Andy Stott: Never The Right Time

Mojster meditativnega dub-techna in podobnih odvodov komorne elektronike, se po petih letih vrača z novo dolgometražno ploščo. Ta se osredotoča predvsem na ambientalne, a spevne zvočne krajine, obogatene z zasanjanim glasom Alison Skidmore, Stottove nekdanje učiteljice klavirja. Avtorja tudi tokrat odlikuje podrobno zvočno dizajniranje večplastne produkcije, ki z vsakim vnovičnim poslušanjem albuma razkrije kakšno novo podrobnost. Edino, kar lahko očitamo tej izjemni plošči, je njena nekoherentnost: večidel album zveni kot dreampop, na trenutke pa nas preseneti z rafali kompleksnih synthov, ki se – ne glede na to, kako mojstrsko so sproducirani – preprosto ne uležejo v kontekst celotnega izdelka.

Doša: iru: tok misli

Doša je tako rekoč od resnejših začetkov domačega organiziranega raperskega početja stalnica-ponikalnica tovrstnih formacij. Pojavlja se že več kot dve desetletji, sporadično. Je daleč od naše »prve generacije« rimopljuvačev, a takrat izjemno jezni mulec se je prvič pojavil na nosilcu zvoka že leta 2000 kot polovica naveze Da II Deuce s komadom Dost Vas Mam!, enim vrhuncev kompilacije 5’00“ Of Fame Za Narodov Blagor. Sledil je podtalni hit Fuknte sredince v zrak, ki do danes ostaja eden glavnih rušilcev iz zgodovine slovenskega rapa. Bil je član kolektiva Sami norci. Leta 2010 je izšla kar dvojna samostojna plata Memento Mori s še enim uličarskim presežkom Iz ulc Ljubljane. Nadaljevanje smo čakali kar deset let, in ko je prišlo, je prišlo nenapovedano.

Benny Sings: Music

Benny Sings predstavlja že drugo ploščo, izdano pri razvpiti kalifornijski založbi Stones Throw, ki je svoje žanrske okvire v zadnjih letih s hiphopa razširila na polje neo-soula in indie popa. In ravno nekje na presečišču teh žanrov se nahajajo sladkobni napevi nizozemskega prijazneža, ki znova šarmira z optimističnimi, rahlo zapohanimi in izrazito spokojnimi disko šlagerji. Plošča Music je tako sproščena, da bi se lahko vrtela v čakalnicah ali dvigalih, a hkrati dovolj groovy, da bi lahko ogrevala plesišča. Bennyjev falzet je dvorezen meč, saj je po eni strani sila očarljiv, a kmalu postane nekoliko repetitiven in posledično malce nadležen. Kljub temu da dogajanje popestrijo gostujoči glasbeniki, kot je Mac DeMarco, album zaradi monotonosti vzdušja pusti nekoliko medel vtis.

Slowmotion Livestream: From Beak To Bone

Domača založba Beton pogosto postreže s kakšnim popolnim presenečenjem popolnega neznanca. S ploščkom izvajalca, ki ni vpet v nobeno sceno, kulturno formacijo ali ustaljena lokalna elektro-produkcijska razmerja. Tudi tokrat! From Beak To Bone je prvenec novih glasbenih podvigov Matevža Kovačiča, kitarista, ki se vešče spoprijema tudi s tolkali in ritmičnimi zankami. Kot Slowmotion Livestream streže s kaleidoskopom znanih stilov post-rocka in raznih elektronskih – tako sodobnih kot polretro – odvodov, a na povsem svojstven način. Streže s kompaktnimi zunajmodnimi aranžmajskimi domislicami jasnih asociacij – od zlatega obdobja založbe Ninja Tune do kakšnih Radioheadov. Drugače, po svoje.

