Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    20. 5. 2022  |  Mladina 20  |  Dva leva  Za naročnike

    In najšibkejši člen?

    Seveda ni bilo zavestno načrtovano, a verjetno bo novi minister za delo, družino in socialne zadeve strelovod, ki bo vsaj nekaj časa ščitil ta čas precej zmedeno in ranljivo koalicijo. Če malo pobrskate po gnusobi madžarskih in cerkvenih medijev, boste dojeli, kaj je javno mnenje Janševega ljudstva in kje mentalni in moralni horizont janšizma. Zanimivo, glede na to, da je v Srbiji že pet let na čelu vlade deklarirana lezbijka Ana Brnabić, njena partnerka, sicer zdravnica, pa jima je med premierskim mandatom rodila sina in povrhu je Ana po dedovi strani hrvaškega rodu, pa vseeno njena družinica v pozitivnem kontekstu polni družabne kronike srbskega rumenega tiska, je očitno, da je slovenska desnica pod Janševim in Toninovim vodstvom mentalno bliže Putinovi Rusiji kot Vučićevi Srbiji. Kakorkoli, izbira aktivista LGBT za ministra bo nekoliko odvrnila pozornost od realnih meja in pomanjkljivosti Golobove koalicije, ki se v teh dneh že jasno nakazujejo. In se bodo (bomo) z njimi – se bojim – bolj kot opozicija in njeno ljudstvo ukvarjali sami volivci koalicije svobode. Namreč, z lahkotnimi obljubami in napovedmi. Tudi z Golobovim slabim razumevanjem pravnega reda Republike Slovenije, ki onemogoča preprosto saniranje kadrovske tempirane bombe, ki jo je nastavil Janša, pa z lahkotno, prehitro dano obljubo o odpravi dvojnega statusa zdravnikov, pa o uvedbi 30-urnega delovnika, kar sedaj že revidirajo in redefinirajo ... Ne gre za to, da bi bili predlogi nesprejemljivi. A vsaj kratkoročno niso uresničljivi. In slabše je dajanje všečnih obljub, ki jih ne izpolniš, kot lakonična zadržanost in postopno nadgrajevanje vsebin ... Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    13. 5. 2022  |  Mladina 19  |  Dva leva  Za naročnike

    Medijski rokomavhi

    Slab spomin je težava in priložnost hkrati. V nekonsistentnem življenju in delovanju amnezija pomaga enostavneje preživeti. Če jo umešamo v koktajl z zmerno bistrostjo, se ta prednost razkrije do obisti. Vida Petrovčič, ki je hotela kolaborirati v sabotaži proti Studiu City, Marcelu Štefančiču in novinarski avtonomiji, je pozabila, da je konec leta 2006 sama padla v nemilost, ker je menda užalila ministra Bajuka. Takrat sta lomastila razvpiti urednik Gerič in Možina. Na mojo intervencijo (takrat sem bil član programskega sveta) se je Gerič branil, da so pred tem tudi njega cenzurirali zaradi prispevka o vladnem letalu. Že mogoče res. A razlika je bila več kot očitna. V prvem primeru je zaradi poskusa posega v novinarjevo avtonomijo odletel urednik (Lipušček), v drugem primeru pa je zaradi urednikovega (Geričevega) posega v novinarsko avtonomijo odletela novinarka (Petrovčičeva). No, resnici na ljubo ni odletela iz službe, ampak iz oddaje. Danes se ta ista Petrovčičeva predstavlja kot žrtev protestov proti njeni kolaboraciji s sedanjimi eksekutorji Studia City. Če bi Milenković izkoristil možnost molka, ne bi postal del te umazane zgodbe. In poslej bo mladi mož percipiran le še in zgolj kot »Aja, oni Milenković«; pač kot nelojalni, nestanovitni, neprofesionalni in za vse večne čase tretjerazredni novinar, ki je v usodnem trenutku aktivno sodeloval pri onečaščenju javne televizije. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    6. 5. 2022  |  Mladina 18  |  Dva leva

    Paradoks zadnjega ljudožerca

    Tako, sedaj pa gre zares. Ravno, ko pišem spodnje vrstice, se je končal medeni teden zmagovalcev letošnjih državnozborskih volitev. Bilo je lepo, a kratko. No, morda ravno zato lepo, ker je bilo kratko. Sedaj pa bo nastopil trenutek resnice. Kako oblikovati novo oblast, in še bolj, kako sanirati škodljive posledice stare oblasti. Morda je bila volilna zmaga še najlažji del procesa prehoda iz janšizma v odprto družbo in državo. Točno pred enim letom sem napisal kolumno z vprašanjem, kako očistiti Slovenijo janšizma, ne da bi ponavljali in utrjevali janšistične metode. Dejanšizacija ni nekaj odstranitev, nekaj novih nastavitev, ampak radikalna prekinitev s prakso, ki jo je Janša uvedel. No, ni je uvedel prvi in edini, a jo je razdelal do obisti; nihče pred njim tako radikalno intenzivno, grobo in arogantno. Takrat, pred letom, ko se nam še niti sanjalo ni, kdo bi lahko popeljal zafrustrirano ljudstvo iz objema samodržca, sem v analizo uvedel paradoks zadnjega ljudožerca. Saj poznate šalo o poglavarjih dveh ljudožerskih plemen. Eden pravi drugemu: Pri nas ni več ljudožercev; včeraj smo zadnjega pojedli. Ekonomija šale je več kot jasna. Z nasiljem se boriš proti nasilju, z lustracijo proti lustraciji, s političnimi zamenjavami proti političnim zamenjavam. Zadeva se kaj hitro izrodi. Kdo bo zadnji »ljudožerec«, kdo sme imeti zadnjo besedo, da ne rečem zadnji grižljaj. Paradoks je v tem, da brez ritualne »politične kanibale« Janševi ljudožerci ostanejo vpeti in podtaknjeni v vse podsisteme. Tempirana bomba! Če jih »poješ«, prakso politične kanibale utrjuješ, prolongiraš sam. Težko bo! Zlasti tam, kjer kljub pritiskom in vplivu nastavitve v Janševem kadrovskem cunamiju niso formalno zakonsko in statutarno sporne. En tak primer je Milan Krek na čelu NIJZ. Seveda bi bil kakšen epidemiolog, virolog z avtoriteto in referencami primernejši kandidat. A verjetno sta bila njegova kandidatura in imenovanje formalno nesporna. Da Krek ni bil dorasel funkciji, ki jo je v težkih časih opravljal, da ni ščitil stroke, da je sledil direktivam režima, tudi ko so bile v opreki s stroko, je znano. Kot je ostalo v spominu tudi dejstvo, da ni bil sposoben v javnih nastopih povezati dveh, treh tekočih stavkov, si zapomniti epidemioloških ukrepov, ki jih je ljudstvu zapovedoval. Pač, bil je nekakšen poljedelec na področju stroke v zelo zahtevnem obdobju. Namreč, sam je svoj čas po navedbi Dela povedal, da ga je h kandidaturi nagovarjalo precej posameznikov, pri čemer da ga je najbolj prepričala kolegica, ki ga je spodbujala, naj se prijavi, češ da je »njivo, ki jo je začel orati, vedno preoral do konca«. In tako je oral od tiskovke do tiskovke, od neumnosti do neumnosti, od pozabe do zlorabe. In bil medijem in javnosti bolj v zabavo kot korist. A kaj zdaj: evidentno politično nastavljen strokovni kader nam sporoča, da se ne bo uklonil »politični« (!) odstavitvi. Kot pravi, bo še naprej branil NIJZ, ker so po njegovih besedah že doslej nekatere politične stranke hotele in bodo očitno še naprej hotele imeti vpliv v inštitutu. Hja, NIJZ se resda ukvarja (med drugim) z javno higieno, očitno pa ne tudi s politično higieno. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    29. 4. 2022  |  Mladina 17  |  Dva leva

