The Horrors: V

To, da so britanski indie rockerji The Horrors letos kot predskupina nastopili na delu turneje Depeche Mode, je ob izidu pete plošče V videti veliko bolj logično, kot če bi za referenco vzeli prejšnjo, bolj umirjeno ploščo Lumnious. Tokrat so v sodelovanju s priznanim producentom Paulom Epworthom (Adele, Rihanna, U2) posneli ploščo, s katero se močno naslonijo na zapuščino gotskega electro rocka po zgledu Garyja Numana, (plesnega) novovalovskega sintpopa po zgledu skupine New Order, shoegaza, industriala in proto raverskih izpeljank. Ja, s surovejšim zvokom se peterec deloma vrne k začetkom, a z izpiljeno produkcijo ne skriva apetitov po arenskem rocku, ki pa se ga na srečo loti brez nepotrebnih kompromisov.

The Killers: Wonderful Wonderful

Lasvegaški The Killers so točno takšni, kot je mesto, iz katerega prihajajo. Sredi puščave, a oblegano od zabave željne množice, brez prave vsebine, vendar privlači ljudi, zaslepljene z njegovim zlaganim bliščem. Enako velja za The Killers, zlasti pa za njihovega pocukranega frontmana Brandona Flowersa, ki verjetno že petič ponavlja isto napako: izdaja ploščo, ki se nič kaj ne razlikuje od prejšnje. Na njej boste znova našli trinajst skladb, v katerih se Flowers sicer suvereno in ob pomoči benda ter s »spolirano« produkcijo sprehodi po različnih žanrih iz polpretekle zgodovine pop glasbe, a mu pri tem ne uspe priti nikamor dlje kot do kakšnega povprečnega hitiča. Dolgočasno.

Tricky: ununiform

Najbolj hrapavo raskav glas bristolskega sloga trip hopa se vrača z že trinajstim albumom. Glavna novica je nedvomno ta, da po skoraj petnajstih letih Tricky spet sodeluje z Martino Topley-Bird, torej glasom, ki je (so) definiral njegove prve, prelomne plošče. Najbolj bizarna novica pa je, da je ploščo pomagal šravfati Jay-Z. Drugih gostov ni malo, so tudi precej pestra druščina, ki pa le redko prispeva zares kaj bistvenega. ununiform je nepretresljiva mešanica programiranega in odigranega. Industrije, sivine, plesnega udarca in spevne balade. Manj grenka od večine Trickyjevega opusa in precej bolj navadna od njegovih vrhuncev. Brez kritičnih kiksov, a tudi brez čudaškega sveta, ki je Trickyja delal tako zunajserijskega.

Matter: Mrk

Okoli domačega tria Matter se, odkar je pred dvema letoma in pol skoraj sramežljivo stopil na glasbeno prizorišče, dviguje veliko prahu. Prvo leto delovanja je še tipal teren in se koncertno mojstril v manjših klubih, lani pa je bilo že jasno, da gre za nov fenomen, ki si priljubljenosti za nameček ne nabira z običajnimi trženjskimi manevri, pač pa preprosto z glasbo, s katero nagovarja širok profil poslušalcev. Njegov prvenec Amphibios je lani pristal na drugem mestu med najboljšimi domačimi ploščami po izbiri Radia Študent in 24ur.com.

Deerhoof: Mountain Moves

Avantrockerji iz San Francisca se vračajo s svojo štirinajsto ploščo in znova dokazujejo, da sodijo med skupine, ki z nenehno spreminjajočim glasbenim izrazom premikajo meje. Angažirali so tudi gostujoče vokale, denimo Juliano Molina v Slow Motion Detonation, Jenn Wasner v I Will Split Survive ali Laetitio Sadier v Come Down Here & Say That. Plošča predstavlja verjetno eno njihovih najzabavnejših v zadnjem času, saj vsebuje mešanico različnih glasbenih žanrov, od popa, funka, surf rocka do kitarskega rocka, kar skupino Deerhoof spet uvršča med inovativnejše pripadnike neodvisnega rocka.

