Vlado Miheljak
-
Evropa se je ujela za lasten rep. Je kot mitska kača uroboros, ki žre lastno telo, se samouničuje, da bi preživela, se regenerirala in reinkarnirala. Ne vem, morda je to motiv avtodestruktivne dejavnosti. A reinkarnacija ne obnovi forme in vsebine, ampak ju transformira v novo. Včasih v diametralno nasprotno. In to, kar je na vidiku, kar se koti, je negacija zveze, s katero smo se samoočarali, v katero smo projicirali naivno iluzijo. No, iluzija je kar dolgo držala. Sedaj pa smo prišli v kritično točko, ko ni poti nazaj. In tudi naprej ne. Evropa, združena Evropa, ne ve, kaj početi sama s seboj. Najprej je zanikala probleme, tiščala glavo v pesek, da bi se obranila pred populizmom, avtoritarnostjo, nedemokratičnimi vzgibi, sedaj je ubrala obratno metodo in taktiko: sama se oprijema populizma, avtoritarnih vzgibov, antidemokratičnih postopkov, da bi se ubranila pred antidemokrati, avtokrati, populisti. Ne zna oblikovati demokratičnih rešitev za realne probleme, a ko ljudje izvolijo populiste, ki ponujajo lahkotne rešitve, poskuša tudi z neupoštevanjem ali nepriznavanjem volilnih izidov poseči v dogajanje. Značilen primer je Francija v prvem primeru, Gruzija in Romunija v drugem …
-
Komentar / Novoletna zaobljuba
Dobro si jih oglejte. Namreč, poslance in poslanke. Predstavnike ljudstva. Ne da bi preveč karikirali in pretiravali, lahko rečemo, da je med izbranci dejansko srhljivo veliko bebcev, ki ponosno razkazujejo svojo zmerno bistrost, psihopatov, ki brez sramu razgaljajo svojo nrav, malih in velikih lopovov, ki svoja zlodela prodajajo kot čednost, in nesporna ustavna večina bleferjev. Kar je seveda grozno. A še bolj grozno je, da na parlamentarni parket niso pridrsali pomotoma, ampak jih je kot legitimne predstavnike ljudstva izvolilo to ljudstvo. Sestav je kljub vsej odvratnosti in odbojnosti, ki ju občutimo ob pogledu na skupinski portret državnega zbora, zgolj odsev, zrcalna slika dežele in njenih državljanov. Tistih aktivnih, ki gredo volit. Pa tudi tistih, ki ne gredo in prepustijo drugim, da jim takšne kreature izvolijo za legitimne predstavnike. Janša se sicer lahko slepi in tolaži, da so vsakokratne volitve ukradene, da je tudi država ukradena. Neumnost. Volitve zagotovo niso ukradene. Ne tiste, na katerih je zmagal, ne vse druge, na katerih je serijsko izgubljal. Tudi države nam niso ukradli, ampak obratno, državo smo si podtaknili. In zdaj počasi dozoreva spoznanje, da ne vemo, kaj z njo početi; kako jo misliti.
-
27. 12. 2024 | Mladina 52 | Dva leva
Ob nekem pogovoru pred kakšnim dnevom, kjer smo se čudili in zgražali ob novem izpadu premierove partnerke v Levcu, je prijatelj odmahnil, češ, »eh, saj dotična je vendar tema za rumeni tisk«. Bi držalo, če bi bila zgolj vplivnica, starleta ... pač oseba, željna pozornosti. A odkar v nastopih in izstopih meša različne vloge in je med njimi tudi razmerje s predsednikom vlade RS, je problem, da njeni izpadi potiskajo v objem rumenega tiska državo. In FB, IG, TikTok ipd. so pogosto sodobni derivati rumenega tiska; so, prosto po Marxu, opij za ljudstvo. Vse, tudi aktivizem in domnevna dobrodelnost, je za dotično in njej podobne v funkciji nenehnega samopromoviranja, samorazkazovanja. Pač nekakšna oblika socialnega ekshibicionizma. Tako premierova partnerka nenehno meša vloge, prestopa meje dopustnega. Ampak otroci, še zlasti tisti s posebnimi potrebami, so najobčutljivejša tema. Zato mora biti toleranca do takšnih zlorab ničelna.
-
20. 12. 2024 | Mladina 51 | Dva leva
Komentar / Geneza neke patologije
Ko so »Janševi specialci«, tj. pripadniki specialne brigade MORiS in VOMO, pred tridesetimi leti (20. 3. 1994) v Depali vasi butali v obcestno hruško in aretirali domnevnega tajnega sodelavca policije Smolnikarja, je Janša prvič prestopil rubikon, ki deli pravni red demokratične države od praks t. i. defektne demokracije. Karkoli že je počel Smolnikar in kakorkoli je bil povezan s policijo, je bil v razmerju do vojske in njenih varnostnih organov in služb civilist. In pika. Zato takšna intervencija v vsakem primeru pomeni poseg vojske v civilno sfero. Še več in še huje: specialci so pred Janševo odstavitvijo in po njej preigravali čisto prave pučistične ideje. Glej o tem: https://www.mladina.si/92437/desant-na-ministrstvo/. Kar je Janša (27. 11. 1999) v sicer zelo »kliničnem intervjuju« v Delu tudi sam potrdil: »In leta 1994, ko so me odstavljali, je bilo mnogo predlogov, naj na to odstavitev ne pristanemo. Jaz bi to lahko naredil. Pa nisem.« In ne samo to. Takrat je posredno trasiral prepoznavno in uspešno metodo spopadanja s pravnim redom demokratične države. Tudi primer depalovaške hruške je kajpak zastaral. Drugi primer, ki je do obisti razgalil politični in psihološki profil Janše, je bila zapora Ljubljane ob proslavi dneva državnosti (24. junija 2020), takšna, da še varnostni ukrepi na srečanju skupine G7 bolj spominjajo na varovanje kakšne vaške gasilske veselice. Na dan večerne proslave so že ob 14.00 začeli zapirati širše središče mesta, omejevati gibanje. Celo nabrežja Ljubljanice! Kdor je to videl, doživel, nima več nobene iluzije. To ni bilo pretiravanje, to je bila norost človeka slabih namer. In te namere je demonstriral tudi pred dnevi pred celjskim sodiščem.
