsey: If I Can’t Have Love, I Want Power

Leta 2021 nadobudni pop ustvarjalci srečo vsakodnevno preskušajo na platformi TikTok, danes 26-letna ameriška pevka pa je pot v naročje mainstreama začela leta 2012 z objavami na platformi Tumblr, ki je v zadnjem desetletju krojila popkulturne trende med milenijci, preden so jo na rob virtualne zavesti potisnili novi medijski velikani. Od takrat se je Halsey profilirala kot samooklicana antipopzvezdnica s kameleonskimi sposobnostmi prestopanja različnih žanrskih pragov – sodelovala je z Justinom Bieberjem in EDM-producentom Marshmellom ter metalci Bring Me The Horizon. Je javna osebnost z močno aktivistično držo in med drugim opozarja na samomorilnost, spolno nasilje in rasno diskriminacijo. Spada skratka v širši krog alter pop pevk, ki so se na sceni uveljavile v zadnjih nekaj letih, predvsem zaradi prelomnih izdaj ikon, kot sta Lorde in Lana Dey Rey, ki so pomagale prevetriti definicijo sodobne pop zvezdnice (v primerjavi s seksualno bombastičnostjo Britney Spears, J. Lo in drugih predhodnic).

Niko Novak: Pankow

Samotni potnik, podalpski bluesman, mrmrajoči kantavtor zrnatega glasu. Nika Novaka poznamo še iz slavnih dni skupine Dicky B. Hardy in kasneje dvojca Incurabili, zadnja leta pa redno niza izredne albume, napol na skrivaj, večinoma na spletu. Samo glas in bas, posneta in nič kaj spolirano zapakirana. Tokrat je drugače, saj so v Nikov špelunkasti one-man-blues všpikali še druge instrumente in efekte, glasbo pa potem čisto zares zmiksali in izdali na vinilu. Vse brez pretiravanja in z občutkom. Čeprav predvsem bobni dodajo neko novo dimenzijo, neko globino in težo, pa se pri nekaterih posnetkih bogatenje in čiščenje zdita skoraj odveč. Minimalizem Novakovega izraza je hkrati njegova glavna značilnost.

Lorde: Solar Power

Mlada novozelandska superzvezdnica Lorde, ki jo je David Bowie okronal za »prihodnost glasbe«, je zaslovela že pri rosnih šestnajstih, status ene od najvplivnejših pop pevk z začetka 21. stoletja pa je zakoličila s čislano ploščo Melodrama, ki ji je prinesla tudi grammyja za album leta. Sodeč po težko pričakovani plošči Solar Power, na katero smo čakali kar štiri leta, je bila Melodrama ustvarjalni vrhunec njene kariere. Na novem albumu krmari predvsem med kopiranjem generičnih pop šlagerjev devetdesetih let – pol plošče zveni kot hommáge Alanis Morissette – in monotonim pop-folkovskim kantavtorstvom: v besedilih se pogosto osredotoča na plehka razsvetljenja, do katerih je prišla z jogo, meditacijo, astrologijo, magičnimi kristali in pozdravi soncu.

Tropical Fuck Storm: Deep States

Avantpunkerji iz dežele tam spodaj spadajo v skupino anglosaških postpunk preroditeljev, ki poskušajo širiti obzorja novodobne kitarske ekspresije. V primerjavi z anglo-ameriškimi tovariši je ekstravagantni kvartet nekoliko bolj psihoaktiven, to potrjuje njegov tretji album, na katerem orje globoko v polja prosto lebdečih, ponekod surovo hrapavih, drugod bolj funkyjevskih instrumentalov, ki jih dopolnjujejo prepogosto izumetničena moško-ženska večglasja. A težko zaobidemo občutek, da poslušamo še eno (re)kombinacijo istih slogovnih elementov, kot jih najdemo pri skupini Viagra Boys ali IDLES, le da z nekaj več avstralske prismuknjenosti, sarkazma ter verzov o lovkah globoke države in raznih teorijah zarote.

Ka: A Martyr’s Reward

Ka, newyorški poet hrapavo šepetajočega rapa, samotarski pripovedovalec zgodb z napačne strani Brooklyna, podnevi pa gasilec, je samostojno in neodvisno izklesal nišo, ki jo zadnja leta poslušamo kot minižanr izrazito narativne, osebne, mračne, sedativne, uličarske, netrendovske in breznavlačne narave. Novi album A Martyr’s Reward potrdi, da je veteran potrpežljivo zgradil prepoznavno samosvoja in nevsiljiva zvok in slog, ki jima ni para.

