Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    19. 7. 2024  |  Mladina 29  |  Dva leva  Za naročnike

    Komentar / Inavguracijski strel

    Incident na predvolilnem mitingu Trumpa v Pensilvaniji si zasluži naziv političnega atentata samo pogojno. To ni bil atentat, kakršen je bil na prestolonaslednika Ferdinanda, na kralja Aleksandra, na JFK-ja in na Boba Kennedyja, na Martina Lutra Kinga, na papeža Wojtyło, na Jicaka Rabina … Atribut političnega atentata je dobil zgolj zato, ker je krogla oplazila politika. Sicer pa – to danes že z gotovostjo rekonstruiramo – storilec ni imel nikakršnih političnih motivov. Ni bil član kakšne ekstremne organizacije, ki bi ga inducirala v radikalno dejanje, niti ni bil »volk samotar«, kakršen je bil Breivik, ki je deloval po lastnem vzgibu in z zgolj posrednimi vplivi zunanjih idejnih krogov.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    12. 7. 2024  |  Mladina 28  |  Dva leva  Za naročnike

    Komentar / Ne Pen

    Francija je v nedeljo ponovila precej znano zgodbo. Namreč, da se reševanje krize neredko izide tako, da so – glede na aspiracije – rešitelji hujši od problema. Skratka, francoske volitve so tipična zgodba o napačnih zmagovalcih. Problem je sicer univerzalen in nenehno ponavljajoč se. Gotovo se spomnite prvih poosamosvojitvenih volitev v Sloveniji. Nekateri sicer radi prezrejo, da je bila Demosova zmaga na prvih večstrankarskih volitvah mit, ki prodira celo v šolske učbenike. Demos je bila ohlapna idejna platforma. In Demos na volitvah sploh ni sodeloval. Na prve večstrankarske volitve (8. 4. 1990) so šle posamične stranke. In ne koalicija Demos. In zmagala je, tudi to se kar pozablja, Zveza komunistov - Stranka demokratične prenove kot naslednica predosamosvojitvene ZKS s 17,28 odstotka. Druga je bila Zveza socialistične mladine (zamudili so zakonski rok za preimenovanje v kasnejšo LDS!) s 14,49 odstotka. In šele na tretjem mestu je bila najbolje uvrščena stranka tako imenovanega Demosa: Slovenski krščanski demokrati z 12,98 odstotka. Najbolj »prava« stranka Demosa, Slovenska demokratična zveza (SDZ), s koncentracijo hiperzaslužnih osamosvojiteljev je zasedla šele peto mesto z 9,51 odstotka. V številnih neuradnih komentarjih in pogovorih so ključni Demosovi »osamosvojitelji« resignirano ugotavljali: »Lažje je sprejeti bivše komuniste na prvem mestu in naslednico starorežimske ZSMS na drugem, kot na tretjem mestu SKD kot najbolje uvrščeno stranko Demosa.« Slednje seveda ni bilo brez posledic. Ker zmagovalni ZKS zaradi nekakšnega zgodovinskega kompromisa (takrat je ob neki priložnosti Capuder vzkliknil: »Zdaj smo mi na vrsti!«) sploh ni bilo podeljeno mandatarstvo, pa tudi realnih možnosti za sestavo večinske vlade ni imela, je »neki« Peterle iz »neke« SKD postal mandatar onkraj zaslug in »zaslug« osamosvojiteljev. In ta »Peterletova zgodba« ni bila nikoli do konca izživeta. Tudi razpad prve koalicijske vlade je v precejšnji meri posledica tega dejstva.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    5. 7. 2024  |  Mladina 27  |  Dva leva