Prophets of Rage: Prophets of Rage

Tri četrtine skupine Rage Against The Machine, plus mastermind zasedbe Public Enemy Chuck D, plus njen didžej Lord, plus najbolj znana faca Cypress Hillov B-Real so Prophets of Rage. Superskupina, njeni člani si radi pravijo »elitna posebna enota«, je nastala lani kot eden hrupnih glasov bentenja »naprednejšega« dela ameriškega ljudstva nad domačim političnim dogajanjem. Sedaj protestira s prvencem tež kih kitarskih rifov in revolucionarnih parol na obroke ali časovnim strojem, ki nas zaluča v najboljša leta križanca rapa in hard cora, torej nekam na sredino 90. let. Žal pa niti približno ne doseže udarne moči najočitnejših referenc, torej sestavnih delov. Plošča med seboj težko ločljivih posnetkov in brezpogojne nostalgije.

Ariel Pink: Dedicated to Bobby Jameson

Ob izidu njegove prejšnje plošče so kalifornijskega lo-fi pop posebneža založniki novačili za sodelovanje z Madonno, toda Ariel Pink je raje prebiral biografijo Bobbyja Jamesona, glasbenika, ki je v 60. letih prejšnjega stoletja med drugim sodeloval z velikani kova Beach Boys, Frank Zappa in Rolling Stones. Jameson je kljub temu na koncu pristal na ulici, kjer si je nekajkrat poskusil vzeti življenje, Pink pa skozi njegovo tragično zgodbo, ki se je končala pred dvema letoma, zdaj reflektira odnos do lastnega uspeha. Izkupiček je temačna plošča, s katero se estetsko naveže na svoje glasbene začetke, kar pomeni, da ne prinaša nič bistveno novega, a je hkrati to pač tisti Pink, ki ga imajo njegovi feni najraje. Ja, po enajstih ploščah formula še vedno deluje.

The National: Sleep Well Beast

The National je ameriška skupina, ki je na prelomu tisočletja zapustila domači Cincinnati in se odpravila v newyorško sosesko Brooklyn, kjer se je ravno tedaj zgodil opazen revival postpunka. Ta je zavladal newyorškim klubom in koncertnim dvoranam, posledično pa tudi radijskim postajam po vsem svetu. Toda The National za razliko od takratnih sodobnikov Yeah Yeah Yeahs ali pa The Strokes niso zaznamovala le velika postpunkovska imena, temveč je bilo v njihovi glasbi čutiti tudi vplive nekoliko starejših ikon rocka, kot sta Lou Reed ali Leonard Cohen. O tem pričajo zlasti melanholična, pogosto tudi dvoumna besedila in sugestivni baritonski vokal frontmana Matta Berningerja.

.čunfa: Venture

Po dveh lanskih ploščah, ki sta ga izstrelili na domače (ob)klubsko prizorišče, se koprski beatmaker zdaj vrača z najbolj izrazno zaokroženim izdelkom, ki hkrati prinaša rahel odmik tako v razpoloženju kot estetiki. Osnovi novih štirih skladb sicer ostajata ritmično premetavanje in uživaški downtempo, precej večji poudarek pa je tokrat na melodiki zazankanih strunskih vzorcev, ki močno spominja na eksotične (latinsko ameriške) instrumentalne hiphoperske avanture varovancev kultne miamijske založbe Botanica Del Jibaro. Dobijo pa te na plošči Venture precej sodobnejšo, tudi z aktualnimi basovskimi muzikami zaznamovano podobo, s katero .čunfa utrjuje svoje mesto med najzanimivejšimi domačimi beatmakerji. Instrumentalni hip hop za sladokusce.

Mount Kimbie: Love What Survives

Dvojec Mount Kimbie so z le peščico izdaj za pasom hitrostno proglasili za eno ključnih imen britanskega »novega« zvoka elektronike ali »post dubstepa« – bolj primernega izraza se pač niso spomnili. To je bilo leta 2010. Po precej odmevnem prvencu in preveč pevsko razpoloženem nadaljevanju je sledila štiriletna založniška pavza. Na tretjem albumu tandem vokalne hakeljce prepusti profijem: z Jamesom Blakom, Kingom Krulom in Andreo Balency je v preteklosti že sodeloval, z Mico Levi pa zdaj prvič. Love What Survives se sicer deloma ujame v zanko trenutnih »študiramo krautrock in new wave« trendov, a bendovska forma vseeno brenka in tipka celovito ter sklenjeno. Post-Kimbie?

