Vlado Miheljak
-
18. 10. 2024 | Mladina 42 | Dva leva Za naročnike
Komentar / AzS - Alternativa za Slovenijo
Lahko bi vzkliknili: Borut Pahor je politično mrtev, naj živi Anže Logar! Ljudje se zamenjajo, ideje in metode nagovarjanja javnosti pa ostanejo. Ko je Pahor obsesivno kopiral Tonyja Blaira, ki je via Anthony Giddens (The Third Way) razvil tako izpraznjeno politično formo, da jo je lahko vsaj začasno kupil vsak lahkoverni volivec, je idejo še dodatno vulgariziral in napravil iz tretje poti svoj narcisoidni happening. Ves čas je javnost in sebe prepričeval, da je perspektiva Slovenije v bratstvu, mostovih med političnimi poli. Z eno besedo: v slogaštvu. Kaj magična beseda pomeni, smo v premierskem in predsedniškem mandatu Pahorja skusili do obisti. Pač, relativizacijo vsega: temeljnih načel demokracije, socialne in pravne države. Namreč, ko je politika složna, praviloma kratko potegnejo volivci in volivke. Najboljši primer slogaštva v politiki je slej ko prej TEŠ 6. Sloga med SD in SDS je naredila luknjo, ki je tudi naši vnuki ne bodo zakrpali. A jo bomo vseeno pozabili, ker je na vidiku še bolj konsekventna afera. JEK 2. To pa ni/ne bo več le slogaštvo dveh velikih strank, ampak komplot političnega razreda celotne parlamentarne ponudbe, z izjemo Levice. Če je bilo torej slogaštvo ob TEŠ 6 škodljivo, bo v primeru zagona projekta JEK 2 katastrofalno. Skratka, racionalna logika parlamentarne demokracije so antagonizmi, napetosti, ki nadzirajo in dinamizirajo politično življenje. Slogaštvo ga pasivizira.
-
11. 10. 2024 | Mladina 41 | Dva leva Za naročnike
Komentar / Za denar gre, butec!
V politiki niso vsi enakih nazorov. A politične barve pogosto zvodenijo, ko se interesi prekrijejo. In neredko iztečejo v mošnjičke. Tako danes vemo, da sta (vsaj) stranki SDS in SD z roko v roki gradili gromozansko finančno luknjo, ki sliši na ime TEŠ 6. A na vidiku so nove sprege, na čelo katerih se tokrat postavlja Svoboda. Da je res hudo, je na seji odbora za infrastrukturo demonstriral Miroslav Gregorič (poslanec Svobode!), ki je med drugim znan po pokončni in avtonomni drži, ko je bil (2002/03) vodja misije OZN v Iraku, ki je iskala orožje za množično uničenje, in se ni uklonil zavezniškemu pritisku, medtem ko so drugi potisnili glave globoko v iraški pesek. Na seji je opozoril na jedrski lobi in neposredno s prstom pokazal na strankarsko kolegico.
-
4. 10. 2024 | Mladina 40 | Dva leva
Komentar / Državniška drža in ljubiteljska odločnost
Premalo odločni politiki so velik problem. Večji problem so samo preveč odločni politiki. Še zlasti, če se ravnajo po trenutnem navdihu. Torej ne po zgodovinskih izkušnjah, ne po domišljenih konceptih in načelih, ampak hipno, po pragmatičnem občutku ... intuitivno. Kajti zato imajo vedno prav. Tudi ko in če so v zmoti. Takšna je pač narava ljubiteljske politike. In ta ni vezana samo na tako imenovane nove obraze, ampak na vse, ki dajejo prednost aktualnim in vsakokratnim interesom pred načeli.
-
27. 9. 2024 | Mladina 39 | Dva leva
Saj smo vedeli, da bo tako. Da bo Slovenija skrajno ponižno in ponižano izvajala svoj mandat predsedujoče v Varnostnem svetu OZN. A vseeno je to težko spremljati. Hja, če bosta kakšen študent ali študentka čez 10, 15 let delala študijsko nalogo iz slovenskega predsedovanja Varnostnemu svetu OZN, jima iz govora Samuela Žbogarja v VS OZN ne bo jasno, kaj je bil vzrok eksplozij v osebnih komunikacijskih napravah v tretjih državah, ki so bile ciljane neselektivno tudi na civiliste in celo otroke. Žbogar sicer obsodi samo dejanje, a ga omenja abstraktno, kot da se naprave same aktivirajo, ne pa da jih sproži neka zlovešča roka zločinskega režima znanega imena in naslova. In iz govorov zunanje ministrice Fajon lahko sledijo napačni sklepi, da so judovski naseljenci s svojimi zavržnimi zločini na palestinskih območjih Zahodnega brega vzrok, ne pa posledica genocidne in osvajalske politike izraelskega režima. In tudi Robert Golob se je v New Yorku na dogodku organizacije Save the Children kot govorec kritično vprašal: »Kdaj je postalo normalno, da so otroci vojaške tarče? Kdaj je postalo normalno, da so šole in humanitarni delavci postali vojaške tarče?« A to je, vsaj po agencijskih poročilih, povedal abstraktno, kot da otroci, civilisti in humanitarni delavci skupaj s šolami in bolnicami samodejno letijo v nebo. Storilca ni identificiral. Beseda Izrael naštetim ne gre in ne gre iz ust.