    Komentar / V senci Eifflovega stolpa

    Če smo v Sloveniji in sploh vzhodnih, »novih demokracijah« prostodušno začeli brskati po smetnjaku zgodovine takoj po menjavi režimov, se je v »starih demokracijah« to zgodilo počasi, sramežljivo. In zadnja barantanja za sestavo vodstva evropske komisije so pokazala, da tudi v jedrni Evropi postaja vse mogoče in dovoljeno, da se le doseže končni cilj. In zdaj imamo, kar imamo: skorumpirano in ščuvaško vodstvo EU. No, ko to pišem, ključni spopadi vendarle še potekajo. Francija še bije krvavo bitko za obrambo pete republike in želi ponoviti scenarij s predsedniških volitev 2002, ko so se vsi liberalno zavezani akterji združili v klicu volivcem, naj ustavijo Le Pena, svoje drobne narcisizme in egoizme pa so podredili skupnemu cilju. In so prepričljivo uspeli. Na parlamentarnih volitvah je to vsekakor težje. Povsem mogoča je nevarnost, da bo hči Marine končala, kar je ata Le Pen začel. A ne glede na to, kdo bo po nedeljskih volitvah v Franciji končni zmagovalec, se je Evropa že spremenila. Kompromisi niso šli v smeri ohranjanja vizij razsvetljenske dediščine Evrope, ampak ohranjanja pozicij tudi za ceno odrekanja tem vizijam. Z žalostjo in nostalgijo se lahko spominjamo zadnjega velikega obeta združene Evrope. Predsednik komisije Barosso je leta 2004, presenetljivo ali pa tudi ne, predlagal ultrakonservativnega in nestrpnega Rocca Buttiglioneja za komisarja za pravosodje. A s predlogom ni uspel. Kajti njegova večkrat izrečena in ponovljena stališča do žensk, katerih poslanstvo bi naj bilo rojevanje otrok, emigrantov, ki »skrbijo za raven kriminala v državi«, do homoseksualnosti, ki je greh, medtem ko je »aids kazen za homoseksualnost in zlorabo drog«, so bila prehuda – ne le za socialiste in liberalce, ampak tudi za eminentne predstavnike konservativne EPP. Zato ga niso potrdili.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    28. 6. 2024  |  Mladina 26  |  Dva leva

    Komentar / Nevidni ansambel

    Pri ministru Klemnu Boštjančiču se iz vesolja opazi, da je preskočil malo šolo politične socializacije. Sprva je deloval precej nebogljeno in negotovo, a je z meseci ministrovanja pridobil samozavest. Ravno toliko, da je sedaj začel sproščeno klatiti velike neumnosti. A ni osamljen. Prav enako velja za večji del vodilne stranke. Pa ne samo za njih. In ne samo pri nas. Denimo, Felipe González, stari politični maček španske pofrankistične politike, je zaradi drugačnih razlogov in motivov izrazil veliko navdušenje nad Melonijevo. V nekem pogovoru za španski radio Onda Cero ji je izrekel večjo naklonjenost, kot jo je bil pripravljen izreči svojemu strankarskemu nasledniku Pedru Sánchezu. No, tudi v slovenski politiki so takšne akrobatske figure splošno razširjene. Junija 2016 sta se na tiskovni konferenci skupaj pojavila predstavnik poslanske skupine (takrat še) Združene levice Matej Vatovec in nepovezani poslanec Andrej Čuš ter napovedala interpelacijo proti takratnemu infrastrukturnemu ministru Petru Gašperšiču. Zakaj interpelacijo? Že zakaj, a Gašperšičevi takratni grehi so bili nepomembni glede na izvirni greh predhodnice današnje Levice, ki je bila pripravljena v interpelaciji (brez možnosti!) kolaborirati s skrajno desnim in skrajno nestrpnim Andrejem Čušem. Refleksije tega sprevrženega manevra v Levici niso nikoli opravili. Podobno so takoj po ustanovitvi uprizorili svoj pogreb v stranki Vesna. V oddaji Studio City decembra 2021 sta sopredsedujoča na nekajkrat ponovljeno vprašanje Marcela Štefančiča vedno znova odgovarjala, da se ne bosta opredeljevala do avtoritarne politike, do Janeza Janše, do sodelovanja z desnico, pač v smislu, da v Vesni gledajo naprej, ne nazaj ... in da so zato pripravljeni z vsemi sodelovati itd., saj da okoljska politika nima barve ... Tudi Vesna ni opravila refleksije tega hiperperverznega pragmatizma.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    21. 6. 2024  |  Mladina 25  |  Dva leva