Samba Touré: Binga

Transnacionalna ljubljanska založba predstavlja novo ploščo malijskega mojstra puščavskega bluza, ambasadorja glasbene dediščine ljudstva Songhai in duhovnega naslednika legendarnega Alija Farke Touréja. Album nosi ime po istoimenski malijski regiji, kjer je avtor odraščal, in predstavlja posvetilo njegovim koreninam. Touré odpira teme družbeno-političnih anomalij, ki pestijo njegove ljudi – državnih udarov, bega možganov ter gnilih sistemov zdravstva in šolstva. Zasnovan je minimalistično okoli zvokov kitare, strunskega instrumenta ngoni, orglic, idiofona calabash in drugih tradicionalnih tolkal, a je učinek, ko glasbila slišimo v sozvočju z vokalom, vselej hipnotičen in evokativen. Muzika za duhovne roadtripe.

BROCKHAMPTON: ROADRUNNER: NEW LIGHT, NEW MACHINE

BROCKHAMPTON – eden najštevilčnejših boybandov na sceni, ki poleg šestih reperjev in vokalistov vključuje mnogo drugih ustvarjalcev z različnih področij, od producentov do vizualnih umetnikov – se vrača s še eno odlično ploščo. Ta naj bi bila po skrb zbujajočih napovedih frontmana Kevina Abstracta tudi njegova predzadnja: BROCKHAMPTON naj bi letos izdal še en album in se nato poslovil od scene. Glede na osupljive učinke pogumnih ustvarjalnih korakov, ki jih naredi z vsako novo izdajo, lahko le držimo pesti, da si bo premislil in novo glasbo snemal še vsaj desetletje. ROADRUNNER: NEW LIGHT, NEW MACHINE je namreč suveren dokaz, da članom zasedbe še zdaleč ne zmanjkuje ustvarjalnega goriva, da še naprej rastejo v vseh razsežnostih svoje kreativnosti in da je bilo navdušenje, ki so ga poželi z izjemno serijo SATURATION, več kot upravičeno.

Iglooghost: Lei Line Eon

Mladi britanski producent, ki je na polju eksperimentalne bass glasbe jutrišnjega dne že v zgodnji puberteti suvereno premikal meje – in že v rosnih letih sodeloval z velikani, kot je Flying Lotus –, predstavlja popolnoma novo poglavje pestre ustvarjalne poti. Nasičenost intenzivne bubblegum bass in glitch-hop produkcije je večidel zamenjal z orkestralnim minimalizmom in spokojno melanholijo, klubske elemente pa je tako dekonstruiral, da postanejo skoraj ambientalni. Čeprav je Lei Line Eon njegov najintimnejši in najbolj pretanjeni studijski izdelek doslej, vseeno kar kipi od avtorjevih igrivih zamisli in edinstvenih produkcijskih postopkov, ki tudi najbolj umirjene kompozicije naredijo izjemno nepredvidljive in izvirne.

nibo: Same Day Delivery

Kot pri vsaki obrti je tudi pri klepanju ritmov ključen odnos mentor–vajenec. Frišna zbirka domiselnih zaprašenih beatov veterana Borke in mladega talenta Niksona je eklatanten primer sinergije dveh generacij, ki ju povezuje ljubezen do robnega hip hopa. Neizčiščene ritmične domislice navdahnjenega mladca dopolnjujejo razštelani Borkovi sampli, povlečeni iz naftalina popularne muzike, vključujoč kuriozitete, kot so kultni britanski bend White Noise, brazilski pop pevke Cláudie in druge fino sesekljane melodične abstrakcije. Njuni žmohtni, organsko zveneči komadi so kot cronenbergovski stvori, ki dihajo, se razraščajo in občasno razpočijo. Medgeneracijski ustvarjalni pingpong, ki je obrodil slastne sadove.

Tomahawk: Tonic Immobility

Ameriška superskupina rockovske zdrahe od začetkov na prelomu tisočletja deluje v presledkih. Člani skupin The Jesus Lizzard, Battles, Mr. Bungle ... so zasedeni gospodje. Najbolj seveda najbolj znani – za pristavek k petemu albumu naoštrenih sekir si je kričač Mike Patton vzel kar nekaj časa. Glavnina je bila posneta že pred štirimi leti, čakali so le še frontmana; ta je končno dostavil med brezdeljem zadnjega leta. Tomahawk ponovno zabije žebljico na glavico, včasih kar z macolo. Tonic Immobility je uigran, natančen, našpičen, frenetičen, raznoličen, vrhunsko aranžiran in ultra dinamičen lunapark od hrupa do slemarskih gruvov in redke lebdeče umirjenosti. Z mankom ščepca čudaškosti. Mojstri svojega foha.