-
13. 12. 2024 | Mladina 50 | Dva leva
Komentar / Prisrčno srečanje z gospodarjem
Golob ni bil prvi in edini, ki je pred ameriškimi volitvami brez diplomatske zadržanosti in previdnosti podpiral Kamalo Harris. Ker je pač videl Trumpa kot simbol nedemokratičnega sveta. A koliko je protikandidatka Kamala Harris, ne samo po aktivni podpori Izraelu in njegovi genocidni politiki, zastopnica svobodomiselnega sveta, je res veliko vprašanje. Pravzaprav sploh ni vprašanje. Ampak Trump je zmagal. In postavi se vprašanje, kako ravnati s primitivcem, prostakom, tepcem … in kar je še negativnih atributov. Države in državniki imajo različne strategije odnosa do »nezaželenega« zmagovalca volitev, ki je Evropi že napovedal vojno: ekonomsko, trgovinsko, vojaškozavezniško, diplomatsko … No, najbrž žepna državica Slovenija ne more ravnati kot svoj čas svobodna mestna državica Kristijanija (dansko: Fristaden Christiania) na otoškem delu Københavna. Namreč leta 1971 so skvoterji zasedli zapuščene vojašnice in druge objekte ob staromestni utrdbi. In kmalu razglasili svojo avtonomijo, pravno neodvisnost, dobili svoje simbole, zastavo, himno in celo valuto.
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Dva leva
Gustave Le Bon je leta 1895 napisal pionirsko analizo psihologije množic. V njej je pravilno zaznal, da so ljudske množice deindividualizirane, brezumne, lahko vodljive in nagnjene k pogromom in nasilju. Skratka, skoz in skoz regresivne narave. No, zgrešil pa je s predpostavko, da je prav vstop v množico prapočelo te regresije; da je slehernik, ko vstopi v množico, žrtev socialne okužbe. Freud je 25 let kasneje idejo o socialni okužbi zavrnil, češ da ne zlorabi množica posameznika, ampak obratno, posameznik množico, da se v njej osvobodi socialnih spon in potlačitve gonskih vzgibov. Vzajemna identifikacija, ki oblikuje primarno množico, se vrši prek vodje kot skupnega objekta, s katerim stkejo sleherniki tesno libidinalno vez. Takšna dinamika in estetika procesov je znana od nacističnih do Trumpovih množic. In na Janševih zborovanjih ni nič drugače. To smo se spet prepričali prejšnji teden na zborovanju proti »krivosodju« pred okrožnim sodiščem v Celju. Zborovalci so bili voljni in zreli, da se brez razmisleka odzovejo na ukaz in »šturmajo« v sodno palačo, ali v parlament, ali v vladno palačo. In tudi Janša, ki ga sicer do obisti poznamo, je prvič tako neposredno kazal skomine po takšnem pozivu. Pred sodno stavbo v Celju ni bilo nobene šale. To ni bil ustvarjalni in sproščeni protestival na ulici, kakršne smo videvali v času protestov proti represivnim praksam Janševega režima. Nasprotno, Janševa ulica je bila mrka, slepa, jezna, in bi se ob najmanjšem namigu vodje nasilno preselila v prostore državnih institucij. Pač, podobno kot Trumpovo ljudstvo. Ne da bi bili preveč patetični, a ta dogodek je bil prelomen. V sodni dvorani je potekal proces proti Janši, na ulici pred njo proces proti pravni državi. In težko se bo poslej pretvarjati, da se ni nič zgodilo in dogajalo. Človek, ki je trikrat vodil slovensko vlado in jo naskakuje četrtič, ne priznava temeljnih postulatov pravne države. In zato ni treba iskati mehkih, diplomatskih besed. To je poskus prevrata.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Dva leva
Komentar / To se ne bo dobro končalo
Ne, to se res ne bo dobro končalo. Umetnica in aktivistka Nan Goldin je svojo retrospektivno razstavo še kako pravilno naslovila. Ne predvsem in zgolj zaradi genocidne izraelske politike, ampak zaradi tega, ker tisti, ki bi morali kaj storiti, molčijo in genocid pasivno ali celo aktivno (na primer z dobavo orožja in streliva Izraelu) podpirajo. V prvi vrsti Združene države in Nemčija. O. K. Vedno so bili režimi, ki so zločinsko, protiljudsko politiko izvajali. In vedno so se našli režimi, ki so to protiljudsko dejavnost tolerirali ali celo podpirali. A ni vseeno, kdo jo podpira. Če in ko to počno Združene države (ki sploh niso podpisnice Rimskega statuta!), ni to nikakršna novica. Pač, ko obsodba ali preganjanje zločinov nasprotuje njihovemu interesu, se bodo obrnili proti mednarodnemu pravu in proti človekovim pravicam. Vedno, dosledno in brez najmanjše zadrege. In tudi Združeno kraljestvo jim vedno indolentno sledi.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Dva leva
