Gregor Kocijančič
-
21. 2. 2019 | Družba
Blackface, karikirana počrnitev belskih obrazov z ličili, izhaja iz ZDA, kjer so v 19. in 20. stoletju temnopolte na odru in v filmih igrali belci. Ta zgodovinski simbol rasizma, povezan z uradno politiko rasne segregacije, danes v nobenem kontekstu ni več sprejemljiv – tudi če je mišljen kot nedolžna šala ali pustna šema. Pa ne zgolj zato, ker živimo v razsvetljeni dobi politične korektnosti 21. stoletja: šemljenje v pripadnike druge rase, predvsem v blackface, je rasistično in izjemno žaljivo početje.
-
Nočne klube zaznamuje minljivost: z zatonom scen izginjajo tudi zatočišča rejverjev in od vznika klubske kulture smo pri nas videli delovati že neštete diskoteke z omejenim rokom trajanja, to so bili Turist, Valentino, Subsub, Hound Dog, Palma, B51, Dakota, Bellevue, Lipa, Babilon, Eldorado, Black Jack, Fun Factory, The Cube … Vse to so imena ljubljanskih klubov, ki bodo z novimi generacijami rejverjev potonila v pozabo. Delujočih diskotek, ki se lahko pobahajo s kar tremi (in pol) desetletji delovanja, po svetu ni veliko, pri nas pa je zgolj ena. Gre seveda za najglasnejšo klet v Ljubljani, legendarni Klub K4.
-
28. 12. 2018 | Mladina 52 | Kultura | Portret
Timon Šturbej, gledališki in filmski igralec …
Če boste v središču Ljubljane opazili mladeniča, ki zamišljeno postopa naokoli in sam pri sebi nekaj mrmra, se nikar ne čudite. Zelo verjetno je, da ne gre za čudaka z glasovi v glavi, temveč za Timona Šturbeja, mladega igralca, ki na poti z gledališke vaje na snemanje filma ponavlja tekst za katerega izmed številnih likov, med katerimi dan za dnem preklaplja kot po tekočem traku. Šturbej, eden najbolj zaželenih igralcev mlajše generacije, se lahko v dramsko ali filmsko osebo tako vživi, da ga na ulici včasih stežka prepoznajo celo prijatelji. Tako je bilo denimo med snemanjem filma Posledice, čislanega prvenca Darka Štanteta, v katerem Šturbej igra Želeta, nasilnega prestopnika, poglavarja druščine mladih nepridipravov iz prevzgojnega zavoda. Vlogi v Posledicah je bil tako predan, da je zanjo radikalno spremenil zunanji videz: v fitnesu se je vidno okrepil, se pobril po glavi, obenem pa začasno spremenil tudi način govora in slog hoje.
-
30. 11. 2018 | Mladina 48 | Družba
Kathleen Richardson: Če si žalosten, si raje kot robota omisli domačo žival
Prejšnji teden je v Ljubljani že drugo leto zapored potekal festival Grounded. Festivalski program ni zajemal le predstavljanja najnovejših smernic v futurološki klubski elektroniki, o katerem lahko berete v rubriki Oder, z različnimi predavanji in pogovori se je osredotočal na družbeni aktivizem in kritično mišljenje. Sodelujoči so se ukvarjali s trenutno pomembnimi temami, povezanimi z etičnimi vprašanji, ki se porajajo ob razvoju umetne inteligence in robotike. Na odprtju festivala je v Moderni galeriji z uvodnim predavanjem Nujnost politike človečnosti v času robotov in umetne inteligence nastopila častna gostja, socialna antropologinja in strokovnjakinja za etična vprašanja, povezana z robotiko, prof. dr. Kathleen Richardson.