    Komentar / Zdrava telesa SDS

    Janez Janša se rad predstavi kot maturant klasične gimnazije v Stični. Gimnazija vsekakor da omiko, a ker kvari telo, so številni ignorirali njeno učenje. Tako tudi Janša ne v gimnaziji, pa tudi ne na (takrat še) režimskem študiju splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, ni izvedel, da se v izvirnem zapisu starorimski pesnik Juvenal pravzaprav norčuje iz predpostavke o zdravem telesu kot prvem pogoju zdravega duha in vzklikne: Molimo, da bi bilo v zdravih telesih vsaj malo zdravega duha! Torej, zapisano je v optativu (želelnem naklonu), ne pa v indikativu (povedni naklon potrjevanja opisane realnosti). No, Janša ni edini, ki replicira ponesrečeno interpretacijo satirikove krilatice. Hitler se je v Mein Kampfu in tudi v več drugih govorih in pogovorih pritoževal nad imperativom meščanske sekuritete, ki je glorificirala in fetišizirala vednost. Zato je videl prednacistično šolsko in splošno izobraževanje ljudstva, ki ni bilo podrejeno urjenju teles kot prvemu pogoju usvajanja vednosti, kot škodljivo. Njegov sopotnik Robert Ley je v tistem času zapisal, da je »vednost brez karakterja naravnost škodljiva za ljudstvo«. Nacistični pedagog Karl Seibold pa, da je »pomembnejše kot razum srce, pomembnejša kot vednost pa vera«. Pač zato, da bi dosegel pri sledilcih duh žrtvovanja in brezprizivno pripadnost. Zato telesna vadba ni zgolj in predvsem v funkciji pridobivanja in preizkušanja veščin in spretnosti, ampak v funkciji ostrenja karakterja. A po drugi strani je »bolno telo« nosilec izrojenega duha. Kar posledično proizvede tudi izrojeno umetnost. Tako imenovano Entartete Kunst. Tudi z zgodovinskim kontekstom in razumevanjem tega pojma ima Janša hude težave. A to ne zmoti njegovih sledilcev in članov stranke, ker njihova zdrava telesa povozijo njihov zmerno zdravi duh.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    14. 6. 2024  |  Mladina 24  |  Dva leva

    Komentar / Nikoli več?

    Hja, veleposlanici in veleposlanik treh zgodovinsko, kulturno in tudi aktualno velikih evropskih dežel so očitno prešpricali zgodovinsko krilatico francoskega predsednika Chiraca, ko so se tako imenovane nove demokracije (tudi Slovenija!) navdušeno odzivale na vojne trobente, ki so leta 2003 klicale h križarskemu pohodu na Irak. Takrat je, francosko vzvišeno, a točno povedal, da novi evropski »demokrati« niso izkoristili pravice, da bi bili tiho. In res je niso. Med drugim so vnaprej, na zalogo, podpisali sramotno vilensko izjavo o Powllovi predstavitvi »prepričljivih« dokazov o iraškem orožju za množično uničenje kot argumentu za začetek vojne, ki je trajno premaknila svet iz ravnotežja. No, to so vseeno še bili časi, ko so vsaj države, kot sta Francija in Nemčija, demonstrirale kanček avtonomije.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    7. 6. 2024  |  Mladina 23  |  Dva leva