-
20. 9. 2024 | Mladina 38 | Dva leva
Komentar / Opozicija laja, Bruselj odloča*
Na splošno velja, da je razlika med demokracijo in diktaturo v tem, da naj bi bilo v prvi vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano, v drugi pa prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno. No, v praksi je v tako imenovanih demokracijah načelno dovoljeno vse, a le, če ne nasprotuje interesom dominantne politike. To se je v zadnjem obdobju lepo videlo pri vojni v Gazi in v Ukrajini. Demokratična Evropa, ki se še zlasti rada ponaša z individualnimi svoboščinami, je v času vojne v Gazi v številnih deželah prepovedala nošenje palestinskih rut, pokrivanje s hidžabom, mahanje s palestinsko zastavo, podporna zborovanja in podobne demonstrativne geste … Za kar so celo izločali športnike z olimpijskih iger. Hkrati so očistili univerzitetne, znanstvene, kulturne ustanove in športna prizorišča vsega, kar je dišalo po Rusiji. Pač, na nemško-francoskem vlaku mora biti vse podrejeno dominantnemu interesu. Nemoralno? Morda, a že Hitler je lepo povedal, kako je z moralo v politiki. Namreč, po navedbi Slovenske kronike XX. stoletja se je Branimir Kozinc, predsednik podmladka Narodno socialistične stranke (NSS), leta 1921 mudil v Münchnu, kjer naj bi si ogledal Pinakoteko. Ker je po naključju opazil napoved zborovanja takrat še precej obrobnih nacistov, se ga je udeležil in se mu je, verjetno kot edinemu Slovencu, uspelo rokovati in izmenjati par besed s Hitlerjem.
-
13. 9. 2024 | Mladina 37 | Dva leva
Komentar / Katarzično ponovno snidenje
Zadnje kolobocije z iskanjem komisarja oziroma komisarke evropske komisije, ki bi naj bilo rutina, so naplavile veliko nedoslednosti in sprenevedanja. Najprej seveda ves cirkus in precej nedostojnosti ob (ne)izboru domače primerne kandidatke/kandidata, potem pa še nadvse pokroviteljski odnos predsednice evropske komisije do perifernih članic.
-
6. 9. 2024 | Mladina 36 | Dva leva
Komentar / Nespodobno povabilo
Najlažje je vselej Borutu Pahorju, ker ni niti moralen niti nemoralen, ampak preprosto amoralen. Prišel je na Bled in brez dilem in obotavljanja objel čez ramo Cipi Livni, ki so se je drugi izogibali kot garjave ovce, in fotografijo na omrežju X komentiral kot srečanje z »dolgoletno prijateljico«. Verjetno prijateljico še iz časov, ko je bila Cipi kot zunanja ministrica, podpredsednica vlade in članica vojnega kabineta ena najodgovornejših protagonistov operacije Uliti svinec, v kateri so leta 2008/2009 v 22 dneh pobili 1116 Palestincev v Gazi. On pa je takrat bil premier skrajno lojalne partnerice zavezništva.
-
30. 8. 2024 | Mladina 35 | Dva leva
Komentar / Vzporedne realnosti slovenske diplomacije
Ko je ribniški župan pred dnevi izjavil, da se ekscesi in konflikti med Romi in preostalim lokalnim prebivalstvom pred desetletji ne bi mogli dogajati, smo si rekli, da najbrž res ne. Je pa tudi kar sam razkril, v čem je danes problem: »... enostavno te človekove pravice in vse te organizacije ... « so krive. Torej ima »pregreta« občina Ribnica župana, ki vidi temeljni postulat demokratične družbe in države – torej človekove pravice – kot breme, kot nadlogo. Morda se je tista izjava o bremenu človekovih pravic komu zdela zgolj kot zdrs, kot ne preveč dovolj premišljena floskula. No, ponavljajoči se in še bolj zaostreni nastopi kažejo, da ni šlo za zdrs, ampak za perfidno temeljno stališče. Posameznim skupinam prebivalstva oporeka ustavne pravice in pred njih postavlja zidove. K sreči za zdaj zgolj na simbolni ravni. A poznamo tudi čisto konkretne zidove. Pred leti je izbruhnila afera, ko so v drugem največjem slovaškem mestu Košice začeli postavljati zid, ki bi ločeval večinsko prebivalstvo in romsko manjšino. Takrat je to izzvalo upravičeno zgražanje in nasprotovanje evropske komisije. A v zgražanju je bilo tudi veliko sprenevedanja, saj je bil v resnici
-
23. 8. 2024 | Mladina 34 | Dva leva
S Romi vs. civiliRomi vs. civilipisanjem o »romski problematiki« nekako nimam sreče. Pred mnogimi leti sem za Dnevnik provokativno napisal, da če hočemo razumeti razlike med prekmurskimi in dolenjskimi Romi, je treba narediti narediti študije razlik med prekmurskimi in dolenjskimi domorodci. Seveda ne kakšne genetske študije, ampak antropološke, sociološke, socialnopsihološke raziskave življenjskih navad, vrednot, verovanj, prepričanj ... Zakaj se Romi v Prekmurju integrirajo in socializirajo, na Dolenskem pač ne? Morda pa je treba socializirati, integrirati, pripraviti na sobivanje ne samo Rome, ampak tudi domorodce? Po objavi so uredništvo zasuli ogorčeni telefonski klici in pisma bralcev.
-
16. 8. 2024 | Mladina 33 | Dva leva
Komentar / Pariški mehurček sreče
Morda se vprašanje sliši patetično, a vseeno: koliko ljudi, koliko civilistov, koliko otrok med njimi, je bilo med tem, ko je Pariz s športniki, občinstvom zanosno in ponosno užival »v mehurčku sreče«, kruto pobitih v Gazi? Koliko življenj mladih vojakov in tudi civilistov je med tem zahtevala ukrajinsko-ruska vojna na obeh straneh? Koliko nasilja je bilo med desničarskimi nemiri v Združenem kraljestvu? In ne nazadnje, koliko žrtev je bilo tam, od koder dnevne novice ne dosežejo svetovne javnosti in ne vzbujajo skrbi? Tega inventura skrbnih olimpijskih statistik ne vodi in ne objavlja. Nekoč je na splošno veljalo olimpijsko načelo, da naj bi se v času iger sovražnost vsaj začasno prekinila. Danes so tovrstni pozivi, na primer poziv Samuela Žbogarja, pravzaprav cinično norčevanje iz krute realnosti. Žbogarjev retorični poziv k »olimpijskemu premirju« v Gazi je izhodiščno zgrešen in zato obsojen na propad. Iskanje ravnotežja (tudi Žbogarjevo) med Hamasom in Izraelom je ne glede na to, da je zla podoba Hamasa nesporna, čisto sprenevedanje. V Gazi ne poteka vojna med Izraelom in Hamasom, ampak vojna Izraela proti neoboroženim civilistom, ženskam, otrokom, humanitarnim delavcem, tujim dopisnikom. In med 40 tisoči pobitih je neprimerno več otrok kot vseh padlih borcev – teroristov, če vam je ljubše – Hamasa. Hamasa praviloma ni tam, kjer na šole, bolnišnice, šotorišča padajo izraelske bombe.