-
2. 11. 2018 | Mladina 44 | Družba
Mednarodna veriga veganskih restavracij Loving Hut je priljubljena tudi pri nas: dve podružnici imamo v Ljubljani, po eno v Celju in Mariboru. Loving Hut pod geslom Bodi vegan, širi mir streže priboljške s sojinimi strdki, šunko iz sejtana, veganske hrenovke in podobne nadomestke za meso, ki jih obiskovalci uživajo pod portreti slavnih veganov. Restavracije Loving Hut s promocijo veganstva pretanjeno širijo nauke samooklicane najvišje mojstrice Ching Hai – vodje mednarodne duhovne skupnosti SMCHIA (Supreme Master Ching Hai International Association), ki v več pogledih spominja na versko gibanje in ima številne značilnosti kultov. Najvišja mojstrica je ustanoviteljica živilske franšize, lokalne podružnice pa odpirajo njeni učenci.
-
26. 10. 2018 | Mladina 43 | Družba
Nenavadno zavezništvo orkov, vilincev in škratov
V naših gozdovih se ne zbirajo zgolj lovci, gobarji, psytrancerji in tista skupina možakarjev, ki si pravi Štajerska varda. Izbrane lokacije slovenskega podeželja enkrat na mesec postanejo zatočišče vilincev, škratov, čarovnikov, polovnjakov, orkov, goblinov, alkimistov in članov nordijskega klana Črni bratje. Občasno pa se kakor preteča grožnja pojavijo strašljiva čarovna bitja, kot so denimo troli ali volkodlaki. Zmaji so k sreči že izumrli.
-
Žepno gojišče fekalnih bakterij
Ameriško raziskovalno podjetje Dscout je z raziskavo pogostosti rabe pametnih telefonov ugotovilo, da uporabniki telefonom vsak dan v povprečju namenimo kar 2617 dotikov. Za dotik sicer šteje vsakršna interakcija z napravo, torej vsak klik, swipe, tap in tipkanje črk, zato se te velikanske številke nikakor ne ustrašite preveč.
-
Devetnajstletnega Petra so prijatelji včasih klicali Pero, zdaj pa ga poznajo pod imenom Worgen, ubijalec zmajev, sin Guthrandirja tretjega in prestolonaslednik vilinskega kraljestva Kalimdora. Njegovo človeško telo je zanj zgolj odvečno plovilo, ki v sebi nosi njegov novi jaz – nočnega vilinca iz Darnassusa, prestolnice Azerotha, fantazijskega sveta iz priljubljene računalniške igre World of Warcraft. Zanj je svet, v katerem je vrhovni svečenik nočnih vilincev, izurjeni bojevnik in postavno mitično bitje z nepredstavljivimi magičnimi močmi, pravzaprav resničnejši od tako imenovane realnosti sfaliranega dijaka in sramežljivega računalniškega geeka. Če bi bilo le mogoče, bi svoje telo kar izklopil in do konca svojih dni živel v spikslanem svetu, kjer bi do onemoglosti preganjal digitalne škrate, trole in zmaje. Vilinski avatar je povprečno šestnajst ur na dan: v Petra se prelevi le takrat, ko nadira svoje starše, ki mu občasno težijo s prijaznim povabilom na kosilo v spodnje nadstropje hiše, v kateri prebiva njegova zombificirana lupina.
-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Družba
»Človek harmonije in pomočnik v vseh zadevah«
Ko človek na nedeljsko jutro vstane že ob sedmih, se zdi samemu sebi pravi heroj, potem pa pride v obavtocestni hotel Mons in ugotovi, da se kljub nehumano zgodnji uri pravzaprav udeležuje enega najbolj obiskanih dogodkov v Ljubljani. Prestolnica je gostila magičnega zdravilca Josipa Grbavca, znanega pod psevdonimom Braco, ki slovenske sledilce s svojo prisotnostjo počasti enkrat na mesec. Braco ima pri nas (in tudi drugod po svetu) izjemno zvesto bazo navdušencev, o tem priča že dejstvo, da se kljub popolni odsotnosti oglaševanja in promocije skupinskih dogodkov zdravljenja v Ljubljani redno udeležuje več tisoč ljudi. Braco jih zdravi zgolj s pogledom. Za pičlih pet evrov nas samooklicani »človek harmonije in pomočnik v vseh zadevah« ozdravi sleherne tegobe – duhovne in duševne, čustvene in družinske. To naj bi mu uspevalo zgolj s strmenjem – brez kakršnegakoli govorjenja, pridiganja, duhovnega vodenja, dotikov, mahanja z rokami in mrmranja urokov v starodavnih jezikih.