    Zapleši še enkrat, Janez

    Dobro. V zrelih demokracijah se načelno ne naslajamo nad porazom drugih, ampak se veselimo uspeha lastne opcije. Toda ker tokrat pri nas, žal, ne gre za rutinsko potrditev ali prenos oblasti med konkurenčnimi koncepti in politikami, ampak za referendumsko odločanje na osi polarizacije janšizem– antijanšizem, sta seveda privoščljivost in evforija presežni in razumljivi. A kakorkoli. Ko je izid enkrat znan, zmagovalci demonstrirajo pokroviteljsko velikodušnost do poražencev, poraženci (glede na cilje in predvolilne aspiracije) pa priznajo poraz. No, ne vsi. Janša te vaje iz politične kulture in političnih manir še ni absolviral. Vendar se je včasih po porazih vsaj umaknil v molk in osamo in šele po nekaj tednih spet začel strelske vaje. Saj se spomnite. Bilo je leto 2011: še malo pred volitvami je samozavestni Janša, ki si je obetal kar 50+ odstotkov oziroma mandatov, v pogovoru za Radio Ognjišče izrazil prepričanje, da bo tranzicijska levica skušala z vpoklicem rezervista Jankovića ublažiti zgodovinski poraz. No, na volilni večer smo takrat res bili priča zgodovinskemu porazu, a ne levice, pač pa favorizirane SDS, ki je na volilni večer pripravljala zabavo z ansamblom s pomenljivim imenom Victory. Po razglasitvi izidov so Janšo, čisto otrplega in brezizraznega, kot da bi ga hipnotizirala kobra, pritegnili k plesanju nekakšnega kola, ki je še najbolj spominjalo na hrastoveljski mrtvaški ples. Mrtvaški ples SDS! No, prejšnjo nedeljo, žal, ni ponovno plesal in se nato umaknil v osamo, ampak je še isti večer šel v protiofenzivo. Nekako kot Mrlakenstein proti Harryju Potterju. Z jasnim sporočilom: zgodovinski poraz je v bistvu veličastna zmaga. In rekordna zmaga opozicije je pravzaprav njen poraz. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    22. 4. 2022  |  Mladina 16  |  Dva leva

    Brez golobčkov ni Benetk*

    Z oguljeno frazo se rado reče, da imajo volivci na koncu vedno prav. Kar je sicer res. Treba pa je pripomniti, da to pravilo velja tudi, ko nimajo prav. In to dejstvo je smiselno sprejeti brez prevelikih prepirov z volivci. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Dva leva

    Janševi lovci na glave

    Če se Janša ne bi onemogočil in diskreditiral sam, bi ga pa njegovi najožji sodelavci in zaupniki. In vse, česar ne postori dovolj učinkovito in dosledno opozicija, česar ne storijo, pa bi morali, mediji, naredijo Janševi ljudje. Kdor naskakuje oblast, si lahko samo želi kakšnega kanglerja, breznika, hojsa, grimsa, tomčevo ... ali, bog pomagaj, mahniča. Če jih ne bi bilo, bi si jih morala opozicija izmisliti. No, dejansko tudi sam Janša postori dovolj, da prepričljivo negira svojo, po novem spet spravljivo držo. A Žan Mahnič je pred dnevi presegel vse najslabše predstave o Janševi politični opciji, o janšizmu. Eskapada proti civilnodružbeni aktivistki, humanitarki Faili Pašić, ki pogumno izpostavlja in uveljavlja svojo kulturno in versko identiteto pripadnice marginalizirane islamske skupnosti, ni kaplja, je vedro čez rob; čez kakršnokoli, tudi najbolj ohlapno sodelovanje in dialog. S tako politiko ni in ne sme biti nobenega sodelovanja. Namreč, ta Mahnič pač ni neki podeželski, neotesani rupar ali kakšen drugi rogovilež iz kroga Janševih sledilcev, ampak državni sekretar, ki je demonstriral versko, kulturno in vsakršno nestrpnost. Ne le nestrpnosti lastne pritlikave pojave, ampak vlade Janeza Janše in celotne vladne koalicije. Zato po tem prelomnem izpadu opozicija in mediji ne bi smeli dati dihati ne Janši, ne Toninu, ne Pivčevi, ne potencialnim koalicijskim partnerjem iz združbe Povežimo Slovenijo, ki s svojim mastermindom, profesorjem, mednarodnim pravnikom, diplomatom in neformalnim predsedniškim kandidatom Petričem ne vidi nikakršnih problemov Janševe politične prakse. Mimogrede, diplomatu in mednarodnemu pravniku Petriču se še Janševo zmerjanje Bidna in čestitka »zmagovalcu« Trumpu nista zdela problematična! Nepartijski mediji, razen nacionalne televizije, še dihajo, a Janšo in njegove zastopnike na soočenjih obravnavajo s skrajnim rešpektom in strahom. Že na soočenju na POP TV je Luka Mesec zaradi neke benigne pripombe pokasiral gnev novinarja Muhiča zgolj zato, da so lahko upravičili kakšno morebiti neprijetno vprašanje za kandidate iz vladne koalicije. Torkovo soočenje na Kanalu A pa je bilo sploh narejeno tako, da ja ne bi s kakšno neprijetno temo ali vprašanjem spravilo Janšo, ki se je prvič pojavil na predvolilnem soočenju, v slabo voljo. Vse se je začelo in končalo pri njem. Stran vržen termin Kanala A. Žal. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    8. 4. 2022  |  Mladina 14  |  Dva leva