-
9. 8. 2024 | Mladina 32 | Dva leva
Komentar / Lov na rdeča vohuna
Ne, ne, če ste patrioti in imate zares radi svojo državo, potem si niste naredili usluge, če ste spremljali ekskluzivne izjave in interpretacije državnega sekretarja Volka v zadnjih dneh. Bil je tako zadovoljen s svojo vlogo in svojo pojavo, da mu je ušlo veliko več, kot bi spretni diplomat smel povedati. Ampak ja, pravi patriot mora biti, prosto po pokojnem ameriškem okoljskem anarhistu in avtorju Edwardu Abbeyju, vedno pripravljen braniti svojo deželo pred lastno vlado. Zato se je vredno soočiti tudi z največjimi bizarnostmi in abotnostmi, ki nam jih v teh dneh prodajajo. No, očitno je Vojko Volk postal prvo govorilo te vlade. Iz njegovih dosedanjih izjav, potrjevanj ali zanikanj posameznih domnev se da rekonstruirati tudi misteriozna zgodba o ruskih vohunih. Vohuna sta bila aretirana, priprta, procesirana in posojena zaveznikom na podlagi namigov in kar neposrednih pobud tujih obveščevalnih služb. Za standarde pravne in demokratične države je nenavadno, da je celoten proces potekal v tajnosti in ne morebiti zaprt za javnost le v posameznih delih. Kako naj bo v interesu javnosti tajni sodni proces?
-
2. 8. 2024 | Mladina 31 | Dva leva
Richard Bach je v knjižici Iluzije, prigode upornega mesije (1977), ki je nadaljevanje nekoč hipijevskega, sedaj njuejdževskega katekizma Jonathana Livingstona Galeba, razvijal misel, da se vse kolektivne iluzije praviloma na koncu iztečejo v moraste sanje, ki si jih ne želimo, a se jim ne moremo izmakniti. Še več, vse okrog nas je iluzija. In če je to res, kako potem ravnati? No, tudi delitev na realnost lastne pojave in iluzijo vsega onkraj nas je iluzorna. Ne nazadnje to vidimo tudi skozi analizo aktualnega in preteklega estetskega in moralnega okvirja olimpijskih iger. Leta 1992 so bile v Albertvillu v francoskih Alpah prve olimpijske igre po padcu »železne zavese«. Takrat so na otvoritveni ceremoniji brez refleksije in zadržkov prodajali iluzije novega sveta, novega reda, novega demokratičnega ustroja držav.
-
26. 7. 2024 | Mladina 30 | Dva leva
Pravijo, da je Bidnov odstop pravilna, a prepozna poteza. No, ne vem. Če je prepozna, ne more biti pravilna. Se je pa sedaj nenačrtovano zgodilo to, kar smo nekako pričakovali po sicer prepričljivi zmagi Bidna proti Trumpu leta 2020. Takrat se je ocenjevalo, da (že takrat rahlo načeti) Biden ne bo več sposoben kandidirati še enkrat. In bodo Kamalo Harris celoten mandat pripravljali na nominacijo za letošnje volitve. To se ni zgodilo. Kljub vse bolj očitnemu pešanju kognitivne in telesne moči Bidna, se ni v demokratski stranki nihče drznil reči, da bo ponovljena kandidatura polom. Kar se je v zadnjih mesecih potrdilo. Takoj po odstopu so vplivni demokrati začeli eden za drugim izjavljati, da je Bidnova zapuščina izjemna ter da je z odstopom naredil državotvorno dejanje. No, to izjemno zapuščino je (tudi pred volivci demokratov) dobro skrival. In predolgo vztrajanje pri kandidaturi je bilo vse prej kot državotvorno dejanje.
-
19. 7. 2024 | Mladina 29 | Dva leva
Komentar / Inavguracijski strel
Incident na predvolilnem mitingu Trumpa v Pensilvaniji si zasluži naziv političnega atentata samo pogojno. To ni bil atentat, kakršen je bil na prestolonaslednika Ferdinanda, na kralja Aleksandra, na JFK-ja in na Boba Kennedyja, na Martina Lutra Kinga, na papeža Wojtyło, na Jicaka Rabina … Atribut političnega atentata je dobil zgolj zato, ker je krogla oplazila politika. Sicer pa – to danes že z gotovostjo rekonstruiramo – storilec ni imel nikakršnih političnih motivov. Ni bil član kakšne ekstremne organizacije, ki bi ga inducirala v radikalno dejanje, niti ni bil »volk samotar«, kakršen je bil Breivik, ki je deloval po lastnem vzgibu in z zgolj posrednimi vplivi zunanjih idejnih krogov.