Nemška politična znanost je pred več kot 30 leti iz političnega žurnalizma uvozila (težko prevedljiv) izraz politikverdrossenheit oziroma parteiverdrossenheit, ki so ga zaradi izjemno pogoste rabe leta 1992 razglasili kar za strokovno besedo leta. No, Wolfgang Thierse, prvi vzhodnonemški politik, ki je postal predsednik bundestaga združene Nemčije, se je svoj čas lucidno izrazil, da je konjunkturna raba pojem spremenila v nekakšen »medijski smetnjak«, v katerega se da stlačiti vse, s čimer se poskuša poimenovati nezainteresiranost za politiko, distanca, nezaupanje, averzija, politična apatija, nezadovoljstvo s političnimi procesi in postopki političnega odločanja, pa tudi negativna stališča, stereotipe in predstave o nečednostih politične elite itd.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Družba
Skupinski portret s sociologom
Ko sem bil pred mnogimi leti na berlinskem WZB (Das Wissenschaftszentrum Berlin für Sozialforschung) in sva z uglednim, mednarodno uveljavljenim nemškim politologom Hans-Dietrom Klingemannom rekapitulirala odlično umeščenost Slovenije v ključne mednarodne, ciklično ponavljajoče se družboslovne raziskave, mi je rekel, da bi morali Niku Tošu slovenski družboslovci postaviti spomenik zaradi njegovih neprecenljivih zaslug pri umeščanju slovenske empirične sociologije in družboslovja na evropski in svetovni zemljevid. Hkrati je podvomil, da se zavedamo, kako sta predvsem njegova osebna vztrajnost in potrpežljivost pripomogli k uvrščanju slovenskega družboslovja v elitni klub. No, sem odvrnil, saj tako ali drugače spomenik že ima. Morda ne takega, ki bi ga postavile formalne institucije, ki po svojih togih, formalističnih in nevsebinskih merilih kandidate razvrščajo v razrede odličnosti. Vsekakor pa ima »spomenik« v širši družboslovni javnosti, saj mu ta ne glede na osebno ali vrednotno bližino priznava mesto idejnega in krušnega očeta slovenske demoskopije, hkrati pa tudi status vsestranskega sociologa.
-
15. 11. 2024 | Mladina 46 | Dva leva
Komentar / Vojne in poboti klavniških titanov
Podobe navijaškega divjanja v Amsterdamu ob tekmi med Ajaxom in Maccabijem niso v veselje pristnim ljubiteljem športa. A tako je povsod. Pač, del navijaške folklore. V Angliji gostujoče navijače organizirano pripeljejo in jih iz avtobusov skozi koridor iz jeklene mreže kot zveri v cirkuško manežo spustijo v odrejen in ograjen del stadiona, da se ne bi srečali in pobili z domačimi navijači. Sedmega novembra so prišli iz Tel Aviva v Amsterdam navijači Maccabija, ki so imeli svoj ritual, svoje cilje in motive. Nemudoma so, kot se to za nogometno huliganstvo spodobi, stkali tesno konfliktno partnerstvo z domačimi navijači. Lovili so se okrog stadiona in po mestu, si izmenjevali sovražna gesla, udarce in brce. Pet jih je po navedbi policije poiskalo zdravniško pomoč. Morda je počilo kakšno rebro, bil izbit kakšen zob. A zgodilo se ni nič, kar ne bi sicer spadalo k scenografiji vsakršne pomembnejše nogometne tekme. Kakorkoli je to grozno, primitivno in nerešljivo, so vse vsebine (tudi nacionalizem, rasizem, nasilje) zgolj instrumentalizirane za spektakelsko funkcijo. V primerjavi z vzdušjem na nogometnih ali košarkarskih derbijih med beograjskima mestnima rivaloma Crveno zvezdo in Partizanom ali med atenskim Panathinaikosom in pirejskim Olympiakosom je bilo dogajanje v Amsterdamu nadvse komorno. Denimo, leta 2013 je v Atenah na finalu košarkarskega pokala med obveznim spopadom navijačev zadel navijaški nož tudi Panathinaikosovega košarkarja Michaela Bramosa! Ko so prejšnji četrtek navijači, eni oboroženi z antisemitskimi, drugi s sionističnimi gesli, razgrajali po Amsterdamu, je stran od interesa in očesa javnosti potekal 398. dan vojne v Gazi. In paradoksalno je bilo prav na ta dan objavljeno poročilo urada Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR), po katerem je med smrtnimi žrtvami od začetka izraelskih vojaških operacij (13. oktobra lani) do danes na območju Gaze skoraj 70 odstotkov (!) žensk in otrok, pa se nihče ni posebej razburjal zaradi te nenovice. Vojna pač. Izraelska pravica do samoobrambe. So pa širom po Evropi in svetu izrazili soglasno ogorčenje in solidarnost z izraelskim režimom, ki je provokativne navijače poskušal najprej reševati in evakuirati kar z vojaško letalsko misijo (!?). Očitno licemerje in dvojna morala, ki nepopravljivo načenja združeno Evropo.