Dry Cleaning: New Long Leg

V eseju Zrno glasu francoskega filozofa Rolanda Barthesa beremo, da je bil glas ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. srčika popularne glasbe in medij, ki prenaša na tisoče odtenkov neubesedljivih človeških občutij. Zdaj pa se poskusite spomniti, kdaj ste nazadnje v muziki slišali glas, za katerim bi obračali glavo in iskali njegov izvor – glas, ki bi vas kot krotilec kač vabil k sebi. Med imetnice kozmičnega glasu te sorte med drugimi uvrščamo pevke, kot so Marianne Faithfull, Joni Mitchell, in če si drznemo, tudi Florence Shaw, pevka londonskega umetniškega postpunk kvarteta Dry Cleaning – pa ne zaradi razpona ali tehnike, temveč zgolj zavoljo hipnotičnosti njenega subtilnega deškega glasu. Omotična, nezainteresirana spoken word artikulacija poslušalca morda na prvi posluh odbije, a nam Florence Shaw kmalu zleze pod kožo … in tam ostane še dolgo. Gre za tisti tip androginega, mističnega glasu, ki bi mu bodisi otrok bodisi starec zaupljivo sledil v najtemnejšo noč.

Death From Above 1979: Is 4 Lovers

Kanadski dvojec Death From Above 1979 – ki mu zgolj z bas kitaro, bobni in vokalom uspeva ustvarjati tako polno zvočno sliko, kot bi nam igral (vsaj) trojec, še rajši kar kvartet – je ponovno našel ustvarjalni zagon, s kakršnim je navduševal prva leta delovanja. Po dolgem času nam ponudi basovske rife, ki se po čvrstosti lahko primerjajo z udarnostjo, s katero je bend zaslovel pred več kot petnajstimi leti. Brez pomislekov smemo zatrditi, da je Is 4 Lovers njegova najboljša plošča po izjemnem prvencu, a zdi se, da na sodobnem glasbenem zemljevidu verjetno ne bo našla mesta: z elektro-punkovsko energijo se je bend takrat lahko pridružil trendovskemu valu nu-rave in electroclash izvajalcev, zdaj pa je prepuščen samemu sebi.

Floating Points & Pharoah Sanders: Promises

V zadnji dekadi je globalno občestvo skozi DJ mikse in albume vizionarskega elektronskega producenta pobliže spoznalo dediščino spiritualnega jazza in glasb afriške diaspore. Po petih letih nastajanja Londončan naposled predstavlja sanjsko sodelovanje s svojim idolom Pharoahom Sandersom, ki ga je jazzovski revolucionar Ornette Coleman opisal kot najboljšega tenorskega saksofonista na svetu. Atmosferična jazzovska simfonija, zgrajena okoli preproste teme, ki se razvija skozi devet stavkov, se bohoti z razkošnimi aranžmaji Londonskega simfoničnega orkestra, oceani sintetičnih zvočnih barv in transcendentalnim zvenom Sandersovega saksofona. Brezčasna medgeneracijska mojstrovina, ki bo polnila sezname albumov leta.

tUnE-yArDs: sketchy

tUnE-yArDs je kričeča, poliritmična, udarna in oder obvladaška naveza plesa po mejah popa pevke-multitaskerke Merrill Garbus in basista Nata Brennerja, ki se že od začetka na ploščah ukvarja s socialnimi vprašanji, s temami spolne in rasne neenakosti, (policijskega) nasilja, ekologije. Njen peti album ne popušča in ponovno vpije v smeri tem, ki se jim posveča levi liberalni blok – pravice do splava, podnebne krize ... sketchy je funkovsko nagruvan in masten, v večini hrupen in oster, na trenutke tudi mehek in nežen, a vedno melodičen poziv k premisleku, čuječnosti, spremembam. V besedilih neposreden in neprizanesljiv, a razpoloženjsko dobrovoljen in nič žugaški. Kompaktni maksimalizem.