-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Dva leva
Francija je v nedeljo ponovila precej znano zgodbo. Namreč, da se reševanje krize neredko izide tako, da so – glede na aspiracije – rešitelji hujši od problema. Skratka, francoske volitve so tipična zgodba o napačnih zmagovalcih. Problem je sicer univerzalen in nenehno ponavljajoč se. Gotovo se spomnite prvih poosamosvojitvenih volitev v Sloveniji. Nekateri sicer radi prezrejo, da je bila Demosova zmaga na prvih večstrankarskih volitvah mit, ki prodira celo v šolske učbenike. Demos je bila ohlapna idejna platforma. In Demos na volitvah sploh ni sodeloval. Na prve večstrankarske volitve (8. 4. 1990) so šle posamične stranke. In ne koalicija Demos. In zmagala je, tudi to se kar pozablja, Zveza komunistov - Stranka demokratične prenove kot naslednica predosamosvojitvene ZKS s 17,28 odstotka. Druga je bila Zveza socialistične mladine (zamudili so zakonski rok za preimenovanje v kasnejšo LDS!) s 14,49 odstotka. In šele na tretjem mestu je bila najbolje uvrščena stranka tako imenovanega Demosa: Slovenski krščanski demokrati z 12,98 odstotka. Najbolj »prava« stranka Demosa, Slovenska demokratična zveza (SDZ), s koncentracijo hiperzaslužnih osamosvojiteljev je zasedla šele peto mesto z 9,51 odstotka. V številnih neuradnih komentarjih in pogovorih so ključni Demosovi »osamosvojitelji« resignirano ugotavljali: »Lažje je sprejeti bivše komuniste na prvem mestu in naslednico starorežimske ZSMS na drugem, kot na tretjem mestu SKD kot najbolje uvrščeno stranko Demosa.« Slednje seveda ni bilo brez posledic. Ker zmagovalni ZKS zaradi nekakšnega zgodovinskega kompromisa (takrat je ob neki priložnosti Capuder vzkliknil: »Zdaj smo mi na vrsti!«) sploh ni bilo podeljeno mandatarstvo, pa tudi realnih možnosti za sestavo večinske vlade ni imela, je »neki« Peterle iz »neke« SKD postal mandatar onkraj zaslug in »zaslug« osamosvojiteljev. In ta »Peterletova zgodba« ni bila nikoli do konca izživeta. Tudi razpad prve koalicijske vlade je v precejšnji meri posledica tega dejstva.
-
5. 7. 2024 | Mladina 27 | Dva leva
Komentar / V senci Eifflovega stolpa
Če smo v Sloveniji in sploh vzhodnih, »novih demokracijah« prostodušno začeli brskati po smetnjaku zgodovine takoj po menjavi režimov, se je v »starih demokracijah« to zgodilo počasi, sramežljivo. In zadnja barantanja za sestavo vodstva evropske komisije so pokazala, da tudi v jedrni Evropi postaja vse mogoče in dovoljeno, da se le doseže končni cilj. In zdaj imamo, kar imamo: skorumpirano in ščuvaško vodstvo EU. No, ko to pišem, ključni spopadi vendarle še potekajo. Francija še bije krvavo bitko za obrambo pete republike in želi ponoviti scenarij s predsedniških volitev 2002, ko so se vsi liberalno zavezani akterji združili v klicu volivcem, naj ustavijo Le Pena, svoje drobne narcisizme in egoizme pa so podredili skupnemu cilju. In so prepričljivo uspeli. Na parlamentarnih volitvah je to vsekakor težje. Povsem mogoča je nevarnost, da bo hči Marine končala, kar je ata Le Pen začel. A ne glede na to, kdo bo po nedeljskih volitvah v Franciji končni zmagovalec, se je Evropa že spremenila. Kompromisi niso šli v smeri ohranjanja vizij razsvetljenske dediščine Evrope, ampak ohranjanja pozicij tudi za ceno odrekanja tem vizijam. Z žalostjo in nostalgijo se lahko spominjamo zadnjega velikega obeta združene Evrope. Predsednik komisije Barosso je leta 2004, presenetljivo ali pa tudi ne, predlagal ultrakonservativnega in nestrpnega Rocca Buttiglioneja za komisarja za pravosodje. A s predlogom ni uspel. Kajti njegova večkrat izrečena in ponovljena stališča do žensk, katerih poslanstvo bi naj bilo rojevanje otrok, emigrantov, ki »skrbijo za raven kriminala v državi«, do homoseksualnosti, ki je greh, medtem ko je »aids kazen za homoseksualnost in zlorabo drog«, so bila prehuda – ne le za socialiste in liberalce, ampak tudi za eminentne predstavnike konservativne EPP. Zato ga niso potrdili.
-
28. 6. 2024 | Mladina 26 | Dva leva
Pri ministru Klemnu Boštjančiču se iz vesolja opazi, da je preskočil malo šolo politične socializacije. Sprva je deloval precej nebogljeno in negotovo, a je z meseci ministrovanja pridobil samozavest. Ravno toliko, da je sedaj začel sproščeno klatiti velike neumnosti. A ni osamljen. Prav enako velja za večji del vodilne stranke. Pa ne samo za njih. In ne samo pri nas. Denimo, Felipe González, stari politični maček španske pofrankistične politike, je zaradi drugačnih razlogov in motivov izrazil veliko navdušenje nad Melonijevo. V nekem pogovoru za španski radio Onda Cero ji je izrekel večjo naklonjenost, kot jo je bil pripravljen izreči svojemu strankarskemu nasledniku Pedru Sánchezu. No, tudi v slovenski politiki so takšne akrobatske figure splošno razširjene. Junija 2016 sta se na tiskovni konferenci skupaj pojavila predstavnik poslanske skupine (takrat še) Združene levice Matej Vatovec in nepovezani poslanec Andrej Čuš ter napovedala interpelacijo proti takratnemu infrastrukturnemu ministru Petru Gašperšiču. Zakaj interpelacijo? Že zakaj, a Gašperšičevi takratni grehi so bili nepomembni glede na izvirni greh predhodnice današnje Levice, ki je bila pripravljena v interpelaciji (brez možnosti!) kolaborirati s skrajno desnim in skrajno nestrpnim Andrejem Čušem. Refleksije tega sprevrženega manevra v Levici niso nikoli opravili. Podobno so takoj po ustanovitvi uprizorili svoj pogreb v stranki Vesna. V oddaji Studio City decembra 2021 sta sopredsedujoča na nekajkrat ponovljeno vprašanje Marcela Štefančiča vedno znova odgovarjala, da se ne bosta opredeljevala do avtoritarne politike, do Janeza Janše, do sodelovanja z desnico, pač v smislu, da v Vesni gledajo naprej, ne nazaj ... in da so zato pripravljeni z vsemi sodelovati itd., saj da okoljska politika nima barve ... Tudi Vesna ni opravila refleksije tega hiperperverznega pragmatizma.