-
8. 11. 2024 | Mladina 45 | Dva leva
Komentar / Donald Harris proti Kamali Trump
Ne, ne, dotični vedeževalec Blaž ni karikiran lik v satirični oddaji Kaj dogaja, ampak je nastopil v čisto resnem formatu informativne oddaje Svet na Kanalu A. Ker sem v ponedeljek na kanal, na katerega sicer le redko in pomotoma zaidem, preklopil, da bi gledal košarko, sem ujel še zadnje minute poročil. In je bilo kaj slišati in kaj videti. Razložili so, da pa oni že ne bodo šli na katedro za mednarodne odnose na FDV, da bi slišali napoved izida ameriških volitev, ampak k vedeževalcu Blažu, ki da strelja »hitre, jasne in ostre« odgovore in napovedi. Tip jih je sredi belega dne pričakal na vratih s svečo v roki in jih popeljal v luksuzno opremljen svet videnj. In brez najmanjšega kančka dvoma napovedal, da bo zmagal ali Donald Trump ali pa Kamala Harris. No, nerodno je edino, ker ima videc očitno hude težave z lastnimi prognostičnimi orodji. Namreč, če veljajo karte, ki nasprotujejo njegovi intuiciji, potem je nekaj narobe z intuicijo, če pa velja intuicija, ki nasprotuje kartam, je nekaj hudo narobe s kartami. Ali gre za manko kolesja v glavi ali pa zgolj za težave z logiko zaključevanja, je težko oceniti, vsekakor pa je sramotno in nizkotno za neki informativni kanal in njegove novinarje, da tako podcenjujejo svoje gledalce. Ampak paradoks! Kot je napoved bebava, je hkrati točna. Le da za to ni bilo treba ne na FDV ne k vedeževalcu.
-
30. 10. 2024 | Mladina 44 | Dva leva
Komentar / Bi imeli zeta za predsednika ZDA?
Ne vem, koliko bo knjiga Melania, ki je zgolj perfidni propagandni pamflet, vplivala na ameriške volitve. Prav veliko najbrž ne, ker je temeljni problem Trumpove Amerike, da bolj malo bere, beroča Amerika pa je že onkraj dileme večinsko izbrala Kamalo Harris. Če ne iz drugih razlogov, vsaj kot manjše zlo.
-
25. 10. 2024 | Mladina 43 | Dva leva
A Paul Weber (1893–1980) je bil odličen nemški slikar in ilustrator. Še zlasti kot karikaturist je zapustil bogato zapuščino litografij. S prefinjeno risbo se je loteval grozot vojne, položaja malega človeka v kapitalizmu, militarizma, avtoritarnosti, nadzora medijev. Eden prvih je že zgodaj opozarjal tudi na probleme ogroženosti okolja. Med številnimi odličnimi je morda politično »najgloblja« karikatura, v kateri gredo po sprehajalni poti kralj s krono na glavi in dolgo togo, obrobljeno s hermelinom, desno ob njem njegov kancler, ki ima za ušesom pisalno pero, iz žepov pa mu štrlijo listine in akti, levo ob njem pa dvorni norček z značilno večkrako kapo s kraguljčki. In med sprehodom norček z razprtimi dlanmi vpraša kralja in njegovega kanclerja: »Že, že, ampak kako bomo zdaj to pojasnili ljudstvu?« In prav za to gre. To je problem vsake, tudi sodobne politike. Ni dilema, kaj je prav, kaj je narobe, kaj je moralno, kaj amoralno, kaj krepostno, kaj zavržno, ampak zgolj, kako lumparije upravičiti. Kako nategniti ljudstvo.
-
18. 10. 2024 | Mladina 42 | Dva leva
Komentar / AzS - Alternativa za Slovenijo
Lahko bi vzkliknili: Borut Pahor je politično mrtev, naj živi Anže Logar! Ljudje se zamenjajo, ideje in metode nagovarjanja javnosti pa ostanejo. Ko je Pahor obsesivno kopiral Tonyja Blaira, ki je via Anthony Giddens (The Third Way) razvil tako izpraznjeno politično formo, da jo je lahko vsaj začasno kupil vsak lahkoverni volivec, je idejo še dodatno vulgariziral in napravil iz tretje poti svoj narcisoidni happening. Ves čas je javnost in sebe prepričeval, da je perspektiva Slovenije v bratstvu, mostovih med političnimi poli. Z eno besedo: v slogaštvu. Kaj magična beseda pomeni, smo v premierskem in predsedniškem mandatu Pahorja skusili do obisti. Pač, relativizacijo vsega: temeljnih načel demokracije, socialne in pravne države. Namreč, ko je politika složna, praviloma kratko potegnejo volivci in volivke. Najboljši primer slogaštva v politiki je slej ko prej TEŠ 6. Sloga med SD in SDS je naredila luknjo, ki je tudi naši vnuki ne bodo zakrpali. A jo bomo vseeno pozabili, ker je na vidiku še bolj konsekventna afera. JEK 2. To pa ni/ne bo več le slogaštvo dveh velikih strank, ampak komplot političnega razreda celotne parlamentarne ponudbe, z izjemo Levice. Če je bilo torej slogaštvo ob TEŠ 6 škodljivo, bo v primeru zagona projekta JEK 2 katastrofalno. Skratka, racionalna logika parlamentarne demokracije so antagonizmi, napetosti, ki nadzirajo in dinamizirajo politično življenje. Slogaštvo ga pasivizira.
-
11. 10. 2024 | Mladina 41 | Dva leva
Komentar / Za denar gre, butec!