-
3. 11. 2017 | Mladina 44 | Družba
Če bi mlade danes vprašali, kaj so po poklicu, bi najbrž vsaj polovica odgovorila z nazivi, za katere slišimo prvič. No, pri dizajnerjih, didžejih in programerjih bi še nekako razumeli, kaj počnejo, a tu so še razni izvršni podpredsedniki, digitalni marketinški strategi, vodje divizij talentov in upravljavci dronov. Britanska agencija First Choice pa je ugotovila, da so ambicije generacije, ki prihaja za današnjimi 20-letniki, še precej presenetljivejše. Na vzorcu tisoč otrok, starih od šest do 17 let, je opravila anketo o poklicih, ki bi jih ti radi opravljali, ko odrastejo, in več kot tri četrtine jih je odgovorilo, da si ne želijo postati pripadniki tradicionalnih poklicev, kot sta zdravnik in odvetnik, temveč bi od vseh mogočih poklicev najraje postali vlogerji. Ja, vlogerji. To pomeni, da bi se radi preživljali z vsakodnevnim objavljanjem vlogov oziroma video blogov – kratkih filmčkov, v katerih v intimi svojega doma kramljajo s spletno kamero.
-
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Družba
Dr. Kozma Ahačič, jezikoslovec in literarni zgodovinar
Predstavljajte si, da odraščate v času, ko učenje slovnice pri pouku slovenščine ne pomeni agonije. Da odraščate v času, ko imate namesto suhoparnega učbenika, ob katerem se vam z vso silo zapirajo težke veke, pred sabo prijazno knjigo, ki tudi različna priredja, podredja in stavčne člene predstavi kot poglavje slovnice, ki smo mu zlahka kos. Tudi če se vse skupaj morda sliši kot utopija, je resničnost na strani učencev. Vse zasluge za to gredo Kozmi Ahačiču – leksikografu, profesorju, literarnemu zgodovinarju, poznavalcu zgodovine slovenskega jezika, raziskovalcu in namestniku predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki je učno gradivo osnovnošolcev in dijakov obogatil s knjigama Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat.
-
11. 7. 2017 | Kultura
V posebni Mladinini izdaji Intervju 2017 nam člani rap skupine Matter razkrijejo bistvo svojega nekonvencionalnega ustvarjanja. Pojasnijo nam, zakaj je dešifriranje pomenov njihovih besedil nesmiselno početje in zakaj se moramo ob poslušanju njihove glasbe prepustiti predvsem goli čutni izkušnji. Ko govorijo o svojem delu, vzpostavljajo zanimiv kontrast med (kvazi)filozofskimi mislimi in zabavnimi zgodbami, med banalnim humorjem in resnostjo, med pomenskostjo in absurdom - podobno nasprotje je mogoče zaznati tudi v njihovi glasbi.
-
30. 6. 2017 | Kultura
Matter je slovenska rap skupina, v kateri so Dacho, Tunja in Levanael. V zadnjih dveh letih je predvsem na ljubljanski alternativni sceni postala izjemno opazna – po eni strani je tako zelo oboževana, po drugi pa tako zelo osovražena, da postaja že pravi družbeni fenomen. Skupina je osrednja tema številnih razprav, spletnih »memejev« in celo grafitov. Prodala je vse izvode svoje prve plošče, podobno kot proda vse vstopnice za čisto vsakega od svojih koncertov. Z akcijami, kot je javno podpisovanje plakatov za oboževalce, počasi upravičuje samooklicani naziv »boybanda«. Do njene glasbe ljudje težko vzpostavijo nevtralen odnos. Tisto, kar je nekaterim pri njeni glasbi noro všeč, je drugim popolnoma grozljivo. Vendar so ti zadnji odzivi seveda samo koristni za »hype«.