-
21. 6. 2024 | Mladina 25 | Dva leva
Janez Janša se rad predstavi kot maturant klasične gimnazije v Stični. Gimnazija vsekakor da omiko, a ker kvari telo, so številni ignorirali njeno učenje. Tako tudi Janša ne v gimnaziji, pa tudi ne na (takrat še) režimskem študiju splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, ni izvedel, da se v izvirnem zapisu starorimski pesnik Juvenal pravzaprav norčuje iz predpostavke o zdravem telesu kot prvem pogoju zdravega duha in vzklikne: Molimo, da bi bilo v zdravih telesih vsaj malo zdravega duha! Torej, zapisano je v optativu (želelnem naklonu), ne pa v indikativu (povedni naklon potrjevanja opisane realnosti). No, Janša ni edini, ki replicira ponesrečeno interpretacijo satirikove krilatice. Hitler se je v Mein Kampfu in tudi v več drugih govorih in pogovorih pritoževal nad imperativom meščanske sekuritete, ki je glorificirala in fetišizirala vednost. Zato je videl prednacistično šolsko in splošno izobraževanje ljudstva, ki ni bilo podrejeno urjenju teles kot prvemu pogoju usvajanja vednosti, kot škodljivo. Njegov sopotnik Robert Ley je v tistem času zapisal, da je »vednost brez karakterja naravnost škodljiva za ljudstvo«. Nacistični pedagog Karl Seibold pa, da je »pomembnejše kot razum srce, pomembnejša kot vednost pa vera«. Pač zato, da bi dosegel pri sledilcih duh žrtvovanja in brezprizivno pripadnost. Zato telesna vadba ni zgolj in predvsem v funkciji pridobivanja in preizkušanja veščin in spretnosti, ampak v funkciji ostrenja karakterja. A po drugi strani je »bolno telo« nosilec izrojenega duha. Kar posledično proizvede tudi izrojeno umetnost. Tako imenovano Entartete Kunst. Tudi z zgodovinskim kontekstom in razumevanjem tega pojma ima Janša hude težave. A to ne zmoti njegovih sledilcev in članov stranke, ker njihova zdrava telesa povozijo njihov zmerno zdravi duh.
-
14. 6. 2024 | Mladina 24 | Dva leva
Hja, veleposlanici in veleposlanik treh zgodovinsko, kulturno in tudi aktualno velikih evropskih dežel so očitno prešpricali zgodovinsko krilatico francoskega predsednika Chiraca, ko so se tako imenovane nove demokracije (tudi Slovenija!) navdušeno odzivale na vojne trobente, ki so leta 2003 klicale h križarskemu pohodu na Irak. Takrat je, francosko vzvišeno, a točno povedal, da novi evropski »demokrati« niso izkoristili pravice, da bi bili tiho. In res je niso. Med drugim so vnaprej, na zalogo, podpisali sramotno vilensko izjavo o Powllovi predstavitvi »prepričljivih« dokazov o iraškem orožju za množično uničenje kot argumentu za začetek vojne, ki je trajno premaknila svet iz ravnotežja. No, to so vseeno še bili časi, ko so vsaj države, kot sta Francija in Nemčija, demonstrirale kanček avtonomije.
-
7. 6. 2024 | Mladina 23 | Dva leva
Pa saj to je kot leta 1941! Služiti tuji sili ni svobodna izbira, ampak vsakodnevna zapoved in dolžnost. Le da je takrat, leta ´41, tuja sila okupirala Slovenijo, sedaj pa neka druga okupacijska sila strada in kolje otroke, ženske, civilno prebivalstvo ter ruši nemočno deželo, ki jo je Slovenija končno (!) priznala kot suvereno državo. Priznanje ni precedens. Nismo prvi, ampak 147. na seznamu. In težko je reči, kaj je ob tem bolj šokantno: nediplomatsko in primitivno delovanje izraelskega zunanjega ministra ali odzivanje domačih »kolaborantov«. Sicer pa nevedni Kac očita nepridnim državam in politikom nevednost. Tako je podpredsednici španske vlade Marii Jesus Montero zaradi domnevno nesprejemljivih izjav o osvoboditvi Palestine zabrusil: »Če želi ta nevedna, sovraštva polna posameznica razumeti, za kaj si radikalni islam resnično prizadeva, naj preuči 700 let islamske vladavine v Al Andaluzu v današnji Španiji.« Hja, nevednost pa taka! V Al Andaluzu so imeli Judje in drugi nemuslimani, kljub občasnim sporadičnim pogromom, zaščiten status. Šele leta 1492, po ediktu katoliškega kralja Ferdinanda II. Aragonskega (Fernando el Católico), so ali pokristjanjevali ali izganjali sefardske Jude in ti so bežali tudi v Sarajevo, Beograd in druga balkanska mesta. Zakaj na Balkan? Ker je to območje takrat spadalo v Otomansko cesarstvo, kjer je v nasprotju s katoliškimi državami veljala visoka zaščita drugovercev! A zares zgroženi nismo nad Kacem, ki bo z Netanjahujem in drugimi akterji režima prej ali slej končal pred tribunalom za vojne zločince, ampak nad domačimi »kolaboranti«. Oporekanje in nagajanje procesu priznavanja sta iracionalni v vsakem primeru. A če sledi domislica o posvetovalnem referendumu, ki bi kvečjemu podaljšal proces priznavanja, ne pa ga ustavil, neposrednemu pozivu izraelskega zunanjega ministra in če je naslovnik direktno @JJansaSDS, je to Janšev samomorilski manever, ki mu ni para vse od Depale vasi. Ali se bo to videlo že na evropskih volitvah, bo kmalu jasno. V vsakem primeru je Golobovi koaliciji tokrat uspel dvojni nateg. Najprej je nategnila sebe in šla (zaradi predvolilnega učinka?) v priznanje, kljub temu da se je še malo pred tem priznanju na vse kriplje izmikala. Nato je zvabila na nezaščiteno bojišče še Janšo, ki ne bi, tudi če bi mu uspelo odložiti priznanje, nič pridobil, a je z destruktivnim in predvsem neavtonomnim manevrom na dolgi rok veliko izgubil.