    Volitve 2026

    Novost v ubranem orkestru srednjeevropskih in južnoevropskih samodržcev je skrajni cinizem do javnosti in volivcev. Če so svoj čas pretirano in nepristno poudarjali, da jim je – v nasprotju z levičarji in liberalci – mar za ljudi, sedaj samozavestno sporočajo »kaj nam pa morete«. Pač, javnost, civilna družba, opozicijske stranke. Nič več ne šteje, kakšno je večinsko razpoloženje, ampak kateri segment tega razpoloženja »pride« na volišče in glasuje. Ne le v nedemokratičnih sistemih, kjer so volitve zgolj ritual, predstava privrženosti režimu, ampak v precejšnji meri tudi v tako imenovanih defektnih demokracijah (izraz politologa Merkla) s formalnim demokratičnim ustrojem, a z vsebinskimi zlorabami oblasti velja (krilatico pripisujejo Stalinu), da odloča tisti, ki šteje ali definira, kako naj se štejejo glasovi, in ne tisti, ki je glasoval. Sicer pa tudi svobodne volitve niso samodejno že tudi poštene volitve. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    1. 4. 2022  |  Mladina 13  |  Dva leva

    Hojsov električni orgazem

    Uvodno predvolilno soočenje se je začelo drugače, kot smo pričakovali. Osrednjega termina in osrednje pozornosti ni, po ustaljeni praksi, zasedla javna televizija, ampak njena komercialna tekmica. In tudi ni bilo običajnega ogrevanja; nič uvodnega petinga, nič otipavanja, ampak takoj na polno in na suho. Za to sta poskrbela odsotni Janša in njegova ponesrečena zamenjava. Kajpak zvesti oproda Hojs. Ta je takoj pokazal, iz katerega krdela prihaja in kako to deluje v političnem prostoru. Ko ga je voditelj vljudno in smiselno vprašal, zakaj se Janša ni odzval vabilu, je takoj žaljivo in nespametno udaril nazaj, češ predsednik vlade ima pomembnejše naloge, kot je obiskovanje njihove televizije. In ključni oponent, ki se mu Janša panično izogiba, ki se ga očitno boji, je nič manj kot elektrooligarh. Golob je s tem, da sploh ni trznil, da se ni odzval niti z besedo, naredil morda doslej najboljšo potezo svoje kratke politične kariere. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    25. 3. 2022  |  Mladina 12  |  Dva leva

    Mefistov (pred)volilni libreto

    Najprej sem diagonalno preletel poudarke v (kar štiri časopisne strani dolgem) megabesedilu Petra Jambreka v Dnevnikovem Objektivu in si rekel: O. K., pač sindikalistični boj oziroma – še točneje – kapitalska skrb za prihodnost lastne univerze oziroma podjetja. To niti ne bi bilo tako pogrošno. No, podrobnejše branje celotnega besedila je vendarle pokazalo, da je ozadje megatraktata bolj perfidno. Bolj piha na dušo, kot ščuva, bolj pritajeno namiguje, kot sili, bolj nagovarja, kot sili v igro ... A pod črto je manever jasen in prozoren. To ni prva taka Jambrekova intervencija. Vedno je hotel biti nekakšen režiser, sufler, stric desnice in zlasti Janše iz ozadja in vedno je interveniral mefistovsko. Zato je Hribarjeva več kot dvajset let stara prispodoba (o Jambreku kot Janševem Mefistu) še kako aktualna. Lahko pa se čudimo Jambrekovi samoočaranosti nad najslabšo mogočo oznako značaja in javne vloge lastne osebe. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    18. 3. 2022  |  Mladina 11  |  Dva leva

    Toninova krščanska geopolitika

    O. K. se zgodi; lapsus pač. Morda pa je Madžar imel v resnici v mislih reko Dravo. A kakorkoli. Nerodno je edino to, da lapsus linguae ni kar tako. Je tako rekoč priznanje. Matej Tonin kot diplomant družboslovne fakultete bi moral pobrskati po starih študentskih zapiskih in bi se hitro spomnil, da se v lapsusih, jezikovnih zdrsih, neredko manifestira, udari na plano potlačena želja oziroma motivacija. Ampak če je že Prekmurje nekakšni slovenski Donbas, Janša vsekakor ni uporni Zelenski, ampak nekdo, ki z Orbánom kolaborira. In Janšev nekritični sledilec Matej Tonin resnično pospešeno vleče krščanskodemokratski voz nazaj v blato, v kakršnem ga je Bajuk prepustil Ljudmili Novak leta 2008. Razlogi pa so zelo podobni. Tako kot Bajuk tudi Tonin ne zna vzpostaviti avtonomije v odnosu do Janše. Drugače si je komaj mogoče predstavljati, da še tik pred volitvami strelja kapitalne neumnosti in abotnosti. V nedavnem pogovoru za portal 24ur pa je presegel samega sebe. Najprej je z akrobatskim saltom mortale razložil neupravičenost ruskega napada na Ukrajino ter upravičenost ameriško-zavezniškega napada na Irak. Pač, v Iraku je vladal diktator. Kar je točno. Bo torej zavezništvo napadlo tudi druge nedemokratične, diktatorske režime? Najprej eno od pomembnih članic vojaškega zavezništva – Erdoganovo Turčijo. Ki duši človekove, politične, državljanske in narodnostne pravice. Ali še huje. Položaj žensk je bil v Huseinovem Iraku neprimerno boljši kot v avtokratski kraljevini Savdski Arabiji. V Iraku so bile pred zavezniško »vpeljavo demokracije« ženske bolj vključene v javno življenje (šolstvo, zdravstvo, politika) kot v večini drugih arabskih dežel. Verska toleranca je bila pod Huseinom višja, kot je v aktualnem Iraku. Denimo, Tarik Aziz, Huseinov zunanji minister, je bil pripadnik kaldejske katoliške cerkve, ki je v občestvu z rimskokatoliško cerkvijo! Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    11. 3. 2022  |  Mladina 10  |  Dva leva

