-
Pot do zmage
Ko sem pristal v Los Angelesu, sta Barack Obama in Mitt Romney ravno dobila tekmico – Sandy. Vzhodni del Amerike je opustošil orkan z močjo megaviharja. Mesta so ostala brez elektrike, vstale so vode, temperature so drastično padle, ceste, mostovi in predori so bili neprevozni, odpovedali so 16.000 letov, vlaki so obtičali, borzo in šole so zaprli, ljudi so evakuirali. Zaklonišča so bila polna. Amerika je padla v mrak. Apokaliptični mrak. Manjkal je le še kak fundamentalistični pastor, ki bi oznanil, da je Bog s tem kaznoval tiste države, ki bodo volile Obamo (Satana! Antikrista!), kajti večina držav, nad katerimi se je znesla Sandy, sodi med »modre«, potemtakem med tiste države, ki običajno volijo demokratskega predsedniškega kandidata – in ki ga bodo tudi tokrat. Sandy je najbolj divje stresla prav New York, New Jersey in Connecticut, najbolj fanatične Obamove države. Ko je Obama leta 2008 prevzel Belo hišo, je podedoval opustošenje, ki ga je za sabo pustil Bush. Če bo ponovno izvoljen, bo podedoval opustošenje, ki ga je za sabo pustila Sandy.
-
Asterix in Obelix v Britaniji
Koga pokličeš, ko Britanijo okupirajo tuji zavojevalci? Jamesa Bonda? Ne moreš – ni se še rodil. Celo Jezus Kristus se še ni rodil, kajti Britanijo blitzkriegovsko okupirajo rimske legije Julija Cezarja, kar pomeni, da smo kakih 50 let pred našim štetjem – vsaj v tem stripovskem, karnevalskem in pompoznem, a lenobnem, presenetljivo aseptičnem pudingu, polnem anahronizmov, ki nadomeščajo humor, francoskih velezvezd (Catherine Deneuve, Fabrice Luchini, Valérie Lemercier, Guillaume Gallienne, Dany Boon, Jean Rochefort, Bouli Lanners, Gérard Jugnot itd.), ki nadomeščajo scenarij, magičnega napoja, ki nadomešča filmsko magičnost, artificielnosti, ki nadomešča presenetljivost, ter Asterixa (Edouard Baer) in Obelixa (Gérard Depardieu), ki nadomeščata Jamesa Bonda, po malem pa tudi Tarantinove Neslavne barabe.
-
Poročni video
Če pa potrebujete tehten razlog, da se ne poročite, potem si poglejte britanski Poročni video, romantično farso, pravzaprav neke vrste »amaterski« dokumentarec o zakulisju parazitske poročne industrije.
-
Skok čez plot
Če potrebujete tehten razlog za poroko, potem si poglejte francoski multirežiserski Skok čez plot, stupidno, politično nekorektno farso, ki ne pušča nobenega dvoma, da je zakonsko življenje najboljši afrodiziak, poziv k seksu – jasno, poziv k seksu z drugo žensko, laissez-faire poziv k varanju, prešuštvu, skoku čez plot.
-
-
Predvečer revolucije
»Čas je, da revni obogatijo in da bogati umrejo!« To repliko v izraelskem Specialcu slišite več kot enkrat. In to v resnici sploh ni replika, ampak govor, ki ga vneto, didaktično, napol robotsko utrjuje in stalno ponavlja skupina petih izraelskih levičarjev – odločnih, radikalnih in revolucionarnih, resda bolj podobnih odvodu Rdečih brigad ali organizacije Baader-Meinhof kot pa odvodu gibanja Okupirajmo. Vseeno jim je, kaj kdo misli – čas je, da revni obogatijo in da bogati umrejo. Dovolj imajo diktature kapitala, družbenih elit in oligarhij, dovolj imajo hudega prepada med revnimi in bogatimi, dovolj imajo družbene neenakosti in dovolj imajo pasivnosti ostalih ljudi, zato se oborožijo in sklenejo, da bodo ugrabili lokalnega magnata in ga demonstrativno – po možnosti pred TV kamerami – likvidirali.
-
Program
* vsi običajni avtorji (Paul Thomas Anderson, Todd Solondz, André Téchiné, Jacques Audiard, Michael Haneke, Marco Bellocchio, Cristian Mungiu, Benoît Jacquot, Ken Loach, Terence Davies, Werner Herzog, Margarethe von Trotta, Christian Petzold, Johnnie To, Hong Sang-soo, Hirokazu Kore-eda, Walter Salles, Carlos Reygadas itd.),
-
Obveznih 15
Daleč za griči
(Cristian Mungiu)
-
Skyfall
James Bond v vsaki bondiadi po malem umre. In če vsi tisti sociopatski megalomani, ki jih srečuje, ne bi čutili čudne potrebe po tem, da mu pred likvidacijo razkažejo svoje poslovne prostore, svojo čudežno infrastrukturo in druge znake svoje genialnosti, bi bil tudi zares že zdavnaj mrtev.