Queens of the Stone Age: Villains

Zadnjo ploščo kalifornijskih puščavskih stoner rockerjev je produciral britanski DJ, glasbenik in producent Mark Ronson, kar bi lahko odvrnilo marsikaterega pravovernega oboževalca skupine, vendar ni razloga za preplah: Josh Homme in druščina se vračajo z več kot svežo zbirko novih skladb, ki se iz puščavskega podtalja vse bolj premikajo v mainstream. Na novem albumu je čutiti, da se je Homme v preteklih letih družil in soustvarjal z različnimi personami iz sveta popularne glasbe (Iggy Pop, Dave Grohl, Alex Turner, Elton John ... ), saj so značilni kitarski riffi obogateni z marsikaterim novim elementom, ki QOTSA predstavi kot polnokrven in zrel rock’n’roll bend. Pestro in ritmično.

LCD Soundsystem: American Dream

Newyorški plesni pankerji, s poveljujočim Jamesom Murphyjem za krmilom, so s tremi ploščami, objavljenimi med letoma 2005 in 2010, pustili neizbrisen pečat v glasbenem dogajanju novega tisočletja. S svojo glasbo so močno vplivali na podobo indie rocka, indie elektronike in vsega, kar se je znašlo vmes, ter mimogrede posneli nekaj hitov, ki so končali na mnogih lestvicah najboljših komadov. Murphy je, vsaj za generacijo X, postal sinonim za »kul«. Zaradi producentskih veščin so ga lovili številni glasbeni somišljeniki, za svoj zadnji album tudi David Bowie, sicer eden Murphyjevih največjih glasbenih vzorov. Ko so LCD Soundsystem leta 2010 najavili razhod in s poslovilnim koncertom razprodali Madison Square Garden, se je zdelo, da si boljšega konca ne bi mogli izmisliti. No, pet let pozneje, menda na Bowiejevo pobudo, je Murphy zasedbo reaktiviral in posnel nov album American Dream, s katerim so se LCD Soundsystem prvič znašli na vrhu Billboarda.

Orchestral Maneuvres in the Dark: The Punishment of Luxury

Orchestral Maneuvres in the Dark je ena tistih britanskih skupin, ki so na začetku osemdesetih let veliko prispevale k razvoju synthpopa. Zdaj je izdala trinajsto ploščo oziroma sta jo izdala, saj je jedro zasedbe duo Andyja McCluskeyja in Paula Humphreysa. Ta nadaljuje raziskovanje sodobne elektronske glasbe, pri čemer se veliko poglablja v svojo zapuščino in tudi v zapuščino velikih elektropionirjev, skupine Kraftwerk. Na prejšnji plošči English Electric (2013) sta se moža predstavila kot še zmeraj izvrsten synthpop duet, zdaj pa se umakneta v bolj eksperimentalne vode, pri tem sicer ohranita prepoznaven glasbeni izraz, a žal brez presežkov.

Gerry Read: New Junk City

Britanski producent Gerry Read se je s prvimi ploščami znašel na valu postdubstepa, ki je na Otoku na začetku desetletja redefiniral klubsko plesno glasbo. Ne zato, ker bi upošteval estetske smernice novega žanra, pač pa zato, ker so bile njegove reinterpretacije klasičnega chicaškega housa tako radikalne, da je v njih ostalo bore malo starošolskega DNK-ja. S tretjo ploščo ostaja zvest logiki leftfield housa, ki dobi še bolj dodelano in izvirno podobo. Ta ne skriva plesnega izvora, se pa v izrazu, oprtem tudi na jazzovske vzorce, Read zdaj oddalji od getovskih plesnih muzik. Rezultat je izvrstna, raziskujoča plošča sodobne klubske glasbe, ki plesišča ne vidi le kot prostor za zabavo, ampak tudi kot prostor ustvarjalnega navdiha.

Ghostpoet: Dark Days + Canapés

Ghostpoetov vzpon med junake bolj robnega dela britanskega popa je nekoliko počasnejši, kot je sprva kazalo, da bo, a s tremi ploščami v štirih letih se je utrdil kot takoj prepoznavna stalnica. Spotoma je začetni, pretežno elektronski zalet premislil z bolj altrockovskimi prijemi. Četrta plošča le utrjuje okope. Govori nam, kar že vemo: prihodnost ni svetla in že v sedanjosti so dnevi temni. Govori z Ghostpoetovim pečatom, glasom, ki je hkrati raven kot panonska nižina, a nadvse intriganten, neprizadeto na meji med petjem in pripovedovanjem. Je plošča mračnih balad, prostorskih pasaž, epskih kitarskih rifov in melanholije brez pretiravanja ali napihovanja. Je še ena potrditev nekričeče edinstvenosti.