V politiki niso vsi enakih nazorov. A politične barve pogosto zvodenijo, ko se interesi prekrijejo. In neredko iztečejo v mošnjičke. Tako danes vemo, da sta (vsaj) stranki SDS in SD z roko v roki gradili gromozansko finančno luknjo, ki sliši na ime TEŠ 6. A na vidiku so nove sprege, na čelo katerih se tokrat postavlja Svoboda. Da je res hudo, je na seji odbora za infrastrukturo demonstriral Miroslav Gregorič (poslanec Svobode!), ki je med drugim znan po pokončni in avtonomni drži, ko je bil (2002/03) vodja misije OZN v Iraku, ki je iskala orožje za množično uničenje, in se ni uklonil zavezniškemu pritisku, medtem ko so drugi potisnili glave globoko v iraški pesek. Na seji je opozoril na jedrski lobi in neposredno s prstom pokazal na strankarsko kolegico.
-
4. 10. 2024 | Mladina 40 | Dva leva
Komentar / Državniška drža in ljubiteljska odločnost
Premalo odločni politiki so velik problem. Večji problem so samo preveč odločni politiki. Še zlasti, če se ravnajo po trenutnem navdihu. Torej ne po zgodovinskih izkušnjah, ne po domišljenih konceptih in načelih, ampak hipno, po pragmatičnem občutku ... intuitivno. Kajti zato imajo vedno prav. Tudi ko in če so v zmoti. Takšna je pač narava ljubiteljske politike. In ta ni vezana samo na tako imenovane nove obraze, ampak na vse, ki dajejo prednost aktualnim in vsakokratnim interesom pred načeli.
-
27. 9. 2024 | Mladina 39 | Dva leva
Saj smo vedeli, da bo tako. Da bo Slovenija skrajno ponižno in ponižano izvajala svoj mandat predsedujoče v Varnostnem svetu OZN. A vseeno je to težko spremljati. Hja, če bosta kakšen študent ali študentka čez 10, 15 let delala študijsko nalogo iz slovenskega predsedovanja Varnostnemu svetu OZN, jima iz govora Samuela Žbogarja v VS OZN ne bo jasno, kaj je bil vzrok eksplozij v osebnih komunikacijskih napravah v tretjih državah, ki so bile ciljane neselektivno tudi na civiliste in celo otroke. Žbogar sicer obsodi samo dejanje, a ga omenja abstraktno, kot da se naprave same aktivirajo, ne pa da jih sproži neka zlovešča roka zločinskega režima znanega imena in naslova. In iz govorov zunanje ministrice Fajon lahko sledijo napačni sklepi, da so judovski naseljenci s svojimi zavržnimi zločini na palestinskih območjih Zahodnega brega vzrok, ne pa posledica genocidne in osvajalske politike izraelskega režima. In tudi Robert Golob se je v New Yorku na dogodku organizacije Save the Children kot govorec kritično vprašal: »Kdaj je postalo normalno, da so otroci vojaške tarče? Kdaj je postalo normalno, da so šole in humanitarni delavci postali vojaške tarče?« A to je, vsaj po agencijskih poročilih, povedal abstraktno, kot da otroci, civilisti in humanitarni delavci skupaj s šolami in bolnicami samodejno letijo v nebo. Storilca ni identificiral. Beseda Izrael naštetim ne gre in ne gre iz ust.
-
20. 9. 2024 | Mladina 38 | Dva leva
Komentar / Opozicija laja, Bruselj odloča*
Na splošno velja, da je razlika med demokracijo in diktaturo v tem, da naj bi bilo v prvi vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano, v drugi pa prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno. No, v praksi je v tako imenovanih demokracijah načelno dovoljeno vse, a le, če ne nasprotuje interesom dominantne politike. To se je v zadnjem obdobju lepo videlo pri vojni v Gazi in v Ukrajini. Demokratična Evropa, ki se še zlasti rada ponaša z individualnimi svoboščinami, je v času vojne v Gazi v številnih deželah prepovedala nošenje palestinskih rut, pokrivanje s hidžabom, mahanje s palestinsko zastavo, podporna zborovanja in podobne demonstrativne geste … Za kar so celo izločali športnike z olimpijskih iger. Hkrati so očistili univerzitetne, znanstvene, kulturne ustanove in športna prizorišča vsega, kar je dišalo po Rusiji. Pač, na nemško-francoskem vlaku mora biti vse podrejeno dominantnemu interesu. Nemoralno? Morda, a že Hitler je lepo povedal, kako je z moralo v politiki. Namreč, po navedbi Slovenske kronike XX. stoletja se je Branimir Kozinc, predsednik podmladka Narodno socialistične stranke (NSS), leta 1921 mudil v Münchnu, kjer naj bi si ogledal Pinakoteko. Ker je po naključju opazil napoved zborovanja takrat še precej obrobnih nacistov, se ga je udeležil in se mu je, verjetno kot edinemu Slovencu, uspelo rokovati in izmenjati par besed s Hitlerjem.
-
13. 9. 2024 | Mladina 37 | Dva leva
Komentar / Katarzično ponovno snidenje
Zadnje kolobocije z iskanjem komisarja oziroma komisarke evropske komisije, ki bi naj bilo rutina, so naplavile veliko nedoslednosti in sprenevedanja. Najprej seveda ves cirkus in precej nedostojnosti ob (ne)izboru domače primerne kandidatke/kandidata, potem pa še nadvse pokroviteljski odnos predsednice evropske komisije do perifernih članic.