-
12. 9. 2025 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Skepta & Fred Again..: Skepta .. Fred
Tovarna hitov na dveh nogah Fred Again.. se je tako rekoč čez noč prelevil v pravo institucijo, temu primerno pa se je začel pajdašiti s samimi velikani: moči je zdaj združil s prvim možem britanske grime scene, Skepto. Fred je z odlomkom čvrstega bangerja Victory Lap dražil v živem prenosu studijske seanse s streamerjem PlaqueBoyMaxom, feni so ponoreli in soglasno vzkliknili: »Hočemo še!« Njihova želja je bila uslišana. Tandem je posnel še štiri komade, a ti se brez izjeme skrivajo v senci omenjenega hita: ko se Fredovi beati prilagajajo ustaljenim smernicam grimovske estetike, zvenijo dokaj anonimno – kot bi jih sproduciral katerikoli od običajnih Skeptovih sodelavcev –, ko pa ostaja zvest svojemu značilno evforičnemu zvoku, pripravi teren, na katerem nima Skepta kaj iskati.
-
12. 9. 2025 | Mladina 37 | Kultura | Plošča Za naročnike
Devonte Hynes je pestro ustvarjalno pot pr ed dobrimi dvajsetimi leti začel z dance-punk muho enodnevnico Test Icicles, jo kot kantavtor nadaljeval pod psevdonimom Lightspeed Champion, zares pa se je razbohotil s projektom Blood Orange, ki je zdaj, po sedemletnem zatišju, obrodil peto dolgometražno ploščo.
-
5. 9. 2025 | Mladina 36 | Kultura | Plošča
Številni navdušenci nad lo-fi R & B-neopsihedelijo smo že leta prepričani, da je edinstveni zvok, kakršnega ustvarjata Dijon in njegov tesni sodelavec Mk.gee, prihodnost spalničnega popa, zanimivo pa je, da je industrija v njem prepoznala tudi mainstreamovski potencial: pred nedavnim je tandem podpisal produkcijo na novi plošči Justina Bieberja, a tega zmazka ne bi zmogel rešiti niti Midasov dotik. K sreči pa Dijon časa ne namenja le obrtniškemu delu: preizkus druge plošče je prestal z odliko, kar je po mojstrovini, kakršna je bila plošča Absolutely, res velika zmaga. Čeprav Baby zveni kot organsko nadaljevanje prvenca, je v vseh pogledih tudi njegova nadgradnja: je popolno zlitje surove kantavtorske iskrenosti in domiselnih žanrskih dekonstrukcij, s katero je avtor presegel vsa pričakovanja.
-
5. 9. 2025 | Mladina 36 | Kultura | Plošča
Staroste alt-metala se vračajo z novo zbirko čvrstih rifov, epskih zvočnih zidov in pompoznih napevov China Morena, čigar mogočne glasilke po vsem tem času niso niti kanček popustile, čeprav tokrat malo prepogosto zakrindža s spoken-word modrovanjem. Trditev, da se bendov modus operandi v petih letih ni kaj dosti spremenil, bi bila preskromna – bend je tistemu, kar je značilno zanj, pravzaprav zvest že več kot četrt stoletja –, a čeprav se oklepa preverjene formule, to ne pomeni, da zgolj reciklira stare dosežke. Kot je bilo mogoče pričakovati, plošča ne dosega veličine vrhuncev Deftonesovega opusa (White Pony in Around the Fur), presenetljivo pa se ji na vsaj treh mestih nevarno približa, kar je v tako poznem obdobju v karieri občudovanja vreden dosežek.