Action Bronson: Blue Chips 7000

Ko je Action Bronson prvič stopil na oder svetovne prepoznavnosti, je bil dokaj nelaskavo zaznamovan kot »tisti beli newyorški raper, ki ima glas na las podoben Ghostface Killahu«, članu kultnih Wu-Tang Clan. A ta »beli raper« iz Queensa, sin albanskega očeta in judovske mame, bivši dokaj uspešni kuharski chef, je potem hitro pokazal, da ne gre za minuto slave zaradi imitiranja. Z jahanjem predvsem preprostih zank funka, prog rocka ... skratka, glasbe preteklosti je dostavil svojstven tok besed. Povsem ležeren, raskavo piskav, 24 ur na dan zakajen tok zgodb čarobnega sveta skanka, petične kulinarike, prostitutk. Hoja po tanki vrvi med eksplicitnim humorjem in vulgarnostjo.

Hype Williams: Rainbow Edition

Zavoljo jasnosti: nova plošča skrivnostnega projekta Hype Williams ne prinaša odgovorov na vprašanja o tem projektu, ne odstira tančice in ne pomeni konca dvoumnosti. Morda imata prste tudi tokrat vmes Inga Copeland in Dean Blunt, a še verjetneje je, da ne. Zato pa plošča prinaša edinstveno skicirko, ki v spomin prikliče neposrednost zgodnje Wu-Tangove produkcije, borghesijevsko surove linije sintetizatorjev in senzibilni melos Angela Badalamenteja. Precej distorzirano, nametano, osnovno, zankano, čudaško, z lucidnimi referencami in namigovanji, subtilnim cinizmom in humorjem ter z redkimi pravimi kosi muzike. Rainbow Edition je še en puh anonimnosti med glasbenimi kriki narcisizma in egotripaštva, a daleč od vrhuncev znamke.

Maya Jane Coles: Take Flight

Ustvarjalke so na elektronski sceni v manjšini, toda v ničemer ne zaostajajo za kolegi. Po izvrstni plošči ameriške producentke Jlin je zdaj eno boljših letošnjih elektronskih plošč posnela še britanska producentka Maya Jane Coles, ki je pravkar oddelala turnejo z Depeche Mode. Izraza ni bistveno spreminjala. Osnova vseh skladb z dvojnega albuma ostajata hipnotični house in poznonočno nadubirani downtempo, s katerima očarljivo navigira med klubskim plesiščem in foteljskim užitkarjenjem. Čeprav stavi na preverjen obrazec in plošča že zaradi dolžine ni tako osredotočena, kot bi lahko bila, je na njej kopica izpiljenih skladb, ki jih avtorica ohlapno poveže tudi s svojim glasom. Prepričljivejše od zadnje plošče Trentemøllerja.

The War on Drugs: A Deeper Understanding

Philadelphijska zasedba The War on Drugs je s prejšnjo ploščo, na kateri je izvirno interpretirala vplive rockovskih velikanov, kot so denimo Bruce Springsteen, Bob Dylan in Neil Young, doživela veliki preboj. Tokratna plošča A Deeper Understanding pa se zdi zgolj (logično) nadaljevanje, na katerem se frontman Adam Granduciel še dodatno poglablja v zapuščino americane, folka in tako imenovanega rocka za odrasle iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Glede na to, da je skupina medtem prešla pod založbo multinacionalko, s katero je podpisala pogodbo za dve plošči, in glede na to, da prva od teh prinaša že preverjene obrazce, se lahko upravičeno vprašamo, kam plove The War on Drugs.

Grizzly Bear: Painted Ruins

Grizzly Bear je bil najprej projekt Eda Drosta, pozneje pa se je ustalil kot indie kvartet. Že kmalu po prelomu tisočletja je navdušil z mešanico folka, popa, americane in močnih elementov psihedeličnega rocka, zaslovel s prvencem Horn of Plenty (2004) in postal pomemben bend na brooklynski neodvisni sceni. Plošča Yellow House (2006) je prinesla dodaten pospešek; med drugim je skupino javno podprl Jonny Greenwood iz zasedbe Radiohead in tudi to je očitno veliko pripomoglo k njenemu nadaljnjemu preboju. Tako ne preseneča, da je naslednja, epohalna plošča Veckatimest (2009) na splet »pricurljala« še pred uradnim izidom. Prav tako ne, da je skupaj z albumom Merryweather Post Pavilion skupine Animal Collective, ki je izšel isto leto, pravzaprav zakoličila prevladujoči glasbeni izraz na newyorški indie rock sceni. Obe plošči je zaznamoval psihedelični pop in rock pod velikim vplivom Briana Wilsona. Obe sta bili komercialno izjemno uspešni.