    Ruske mačke in poparjeni mačkoni

    Že sedaj je jasno, da posledic sankcij proti ruski krvavi avanturi v Ukrajini ne bodo čutili samo ruski državljani, ampak tudi državljani dežel, ki jih evforično izrekajo. Torej Evropejci. Pravzaprav se dogaja pred našimi očmi in z našim soglasjem, včasih celo navdušenjem, putinizacija evropske javnosti in evropske medijske krajine. To je še en dokaz, da je Evropa popolnoma dezorientirana in neučinkovita. Kot vselej. No, ne glede na izvor rusko-ukrajinskega konflikta krvavega Putinovega pohoda nikakor ni mogoče upravičiti. A Ukrajinci so dvakratna žrtev. Ne le ruskega uničevalnega vojaškega stroja, ampak tudi lažnih obetov in ščuvanj vojaške zveze in voditeljev »svobodnega sveta«. Zato po svoje lahko razumemo jezo, razočaranje in moralne ukore, ki jih Zelenski te dni deli Evropi in Natu. Ves čas je bilo jasno, da Rusija v takšno genezo statusa Ukrajine, kot se je nakazovala, ne bo privolila. In čeprav Putin morda ustreza tudi najbolj stereotipni satanizaciji osebnostnega profila, je pravo vprašanje, ali bi kdo drug na čelu Ruske federacije privolil v takšen razvoj državnega statusa Ukrajine in takšno obravnavo ruske manjšine, kot smo ji bili priča. Ne. Nihče ne bi mogel stopiti na čelo Rusije in privoliti v vojaško obkroževanje. Kajti ob tem vprašanju gre tudi za simbolna vprašanja ranjene velesile. Če sta bili še nedavno na mizi kot realna opcija kompromisa vojaška nevtralnost ter avtonomija proruskih ozemelj, bo sedaj bistveno večje okupirano območje (ves obalni pas) trajno zasedeno, čeprav nikoli legalizirano. Pač zatečeno stanje, podobno kot zasedena palestinska območja. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    4. 3. 2022  |  Mladina 9  |  Dva leva

    Mrtvec pride po ljubico

    Vse vojne, v katerih pride do človeških žrtev, so humane. Po definiciji. In vojne, naj jih označimo za pravične ali krivične, osvobodilne ali zavojevalske, iz ljudi vedno potegnejo najslabše. Nizkotne strasti, izgubo racionalnosti, izgubo spomina. Žal, ne le pri deležnikih v spopadu, ampak tudi v navijaških skupinah. To lepo vidimo te dni v Evropi in svetu po ruski invaziji v Ukrajino. O Putinu nima smisla izgubljati preveč besed. Je samodržec, avtoritarec, je novi ruski car. A to ne pove nič. Nič o Evropi, ki je izgubila razsodnost. Ki je, bolj kot kadarkoli prej, padla v enoumje. Kot da gledaš severnokorejski televizijski dnevnik. Sedaj je Ruse prepoznala in razglasila za novega-starega skupnega sovražnika. Tudi ko se bodo ukrajinske rane vsaj za silo zacelile, porušena dežela že obnovila, slabi spomini pa zbledeli, bo ostal grenek priokus, da je Evropa padla na izpitu svoje racionalnosti. Vse, kar naredi v teh dneh, je proti miru, proti razmeroma hitremu in častnemu končanju spopadov. Protiruski sentiment se razrašča v blodne razsežnosti. Denimo, ne le ruske institucije, ampak tudi posameznike neselektivno izključujejo iz zvez in prireditev v kulturi, umetnosti, športu, znanosti. Iz vsakršnih oblik sodelovanja. Če so v medijsko nadzorovani ruski realnosti obstajali vsaj zametki upora in opozicije, se bo zdaj izgubilo še tisto malo upornega potenciala, ki so ga premogli. Milanska Scala je prekinila sodelovanje z dirigentom Valerijem Gergijevom, sopranistka Ana Netrebko je pod pritiskom odpovedala vse koncerte v prihodnjih mesecih, saj, kot je povedala, ni prav, da se morajo umetniki politično opredeljevati in obsojati svojo domovino ... Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    25. 2. 2022  |  Mladina 8  |  Dva leva

    Uživajmo, dokler lahko

    Brecht je svoj čas, ob praizvedbi komada Bobni v noči (1920), občinstvo uvedel v dogajanje z velikim scenskim plakatom z napisom Ne buljite tako romantično (Glotzt nich so romantisch); kajpak provokativno, a tudi edukativno. Ljudje smo nagnjeni k romantičnim poenostavitvam ter vzhičenim predstavam in pogledom na dogajanja. Tudi v vsakdanjem življenju in še zlasti v politiki. In v teh dneh smo priča prav takemu vzdušju, poenostavljenim romantičnim, vzhičenim presojam in interpretacijam. Je kot v času vojne. Vojna pač ni normalno stanje duha. Vojna, tudi politična, parlamentarna, koalicijska ... je slaba, a še slabše je tisto, kar ji sledi. Heinrich Böll v romanu Skupinska slika z gospo (1971) v sladko-bridki fabuli nazorno sporoča: uživajte v vojni. Mir bo neizprosen. Vojna razdeli ljudi v skupine, jih naščuva ene na druge, a hkrati nivelizira razlike znotraj skupin. Ali kot bi rekel Freud v Množični psihologiji in analizi jaza (1920/21): »Koncentracija sovraštva do tuje skupine odstranja netolerantnost v lastni skupini.« Zatorej, prosto po Kacinu: uživajmo, dokler lahko. Pa četudi v sovraštvu; pa četudi z umeščenostjo v strastno polarizacijo janšizem-antijanšizem. Kajti 24. aprilu bo sledil trd pristanek. Če bomo izvolili sedanjo protidemokratično Janševo koalicijo, se več ne bo kaj zgražati, peniti, bentiti. Imeli bomo tako oblast, kot si jo zaslužimo. Ker smo si jo izvolili. No, upajmo, da se najbolj črn scenarij ne bo uresničil. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    18. 2. 2022  |  Mladina 7  |  Dva leva

    Hujskači in sledilci

    Sreda je dan za pisanje kolumne. Zato sem preveril na medmrežju pa za vsak primer pogledal skozi okno, ali se Zemlja še vrti okoli svoje osi, da ne bi pisal zaman. Kaže, da je imel ruski veleposlanik pri EU Čižov prav. Sreda ni dober dan za začetek vojne. Drugi dnevi pa tudi ne. Svojevrsten paradoks je, da nas še iz časov hladne vojne bolj kot realne nevarnosti napada ene od strani blokovske polarizacije ogrožajo lažni obveščevalni ali celo empirični podatki. Denimo jata divjih gosi, ki se dvigne nekje na Baltiku ali v Skandinaviji, »razburi« ameriške radarje. Ali banalno napačno interpretacijo zaznav naredijo ruski vohunski sateliti. Tako je znan primer junaka, ki je morda rešil človeštvo katastrofe. Namreč, leta 1983 je dežurni sovjetski oficir protizračne obrambe Stanislav Petrov ignoriral protokol takojšnje obrambne izstrelitve stotin raket z bojnimi glavami, ko je sistem, sicer lažno, zaznal napad, ker se je (kako banalno!) sončna svetloba netipično odbijala od visokih oblakov in zmedla tipala na satelitu. Vsekakor je doktrina preventivnega napada (»pre-emptive strike«) nevarna in ogrožajoča sama po sebi. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Dva leva