-
31. 5. 2024 | Mladina 22 | Dva leva
Hja, končno! Bolje prepozno kot nikoli? Da se pač ta sramota umakne z dnevnega reda. A ni najbolj sramotno, da bomo Palestino priznali tako pozno. Mnoge evropske »demokratične« države bodo še počakale na »ugodni trenutek«. Sramota je nenehno sprenevedanje. Golob je spet naredil retorični salto mortale, potem ko je 9. maja že razglasil priznanje, ga je v torek spet napovedal. A ni povedal več stvari. Namesto patetične izjave, da ne bomo več čakali druge skupine za priznanje, bi moral povedati, zakaj nismo v prvi skupini, ki nas je vabila in tudi že priznala Palestino. Poleg tega ni povedal, kaj bi bilo, če se v noči na ponedeljek ne bi zgodil zadnji, a ne poslednji kruti pokol. Bi še omahovali?
-
24. 5. 2024 | Mladina 21 | Dva leva
Če ste bizarni in vam predvolilna soočanja izzovejo naslado, jih je smiselno spremljati. Če pa hočete izvedeti kaj res pomembnega o EU in o razmerju med Slovenijo in Unijo, zgubljate čas. Doslej nam je nacionalna televizija podarila dve oddaji (tematsko Tarčo in prvo soočenje). Dovolj, da si uredimo vtise. Kdo so zmagovalci prvega kroga? Hja, pravzaprav z naskokom voditeljici obeh oddaj (zlasti Tanja Gobec), ki sta profesionalno moderirali diletantske nastope udeleženih. Ko pa iščemo poražence soočanj, je konkurenca huda. A predvsem v soočenjih ne bomo imeli možnosti slišati vseh kandidatov in kandidatk enakovredno, česar smo pri nacionalki že vajeni. Tako so na primer na prvem uradnem soočenju odpadli Vesna ter skupna lista DeSUS in Dobra država. Kar pomeni, da Vladimir Prebilič in Uroš Lipušček kot vodilna kandidata svojih list na nacionalki ne bosta na osrednjih, ampak v marginalnih soočenjih. Kar je dvakrat problematično.
-
17. 5. 2024 | Mladina 20 | Dva leva
Komentar / Atentat na predsednika SDS ob soglasju žrtve
No, pa smo končno dočakali. Namreč priznanje Palestine. Ne na seji vlade, ne na odboru za zunanjo politiko DZ, ne na seji državnega zbora … ampak na open air happeningu v Novi Gorici. Robert Golob je presenetil vse. Javnost, koalicijske partnerje in predvsem sebe. Potem ko so pred dnevi mediji (via Delo) lansirali novico, da bomo priznali Palestino 21. maja, je sam premier 9. maja dopoldan na tiskovni konferenci povedal, da do priznanja ne bo prišlo 21. maja in tudi ne skupaj s Španci, kot je ob obisku Sáncheza napovedal Golob ... ampak, da se bo to zgodilo nekoliko kasneje. 13. junija. O. K. smo si rekli, oba datuma sta prepozna, zato ni usodno ali maja ali junija. A problem je drugje in površni mediji ga niso zaznali. Golob ne zagotavlja, da bo najkasneje takrat dejansko prišlo do priznanja, ampak ... Ampak kaj? »13. junij smo si postavili za rok ocene napredka na teh področjih in na podlagi tega, najkasneje takrat, moramo podati dokončno oce no glede priznanja, « je povedal. Torej takrat bo vlada naredila zgolj »inventuro napredka«. Kar je težko razumeti, saj bi bilo ob takšnem pritisku in soglasju javnosti preračunljivemu Golobu najbolj konformno in najceneje razglasiti priznanje, ki že dolgo ni eksces. Eksces je nepriznanje. Mimogrede, na isti dan (9. maja), ko je Golob izvajal cirkuške akrobacije na tiskovki, je kredibilni portal orf.at, sklicujoč se na irski radio, še poročal o skupinskem priznanju Irske, Slovenije, Malte in Španije prav na omenjeni datum (21. maj). Očitno je Golob pustil ostale na cedilu.
-
10. 5. 2024 | Mladina 19 | Dva leva
Komentar / V postelji z Evropo
Leta 1946 je Rita Hayworth zaigrala naslovno vlogo v črno-belem filmu Gilda, ki so si ga zlasti moški oboževalci zapomnili v barvah glamurja. Ena najbolj markantnih scen ameriškega filma noir je nastop Gilde v seksi svileni obleki z golimi rameni, razporkom skoraj do mednožja ter dolgimi gledališkimi rokavicami, ki jih izzivalno snema z rok med petjem skladbe Put the Blame on Mame in jih na koncu vrže v razgrete obiskovalce nočnega kluba. Tako se je rodila hollywoodska femme fatale, ki ne samo, da je s svojo pin-up prezenco postala obvezna oprema notranjih strani garderobnih omar vojakov ter sten v avtomehaničnih delavnicah in zasebnih garažah kot najbolj intimnih oazah za utrjevanje moških fantazem, ampak so Amerji ime Gilda izpisali in nalepili podobo celo na četrto atomsko bombo, ki so jo preizkusili na otočju Bikini. A resnična Rita je bila vse kaj drugega od filmske podobe fatalke in »boginje ljubezni«. Nekoč je resignirano izjavila, da so moški, ki jih je spoznala, zlezli pod njene rjuhe z ikono, z divo, »… z Gildo, zbudili so se z menoj«. Pač z resnično žensko, z vsemi slabostmi, ranljivostmi, ki jih je blišč žarometov zakril. Podoba ne odraža vedno vsebine.