-
6. 9. 2024 | Mladina 36 | Dva leva
Komentar / Nespodobno povabilo
Najlažje je vselej Borutu Pahorju, ker ni niti moralen niti nemoralen, ampak preprosto amoralen. Prišel je na Bled in brez dilem in obotavljanja objel čez ramo Cipi Livni, ki so se je drugi izogibali kot garjave ovce, in fotografijo na omrežju X komentiral kot srečanje z »dolgoletno prijateljico«. Verjetno prijateljico še iz časov, ko je bila Cipi kot zunanja ministrica, podpredsednica vlade in članica vojnega kabineta ena najodgovornejših protagonistov operacije Uliti svinec, v kateri so leta 2008/2009 v 22 dneh pobili 1116 Palestincev v Gazi. On pa je takrat bil premier skrajno lojalne partnerice zavezništva.
-
30. 8. 2024 | Mladina 35 | Dva leva
Komentar / Vzporedne realnosti slovenske diplomacije
Ko je ribniški župan pred dnevi izjavil, da se ekscesi in konflikti med Romi in preostalim lokalnim prebivalstvom pred desetletji ne bi mogli dogajati, smo si rekli, da najbrž res ne. Je pa tudi kar sam razkril, v čem je danes problem: »... enostavno te človekove pravice in vse te organizacije ... « so krive. Torej ima »pregreta« občina Ribnica župana, ki vidi temeljni postulat demokratične družbe in države – torej človekove pravice – kot breme, kot nadlogo. Morda se je tista izjava o bremenu človekovih pravic komu zdela zgolj kot zdrs, kot ne preveč dovolj premišljena floskula. No, ponavljajoči se in še bolj zaostreni nastopi kažejo, da ni šlo za zdrs, ampak za perfidno temeljno stališče. Posameznim skupinam prebivalstva oporeka ustavne pravice in pred njih postavlja zidove. K sreči za zdaj zgolj na simbolni ravni. A poznamo tudi čisto konkretne zidove. Pred leti je izbruhnila afera, ko so v drugem največjem slovaškem mestu Košice začeli postavljati zid, ki bi ločeval večinsko prebivalstvo in romsko manjšino. Takrat je to izzvalo upravičeno zgražanje in nasprotovanje evropske komisije. A v zgražanju je bilo tudi veliko sprenevedanja, saj je bil v resnici
-
23. 8. 2024 | Mladina 34 | Dva leva
S Romi vs. civiliRomi vs. civilipisanjem o »romski problematiki« nekako nimam sreče. Pred mnogimi leti sem za Dnevnik provokativno napisal, da če hočemo razumeti razlike med prekmurskimi in dolenjskimi Romi, je treba narediti narediti študije razlik med prekmurskimi in dolenjskimi domorodci. Seveda ne kakšne genetske študije, ampak antropološke, sociološke, socialnopsihološke raziskave življenjskih navad, vrednot, verovanj, prepričanj ... Zakaj se Romi v Prekmurju integrirajo in socializirajo, na Dolenskem pač ne? Morda pa je treba socializirati, integrirati, pripraviti na sobivanje ne samo Rome, ampak tudi domorodce? Po objavi so uredništvo zasuli ogorčeni telefonski klici in pisma bralcev.
-
16. 8. 2024 | Mladina 33 | Dva leva
Komentar / Pariški mehurček sreče
Morda se vprašanje sliši patetično, a vseeno: koliko ljudi, koliko civilistov, koliko otrok med njimi, je bilo med tem, ko je Pariz s športniki, občinstvom zanosno in ponosno užival »v mehurčku sreče«, kruto pobitih v Gazi? Koliko življenj mladih vojakov in tudi civilistov je med tem zahtevala ukrajinsko-ruska vojna na obeh straneh? Koliko nasilja je bilo med desničarskimi nemiri v Združenem kraljestvu? In ne nazadnje, koliko žrtev je bilo tam, od koder dnevne novice ne dosežejo svetovne javnosti in ne vzbujajo skrbi? Tega inventura skrbnih olimpijskih statistik ne vodi in ne objavlja. Nekoč je na splošno veljalo olimpijsko načelo, da naj bi se v času iger sovražnost vsaj začasno prekinila. Danes so tovrstni pozivi, na primer poziv Samuela Žbogarja, pravzaprav cinično norčevanje iz krute realnosti. Žbogarjev retorični poziv k »olimpijskemu premirju« v Gazi je izhodiščno zgrešen in zato obsojen na propad. Iskanje ravnotežja (tudi Žbogarjevo) med Hamasom in Izraelom je ne glede na to, da je zla podoba Hamasa nesporna, čisto sprenevedanje. V Gazi ne poteka vojna med Izraelom in Hamasom, ampak vojna Izraela proti neoboroženim civilistom, ženskam, otrokom, humanitarnim delavcem, tujim dopisnikom. In med 40 tisoči pobitih je neprimerno več otrok kot vseh padlih borcev – teroristov, če vam je ljubše – Hamasa. Hamasa praviloma ni tam, kjer na šole, bolnišnice, šotorišča padajo izraelske bombe.