    Od bureka do polke

    Pred dvanajstimi leti je osrednji slovenski dnevnik, kot se rad promovira, v rubriki Pa še to, ki je namenjena predvsem sramotenju in smešenju, objavil novico, da se da na FDV diplomirati s skrajno bizarnimi in trivialnimi temami. Namreč, neka diplomantka je takrat v diplomskem delu raziskovala pomen bureka v našem prostoru. Njen mentor je bil, takrat še docent, dr. Stanković. Kaj bi lahko bilo narobe in smešno? Takrat sta izzvala zgražanje ceneno in nedomišljeno burkaštvo in antiintelektualizem. Pač, burek ni bil in še vedno ni samo kulinarični izdelek, ampak veliko več. Je v najširšem pomenu besede kulturni fenomen nekdanje Jugoslavije. In tako poleg pasulja in mesa z žara še danes zapisan v arhetipski spomin prebivalstva. Podobno, kot je hamburger postal najprej zaščitni znak ameriške instantne kulture, kasneje pa simbol amerikanizacije sveta: do koder sežeta Coca-Cola in McDonalds, so meje ameriškega kulturnega kolonializma. In prav tako: do koder segajo po bureku, so kulturne meje Balkana. Torej burek ni samo kulinarični, ampak tudi večplastni kulturni, antropološki, sociološki, ekonomski in še kakšen fenomen. Ampak tako kot burek je vsak družbeni pojav ali dogodek, denimo Janšev (častni) doktorat, ki ga je pridobil leta 2015 na Universum College v Prištini, relevanten in enakovreden analitični material. Seveda se pri slednjem ne da analizirati vsebina, ampak fenomen častnega doktorja in motiva podelitve. Tako iz geostrateške kot politološke, tako iz sociološke kot psihološke perspektive ... Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    4. 2. 2022  |  Mladina 5  |  Dva leva

    Bombonjere in globe

    Namen tega navedka ni obujanje spominov na slavne čase in dejanja v slogu »še pomnite tovariši«. Ne. Gre za demonstracijo in ilustracijo univerzalnih začetkov umazanih zgodb raznih »disidentov«, ki so v nekem trenutku padli v nemilost pri avtoritarnih režimih in se kasneje sami prelevili v avtoritarne nedemokrate in preganjali celo tiste, ki so jim svojčas zagotavljali podporo in varstvo. Pa naj gre za Parago, Šeksa, Šešlja ... ali našega Janeza Janšo. Adam Michnik je ob neki priložnosti pripovedoval o podobnih izkušnjah s svojimi poljskimi disidentskimi sopotniki, ki so kmalu po tistem, ko so se dokopali do politične moči, začeli delovati podobno kot njihovi balkanski sotrpini. Tisto, kar je onkraj specifičnih razlik skupni imenovalec, je avtoritarna osebnostna struktura. To sicer ni edini mogoči razlog za trčenje v konflikt z avtoritarnim režimom, je pa razlog za značilno osebnostno in karierno genezo, ki je skoz in skoz prepletena z nedemokratičnim, antidemokratičnim delovanjem; s prevzemanjem metod in tehnik, katerih žrtev so izhodiščno bili sami, to pomeni, da agitatorji ravnajo nekako prepoznavno, po utrjeni, univerzalni shemi. Adorno: »Izjave raznih agitatorjev, od znanih likov ... do malih provincialnih prodajalcev sovraštva, so si tako podobne, da v načelu zadošča, da analiziramo samo govore enega, pa že poznamo vse.« In kaj ima to z zgodbo iz Gantarjevega stanovanja? Več, kot se na prvi pogled zdi. Takratni zametki civilnega upora proti vojaški represiji in nezakonitim ukrepom so se s svojimi kasnejšimi artikulacijami in intervencijami postavljali po robu tudi avtoritarnim principom, ki jih danes predstavljajo in poosebljajo nekdanje žrtve. V prispodobi rečeno, takrat se je v Gantarjevi garsonjeri pisal poziv proti armadi in tudi proti Janši. Janši, kakršen je danes. Če prelistamo seznam akterjev tistega časa, je Janša prišel v spor tako rekoč s celotnim Odborom (za varstvo človekovih pravic). Nekateri najbližji sopotniki in zaupniki kot recimo zakonca Hribar, pa takrat pogumni zdravnik Dušan Keber in kopica drugih so prestrezali golide gnojnice, s katero jih je škropil. Nekateri smo se kasneje znašli tudi v Janševih sodnih postopkih in tožbah, ker smo v razmerju do vsakokratnih zlorab aktualne oblasti (tudi Janševe) ravnali tako, kot smo ravnali takrat, leta 1988. In to, kar je pravkar doživel Gantar, eden najbolj izpostavljenih predstavnikov nekdanjega Odbora, je rezultat do skrajne bizarnosti pripeljane Janševe avtoritarne geneze. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    28. 1. 2022  |  Mladina 4  |  Dva leva

    Tri velesile in pol na en mah

    Tudi Janez Janša lahko upravičeno reče: »Sem pa res od sile.« Tudi on je en tak pogumen vojaček. Res pa je, da pogum ni prav vedno znak bistrosti, kaj šele modrosti. Ampak kakorkoli. Trem velesilam je že vrgel rokavico: Združenim državam, Rusiji in Kitajski. Pa še Evropsko unijo kot nekakšno polovično, ne vojaško, ampak zgolj politično velesilo je izzival. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    21. 1. 2022  |  Mladina 3  |  Dva leva

    Prilika o golobu, ki je prezgodaj zapel?

    Pa smo končno presegli obsedenost s sredino! Namreč, v zadnjem času so bili vsi sredinci: krščanski demokrati in socialdemokrati, Jelinčičevi nacionalisti in janšisti, tudi aktivisti Vesne in Čuševi Zeleni, pa Podobnik in njegov Petrič, pa Kovšca, pa Zorčič, pa Počivalšek in vsi, ki iščejo prostor v slovenskem političnem solariju. Le Levica je bila izjema; ki pa je potrjevala pravilo. Skratka, gneča na sredini igrišča, kot na defenzivni nogometni tekmi. No, novinec na političnem odru Robert Golob se je tej mantri radikalno odrekel. Njegova stranka ne bo sredinska. Malo bo levo, malo pa desno. Res je, zveni nekoliko butalsko. A ne po pomoti, ampak zato, ker se je, se bojim, vzhajajoča zvezda na slovenskem političnem prizorišču svojega programa lotila približno tako, kot se je novopečeni butalski kovaški mojster Nace železa. Pač, bomo videli, kaj bo po obdelavi nastalo. Tega ta čas res ne vemo niti pri Golobu. A bojim se, da še sam ne ve. Malo ga imam na sumu, da ne loči zares med konservativnimi in desnimi stališči. Zato bi bilo dobro slišati, s katerimi desnimi stališči nam bo postregel na pokritem pladnju na pogrnjeni mizi. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    14. 1. 2022  |  Mladina 2  |  Dva leva