-
22. 8. 2025 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Pred kakšnim desetletjem je Chance The Rapper z mikstejpi Acid Rap in Coloring Book pokazal zares velik potencial, a ga je nato suvereno poteptal s studijskim prvencem The Big Day, osladno odo novopečenemu zakonu. To ni bil le spodrsljaj, temveč karierni samomor: feni so mu kolektivno obrnili hrbet, Chance je poniknil. Ustvarjanja nove plošče, ki je verjetno zadnja priložnost za povrnitev naklonjenosti, se je lotil počasi in metodično, in čeprav zadeva ne doseže veličine prvih izdaj, gre za presenetljivo dostojno vrnitev na sceno. A ta sila prenapihnjena plošča v osrednjem delu, usedlini odvečnega polnila, močno zvodeni, prav tako gostujoči vokalisti, ki se pojavijo v skoraj vsakem komadu, protagonista večidel odločno zasenčijo.
-
22. 8. 2025 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
Fountain Baby (2023), druga plošča ameriške pevke ganskih korenin Amaarae, je sodobna R & B-mojstrovina, a kljub peščici viralnih hitov je bila verjetno malo preveč nenavadna, radikalno eklektična in na trenutke tudi preveč eksperimentalna, da bi si avtorica z njo izborila mesto v prvi vrsti protagonistk alternativne R & B-scene, čeprav si ga nedvomno zasluži. Zato jo lahko razumemo, da se je na novem, tretjem studijskem albumu stvari lotila nekoliko bolj preračunljivo.
-
14. 8. 2025 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Ethel Cain: Willoughby Tucker, I’ll Always Love You
Čeprav je kantavtorica Ethel Cain na začetku leta presenetila z »malo ploščo« epskih razsežnosti Perverts, devetdesetminutno zbirko srhljivih ambientalnih zvočnih krajin, je nova plošča pravzaprav neposredno nadaljevanje prvenca Preacher’s Daughter (2022), ki jo je izstrelil na vrh temne plati ameriške indie sleaze smetane, tematsko pa gre za njegovo predzgodbo. Na ravni estetike se vrača k otožnim, malce jokavim indie pop baladam, ki navdih večidel črpajo iz tradicije americane, le da je novi album še bolj začinjen s počasi kotalečimi se slowcore uspavankami. Avtorica se pri tem ponovno sprehaja po nevarno tanki meji med eterično melanholijo in melodramatičnimi jeremijadami in jo, žal, kar nekajkrat odločno prestopi.
-
14. 8. 2025 | Mladina 33 | Kultura | Plošča
Splošno mnenje je, da je JID že lep čas na dobri poti, da postane eden najboljših, celo eden najboljših vseh časov. Njegovi prejšnji plošči sta bili skorajda brezhibni, kritiki niso varčevali s poveličujočimi primerjavami z velikani, kot sta Kendrick Lamar in Outkast, njegovo nadarjenost pa so ob poslušanju tiktokovskega megahita Surround Sound prepoznale tudi širše možice. Pričakovanja v zvezi z novim albumom so bila zato morda enostavno prevelika: če bi mu prisluhnili brez tega konteksta, bi bili verjetno osupli, tako pa nas pusti malce hladne. Avtor tokrat razgali predvsem svojo nežnejšo plat, pri čemer zna tudi balade dostaviti z brzostrelkastimi flowi, a tokrat je preveč zapostavil tisto, kar mu gre najbolje – skladanje surovih bangerjev, saj so ti tu v manjšini.
-
1. 8. 2025 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
Tyler, The Creator: DON’T TAP THE GLASS
Manj kot leto po izidu izjemne plošče CHROMAKOPIA in le dober teden po tem, ko je Tyler z gostujočim verzom navdušil na novi plošči legendarne bratske naveze Clipse, nas je kot strela z jasnega doletel DON’T TAP THE GLASS, album presenečenja, ki je lepo popestril enega od letošnjih najsušnejših tednov z najpičlejšo diskografsko bero.