Bleachers: Take the Sadness Out of Saturday Night

Pod psevdonimom Bleachers ustvarja Jack Antonoff, eden najbolj zaželenih producentov v sodobnem popu in petkratni dobitnik grammyja, ki je soodgovoren za nekatere najodmevnejše pop albume zadnjega desetletja. Kot producent – in pogosto tudi kot soavtor glasbe – redno sodeluje s pop velikankami, kot so Lorde, Taylor Swift in Lana Del Rey, a ob poslušanju njegove tretje solistične plošče se zdi, da vse najboljše zamisli pokuri za delo z drugimi izvajalci. Skladbe na plošči Take the Sadness Out of Saturday Night se tako zelo sklicujejo na dela Antonoffovih idolov, da je v njih težko zaznati kakršnokoli sled avtorske izvirnosti.

Joy Orbison: still slipping vol. 1

Producent, ki je bil označen za nacionalni zaklad britanske elektronike, je s svojim enkratnim slogom močno vplival na estetske tokove plesnih muzik z Otoka. Dvanajst let po prelomnem singlu Hyph Mngo Orbison servira dolgometražni prvenec, ki odseva njegovo filigransko producentsko uho, slogovno fleksibilnost in občutek za dramaturgijo. Zasnovan je kot intimen mikstejp s posnetki članov njegove družine in dolgim seznamom vokalistov, na njem pa najdemo abstraktne downtempo beate, čutne dancehall, garage in dubstep produkcije, sončne house štikle, futurističen d’n’b in še marsikaj. Nesporna mojstrovina britanske elektronske muzike 21. stoletja – ki kar kriči »to je London!« –, h kateri se boste redno vračali.

Jungle: Loving in Stereo

Londonski dvojec Jungle je leta 2016 udaril premišljeno: sprva anonimno, z markantnimi »uličnimi« videospoti, zaledjem uigranih muzicistov in prvencem zasanjano pesnega soulovskega popa rahlo odtujene vokalne izvedbe. Tretji album prinaša največje slogovne spremembe doslej: prinaša opazna nihanja v tempu, prinaša dva gostujoča vokalista, prinaša več razgibanosti v petje glavnih protagonistov in več življenja v samo muziko. Loving in Stereo se slogovno bolj kot prejšnji izdelki spogleduje z »londonsko novo sceno«, od prepoznavnega sčiščenega disca je ostalo bolj malo, kar je dobrodošla poteza za znamko, ki je doslej stavila tako rekoč na en sam trik. Spolirana, apolitična različica novosoulovske sodobnosti metropole.

The Killers: Pressure Machine

Čeprav vesoljne uspešnice, kot sta Mr. Brightside in Human, še vedno vztrajno odmevajo po radijskih valovih, poročnih zabavah in Spotifyevi šaljivi playlisti, imenovani Pesmi, ki navdušujejo belce (Songs That Excite The While Folk, op. p.), je zasedba The Killers že več kot desetletje tako passe, da marsikdo živi v prepričanju, da se je njena ustvarjalna pot končala že pred prelomom prejšnjega desetletja. A lasvegaški pop-rock trojec pravzaprav nikoli ni poniknil, ker pa se je dolga leta boril z identitetno krizo – katere učinki so bili denimo recikliranje prežvečenih formul, neuspešno preizkušanje novih terenov ali pa solistični spodrsljaji frontmana Brandana Flowersa –, se svet za njegove sodobnejše diskografske izdelke ni resnično zmenil. Vse do letos, ko je bend svežino nepričakovano našel v sklicevanju na zapuščino fotrovskega americana rocka, folka in celo countryja: The Killers je končno opustil težnje po ustvarjanju baladnih pop-rock himn, stadionsko pompoznost je zamenjal za melanholično spokojnost in se pri iskanju navdiha zazrl v glasbeno tradicijo ruralne Amerike.