-
Vse tiste lepe stvari
Če ste videli norveški film Oslo, 31. avgusta, potem veste, da je ponovno vključevanje v družbo misija nemogoče, ali bolje rečeno, da je ponovno vključevanje v obstoječi družbeni red tako stresno, tako mučno in tako avtodestruktivno kot odpadanje od tega reda. Elite so se zaprle, kapitalizem pa se je tako skrčil, da razredni prehod ni več mogoč. In švedski film Vse tiste lepe stvari to lepo dopolni. Tu imate Katarino (Alicia Vikander), naivno punco, ki se je rodila na napačni strani razredne ločine – očeta nima, mati je zapita, sama je brezposelna, njena prihodnost pa diši po prikrajšanosti ter slepem in brezizhodnem prebijanju iz dneva v dan. Da bi se znebila svoje razredne usode, spremeni identiteto, tako da pristane kot receptorka v filharmoniji, kjer jo obsede ugledni dirigent (Samuel Fröler), poročen in precej starejši od nje, član karizmatične družbene elite, toda njen poskus, da bi se razredno premaknila (in s tem socialno zavarovala), je avtodestruktivna slepa ulica, ki se lahko konča le – če naj uporabim izraz iz zgodovine delavskega gibanja – ludistično.
-
Paranormalno 4
Andy Warhol je pred davnimi leti posnel film o tipu, ki spi – publika je šest ur gledala človeka, ki spi. Kar je bilo seveda monotono, dolgočasno, negledljivo. Malo ljudi je videlo to spanje. Andy ni vedel, da bi moral tip med spanjem tu in tam nepričakovano trzniti ali pa krikniti – da bi moral tu in tam vstati in na stežaj odpreti hladilnik – da bi se moral tu in tam odlepiti od postelje in levitirati – da bi moralo v sobi tu in tam zaškripati – pa bi imel hit. Paranormalno 4 – direktno nadaljevanje Paranormalnega 2 – je tak dolgčas, prekinjan s sopihanji, škripanji in levitiranji, ko se morilska Katie (Katie Featherston) in njen nečak, dediča demoničnega rodu, preselita v nevadsko sosesko, ki se ji hitro zmeša od »normalnosti«, tako da mutira v perverzno križišče sage, sit-coma, laptopskega žurnala, resničnostnega šova, predatorske subjektivnosti, paranoje in terorja, ki se pedofilsko stegujejo proti otroku.
-
Noč grozljivk
31. oktobra, na noč čarovnic, se bo v Kinodvoru odvrtel že peti – ja, jubilejni – maraton groze, gorja & gravža, ki se bo začel ob sedmih zvečer in končal ob sedmih zjutraj. In da ne bo kakega dvoma: to je vedno masovka. Maraton je vedno vnaprej razprodan. In fani, ki si ne zatiskajo oči pred resnico svojega najljubšega žanra in sodobnega sveta, vedno vztrajajo do konca, do jutra, ko se razidejo ob ponavljanju replike: To je le film … to je le film … to je le film.
-
Plačilo za strah
Barack Obama je drugo predvolilno TV-soočenje, ki se je v torek odvrtelo v New Yorku, gladko dobil. Mitt Romney, republikanski kandidat, je izgledal republikansko – le še gumb bi pritisnili, pa bi odletel nazaj v kameno dobo. Točk iz svojega »davčnega plana v petih točkah« se ni mogel spomniti, da za ženske dostop do kontracepcije ni le zdravstveno vprašanje, ampak tudi ekonomsko, mu še ni potegnilo, ženske še vedno razume kot nekaj, kar spneš (à la fascikel) in dostaviš na mizo, ko ne ve odgovora, se zlaže (recimo, da je Obama primanjkljaj podvojil), o prihodnosti govori kot šolar, ki nima nobenega občutka za zgodovino, in še vedno je prepričan, da je 99 %.