Xiu Xiu: OH NO

Čeprav je bila ameriška zasedba Xiu Xiu v eni od faz kvartet, v drugi trojec, že precej časa pa je dvojec z Angelo Seo, je njen frontman Jamie Stewart pravzaprav njen edini stalni član: je idejni vodja in gonilna sila tega čislanega indie projekta, ki nas že dobrih dvajset let zalaga z avantgardnimi zvočnimi eksperimenti raznoterih oblik in v rednih presledkih polni tudi slovenska koncertna prizorišča. Hiperproduktivni glasbenik je v tem času, poleg tega, da nenehno koncertira, izdal že ducat plošč, na njih pa je pogosto preizkušal meje vzdržljivosti občinstva – vrhunec takšnega zvočnega teroriziranja je predlani izdana plošča Girl With a Basket Fruit, ki jo je delno predstavil tudi v Layerjevi hiši v Kranju. Novi izdelek je album duetov s petnajstimi izvajalci s pretežno podzemne indie scene. Med prepoznavnejšimi so denimo kantavtorica Sharon Van Etten, postpunkovski trojec Liars, synthpop šarmer Twin Shadow in mojstrica ambientalne melanholije Liz Harris iz zasedbe Grouper.

John Tejada: Year of the Living Dead

Ameriški elektronski producent, ki nas že 25 let zalaga s hitro prepoznavnimi produkcijami iz vozlišč techna, tech housa, drum’n’bassa in downtempa, se na zadnjem albumu odmika od žarometov plesišč v objem domačega naslanjača. Prve mesece pandemije je Tejada izkoristil za igračkanje z novimi kosi opreme; rezultat je kolekcija osmih počasi valujočih, vseskozi sproščujočih komadov, ki izhajajo iz dediščine dub techno očakov iz skupine Basic Channel. Minimalistični ritmični pulzi in prepletajoči se eterični sintovski odmevi ustvarjajo zvočno-mentalni medprostor, v katerem se lahko izgubljamo. Estetsko nekoliko konservativen, a dobro balansiran techno album, ki se mu boste zlahka prepustili tudi večkrat zapored.

Lana Del Rey: Chemtrails Over the Country Club

Po grandioznem albumu Norman Fucking Rockwell! in kompilaciji poezije Violet Bent Backwards Over the Grass, ki sta bila sprejeta z zanimanjem, se mojstrica pop baladništva vrača z albumom, na katerem ponovno stavi na intimnejšo, bolj zamolklo atmosfero. Podoba, ki se izriše ob poslušanju, je lenoben pozni popoldan v kakem kalifornijskem »country clubu« (zasebnem klubu, ki ponuja razne rekreacijske in druge storitve) pod pogorjem San Gabriel, medtem ko se sončni žarki in sence oblakov borijo vsak za svojo zaplato zemlje. Blagozvočni preplet americane, folka in popa s kančkom kalifornijske melodrame deluje kot soundtrack v pop kulturi reproducirane belske ameriške idile, ki je že dolgo ni več.

Special Request: DJ-Kicks

Special Request je samo eden od psevdonimov, in to daleč najbolj znan, britanskega inovatorja, kultivatorja in devastatorja klubskih podijev Paula Woolforda, producenta in didžeja, ki velja za hudega poznavalca housa, techna, jungla, speed garagea, skratka vsega, kar je v britanskem prostoru kdaj pomenilo rave. Zdaj vse te sloge meša na najbolj uveljavljeni serialki didžejevskih miksov, petarde pa vleče ne le iz daljne, ampak tudi iz komajda preteklosti. Sirasti house hitiči, repetitivni electro, melodični IDM in, seveda, masivni jungle. V pričakovanem zaporedju od mehkega do mračnega. Tekoči drnec je skupek poznavalskih hitičev, ki se niso prevečkrat gulili na plesiščih, ob katerem res začnemo pogrešati klubsko okolje.