Naomi Punk: Yellow

Po prejšnji plošči Naomi Punk je bilo videti, da bi zasedba iz države Washington s punkrockovskimi skladbami, ki so se hitro zataknile v uho, lahko pokukala iz podtalja. Surov, umazan zvok in punkovska drža po zgledu Melvinsov ali Nirvane, ki ju je trojec spretno posodobil, sta se zdela izvrstna alternativa polikanemu rocku. No, z novo ploščo je zdaj jasno, da ga preračunljivost ne zanima. Resda na njej ohrani nekaj prepoznavnega pisanja skladb iz preteklosti, toda še več je abstraktnejših, konceptualno zasnovanih (ob)rockovskih zvočnih ekskurzij, sestavljenih tudi iz terenskih posnetkov, s katerimi trojec na preizkušnjo postavi celo okus najtrpežnejših poslušalcev. No, podobnim »eksperimentom« je bil svojčas naklonjen tudi Kurt Cobain.

Photay: Onism

Glavna Photayeva odlika je, da nežno, melodično, mehko elektroniko gradi z masivnimi, oprijemljivimi, konkretnimi, včasih tudi ostrimi zvoki. Če pri klubski glasbi, prijazni do ušes in dostopni širokemu krogu, sploh lahko govorimo o zvočnih arhitektih, mladi ameriški producent sodi mednje. Onism je skupek eksotično zvenečih tolkal, vatkastih house ritmov, posnetih zvokov in na dušo pihajočih, mogočnih sintetizatorskih melodij, pri katerih je vsaka drobtinica skrbno obdelana, premišljena in slišana. A tisto, kar Photaya loči od številnih podobnih pobud, je njegov subtilni občutek za draženje, presenečanje in nepodrejanje plesišču. Oprijemljiva lahkotnost, pri kateri aranžmajske domislice odganjajo dolgočasje popolnosti zvoka.

Everything Everything: A Fever dream

Po uspehu prejšnjega albuma Get to Heaven (2015) se angleška indie art rock četverica vrača s posnetki, v glasbenem smislu očitno navdihnjenimi z njenim zgodnjim glasbenim izrazom, ki je vključeval veliko eksperimentiranja z elektroniko in izlete v math-rock. Tematika plošče je sicer podobna kot na predhodnici, a treba je poudariti, da družbenokritična besedila tokrat niso konkretna in predvsem izražajo duha današnjega časa, splošno stanje družbe, ki ga Everything Everything poskuša prikazati tudi z zvočne plati – s prevladujočimi elektronskimi vložki, ki nekoliko zamenjajo kitare, a še zmeraj ohranijo, ponekod pa celo poudarijo klasično formo pop skladb. Drzno.

Oneohtrix Point Never: Good Time OST

Brooklynski sobni sint mojster Daniel Lopatin, bolj znan kot Oneohtrix Point Never, je z zadnjimi tremi ploščami dosegel nekakšen hat-trick. Vsaj kar zadeva kritiški odziv. Po stadionski turneji z zasedbama Nine Inch Nails in Soundgarden, na kateri je podoživel z grunge glasbo zaznamovano mladost, je pred dvema letoma najprej posnel precej ekscentrično, a zelo hvaljeno sintrockovsko ploščo Garden of Delete. Lani je nato kot soproducent podpisal album Anohni, ki je ob koncu leta pristal na številnih lestvicah najboljših plošč. Letos pa je za svoj prvi soundtrack za film Good Time na filmskem festivalu v Cannesu prejel še nagrado za najboljšo izvirno filmsko glasbo.

Waxahatchee: Out in the Storm

Odrski naziv Waxahatchee si je Katie Crutchfield nadela za svoj kitarski, folkaški, indie, nizkotehnološki, garažni, šumeči, intimni samostojni projekt. Nič več! Zdaj jo na nastopih in tudi novi plošči spremljajo tri sobendašice, vključno s sestro Allison, glasba pa je precej polnejša, bogatejša, žmohtnejša in garažna le še po slogu. Tehnično je Out in the Storm skok iz zaprašene lope v pravi (rockovski) studio, saj je ploščo soproduciral prekaljeni mojster neštetih referenc John Agnello. In če bodo zagrizeni untergruntarji bentili nad spoliranostjo zvoka, jih bo utišal Crutchfieldin prefinjeni občutek za skladanje, občutek kantavtorice, ki velja za edinstveno performerko. To lahko kmalu preverimo tudi v Ljubljani.