-
25. 7. 2025 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
JACKBOYS & Travis Scott: JACKBOYS 2
Šest let po izdaji prvenca kolektiva JACKBOYS, moštva varovancev Travisa Scotta, je kot strela z jasnega priletelo njegovo nadaljevanje, ki je v vseh pogledih nadgradnja predhodnika – predvsem v smislu jasnejše kuratorske vizije. Čeprav se Scott in druščina pajdašev, med katerimi nedvomno najbolj izstopa Don Toliver, kot pijanec plota oklepata preverjene formule, je ta recept, četudi je že nekoliko prežvečen, enostavno učinkovit. Plošča sicer tu in tam zveni kot odlagališče ostankov s studijskih seans, a to priča predvsem o Scottovih visokih merilih za izbiro komadov, ki pristanejo na dejanskih albumih, izdanih pod njegovim založniškim pokroviteljstvom. Vprašanje, zakaj izdajo spremlja zares trmast odpor fenov in kritikov, ostaja brez odgovora.
-
25. 7. 2025 | Mladina 30 | Kultura | Plošča
Prvi dve plošči Nathana Williamsa sta izjemni, čeprav zvenita, kot bi bili posneti s krompirjem. Ta radikalno lo-fi zvok je na prelomni plošči King of the Beach (2010) nekoliko ukrotil in se tako prebil v vrh ameriške indie smetane, a le začasno. Zdaj, po dobrem desetletju spodletelega poustvarjanja zvoka, s katerim je doživel svojih pet minut slave, pa je očitno napočil trenutek za spremembo: s produkcijsko pomočjo Travisa Barkerja (Blink-182) je zvok še dodatno sčistil, kar je bila velika napaka. Album je namreč absolutna vrnitev k formi, po kakovosti songwritinga se lahko primerja z vrhunci Wavvesovega opusa, a zloščena produkcija mu ne laska, saj s soncem prežgani noise pop, s katerim si je ustvaril ime, preobrazi v dokaj običajen pop punk.
-
18. 7. 2025 | Mladina 29 | Kultura | Plošča
Doslej so čisto vse solistične izdaje članov razpadle zasedbe Brockhampton suvereno dokazovale, da je, kar se tiče njih, moč v slogi – da se kot samostojni izvajalci enostavno ne znajdejo najbolje. Tudi nova plošča frontmana Kevina Abstracta potrjuje isto, pa čeprav je to nedvomno najbolj posrečen izdelek, kar jih je kdorkoli iz bande izdal po njeni razpustitvi. Gre za plod kolektivnega dela malega morja Abstractovih pajdašev: angažiral je zares široko paleto somišljenikov, ki so sicer domači v medsebojno precej nekompatibilnih žanrih, zato tudi album zveni kot shizofreno raztreščena zbirka prebliskov. A po svoje je njegov čar tudi v tem, saj poslušalec nikoli ne ve, kaj ga čaka na naslednjem koraku, prav tako pa na plošči ni komada, ki bi ga želel preskočiti.
-
11. 7. 2025 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Ko je Aminé na začetku pandemije izdal odlično ploščo LIMBO, se je zdelo, da se je šele dobro ogrel, in pričakovanja glede njegovih prihodnjih studijskih izdelkov so bila zares velika. Za zdaj mu jih ni uspelo doseči: LIMBO ostaja vrhunec njegovega opusa, avtor pa se je sčasoma udomačil na presečišču housa in hiphopa, ki njegovim flowom preprosto ne laska toliko kot udarni (t)rap beati. Načelno bi bilo mogoče pričakovati, da ga bo mlačen sprejem albuma, ki ga je posnel s Kaytranado, za vselej izučil, a novi album deluje skorajda kot njegovo neposredno nadaljevanje, le da zveni ležerneje in še bolj razvodenelo. Tkivo, ki povezuje hiphouse poskočnice, so tokrat jokajoče autotune uspavanke, zaradi katerih je plošča prenatrpana z vzponi in padci, kar poruši njeno dramaturgijo.