-
Prava nota
Debelušna – vedno živahna, poskočna, odrezava – Rebel Wilson, ki je doslej zbirala filme na B (Bachelorette, Bridesmaids), igra debeluško po imenu Fat Amy. Debela Amy. Vsaj tako pravi, da ji je ime. Če jo namreč vprašajo, kako ji je ime, odvrne: »Debela Amy?« Kaj, se čudijo – sama sebi praviš Debela Amy? »Ja, da me anoreksične prasice, kot si ti, ne bi tako klicale za mojim hrbtom!«
-
Oslo, 31. avgusta
Pozabite na vse tiste filme o zombijih, ki ste jih videli. Pozabite na vse tiste mrtve, ki se vračajo. Danes – v pogojih vse bolj čistega, neoliberalnega kapitalizma – vrnitev med žive ni več mogoča.
-
Časovna zanka
V Časovni zanki je vse polno časovnih zank, v katerih se preteklost in prihodnost borita za dušo časa. Prihodnost je potrata časa, preteklost se stalno spreminja, sedanjost pa je le krik, ki ga nihče več ne sliši.
-
Hitler
»Samo politična pristranskost lahko pojasni odločenost bavarske sodne oblasti, ki je vztrajala pri predčasni izpustitvi Hitlerja kljub argumentiranemu nasprotovanju münchenske policije in urada državnega tožilstva. 20. decembra ob 12.15 popoldne je bil izpuščen na svobodo. Izračuni na podlagi dokumentov iz državnega tožilstva so pokazali, da bi moral odslužiti še tri leta, 333 dni, enaindvajset ur in petdeset minut svoje kratke kazni. Hitler bi ubral drugo pot, če bi moral kazen odslužiti do konca,« pravi britanski zgodovinar Ian Kershaw, avtor Hitlerja, monumentalne, skoraj 1000-stranske biografije Adolfa Hitlerja, ki je nedavno – v prevodu Janka Lozarja in Marjane Karer – izšla tudi pri nas.
-
Otroci z gore Napf
Švicarska dokumentaristka Alice Schmid je eno leto preživela med otroci v švicarski alpski vasici, ki je povsem odrezana od sveta, kar veste po tem, da so zime dolge, da je sneg globok in da je pot do šole, ki zahteva pešačenje, dolga. Odraščanje v idili ekološkega raja ima svoje prednosti – stalno si na svežem zraku in sredi narave, starši ti ne težijo, ješ le biohrano, v stiku si z živalmi, občutiš specifiko letnih časov, ne visiš le na internetu, nisi v prenatrpanem razredu, veliko časa imaš za igranje harmonike, šofiranje traktorja, utrjevanje starih šeg in razpravljanje o tem, kako bi to samotno očetnjavo spremenil v Hollywood. Toda odraščanje v idili ekološkega raja ima tudi svoje hendikepe – otroci, ki jih gledamo, so namreč povsem nerazločljivi. Brez posebnosti, brez problemov, brez osebnosti. Ali bolje rečeno: osebnosti imajo le toliko kot Heidi.
-
Nočne ladje
Fant sreča dekle (ali pa dekle sreča fanta). Fant in dekle se razideta. Fant se vrne k dekletu (ali pa se dekle vrne k fantu). Tako gre dobro znana, utečena, preverjena formula romantičnih komedij.
-
Med volkovi
Med volkovi je španski mladinski film, namenjen otrokom, ki še verjamejo v obstoj narave, predvsem pa v možnost sožitja med človekom in naravo. Obubožani kmet »proda« svojega 7-letnega sina (Manuel Camacho) vsemogočnemu veleposestniku, ki ga potem pošlje v odročne hribe za ovčjega pastirja, toda ko po nenadni smrti svojega mentorja, ostarelega pastirja, ostane sam sredi te nevarne divjine, se prelevi v divjega fanta, samozadostno ekonomijo, Tarzana iberske sierre, bolj volčjega – in bolj spretnega – od volkov (sam ujame to, česar volkovi ne morejo!), ki postanejo njegovi občudovalci, po malem pa tudi njegovi zvesti psi. Sožitje med človekom in naravo je mogoče, toda le pod pogojem, da človek postane bolj divji od narave in vsaj tako krvoločen kot volkovi. Narava ni za vegetarijance, pacifiste in ljudi, ki ob pogledu na kri omedlijo.
-
Hotel Transilvanija
Hotel Transilvanija, 3D animacija, ima hud problem: ko se začne, se obenem že tudi konča. Problem je še toliko hujši (in antiklimaks še toliko nelagodnejši), ker se film začne bogato in intrigantno.
-
Nora dekliščina
Tri prijateljice – seksi, direktne, ošabne, žurerske, estrogenske, plehke, igrajo jih Kirsten Dunst, Lizzy Caplan in Isla Fisher, ki dišijo tako po Seksu v mestu kot po Petdesetih odtenkih sive – gredo na poroko nekdanje sošolke, ki so jo v gimnaziji vztrajno zasmehovale, poniževale, šikanirale in klicale »Pig Face«.