The Districts: Popular Manipulations

Pennsylvanijski The Districts so še ena ameriška indie rock skupina, ki ne prihaja iz kakšnega velikega glasbenega centra, svojo poetiko utemeljuje na prevladujoči garažni rock estetiki s primesmi folka, zaradi specifične produkcije pa zveni tudi nekoliko retro. Popular Manipulations je njihova tretja plošča, na kateri je opaziti predvsem kitarsko orientirane skladbe, pogosto aranžirane s skorajda neopaznimi elektronskimi intervencami. Če temu dodamo še odkrito spogledovanje z različnimi zvočnimi eksperimenti (ki so pogosto posledica produkcije), poglobljena besedila in sugestiven vokal, dobimo več kot solidno glasbeno stvaritev obetajočega benda. Sveže.

Lana Del Ray: Lust for Life

Iggy Pop je s ploščo Lust for Life leta 1977 menda oznanjal, da ga odvisnost od drog ne bo premagala. Lana Del Ray s svojo peto ploščo ne oznanja nič velikega. Resda ošvrkne aktualno politiko, Trumpa in njegove podpornike, toda jedro novih skladb ostaja njeno prepoznavno soočanje z osamljenostjo, zapeljivostjo in romantko, tokrat za spremembo z bolj pozitivnim, celo optimističnim predznakom. Ja, zdi se, da nasmejana Lana Del Ray na naslovnici ni le imitacija Popa z njegove naslovnice, kar pa ne pomeni nujno, da ji je v življenje posvetilo sonce. Za sledilce mainstream popa bo plošča še vedno precej mračnjaška, morda na trenutke tudi preveč grandiozna. Toda za Lano Del Ray je to domač teren, na katerem se vselej znajde zelo prepričljivo. Tudi z novo ploščo.

Različni izvajalci: Soul of a Nation

Soul Jazz je britanska založba, ki jo zainteresirana javnost šteje za pionirsko institucijo glasbene distribucije, izobraževanja in razvoja. S kompilacijami brazilskih, jamajških, newyorških ... godb in scen je razširjala obzorja že v 90. letih, torej močno pred trenutnim trendom poznavalskih zbirk nišnih scen in zvokov raznih kotičkov sveta. Odkrivala je preteklost, ponovno izdajala plesne, producentske, bendovske kulte, danes pa soustvarja sedanjost, spremlja in podpira praktično vse odvode specifične in bogate lokalne basovske kulture (zvočnih sistemov).

Arcade Fire: Everything Now

Arcade Fire je tista kanadska indie rock skupina, ki je najprej zaslovela v Severni Ameriki, malce kasneje pa tudi tostran luže in postala globalna koncertna zanimivost. Montrealska banda je že takoj na začetku, natančneje z izdajo prvenca Funeral (2004), po vsem svetu pridobila kup oboževalcev, k temu pa je pripomogla tudi odkrita podpora že uveljavljenih rockovskih zvezdnikov, kot sta denimo skupina U2 in David Bowie. A veliki trenutek za Arcade Fire je bila gotovo plošča The Suburbs (2010), ki je skupino izstrelila med največje zvezdnike sodobne glasbene industrije, prinesla pa ji je tudi številne nagrade in odlične kritike.

Coldplay: Kaleidoscope EP

Coldplay se je na prelomu tisočletja zdel odlična britanska kitarska skupina in s prvima dvema ploščama, Parachutes (2000) in A Rush of the Blood to the Head (2002), je to tudi dokazal. S poznejšimi izdajami, tudi s tokratnim EP-jem, pa je vedno znova dokazoval, da je potem skrenil s poti in svojo ustvarjalnost dobesedno prodal hudiču (beri: glasbeni industriji). Coldplay je tipičen primer skupine, ki se je zelo zgodaj prepustila udobju slave, že s ploščo X & Y (2003), in odtlej Chris Martin in druščina le pretenciozno vztrajajo pri mainstreamovski pozi. Tako je tudi z novim EP-jem Kaleidoscope, ki se naslanja na zadnjo ploščo Head Full of Dreams.