-
3. 5. 2024 | Mladina 18 | Dva leva
Komentar / Se Nemčija vrača v leto nič?
Fatalna Marlene Dietrich v sentimentalni in nostalgije polni pesmi Ich hab’ noch einen Koffer in Berlin poje, da ima še vedno kovček v Berlinu, zato mora čim prej spet tja, kajti vse blaženosti preteklih časov so še zmeraj v tistem malem kovčku. No, Berlin ni fotogeničen kot Pariz, Rim, Dunaj, Atene, Barcelona ... je pa vedno imel dušo. Od Wendersa sem vemo tudi, da so na berlinskem nebu angeli in da se razkrijejo tistim, ki si to zaslužijo ... Tudi mene na to mesto vežejo res lepi spomini. Zato sem, odkar sem na začetku osemdesetih let prišel študirat v zahodni del, imel vseskozi »kovček v Berlinu«. Tam sem razbil stereotip o Nemcih, v otroštvu izoblikovan na podlagi črno-belih filmov o, kot smo rekli, »Švabih«, ki so bili sinonim za naciste. Vzdušje v takratnem (zahodnem) Berlinu me je omrežilo in preoblikovalo. Začel sem skorajda fetišizirati Nemčijo. Zdelo se je, da je z odliko opravila domačo nalogo iz mračne zgodovine. Vsakdanje življenje – onkraj tistega dela ljudstva, ki ga je ščuval in mnenjsko oblikoval Springer – je bilo strpno, odprto, zvedavo. Nemška zunanja politika je bila modra, preudarna, solidarna. A že takrat sem opazil, da je Nemčija dežela bolj presežnih kot preseženih tabujev. Sam sem prišel v Berlin kot pripadnik tiste srečne generacije iz nekdanje (nedemokratične) skupne države, ki ni več čutila nobenega strahu; ki ni priznala nobenega tabuja in avtoritete; ki se je upala na glas pogovarjati (in pisati) o vsem in vsakomer. Opazil pa sem, da v Nemčiji celo med mojimi (pretežno levičarskimi) prijatelji in sogovorniki iz akademskih krogov ni bilo tako. En tak velik tabu je bil misterij, znan kot Deutsches Herbst, tako imenovana nemška jesen; čas uradno nerazglašenega obsednega stanja kot odziv oblasti in represivnih organov na teroristične ugrabitve in likvidacije, ki je šel takrat čez rob demokratične in pravne države in se iztekel z zelo sumljivimi samomori pripadnikov RAF v zaporu Stammheim.
-
26. 4. 2024 | Mladina 17 | Dva leva
Komentar / Norčije slovenske diplomacije
Premierov svetovalec za zunanjo politiko Vojko Volk je že nekajkrat pokazal, da je tudi na najbolj krute in umazane stvari mogoče pogledati z vedre strani. Tako je v pogovoru pri Marcelu na TVS butnil, da bi bilo bolj primerno, če bi, namesto nesprejemljivega napada z droni in raketami na vojaške cilje, Iranci v povračilni akciji »vrnili na en drug konzulat« (!?). Lahko diplomat izreče še kaj bolj bizarnega? Lahko. Dejansko je vse, celo množično pobijanje palestinskih otrok mogoče omejiti na humor; razposajen črni humor. O. K., to poznamo. Denimo, Judje so tudi v času najhujšega gorja zbijali šale. Tudi in predvsem šale na svoj račun. Ta avtoironija jim je v najtežjih preizkušnjah pomagala živeti, če že ne preživeti. In ravno v aprilu, ko obeležujemo 81. obletnico upora in uničenje varšavskega geta, ki pa še zdaleč ni bil tako razrušen kot današnja Gaza, se zdi, da slovenski diplomati od Tanje Fajon prek Samuela Žbogarja do Vojka Volka prav tekmujejo med seboj, kdo nas bo bolj osramotil.
-
19. 4. 2024 | Mladina 16 | Dva leva
Komentar / Kontinuiteta stranke kontinuitete
Volilni kongres SD si bomo zapomnili po marsičem. Še najbolj po zares eksotični volilni scenografiji. Spominjala je na volitve v Kampučiji (Kambodži) leta 1976. Potem ko so Rdeči Kmeri aprila leta 1975 zmagovito vkorakali v Phnom Penh in izselili prebivalstvo (tako imenovane ljudi 17. aprila) iz velikih mest na podeželje, da bi ga prekvalificirali in idejno socializirali, so naslednje leto izvedli volitve v »skupščino ljudskih odposlancev«. Volilne pravice pa niso imeli razseljeni »ljudje 17. aprila« in samostojni kmetje, ampak le delavci. No, nekaterim, tako tudi »Bratu številka ena«, kot so poluradno naslavljali Pol Pota, ki se je med drugim štiri leta izobraževal v Parizu, je bilo treba status delavca neoskrunjenega rodu šele podeliti. Tako je zaradi revolucionarnih zaslug postal za nazaj delavec na plantaži kavčuka. Rdečim Kmerom je bilo jasno, da je sam akt volilne izbire predvsem ritual. Znani so posnetki, kako Kmeri skupinsko, ob pesmi, z zastavami in slogani revolucije, nosijo z oddaljenih volišč snope glasovnic v volilne centrale in ob tem pozornost bolj namenjajo videzu sprevoda kot varnosti volilnih lističev. Pač, vedeli so, da ni pomembno, kdo koga ali kaj voli, ampak kdo šteje in kako šteje glasove.