SBO: TRANS

Za uvod nekaj posploševanja: če v domačem prostoru primerjamo premike na področju novih popularnoglasbenih praks zadnjega desetletja – grobo rečeno na področju zastarelih togih okvirjev kitarskih muzik, klubskih izrazov in takozvane urbane glasbe r & b-ja in (t)rapa –, je nesporna ugotovitev, da po številu izvajalcev, izdelkov, malih plošč, albumov, predvsem pa videospotov količinsko, po obsegu in rasti dejavnosti nedvomno prednjači slednja. Renesansa in hiperprodukcija slovenskega videospota v postvideostopničnem obdobju poteka predvsem tu. In spet grobo rečeno se je v tem umetno začrtanem miljeju leta 2017 pojavil pankrt Smrt boga in otrok. Spletni trol, odrski kričač. Šoker, cepilec in vznemirjevalec zainteresirane javnosti. Kolektiv se je pojavil z deljeno ploščo Trake ljubezni in z videospotom za komad Tipi so pičke, ki je delil slovensko javnost vsaj toliko kot večni virus zgodovinskega revizionizma. A status skupine neresnežev, improvizatorjev, umetniških odpadnikov in ljubljanskih afteraških pohajkovalcev se je hitro začel krhati. Ustvarjanja so se lotevali vse bolj resno, dosledno in obrtniško spretno.

Denzel Curry & Kenny Beats: Unlocked 1.5

Potem ko je naveza enega najprepričljivejših ameriških emsijev sedanjosti in producenta neštetih raperskih (kletnih in tudi stavbovrhnjih) referenc lani izdala kratek in jedrnat, impulziven, a suvereno glasen album UNLOCKED, so na vrsti predelave. Denzel Curry in Kenny Beats sta štafeto predala klaviaturistu Robertu Glasperju, kultnemu producentu The Alchemista, kraljici novega soul hopa Georgie Anne Muldrow ... Iz projekta remiksov le stežka izluščimo kakšen šibki člen ali piškavi košček, a zato kot celota ne pridobi prav nič teže. Unlocked 1.5 je skupek rutinsko močnih, vendar (tudi žanrsko) povsem različnih reinterpretacij, od katerih nobena ne preseže izvirnika. Kompilacijsko.

The Weather Station: Ignorance

V množici povprečnih folk pop izvajalcev, ki še naprej nekritično gojijo imaginarij idile ameriškega juga in ideal akustične kitare kot simbola avtentičnosti, se zdi peti album benda kanadske kantavtorice Tamare Lindeman pravi presežek. Prve bendovske aranžmaje smo sicer slišali že na obeh predhodnikih, a Ignorance prinaša še bolj ambiciozne, kompozicijsko domiselne in obenem širšim množicam dostopne skladbe, ki vključujejo tudi godala in trobila. Zaradi fino zglajene zvočne podobe in njenega rahločutnega vokala v duhu Joni Mitchell ima album tisto presežno avtorsko vrednost, ki jo najdemo pri izdelkih glasbenic, kot so Kate Bush, Regina Spektor in Fiona Apple. Da ne boste rekli, da niste vedeli.

The Horrors: Lout EP

Večina bendov, ki so pred petnajstimi leti popularizirali novi zvok britanskega indie rocka, je naglo utonila v pozabo, The Horrors pa je eden redkih, ki ostajajo relevantni. Verjetno mu to uspeva zato, ker nenehno na novo izumlja svoj zvok: začel je z garažnim, gotičarsko začinjenim indie rockom, nato vplive zamenjal s shoegazom in krautrockom, kasneje presedlal na pompozni stadionski rock in se nazadnje ustalil pri zvokih synthpopa osemdesetih let. Zdelo se je, da bo tam tudi ostal, a z novo malo ploščo Lout predstavlja radikalen obrat za skoraj 180 stopinj; posvojil je močne vplive industrial glasbe, se začel izživljati s hrupom, težko kitarsko distorzijo in eksperimentalnim cvrčanjem modularnih synthov. The Horrors je zdaj glasnejši, temačnejši in bolj udaren kot kadarkoli prej.