-
9. 8. 2024 | Mladina 32 | Dva leva
Komentar / Lov na rdeča vohuna
Ne, ne, če ste patrioti in imate zares radi svojo državo, potem si niste naredili usluge, če ste spremljali ekskluzivne izjave in interpretacije državnega sekretarja Volka v zadnjih dneh. Bil je tako zadovoljen s svojo vlogo in svojo pojavo, da mu je ušlo veliko več, kot bi spretni diplomat smel povedati. Ampak ja, pravi patriot mora biti, prosto po pokojnem ameriškem okoljskem anarhistu in avtorju Edwardu Abbeyju, vedno pripravljen braniti svojo deželo pred lastno vlado. Zato se je vredno soočiti tudi z največjimi bizarnostmi in abotnostmi, ki nam jih v teh dneh prodajajo. No, očitno je Vojko Volk postal prvo govorilo te vlade. Iz njegovih dosedanjih izjav, potrjevanj ali zanikanj posameznih domnev se da rekonstruirati tudi misteriozna zgodba o ruskih vohunih. Vohuna sta bila aretirana, priprta, procesirana in posojena zaveznikom na podlagi namigov in kar neposrednih pobud tujih obveščevalnih služb. Za standarde pravne in demokratične države je nenavadno, da je celoten proces potekal v tajnosti in ne morebiti zaprt za javnost le v posameznih delih. Kako naj bo v interesu javnosti tajni sodni proces?
-
2. 8. 2024 | Mladina 31 | Dva leva
Richard Bach je v knjižici Iluzije, prigode upornega mesije (1977), ki je nadaljevanje nekoč hipijevskega, sedaj njuejdževskega katekizma Jonathana Livingstona Galeba, razvijal misel, da se vse kolektivne iluzije praviloma na koncu iztečejo v moraste sanje, ki si jih ne želimo, a se jim ne moremo izmakniti. Še več, vse okrog nas je iluzija. In če je to res, kako potem ravnati? No, tudi delitev na realnost lastne pojave in iluzijo vsega onkraj nas je iluzorna. Ne nazadnje to vidimo tudi skozi analizo aktualnega in preteklega estetskega in moralnega okvirja olimpijskih iger. Leta 1992 so bile v Albertvillu v francoskih Alpah prve olimpijske igre po padcu »železne zavese«. Takrat so na otvoritveni ceremoniji brez refleksije in zadržkov prodajali iluzije novega sveta, novega reda, novega demokratičnega ustroja držav.
-
26. 7. 2024 | Mladina 30 | Dva leva
Pravijo, da je Bidnov odstop pravilna, a prepozna poteza. No, ne vem. Če je prepozna, ne more biti pravilna. Se je pa sedaj nenačrtovano zgodilo to, kar smo nekako pričakovali po sicer prepričljivi zmagi Bidna proti Trumpu leta 2020. Takrat se je ocenjevalo, da (že takrat rahlo načeti) Biden ne bo več sposoben kandidirati še enkrat. In bodo Kamalo Harris celoten mandat pripravljali na nominacijo za letošnje volitve. To se ni zgodilo. Kljub vse bolj očitnemu pešanju kognitivne in telesne moči Bidna, se ni v demokratski stranki nihče drznil reči, da bo ponovljena kandidatura polom. Kar se je v zadnjih mesecih potrdilo. Takoj po odstopu so vplivni demokrati začeli eden za drugim izjavljati, da je Bidnova zapuščina izjemna ter da je z odstopom naredil državotvorno dejanje. No, to izjemno zapuščino je (tudi pred volivci demokratov) dobro skrival. In predolgo vztrajanje pri kandidaturi je bilo vse prej kot državotvorno dejanje.
-
19. 7. 2024 | Mladina 29 | Dva leva
Komentar / Inavguracijski strel
Incident na predvolilnem mitingu Trumpa v Pensilvaniji si zasluži naziv političnega atentata samo pogojno. To ni bil atentat, kakršen je bil na prestolonaslednika Ferdinanda, na kralja Aleksandra, na JFK-ja in na Boba Kennedyja, na Martina Lutra Kinga, na papeža Wojtyło, na Jicaka Rabina … Atribut političnega atentata je dobil zgolj zato, ker je krogla oplazila politika. Sicer pa – to danes že z gotovostjo rekonstruiramo – storilec ni imel nikakršnih političnih motivov. Ni bil član kakšne ekstremne organizacije, ki bi ga inducirala v radikalno dejanje, niti ni bil »volk samotar«, kakršen je bil Breivik, ki je deloval po lastnem vzgibu in z zgolj posrednimi vplivi zunanjih idejnih krogov.
-
12. 7. 2024 | Mladina 28 | Dva leva
Francija je v nedeljo ponovila precej znano zgodbo. Namreč, da se reševanje krize neredko izide tako, da so – glede na aspiracije – rešitelji hujši od problema. Skratka, francoske volitve so tipična zgodba o napačnih zmagovalcih. Problem je sicer univerzalen in nenehno ponavljajoč se. Gotovo se spomnite prvih poosamosvojitvenih volitev v Sloveniji. Nekateri sicer radi prezrejo, da je bila Demosova zmaga na prvih večstrankarskih volitvah mit, ki prodira celo v šolske učbenike. Demos je bila ohlapna idejna platforma. In Demos na volitvah sploh ni sodeloval. Na prve večstrankarske volitve (8. 4. 1990) so šle posamične stranke. In ne koalicija Demos. In zmagala je, tudi to se kar pozablja, Zveza komunistov - Stranka demokratične prenove kot naslednica predosamosvojitvene ZKS s 17,28 odstotka. Druga je bila Zveza socialistične mladine (zamudili so zakonski rok za preimenovanje v kasnejšo LDS!) s 14,49 odstotka. In šele na tretjem mestu je bila najbolje uvrščena stranka tako imenovanega Demosa: Slovenski krščanski demokrati z 12,98 odstotka. Najbolj »prava« stranka Demosa, Slovenska demokratična zveza (SDZ), s koncentracijo hiperzaslužnih osamosvojiteljev je zasedla šele peto mesto z 9,51 odstotka. V številnih neuradnih komentarjih in pogovorih so ključni Demosovi »osamosvojitelji« resignirano ugotavljali: »Lažje je sprejeti bivše komuniste na prvem mestu in naslednico starorežimske ZSMS na drugem, kot na tretjem mestu SKD kot najbolje uvrščeno stranko Demosa.« Slednje seveda ni bilo brez posledic. Ker zmagovalni ZKS zaradi nekakšnega zgodovinskega kompromisa (takrat je ob neki priložnosti Capuder vzkliknil: »Zdaj smo mi na vrsti!«) sploh ni bilo podeljeno mandatarstvo, pa tudi realnih možnosti za sestavo večinske vlade ni imela, je »neki« Peterle iz »neke« SKD postal mandatar onkraj zaslug in »zaslug« osamosvojiteljev. In ta »Peterletova zgodba« ni bila nikoli do konca izživeta. Tudi razpad prve koalicijske vlade je v precejšnji meri posledica tega dejstva.