-
Ugrabljena 2
Mislite, da ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko? Bruce Willis je že davno ugotovil, da je to mogoče. V filmu Umri pokončno 2 je famozno dahnil: »Kako to, da se lahko istemu človeku ista stvar zgodi dvakrat?« V filmu Umri pokončno 2 se mu je pač zgodilo to, kar se mu je zgodilo v filmu Umri pokončno – sam se je znašel iz oči v oči s terorističnimi ugrabitelji. Le lokacijo je zamenjal.
-
Deklica in drevo
Vlado Škafar je pred leti – v dokuju Peterka: leto odločitve – Primoža Peterko, še malo prej prvega smučarskega skakalca sveta, ujel na travniku, in to ravno v času, ko je Peterka načrtoval svojo vrnitev. Ne na skakalnice, ampak med zmagovalce. Peterka je imel za sabo mučno obdobje stagnacije, toda nekomu je moral povedati, kaj ga tišči, preden je lahko spet poletel. In natanko to je storil: kmalu zatem je namreč spet zmagal. Comeback – četudi kratkotrajen, tako rekoč hipen – je uspel.
-
Hiša na koncu ulice
Scenarij za tole revizijo Psiha, kanaliziranega skozi Siroto, je bil napisan že pred desetimi leti, pa so ga stornirali. Ne vemo, kolikokrat so ga stornirali, toda verjetno stokrat, ker čas nikoli ni bil pravi.
-
Ženska iz petega okrožja
Se še spomnite Kubrickovega Izžarevanja, v katerem se falirani, blokirani ameriški pisatelj Jack Torrance z ženo in sinom preseli v izvensezonski hotel, ki postane prizorišče družinskega nasilja, vstajenja mrtvih in bizarnih prigod?
-
Veleposlanik
Predstavljajte si državo, ki ima bogate zaloge naravnih virov in dragocenih rud – od diamantov in zlata do kobalta. Taka država po vseh kriterijih velja za bogato. In ker je bogata, si lahko privošči zaščito pred zunanjimi špekulanti, paraziti, oportunisti in predatorji, ki prežijo na njeno naravno bogastvo, na njene zlate rudnike. Dovolj je bogata, da lahko zaščiti svoje interese. Kako si lahko tako državo vendarle podrediš? Kako se lahko dokoplješ do njenih zlatih rudnikov, do njenih diamantov, do njega kobalta?
-
Šanghaj
Hipija Wyatt in Billy v Golih v sedlu srečata odvetnika (Jack Nicholson), ki jima pojasni, zakaj se ju mali ljudje tako bojijo: »Ne bojijo se vaju. Bojijo se tega, kar predstavljata – in za njih predstavljata svobodo. Oh, sami pravijo, da so svobodni, toda govorjenje o svobodi je eno, biti svoboden pa čisto nekaj drugega. Če te na trgu kupujejo in prodajajo, potem si težko svoboden.
-
Petdeset odtenkov sive
Če se hočete približati resnici o sodobni seksualni politiki, potem je dovolj, da se ozrete v Rusijo, kjer je Vladimir Putin - pravi, omnipotentni, avtokratski, patriarhalni, dominantni moški, mačo, alfa samec, ruski Dom - z obsodbo članic punk benda Pussy Riot zelo jasno pokazal, kam sodijo „deviantne“, „nepokorljive“, „blasfemične“ ženske: v zapor. Ali pa se ozrite v Španijo, kjer so imeli nedavno „veliko“ seksualno afero, ki je obšla svet: na splet so prišli posnetki neke občinske svetnice, ki - vpričo svojega moža, okej, na njem, pravzaprav zanj - masturbira. In to je bilo tudi vse: nekaj minut masturbiranja.
-
Učitelj
Quebec je država v državi, v kateri vsake toliko časa priredijo referendum: naj se Quebec osamosvoji in odcepi od Kanade ali ne? Kot se je recimo Slovenija. Quebeškim separatistom to do sedaj še ni uspelo - Quebec se ni osamosvojil. Ostal je v Kanadi. Toda v Quebecu še vedno govorijo francosko.
-
360
Brazilski auteur Fernando Meirelles, režiser mnogih prestižnih filmov (Božje mesto, Zvesti vrtnar, Slepota), tokrat stopi na teren, po katerem so stopali Pasja ljubezen, Magnolija, Usodna nesreča in predvsem Babilon, ki nas je skušal prepričati, da je svet po novem globalen in globaliziran, da smo vsi povezani, da je metuljev efekt postal meso in da se to, kar zagrešiš na enem koncu sveta, pozna na drugem koncu sveta.