-
11. 7. 2025 | Mladina 28 | Kultura | Plošča
Ko sta Charli XCX in Lorde lani zakopali bojno sekiro in združili moči za remiks komada Girl, So Confusing, enega od največjih hitov brat poletja, je bilo nemudoma jasno, kako goreče feni glasbenice Lorde hrepenijo po njenem novem albumu. Oziroma še bolj po tem, da se novozelandska superzvezdnica na njem vrne k zvoku svoje prelomne plošče Melodrama, od katerega se je pred štirimi leti s folkovsko (in zelo medlo sprejeto) ploščo Solar Power odločno oddaljila. Njihove želje so bile uslišane – no, vsaj deloma.
-
4. 7. 2025 | Mladina 27 | Kultura | Plošča
Tandem Matmos se vrača z novo ploščo musique concrete, na kateri ustvarjalno svobodo ponovno najde v konceptualnem omejevanju. V opusu drznega dvojca so denimo plošče, ki so nastale s sempli zvokov plastike, centrifuge pralnega stroja in kirurških posegov, tokrat pa sta skladbe sestavila izključno iz zvokov, ki jih proizvajajo različni kovinski predmeti, od bakrenih cevi do pribora. Glede na tokratno izbiro vira zvokov je dobršen del plošče presenetljivo spokojen in melodičen – na njej najdemo celo priredbo Badalamentijeve teme za Twin Peaks. Kovina tu ne ropota, temveč zveni mehko, tu in tam skoraj meditativno. To pa se zalomi, ko pridemo do ekscesnega epiloga, dvajsetminutnega kolaža rahlo nadležnih posnetkov, ki zveni kot spremljava neke težaške instalacije.
-
4. 7. 2025 | Mladina 27 | Kultura | Plošča
Čeprav se je prah, ki ga je Yaya Bey dvignila z lansko ploščo Ten Fold, šele polegel, nam avtorica že streže z novim albumom. Ta je slogovno precej bolj razgiban in poskočnejši kot prejšnji – v uverturi se suvereno dokaže kot raperka, v osrednjem delu plošče preseneti s synthovsko nostalgijo po osemdesetih letih in prismuknjeno reggae poskočnico, v sklepnem pa s čvrstim hip-housom in acid jazzom –, a Yaya se vseeno najbolje znajde na domačem terenu, torej na radikalno ležernem presečišču neosoula in alternativnega R & B-ja, pri katerem (kot vselej) ne stavi na nalezljivo spevne refrene, temveč predvsem na vajb. K temu pa krepko pripomore tudi skrbno izbrano moštvo (ko)producentov, med katerimi se najbolj odlikujejo člani skupine BADBADNOTGOOD in izjemni DJ Harrison.
-
20. 6. 2025 | Mladina 25 | Kultura | Plošča
Zlatih let britpopa se spominjamo predvsem po »ligi prvakov« Blur in Oasis, a Pulp, bend karizmatičnega Jarvisa Cockerja, za njima ni daleč zaostajal. Brezčasni hiti, kot je Common People, še vztrajno odmevajo po radijskih valovih, dobršen del Pulpovega kataloga pa je, čeprav vsebuje kup podcenjenih draguljev, potonil v pozabo. Že zato, da se jih spomnimo, je več kot dobrodošlo, da nas je bend po 24-letnem diskografskem zatišju presenetil z novo ploščo. To pa je sicer, žal, njena najbolj pozitivna lastnost, saj se album – razen nekaj svetlih točk, večidel napovednih singlov – skriva v senci bendovih vrhuncev iz devetdesetih let. Kot namiguje že naslov, je bend startal s točke, kjer je leta 2001 končal, a More ne zveni kot začetek novega poglavja, temveč kot dokaj odvečen epilog.