    Gnezdenje v javni hiši

    Vojske nikoli niso šle na osvajalske in morilske pohode same in osamljene. Od antike prek srednjega veka vse do novodobnih vojn so jih spremljale kurbe, vlačuge, priležnice. Spolne delavke pač. Pa tudi zabavljači. Pa kurati, ki so tako ali drugače skrbeli za duhovno oskrbo. Ker logistika priložnostno skupaj zbobnanih zgodnjih vojska in pohodov ni delovala, so ne le za drobne priboljške, ampak celo za hrano in saniteto skrbeli drobni trgovčiči. Mešetarji so prodajali vsakovrstno blago, neprisilne »spolne delavke« telo, zabavljači smeh, kurati iluzijo in lažni up. Spomenik vsem vlogam po malem je v enem svojih najboljših komadov postavil Bertold Brecht. Namreč, v delu Mati Korajža in njeni otroci (1938/1939) s podnaslovom Kronika iz tridesetletne vojne je oslikal večplastno preračunljivo in plebejsko naravo marketendarice Ane Fierling, pri vojskah in vojščakih znane pod imenom mati Korajža, ki svoj kramarski voz s tremi otroki vleče v vojaškem pratežu od Švedske do Bavarske, od Poljske in Češke do Francije v času vseevropskih verskih in geostrateških vojn v začetku sedemnajstega stoletja. Brechtova mati Korajža ni visoko moralna, ne nemoralna, je preprosto amoralna, preračunljiva. Vojna, strahote, lakota, pomanjkanje, kuga, smrt, smrad teles in trupel so pač posel in priložnost malih, ušivih, garjavih ljudi. Ali kot poje v songu: Slabič, ki stežka se prebija, / se pač obriše, ko bo mir. Saj vojska je samo kupčija. / Blago je svinec, ne pa sir. Kar pomeni tudi, da prihajajoči mir ni priložnost, ampak grožnja. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    7. 1. 2022  |  Mladina 1  |  Dva leva

    Čakajoč na Minervino sovo

    Optimističnejše ko so napovedi, ki prihajajo iz medijsko slabo prezentiranih javnomnenjskih izmer, bolj nelagodno, da ne rečem pesimistično se počutim. Ni računati, da bodo znale stranke, ki skušajo spodnesti Janšev režim, ravnati racionalno. Ne dvomim, da si iskreno želijo spodnesti Janšo, a prav tako ne dvomim, da jim je v še večje veselje, da spodnesejo druga drugo. No, zgodba ni nova in ni neznana niti v drugih okoljih. Potem ko je Orbán prvi mandat (1988–2002) zavozil, se je v drugo za tri mandate (2010– 2022) usedel na premierski stol. Tudi in predvsem zato, ker je bila opozicija skrajno razpršena in neenotna. Zdaj je pot veliko težja, saj se bodo morali proti popolnemu nadzoru države in institucij s ščipalko na nosu skupaj boriti docela nekompatibilni akterji. Po eni strani nekakšen madžarski KUL – skupno predvolilno zavezništvo levoliberalne Demokratične koalicije (DK), socialdemokratske Madžarske socialistične stranke (MSZP), liberalne stranke Momentum, ekoloških strank Politika je lahko drugačna (LMP) in levo-zelenega Dialoga, pa celo diametralno nasprotne, izključevalne, rasistične desničarske stranke Jobbik. Poduk je enostaven: dlje ko ne najdeš kompromisa, hujšega moraš kasneje skleniti, da dosežeš cilj. Je težko, a ni nemogoče. To dokazuje neka druga zgodba. Namreč upor proti popolni dominaciji avtoritarnega samodržca Miloševića v Srbiji. V politično razpršeni Srbiji se je 18 (osemnajst!) strank in gibanj združilo v Demokratično opozicijo Srbije (DOS) in 24. septembra 2000 so dosegli zmago, ki pa so jo morali potrditi v repasažu 5. oktobra na ulicah Beograda, ko so samodržca dobesedno morali pregnati z oblasti. Zgodba je nadvse poučna tudi za Slovenijo. Najprej bo treba zmagati; na voliščih. Čim prepričljiveje. Potem bo treba zmago še uveljavljati. Morda celo na ulicah. Janša namreč še nikoli ni priznal poraza. Vsakokrat je dokazoval goljufije, hotel ponovno štetje ali kar ponovitev volitev. Prepričan sem, da bo tako tudi letos. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    30. 12. 2021  |  Mladina 52  |  Dva leva

    Musikantenstadl Staat**

    Ni dobro imeti butca za predsednika in prav tako ni dobro imeti avtoritarca za premiera. No, še huje je, če se oboje zgodi hkrati, a prava katastrofa je, če se v eni osebi združita obe kvaliteti. Namreč, zmerna pamet ojunači avtoritarnost. In obratno, avtoritarnost otopi pamet. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    23. 12. 2021  |  Mladina 51  |  Dva leva

    Novi sev: sredina

    Kako spraviti kompleksni družbeni trenutek v definicijo. Težko. A včasih se posreči. Lenin je na vseruskem partijskem kongresu (22. 12. 1920) družbeno in državno perspektivo definiral s krilatico, da je komunizem sovjetska oblast plus elektrifikacija države. Janša, nekdanji partijski gardist, se tega gotovo spomni. Ugotovil je, da če še tako uspešno vzpostavi janšistično oblast, mora vseeno imeti nadzor tudi nad distribucijo idej in energije. Tako ni grobo posegel samo v sfero ključnih medijev, ampak celo dobesedno v distribucijo elektrike. In s tem ustvaril Goloba. Golob ne bi bil vstopil (nazaj) v politiko, če bi ga Janša pustil pri miru. Že zgolj napovedani vstop pa je povzročil tektonske premike v razmerju celotne palete strank in tudi v sami opoziciji. Zato očitna rezerviranost strank Kula do napovedanega Golobovega vstopa na politično sceno. A akterji nesojene koalicije Kul niso dojeli, da jim je ne le sobivanje, ampak sodelovanje z Golobom usojeno. Podobne težave ima Golob. Ne skriva previdnega odnosa, skoraj distance do štirih strank Kula. Toda tudi njegova perspektiva je usodno povezana s koalicijo Kul. V normalnih časih, v normalnih spopadih bi vsaj med koncepti, kakršne najbrž (za zdaj bolj ko ne ugibamo na podlagi posameznih izjav) zagovarja Golob, in koncepti Levice – pa verjetno tudi SD – bila jasna pozicija hladne vojne. Golob pač ni levičar. A vsekakor ni desničar; vsaj ne v smislu sedanje politične prakse obstoječe oblasti. Brez dvoma potencialni udeleženci potencialne antijanšistične fronte nimajo veliko skupnega. Imajo pa vsaj eno skupno točko – janšizem. In zdaj se morajo ne le stranke Kula, ampak tudi Golob odločiti, ali je janšizem takšnem problem, da so se pripravljeni vsaj do neke stopnje odreči siceršnji kompeticiji. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Dva leva