Nick Cave & Warren Ellis: Carnage

Specifične zgodovinske okoliščine in požrtvovalnost nekaterih akterjev z domače glasbene scene so poskrbele, da se je šarmantni črnolasi avstralski poet z apokaliptičnim »croonerskim« vokalom in pronicljivimi verzi, v katerih se prepletata eros in tanatos, za vedno zasidral v srcih slovenskih alternativcev. Nič presenetljivega, saj je Cave v različnih postavah od leta 1987 v Ljubljani nastopil kar enajstkrat, nazadnje leta 2017 v razprodanih Stožicah, kjer je predstavil album Skeleton Tree. Njegov najaktualnejši projekt Carnage, ki sta ga podpisala z dolgoletnim sodelavcem iz različnih zasedb, dolgobradim multiinstrumentalistom Warrenom Ellisom, prihaja po dveh velike pozornosti deležnih dolgometražcih njegovega benda The Bad Seeds, ki ju je zvočno in tematsko zaznamovala tragična sinova smrt. Žalobna, zimsko letargična atmosfera albuma Ghosteen (2019) je v poslušalcu zbudila občutek posebne slovesnosti, besedila pa v iskanju odrešenja skoraj katoliško milost. A podobno kot pri glasbi, ki sta jo z Ellisom napisala za filme, kot je Kako je Jesseja Jamesa ubil strahopetec Robert Ford (2007), tudi nova izdaja prinaša močan poudarek na cinematičnosti skladb, ki so razpoloženjsko in slogovno bolj dinamične od materiala zadnjih let.

Kings of Leon: When You See Yourself

Medtem ko stadionskemu rocku grozi status artefakta preteklosti, pa – zanimivo – peščica velikanov, ki zlahka mobilizirajo množice (in so svoje poti začeli vsaj po prelomu tisočletja), stavi na odprt in zračen zvok. Na rahlo zasanjan, pretežno umirjen, leteče lebdeči stil. Ameriški južnjaški bend Kings of Leon je praktično popoln primer. Na osmem albumu posnema samega sebe, z večinoma mehko-blagimi baladami trpkih melodij in kitarske akustike, ki jih le stežka ločimo med seboj. Z enovitostjo plate When You See Yourself si skupina ne dela usluge, počasi, brez panike in brez vneme se pozibava na mestu in potrdi tezo, da rock brez udarnosti zahteva suvereno aranžiranje in tekstopisje.

Genesis Owusu: Smiling With No Teeth

Nekje na nenavadnem presečišču med soulom, eksperimentalnim hiphopom, avant-funkom, svojevrstnim synthpopom ter celo pankom, no-wavom in še marsikaterim žanrom se nahaja Genesis Owusu, samooklicani »Prince, če bi bil sodoben avstralski reper«, ki ga marsikdo primerja z Death Grips, če bi ta ustvarjal neo-soul. Owusu se na svoji prvi dolgometražni plošči vztrajno izogiba slogovnim oznakam: nonšalantno skače med različnimi žanri, nenehno preobraža svoj kameleonski glas in se nikoli dodobra ne zasidra v določenem vzdušju. Kljub neizmernemu, skoraj shizofrenemu eklekticizmu pa plošča deluje kot razmeroma koherenten in celosten izdelek, verjetno zaradi avtorjeve edinstvene karizme, ki veje iz vsake pore njegovega izjemnega prvenca.

FLO: Left Behind

Obalni producent nas od leta 2015 diskretno zalaga s prvovrstnimi dubstep štikli, ki nosijo pečat britanskega podtalja. Čeprav je doma le malokdo slišal zanj, gre za enega bolj produktivnih in v podzemlju priljubljenih slovenskih elektronskih ustvarjalcev. To potrjuje redna mednarodna podpora njegovim izdajam, ki so našle dom pri domači bas instituciji Deep End in nekaterih tujih založbah. FLO je karanteno izkoristil za realizacijo prvenca, na katerem gostujejo Gisaza, Jafu in Ghostek. Album ponuja precej introspektivno, včasih sproščujočo, včasih bolj tesnobno poslušalsko izkušnjo, vse pa je zapakirano v zanj značilno sofisticirano zvočno patino. Basovska transcendenca za fene elektronske muzike z Otoka.