-
12. 4. 2024 | Mladina 15 | Dva leva
Komentar / SD in njeni (ne)volivci
Pred dnevi je češka vlada uvedla sankcije proti portalu Voice of Europe s sedežem v Pragi. Portal naj bi bil nič manj kot instrument ruske strategije vplivanja, ki naj bi ogrožal ozemeljsko celovitost, suverenost in svobodo Ukrajine … Tako nekako. No, tisto, kar pa je zanimivo za nas, je dejstvo, da sta iz Slovenije portalu dala intervju Janez Janša in Milan Zver. Proukrajinski Janša v službi proruskega portala? Na videz nelogično. A paradoks razumemo, če vpeljemo standarden stalinovski diskurz. Torej: »na besedi« je proukrajinski, a »objektivno« je v službi Putina. Najprej je treba upoštevati dejstvo, da je Janša zvest prijatelj Viktorja Orbána, Viktor Orbán pa zvest prijatelj Vladimirja Putina. Je torej lahko prijatelj njegovega prijatelja njegov sovražnik? Če upoštevamo, da praktično vsa evropska politična formacija, ki je desno od EPP in s katero vse bolj odkrito flirta Janša, kaže – milo rečeno – veliko razumevanje za Putina in Rusijo, je to komaj verjetno. A kakorkoli. Formula učinkovanja je preprosta: Janša izraža simpatijo do Ukrajine, tričetrt državljanov in državljank Slovenije izraža averzijo do Janše in zato posledično vsaj do neke mere omehča svoj odnos do Rusije ... Torej?
-
5. 4. 2024 | Mladina 14 | Dva leva
Komentar / Zaustaviti koalicijo zlih namer
Razprava ob interpelaciji zoper ministrico Emilijo Stojmenovo Duh je pokazala vso bedo 9. sklica državnega zbora. Saj nikoli ni bilo prav dostojno, a tako, kot je sedaj, še ni bilo. Če so včasih izstopali zgolj krjavlji, pretežno z desnega krila parlamenta, se sedaj primitivnost precej bolj enakomerno porazdeli po poslanskih skupinah. Na zadnji seji naj bi interpelirali ministrico za digitalno preobrazbo zaradi domnevne korupcije, a so govorili o vsem drugem. Po svoje razumljivo, ker kakorkoli že je bil nakup računalnikov morda preveč »na pamet«, na »zalogo« in zato »negospodaren«, o korupciji ni ne duha ne sluha in je niti niso poskušali dokazati. Bilo pa je zato toliko več primitivnih izpadov. Nedavno se je poslanec NSi Aleksander Reberšek med obravnavo zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije pridušal: »Danes zjutraj me je poslanka Svobode na hodniku pozdravila s ‘ciao’. Sem ji rekel: Kak ‘ciao’. ‘Ciao’ je italijansko.« In pribil: »Tukaj je Slovenija in tukaj se govori slovensko.« Očitno NSi in njen zmerno bistri poslanec ne obvladata ustavno definiranega položaja občevalnih jezikov v državi, niti slengovskih rab. Še huje je bilo, ko so poskusili diskreditirati ministrico Stojmenovo Duh. Ker ni šlo z dokazi o korupciji, so jo poskušali diskreditirati z izvorom in z jezikom. »Vaša slovenščina ni najboljša? Drži,« je ugotavljala poslanka Helb iz SDS. Iz SDS!? Tiste SDS, ki ima v svojih vrstah takšne jezikovne eksote, kot sta denimo Jožef Jerovšek in Franc Kangler? Ministrica, ne glede na izvor in materni jezik, obvlada slovenščino bolje od mnogih poslancev desne polovice. Morda ji ostaja kanček naglasa. Pa kaj?! Predsednik domoljubne stranke SDS Janša ima velike težave z zakrivanjem svojega značilnega domorodskega naglasa, pa že več kot 65 let živi v Sloveniji.
-
29. 3. 2024 | Mladina 13 | Dva leva
Komentar / Novi obraz ali nove stranke?
Rudi Dutschke, legendarni nemški levičarski aktivist, je umrl leta 1979 star komaj 39 let za poznimi posledicami atentata, ki ga je sicer preživel leta 1968, ko je na berlinskem Kudammu pred sedežem Zveze nemških socialističnih študentov (SDS) neki moški s ščuvaškim Springerjevim tiskom v žepu – kasneje se je izkazalo, da je bil navdušen tudi nad idejami neonacizma – pristopil k njemu, ga ozmerjal z »usrano komunistično svinjo« in ga, ob glasnem odobravanju nekaterih očividcev, trikrat ustrelil ter mu povzročil hude možganske poškodbe, zaradi katerih so se kasneje pri njem začeli epileptični napadi. Dutschke je v času svojega političnega aktivizma iznašel formulo plovbe po nemirnem morju med Scilo in Karibdo radikalnega fundamentalizma in konformnega realizma tedanjih levih strank, gibanj in frakcij. Njegova formula »pohoda skozi institucije«, ki je pustila veliko svobode v interpretaciji in razumevanju, je postala vodilo študentskih in sploh levičarskih gibanj po Evropi. Sam je imel sicer precej ambivalenten odnos do radikalnih akcij in celo terorizma, a je kategorično zavračal individualni teror, kakršnega je takrat zagovarjala Frakcija rdeče armade (RAF). Ambivalenten odnos je imel tudi do strankarstva, toda krilatica »dolgega pohoda« (aluzija na Mao Cetunga in kitajsko revolucijo) vstopanja v institucije sistema ter participacije v parlamentarnem boju ni le dopuščala, ampak celo predpostavljala. Krilatica je še danes aktualna ob dilemi, ali izkoriščati kulturno in intelektualno dominacijo ter delovati znotraj drobovja sistema in ga od znotraj preoblikovati ali biti dosledno zunajsistemski. In zato obroben.