    Tri barve: Zelena

    Kot zakleto! Z zelenimi strankami politična Slovenija res nima sreče. Čeprav sta potencial in afiniteta volilnega telesa do zelene politike in tudi zelene stranke nesporna. Davnega 9. decembra 1988, torej še preden je bil vzpostavljen večstrankarski sistem in preden so se zametki strank sploh pojavili, je Mladina, kot tolikokrat prej, opravila pionirsko delo in objavila sondažo strankarskih preferenc v takrat še razmeroma zabetoniranem enopartijskem sistemu, ki pa je že imel nekaj vidnih razpok. Anketa je odmevala tudi zunaj meja Slovenije, a predvsem zaradi provokativne ugotovitve, da takratna vodilna politična sila ZKS nima večinske podpore. V takratnem »Mladininem parlamentu« so anketiranci, v času, ko še niso bili obremenjeni s konkretnimi imeni, vezanimi na posamezne stranke, največ glasov (35 odstotkov) podelili socialdemokratom/socialistom, krščanskim demokratom 25 odstotkov, liberalcem (takrat razumljenim kot stranki kapitala in delodajalcev) 7,7 odstotka, komunistom 9,4 odstotka in zelenim kar 19 odstotkov. Torej, to je pokazalo na preference onkraj izkušenj z akterji. No, hitro po tistem se je vzpostavil tekmovalni večstrankarski sistem. In eno večjih razočaranj so bili po solidnem rezultatu na prvih parlamentarnih volitvah prav Zeleni, ki so hitro pokazali shizofreno politiko. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Dva leva

    Vodnjak življenja

    Samo še tega nam je bilo treba! Potem ko je Aleš-za otroke gre-Primc napadel poučevanje evolucijske teorije v javni šoli, ker to zmede tiste otroke, ki jim doma perejo možgane s kreacijsko fantazijo, je zdaj na vrsti še oživljeni načrt Lebensborn. Seveda lahko nosilca bizarne ideje upravičeno ozmerjamo za butca, a to zadeve ne spremeni in ne omili. Pač, če se kdo smrtno resno loti pospeševanja razploda z načrtovanim milijonskim (!) prirastkom dvomilijonske nacije v desetih letih, gotovo ni »sam v glavi«, toda bizarna domislica vseeno ne obremeni le njega, ampak celotno deželo. V nedeljo (12. decembra) bo ravno 86 let od zagona najsrhljivejše demografske operacije v človeški zgodovini. Namreč projekta Lebensborn (vodnjak življenja) v nacistični Nemčiji. Izhajal je iz ideje, da je treba (rasno prebrano) populacijo pospešeno večati. Ali s prisilnimi posvojitvami odtujenih oziroma ukradenih rasno čistih otrok njihovim neprimernim staršem ali (v večjem obsegu) z inkubatorji, v katerih bodo prebrane rodnice serijsko rojevale otroke, zaplojene z rasno čistim semenom. No, projekt je klavrno propadel skupaj z nacističnim režimom. Danes Počivalšek snuje kvantitativno še ambicioznejši projekt. Kakršnemu niti dežele tretjega sveta z največjo rodnostjo ne morejo parirati. Končni izid je vnaprej znan, a kaže predvsem na stanje duha v deželi. Oziroma vsaj stanje v glavah aktualnih oblastnikov. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    3. 12. 2021  |  Mladina 48  |  Dva leva

    Nazaj k Mariji Tereziji

    Zdi se, da je Sloveniji usojena razcepljenost med likoma matere Terezije in Marije Terezije. Patološko narcisoidni Pahor sporoča mestu in vasi, da se bo končno tudi on aktivno vključil v reševanje težav s pandemijo. Če je še do včeraj veljalo, da je zaradi samozazrtosti pripravljen kršiti zapovedane omejitve in ogrožati zdravje in življenje tudi najbolj ogroženih, denimo starostnikov v domovih, je sedaj aktiviral svoje potenciale. In to kako! Bebavo smejoč se pozira v telovadnici, obkrožen z mučilnimi in nategovalnimi napravami in orodji. Ni čisto jasno, koliko bo koristilo, a v dobri veri sporoča, da če že ne premore ravno modrosti, širi vsaj vedrino, dobro voljo in ljubezen. Pač kot nekakšna politična izpeljanka Matere Terezije. Na drugi strani pa je nedavno vnesena v politični žargon nova kategorija. Namreč lik Marije Terezije. Z njim je sicer označil poslanec Breznik šolsko ministrico Kustečevo. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    26. 11. 2021  |  Mladina 47  |  Dva leva

    Epifanija 17. septembra

    Res smo v močvirju. Medtem ko država poka po šivih, ko razpadajo temeljna družbena soglasja, koronavirus pa mori in dosegamo najslabšo epidemiološko sliko na svetu, si vlada vzame čas, da namesto reševanja temeljnih problemov zdravstvene oskrbe covidnih in vseh ostalih bolnikov uprizarja perverzno odkrivanje nekakšne spominske plošče nekakšnega bizarnega osamosvojitvenega dogodka na Otočcu. Kaj že? Menda so se pred tridesetimi leti, v času osamosvajanja, tam srečali predstavniki vlad Slovenije in Hrvaške. Kaj takega! A komu je to mar v letu 2021? V času, ko kosi korona, ko razpadajo temeljni postulati pravne in demokratične države; ko smo priča napadov vladne politike na policijo, pravosodje, šolstvo, znanost, kulturo, umetnost in ne nazadnje tudi na medije. Zlasti na STA in javno televizijo. A žal nacionalki res ni pomoči. Prav na svetovni dan televizije (21. 11.) je namesto o vseh tegobah, ki tarejo družbo in državo, začela osrednji dnevnik z dolgim poročilom o kopenskem premiku prvega policijskega čolna (P-111) kot dogodku dneva. Bilo je bizarno, kot da bi argonavti vlekli ladjo. V napačno smer. No, dejansko je to res bolj kopenski čoln, saj je bil tudi v preteklih 26 letih veliko, pravzaprav zelo veliko časa »na suhem«, tj. v okvari. Nakup je bil velik nateg, slaba investicija. A nič nenavadnega. Praktično vsi nakupi oborožitve in opreme imajo sloves natega, poloma. Izraelske havbice, patrie, falcon, hammerji, osebna oprema vojakov, nazadnje vozila Oshkosh … imajo podoben sloves. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    19. 11. 2021  |  Mladina 46  |  Dva leva

    Dovolj je!