Adrian Younge: The American Negro

Konceptualni albumi, ki so tako ali drugače zavestno povezani s črnsko izkušnjo v ZDA (ali v kakšnem drugem centru imperializma), niso nišni fenomeni. Kanonizirana izhodiščna točka je album What’s Going On Marvina Gaya, čeprav ne gre prezreti zasedbe The Last Poet še kakšno leto prej. Ali kupa jazzistov še pred tem. V (pol)sodobnosti pa ne moremo mimo stvaritev neštetih raperskih izvajalcev; njihove plošče niso vedno eksplicitno »konceptualne«, a svojo moč in smisel izražajo kot celote, poslušamo in mislimo jih v kosu. V misli pridejo prvi albumi zasedbe Public Enemy, danes trojec .clipping, v pop miljeju pa Kendrick Lamar.

Stereolab: Electrically Possessed (Switched On Vol. 4)

Mineva že dvanajsto leto, odkar se je poslovil avantpop bend Stereolab, ki je bil v svojih zlatih letih eden od vrhuncev alternativne glasbe devetdesetih let. V času delovanja je bila zasedba tako dejavna, da nas kljub predčasni upokojitvi že leta marljivo zalaga z zbirkami B-strani, demoposnetkov in skladb z raznih kompilacij, zapakiranimi v serijo izdaj, imenovano Switched On. V četrtem poglavju serije nam poleg zbirke raritet iz obsežnega opusa ponuja tudi nekaj prej neslišanih skladb, dolgo izgubljenih klasik, posnetih med letoma 2000 in 2005. Te so večidel izjemne, zato resnično ni jasno, zakaj je zasedba pustila, da se je na njih tako dolgo nabiral prah. Bolje pozno kot nikoli!

Cloud Nothings: The Shadow I Remember

Kvartet iz Ohia od debija leta 2009 stavi na zvoke zaprašenih garažnih kitar in surovih bobnov, zapakirane v zasičeno, pogosto lo-fi zvočno podobo. Vmes so fantje sicer nekoliko spolirali zvok, a je aktualni osmi album, ki ga je kot njihova zgodnja dela produciral priznani Steve Albini, očitna vrnitev h koreninam. Komadi imajo tisto neizčiščeno energijo, zračnost in zapacanost, ki definirajo žive glasbene posnetke. Poudarek pa ostaja na odkritosrčni predmestni liriki frontmana Dylana Baldija, pisani v tradiciji emo scen ameriškega srednjega zahoda devetdesetih let. Bend, ki pri življenju uspešno ohranja duha naredi-sam kitarske ekspresivnosti in sramežljivega spalničnega trubadurstva.

Mouse On Mars: AAI

Nemški dvojec Mouse On Mars že več kot petindvajset let preseneča in navdušuje z izvirno, drzno in domiselno elektronsko kakofonijo. Če bi morali njegov svojstveni in paradoksalno vedno spreminjajoči se glasbeni odtis otrebiti na en skupni imenovalec, bi bil ta zvedava igrivost. Tudi tokrat. AAI (Anarchic Artificial Inteligence) je znanstveni in fantastični pogled v prihodnost, je studiozno raziskovanje rabe umetne inteligence za ustvarjanje glasbe – kot narativni okvir in tudi kompozicijsko orodje. Naveza z zaledjem akademika in kupom programerjev plete neprestano spreminjajočo se mrežo plasti, še posebej pa se osredotoča na digitalno generiranje glasu, njegovih razpoloženj ... Brez resnobnosti ali vzvišeno intelektualistične drže.

King Gizzard & The Lizard Wizard: L. W.

To, da le nekaj mesecev po recenziji plošče K. G. beseda teče o še eni plošči avstralskih mojstrov psihedeličnega rocka, pravzaprav ni nič nenavadnega. Gre za enega najproduktivnejših bendov na obličju zemlje: v dobrih desetih letih delovanja je izdal že sedemnajst albumov; v svojem najplodnejšem diskografskem letu (2017) jih je izdal kar pet. Toda čeprav se je pri predhodniku albuma, ki je na tapeti danes, zdelo, da članom zasedbe počasi zmanjkuje ustvarjalnega goriva, je njegova naslednica – plošča L. W. – glasen dokaz, da so se pravzaprav šele dobro ogreli.