Ty Segall: Harmonizer

Za povprečnega glasbenika ni dvoletno zatišje nič posebnega, za hiperproduktivnega mojstra garažnega rocka, ki je v zadnji dekadi redno izdajal vsaj po en album na leto, pa to ne velja. Kalifornijec je premor, med katerim je postavil svoj studio, brez fanfar presekal s frišnim albumom, ki drugače od eksotičnega predhodnika deluje kot vrnitev k njegovemu mogočnemu, zdaj še bolj sofisticiranemu in sodobnemu kitarskemu zvoku s pridihom kalifornijske psihedelije. Segall pač ni revolucionar; kot muzičar si prizadeva za preseganje rock klišejev in iz novih perspektiv servira že tisočkrat slišane riffe, ne da bi se vdal poceni nostalgiji in kopiranju legend na prvo žogo. Mastna kitarska nažigancija za iskalce svežine v rocku.

Liars: The Apple Drop

Avanturistični postpunkovski trojec na jubilejni deseti plošči obuja svojega kolektivnega duha. Frontman Angus Andrew je v zadnjih letih pod imenom Liars izdajal solistična dela, ki niso dvignila ravno veliko prahu, zdaj pa je moči združil z jazzovskim bobnarjem Laurenceom Pikom in eksperimentalnim multiinstrumentalistom Cameronom Deyellom ter ustvaril eno najboljših plošč v svojem bogatem opusu. Hkrati je The Apple Drop Liarsov najdostopnejši studijski izdelek doslej: čeprav se zasedba tudi tokrat ne špara z značilno temačnimi besedili, drznim eksperimentiranjem in pogostimi rafali rezkega hrupa, odbite zamisli zapakira v dokaj konvencionalne strukture – v skrbno organiziran kaos – in v skoraj vsaki skladbi očara s presenetljivo spevnimi refreni.

Altin Gün: Âlem

Trenutni glavni popularizator posodabljanja zvoka turške psihedelije in anatolskega rocka preteklosti domuje v Amsterdamu. Zasedba Altin Gün se je v zadnjih treh letih izjemno hitro prelevila iz drugogodbaške eksotike v popularno festivalsko stalnico. To ji je med drugim uspelo s slogovnim popravkom: vse bolj se je usmerjala proti discu in synth popu. Tudi tokrat, v četrto, že z drugim letošnjim albumom. Âlem je najbolj elektronski izdelek ekipe doslej, psihedelični učinki in rešitve so potisnjeni v ozadje, v ospredju kraljujejo preproste, v uho hiteče sintetizatorske melodije, vsi zaslužki pa gredo ekološki dobrodelni organizaciji Earth Today. Privlačno, zapomnljivo, izčiščeno, naivno in včasih klišejsko.

Prince: Welcome 2 America

Aprila smo se spomnili pete obletnice smrti enega ključnih afroameriških avtorjev popularne muzike 20. stoletja, posodobitelja funka, briljantnega multiinstrumentalista in pevca, modnega ekscentrika, lastnika ikoničnih brkov, najbolj seksapilnega moškega v petkah, avtorja lastnih in tujih hitov (Sinead O’Connor, The Bangles itd.), šarmerja, ki je zaslovel z rock dramo Škrlatni dež (1984), skladatelja filmske glasbe in enega bolj izmuzljivih superzvezdnikov z osupljivim opusom, ki obsega kar 39 studijskih albumov. Prince je bil pač en sam, vselej korak pred konkurenco, zato ne preseneča, da je njegov postumni studijski album, ki je nastal marca 2010 pred začetkom istoimenske turneje, nemudoma zbudil pozornost glasbenega občestva.

Isaiah Rashad: The House Is Burning

Dolgih pet let je trajalo, da smo dočakali tretjo ploščo enega najbolj čislanih raperjev z ameriškega juga. Tako dolge čakalne dobe ustvarijo velika pričakovanja, ki jih je težko izpolniti, in Isaiah Rashad se je z odlašanjem ustrelil v koleno. Čeprav je The House Is Burning milo rečeno soliden studijski izdelek, poln prijetno zapohanih beatov, značilno ležernega rapanja in dobrodošlega klanjanja Rashadovim južnjaškim (t)raperskim koreninam, pusti nekoliko medel vtis: ležernost se na trenutke prevesi v apatično zaspanost, prijetna zapohanost pa v zdolgočaseno monotonost. Vse hitiče smo kot single slišali že pred izidom celotnega studijskega izdelka, zato si po poslušanju albuma preprosto želimo še več.