    V Kalabriji imajo težave z ’Ndrangheto, v Neaplju s Camorro, na Siciliji s Coso nostro, v Apuliji s Sacro corono unito. Sodobna mafija se večinoma ne zanaša več na pištole in bombe, ampak na politične povezave. Je žilava in prilagodljiva. Politike in politiki se menjajo, mafijski vplivi in povezave s politiko pa ostajajo in se prenavljajo. Kar je deprimirajoče. A hujša kot mafijske lovke v politiki je politika, ki ima svoje mafijske lovke v vseh sferah družbe in države. V Sloveniji nimamo neobvladljivih mafijskih organizacij, imamo pa janšizem, ki deluje po mafijskih zakonitostih. Z ustrahovanjem, neformalnim nadzorom nad vsemi podsistemi družbe in države. Ki ne le ignorira formalno zakonodajo, ampak jo sproti in po potrebi prilagaja. Trideset let po osamosvojitvi smo v stanju, ko lahko premier evidentno laže brez posledic. Lahko ignorira in celo žali sodno oblast. Ignorira tudi zakonodajno oblast. Na pozive parlamenta in njegovih komisij se odziva po lastni presoji, ne čuti obveze, je aroganten, surov in žaljiv. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    12. 11. 2021  |  Mladina 45  |  Dva leva

    Vzvratni let jeklene ptice

    Ko je Janez Janša pred poldrugim letom patetično nagovoril ljudstvo in razglasil veliko zmago nad covidom, Slovenija ni bila najboljša v Evropi in prav tako ne med najboljšimi na svetu. Nasprotno, po vseh primerljivih kazalcih je bila v spodnji polovici Evrope. In celo v regiji, ki se ne ponaša ravno s kakovostnim zdravstvenim sistemom, še zdaleč nismo bili najboljši. No, Janša nima težav. Zlaže se, ko mu in če mu koristi. Med politiki sta zavestna laž in zavajanje pogostejša kot v splošni populaciji. In Janša je prvak med politiki. A problem tiste evidentne laži, ovekovečene z bizarno gesto, ki je godila njegovi militantni naravi – preletom vojaških letal –, ni v sami domislici, ampak v medijih; v skoraj neopaznih odzivih medijev. Res, da imajo mediji malo priložnosti za neposredno spraševanje in nadlegovanje na tiskovnih konferencah, ki jih je Janša praktično ukinil, a vseeno bi morali izkoristiti vsako priložnost, da zahtevajo pojasnilo, v čem, po katerih podatkih smo (bili) najboljši. Na nesposobno parlamentarno opozicijo, ki ima morda več možnosti neposrednega zastavljanja vprašanj premieru, pač ne gre računati. No, pred dnevi pa so prišli na plano objektivni, preverljivi in primerljivi podatki: Slovenija je ne le na vrhu Evrope, ampak kar na vrhu sveta. Le da je smer obratna, kot jo je nakazal Janša maja lani – imamo najslabšo epidemiološko sliko na svetu. Hja, sedaj bi bilo treba uprizoriti vzvratni let avionov. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    5. 11. 2021  |  Mladina 44  |  Dva leva

    Novi obrazi stare politike

    Od vseh neštetokrat citiranih izjav, govorov generala Rupnika, je zgornji najbolj signifikanten. Ne le zaradi vsebine kot take, ampak zaradi datuma. Dvaindvajsetega aprila petinštirideset! To ni bila morebiti vsiljena rojstnodnevna čestitka Führerju, ni bila zavržna domobranska prisega, katere besedilo naj bi domnevno pomagali pisati tisti, ki so se jim priklonili. Ne, to je bil čas, ko so nemške okupacijske sile že, kot povsod drugod po Evropi, panično kurile dokumente, pakirale in iskale civilna oblačila za dan po tem in prebeg čez Karavanke. Takrat jih nikakor ni več brigalo, kaj počnejo in govorijo lokalni kolaboranti. In takrat je »prezident« imel v časopisu Slovenec svoj zadnji nagovor ljudstvu ter v njem strnil vso svojo izvorno avtoritarnost, bazični antidemokratični refleks ter nekontrolirani antisemitizem. In tudi domobranci kot »nosilci nove svobode slovenskega naroda« niso bili eni od borcev za svobodo, eni od antifašistov, ampak kolaboranti sil mraka; kolaboranti nacizma. Teza, da je šlo pri domobranstvu zgolj za slabo oceno situacije ali celo za taktično kolaboracijo, je prekratka. Domobranstvo je razvilo lasten, avtonomni fašistoidni diskurz. Že hiter pregled zapisov v Slovencu od konca aprila 1941 do konca aprila 1945, razkrije, da je domobranstvo ne glede na to, ali smo bili pod okupacijo mediteransko »ležernega« fašizma ali germansko »rigoroznega« nacizma, vselej uporabljalo originalni trdi besednjak, poln povedi o židovski agitaciji, židovskem bogastvu, boljševističnem satanizmu sodobnega židovstva, o spregi med liberalizmom, boljševizmom in cionizmom ... Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    29. 10. 2021  |  Mladina 43  |  Dva leva

    Sam svoj poštar?

    Hja, časi se spreminjajo. In navade tudi. V moji mladosti so bili v naših krajih poštarji dobrodošli obiskovalci. Prinašali so pozdrave, čestitke, prodajali srečke državne loterije. A najbolj so razveseljevali ljudi, ko so enkrat na mesec prinašali pokojnine. Dostojne pokojnine, ki niso nikoli izostale. Danes poštarji ne prinašajo pokojnin, ampak menda naboje večjega kalibra. Pa še to ni v celoti res. Sporočilo, da so Janševi, Toninovi, Hojsovi dobili na dom pisemsko pošiljko z grožnjo in priloženim nabojem, je spin. Laž v Janševem slogu. Takšna pošta pride do naslovnika ali v njegovo okolico, če je novinar, publicist, civilnodružbeni aktivist ..., ne pa eden od varovanih politikov, ker se že sama Pošta in njeni uslužbenci izpostavijo tveganju namesto njih. Ampak kakorkoli, pravo vprašanje je, zakaj se je ta pošta sploh pojavila in zakaj se je pojavila ravno zdaj. Staro kriminalistično načelo pravi is fecit cui prodest (dejanje je storil tisti, ki ima od njega korist). Kdo ima torej korist? No, ne dvomim sicer, da je na vseh političnih in geografskih koncih in straneh Slovenije dovolj primitivcev za izvedbo takšne zavržne »diverzije«. Ne dvomim pa niti, da bi si Janša moral takšno poštno grožnjo izmisliti, če je ne bi skupaj z drugimi naslovniki dobil. Je kot naročena. Samonaročena! Kot paket od Alibabe ali Amazona, s katerim v adventnem času sam sebe presenetiš in razveseliš. Več