-
5. 7. 2024 | Mladina 27 | Dva leva
Komentar / V senci Eifflovega stolpa
Če smo v Sloveniji in sploh vzhodnih, »novih demokracijah« prostodušno začeli brskati po smetnjaku zgodovine takoj po menjavi režimov, se je v »starih demokracijah« to zgodilo počasi, sramežljivo. In zadnja barantanja za sestavo vodstva evropske komisije so pokazala, da tudi v jedrni Evropi postaja vse mogoče in dovoljeno, da se le doseže končni cilj. In zdaj imamo, kar imamo: skorumpirano in ščuvaško vodstvo EU. No, ko to pišem, ključni spopadi vendarle še potekajo. Francija še bije krvavo bitko za obrambo pete republike in želi ponoviti scenarij s predsedniških volitev 2002, ko so se vsi liberalno zavezani akterji združili v klicu volivcem, naj ustavijo Le Pena, svoje drobne narcisizme in egoizme pa so podredili skupnemu cilju. In so prepričljivo uspeli. Na parlamentarnih volitvah je to vsekakor težje. Povsem mogoča je nevarnost, da bo hči Marine končala, kar je ata Le Pen začel. A ne glede na to, kdo bo po nedeljskih volitvah v Franciji končni zmagovalec, se je Evropa že spremenila. Kompromisi niso šli v smeri ohranjanja vizij razsvetljenske dediščine Evrope, ampak ohranjanja pozicij tudi za ceno odrekanja tem vizijam. Z žalostjo in nostalgijo se lahko spominjamo zadnjega velikega obeta združene Evrope. Predsednik komisije Barosso je leta 2004, presenetljivo ali pa tudi ne, predlagal ultrakonservativnega in nestrpnega Rocca Buttiglioneja za komisarja za pravosodje. A s predlogom ni uspel. Kajti njegova večkrat izrečena in ponovljena stališča do žensk, katerih poslanstvo bi naj bilo rojevanje otrok, emigrantov, ki »skrbijo za raven kriminala v državi«, do homoseksualnosti, ki je greh, medtem ko je »aids kazen za homoseksualnost in zlorabo drog«, so bila prehuda – ne le za socialiste in liberalce, ampak tudi za eminentne predstavnike konservativne EPP. Zato ga niso potrdili.
-
28. 6. 2024 | Mladina 26 | Dva leva
Pri ministru Klemnu Boštjančiču se iz vesolja opazi, da je preskočil malo šolo politične socializacije. Sprva je deloval precej nebogljeno in negotovo, a je z meseci ministrovanja pridobil samozavest. Ravno toliko, da je sedaj začel sproščeno klatiti velike neumnosti. A ni osamljen. Prav enako velja za večji del vodilne stranke. Pa ne samo za njih. In ne samo pri nas. Denimo, Felipe González, stari politični maček španske pofrankistične politike, je zaradi drugačnih razlogov in motivov izrazil veliko navdušenje nad Melonijevo. V nekem pogovoru za španski radio Onda Cero ji je izrekel večjo naklonjenost, kot jo je bil pripravljen izreči svojemu strankarskemu nasledniku Pedru Sánchezu. No, tudi v slovenski politiki so takšne akrobatske figure splošno razširjene. Junija 2016 sta se na tiskovni konferenci skupaj pojavila predstavnik poslanske skupine (takrat še) Združene levice Matej Vatovec in nepovezani poslanec Andrej Čuš ter napovedala interpelacijo proti takratnemu infrastrukturnemu ministru Petru Gašperšiču. Zakaj interpelacijo? Že zakaj, a Gašperšičevi takratni grehi so bili nepomembni glede na izvirni greh predhodnice današnje Levice, ki je bila pripravljena v interpelaciji (brez možnosti!) kolaborirati s skrajno desnim in skrajno nestrpnim Andrejem Čušem. Refleksije tega sprevrženega manevra v Levici niso nikoli opravili. Podobno so takoj po ustanovitvi uprizorili svoj pogreb v stranki Vesna. V oddaji Studio City decembra 2021 sta sopredsedujoča na nekajkrat ponovljeno vprašanje Marcela Štefančiča vedno znova odgovarjala, da se ne bosta opredeljevala do avtoritarne politike, do Janeza Janše, do sodelovanja z desnico, pač v smislu, da v Vesni gledajo naprej, ne nazaj ... in da so zato pripravljeni z vsemi sodelovati itd., saj da okoljska politika nima barve ... Tudi Vesna ni opravila refleksije tega hiperperverznega pragmatizma.