Nesesari Kakalulu: Pramada

Sunkoviti severnoprimorski veter afrobeata in jazza v presledkih dobrih treh let streže s svojim že tretjim albumom. Hitremu tempu izdajanja pritiče tudi hitra muzika, in ta na Pramadi to nedvomno je. Je ognjevito našpičena fankijada z dolgimi kompozicijami tekočih in neštetih zavojev aranžmajskih iznajdljivosti in domiselnosti. Je divjina discipliniranega divjanja z redkimi predahi, z neštetimi pihalskimi izbruhi in številnimi večglasnimi napevi, kar odzvanja občutek komunalnega, kolektivnega ustvarjanja in avtorstva in tako v spomin prikliče razne kolektive afroameriških raziskovanj iz sedemdesetih let. Mini big band Nesesari Kakalulu, katerega člani očitno preživljajo skupaj precej časa, z vsako ploščo učvrščuje ohlapno preciznost uigranosti.

Koreless: Agor

Valižanski producent je na začetku minulega desetletja kot predstavnik postdubstepovske generacije skupaj z liki à la Mount Kimbie in James Blake krojil estetske smernice v britanski elektroniki. Njegov zadnji EP je izšel leta 2015, leta 2019 pa je koproduciral izvrstni album MAGDALENE pevke FKA Twigs. Po šestletnem zatišju zdaj končno streže z dolgo pričakovanim debijem, svojevrstnim predstavnikom hibridne britanske avtorske elektronike, ki ga zaznamujejo pikolovska obsedenost s podrobnostmi in tridimenzionalna, do oprijemljivosti spolirana zvočna slika, ki meji na kategorijo videov ASMR. Ne glede na čisto sintetično patino in kratkost njegovih produkcij je Agor zagotovo eden izmed letošnjih vrhuncev čustvene neplesne elektronike.

Billie Eilish: Happier Than Ever

Pri štetju grammyjev, s katerimi se lahko Billie Eilish pohvali pri rosnih devetnajstih letih, si mora pevka pomagati s skoraj vsemi prsti rok. Je edina izvajalka, ki je sočasno zmagala v vseh najpomembnejših kategorijah tega priznanja – singel leta, album leta, novinka leta –, in je tudi najmlajša izvajalka, ki je imela čast posneti naslovno skladbo za film o Jamesu Bondu. Billie Eilish je danes nesporno ena največjih zvezd na obličju zemlje, to pa za sabo seveda potegne tudi veliko nezaželenih izzivov in pritiskov. Ti so zdaj postali nesporni tematski fokus njene nove glasbe in osrednja tema druge dolgometražne plošče Happier Than Ever, morda najtežje pričakovanega pop albuma letošnjega leta.

Anika: Change

Politična novinarka Annika Henderson se je ob pomoči producenta skupine Portishead Geoffa Barrowa pred dobrim desetletjem prekvalificirala v deficitarno panogo muziciranja na področju postpunka, duba in wava. Besedila za svoj šele drugi samostojni album Change je pisala sproti, med snemanjem v studiu. To ni brez posledic. Pri kar nekaj posnetkih skoraj neskončno ponavljanje enovrstičnic že načne potrpljenje poslušalca. Prej razdraži kot hipnotizira. Muzika, ki v bolj udarniških delih prikliče duhove vlažnih kleti umetniških kotišč z začetka osemdesetih let, a ki (pretirano) ne šminkira s svojo retro pozo. Pristajal bi ji kakšen ostri rob ali plesni odlomek več ter kakšna mantra emancipiranega razočaranja manj.

Kavasutra: Zlati stojan, lajf in Celje

Ni veliko bendov mlajše generacije, ki bi v muziki utelešali lokalno identiteto. Med izjeme sodi goriški jazz-rock-funk kvartet, ki ga sestavljajo vajenci Zlatka Kaučiča, častilci Franka Zappe in poznavalci opusa Marka Breclja, kar se manifestira v njihovem na trenutke ekstravagantnem izrazu. Kavasutra je v esenci jam band, ki te zna zapeljati marsikam (poslušajte recimo Leonardo Di Cabrio), zato ne preseneča, da je za prvenec uporabil kar posnetke s celjskega nastopa, ki zaobjemajo bendovo energijo. Z ustvarjalno rabo primorskega narečja, urbanimi referencami na slovenske muzičarje in duhovitimi besedili v liniji Buldožerja fantje skrbijo za razburkanje zaspane opozicijske rock izraznosti.

Darkside: Spiral

Po osemletnem diskografskem zatišju se dvojec Darkside – zasedba Nicolasa Jaara, čislanega ameriškega glasbenika čilenskih korenin, in Dava Harringtona, eksperimentalnega kitarista iz Brooklyna – vrača z najboljšim delom doslej. Jaar se je zadnjih nekaj let posvečal produkciji ambientalnih zvočnih krajin, kar močno zaznamuje tudi album Spiral: odlikujejo ga detajlne psihedelične teksture in izjemno večplastna produkcija, a tudi pestri aranžmaji, ki sočasno zvenijo improvizirano in natančno skoordinirano – kar je paradoksalna kakovost, s katero se dvojec ponaša že od svojih začetkov. Med najbolj dobrodošlimi spremembami je večja prisotnost Jaarovega vokala, ki pogosto spominja na solistični prvenec – največjo mojstrovino v njegovem bogatem opusu.

Leon Bridges: Gold-Diggers Sound

Soulovski pevec Leon Bridges streže s tretjim albumom organskega plastenja, umirjenega razpoloženja in počasnejšega tempa. Pevec, kitarist in multiinstrumentalist z juga ZDA je vedno bolj nežno zibal kot kričeče razplesal, nova plošča pa prinaša opaznejšo, a neposiljeno slogovno prevetritev.

Pop Smoke: Faith

Prva postumna plošča Pop Smoka, pionirja newyorškega drilla, je bila komercialno izjemno uspešna, zato založba Republic iz njegove zapuščine neizdanega gradiva zdaj skuša izmolsti vse, kar lahko. Večina prejšnjega albuma je nastala še v času Smokovega prekratkega življenja in izdelek zato ni pustil vtisa, da gre zgolj za produkt založniškega pohlepa. Plošča Faith je čisto nasprotje: zveni kot nedodelana zbirka surovih demoposnetkov, ki niso bili predvideni za izdajo, a jih je vojska producentov na silo izpilila – pogosto z izrazito generičnimi producentskimi postopki – in jih okrasila z morjem verzov raznih pop zvezdnikov. Faith je zaradi tega popolnoma prenatrpan z gostujočimi vokalisti – od Chrisa Browna prek Pharella do Due Lipe in Kida Cudija –, ki v kontekstu Smokove glasbe delujejo popolnoma neprimerno.

Različni izvajalci: Access Frame: Monstrosity

Četrta kompilacija domače nišne spletne platforme iz serije Access Frame v ospredje postavlja koncept pošastnosti v vseh njegovih sintetičnih odtenkih. Petindvajset producentk in producentov nas zalaga s paketom avtorsko zaznamovanih elektronskih eksploracij, ki neortodoksno posegajo v polje ambienta, zvočne umetnosti in hrupa, pa tudi robnega techna, electra, downtempa in IDM-a. Veseli smo razširitve Kamizdatove familije na nadobudne mlajše ustvarjalce, kot so 2xp, Douchean, dvidevat, Gisaza, Slowmotion Livestream in 08080, ki plamenico raziskovalne elektronske izraznosti nosijo naprej. Ključno poslušanje za razumevanje in poznavanje aktualnih tokov v brbotajočem slovenskem spletnem podzemlju.

Chet Faker: Hotel Surrender

Pevec z lahkoto prepoznavnega glasu Nick Murphy je pred petimi leti opustil vzdevek, ki ga je (pred tem) hitro izstrelil v sam vrh avstralske pop scene. Pod imenom Chet Faker je že leta 2012 zajahal lestvice s prvencem Built On Glass in sedaj se paradni projekt vrača. Hotel Surrender je nevsiljiva razvlečenka brez zapomnljivih posnetkov in hakeljcev, je baladno zaspana pop elektronika, ki se tu in tam spusti v diskoidno mehak drnec zadržanega poplesavanja. Murphyju je uspelo posneti album, ki se uvidevno sprehodi mimo nas, ne da bi ga sploh opazili. Zanašanje na izpolnjevanje slogovnih pričakovanj težko prinaša nove zamisli in se tokrat izkaže za bledo ziheraštvo sicer res takoj prepoznavnega izraza. Hotel kaj že?!