    Komentar / Kolaboracija zdaj

    Pa saj to je kot leta 1941! Služiti tuji sili ni svobodna izbira, ampak vsakodnevna zapoved in dolžnost. Le da je takrat, leta ´41, tuja sila okupirala Slovenijo, sedaj pa neka druga okupacijska sila strada in kolje otroke, ženske, civilno prebivalstvo ter ruši nemočno deželo, ki jo je Slovenija končno (!) priznala kot suvereno državo. Priznanje ni precedens. Nismo prvi, ampak 147. na seznamu. In težko je reči, kaj je ob tem bolj šokantno: nediplomatsko in primitivno delovanje izraelskega zunanjega ministra ali odzivanje domačih »kolaborantov«. Sicer pa nevedni Kac očita nepridnim državam in politikom nevednost. Tako je podpredsednici španske vlade Marii Jesus Montero zaradi domnevno nesprejemljivih izjav o osvoboditvi Palestine zabrusil: »Če želi ta nevedna, sovraštva polna posameznica razumeti, za kaj si radikalni islam resnično prizadeva, naj preuči 700 let islamske vladavine v Al Andaluzu v današnji Španiji.« Hja, nevednost pa taka! V Al Andaluzu so imeli Judje in drugi nemuslimani, kljub občasnim sporadičnim pogromom, zaščiten status. Šele leta 1492, po ediktu katoliškega kralja Ferdinanda II. Aragonskega (Fernando el Católico), so ali pokristjanjevali ali izganjali sefardske Jude in ti so bežali tudi v Sarajevo, Beograd in druga balkanska mesta. Zakaj na Balkan? Ker je to območje takrat spadalo v Otomansko cesarstvo, kjer je v nasprotju s katoliškimi državami veljala visoka zaščita drugovercev! A zares zgroženi nismo nad Kacem, ki bo z Netanjahujem in drugimi akterji režima prej ali slej končal pred tribunalom za vojne zločince, ampak nad domačimi »kolaboranti«. Oporekanje in nagajanje procesu priznavanja sta iracionalni v vsakem primeru. A če sledi domislica o posvetovalnem referendumu, ki bi kvečjemu podaljšal proces priznavanja, ne pa ga ustavil, neposrednemu pozivu izraelskega zunanjega ministra in če je naslovnik direktno @JJansaSDS, je to Janšev samomorilski manever, ki mu ni para vse od Depale vasi. Ali se bo to videlo že na evropskih volitvah, bo kmalu jasno. V vsakem primeru je Golobovi koaliciji tokrat uspel dvojni nateg. Najprej je nategnila sebe in šla (zaradi predvolilnega učinka?) v priznanje, kljub temu da se je še malo pred tem priznanju na vse kriplje izmikala. Nato je zvabila na nezaščiteno bojišče še Janšo, ki ne bi, tudi če bi mu uspelo odložiti priznanje, nič pridobil, a je z destruktivnim in predvsem neavtonomnim manevrom na dolgi rok veliko izgubil.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    31. 5. 2024  |  Mladina 22  |  Dva leva

    Komentar / Vojko Vojku Volk

    Hja, končno! Bolje prepozno kot nikoli? Da se pač ta sramota umakne z dnevnega reda. A ni najbolj sramotno, da bomo Palestino priznali tako pozno. Mnoge evropske »demokratične« države bodo še počakale na »ugodni trenutek«. Sramota je nenehno sprenevedanje. Golob je spet naredil retorični salto mortale, potem ko je 9. maja že razglasil priznanje, ga je v torek spet napovedal. A ni povedal več stvari. Namesto patetične izjave, da ne bomo več čakali druge skupine za priznanje, bi moral povedati, zakaj nismo v prvi skupini, ki nas je vabila in tudi že priznala Palestino. Poleg tega ni povedal, kaj bi bilo, če se v noči na ponedeljek ne bi zgodil zadnji, a ne poslednji kruti pokol. Bi še omahovali?

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    24. 5. 2024  |  Mladina 21  |  Dva leva

    Komentar / Zeleni (s)prehodi

    Če ste bizarni in vam predvolilna soočanja izzovejo naslado, jih je smiselno spremljati. Če pa hočete izvedeti kaj res pomembnega o EU in o razmerju med Slovenijo in Unijo, zgubljate čas. Doslej nam je nacionalna televizija podarila dve oddaji (tematsko Tarčo in prvo soočenje). Dovolj, da si uredimo vtise. Kdo so zmagovalci prvega kroga? Hja, pravzaprav z naskokom voditeljici obeh oddaj (zlasti Tanja Gobec), ki sta profesionalno moderirali diletantske nastope udeleženih. Ko pa iščemo poražence soočanj, je konkurenca huda. A predvsem v soočenjih ne bomo imeli možnosti slišati vseh kandidatov in kandidatk enakovredno, česar smo pri nacionalki že vajeni. Tako so na primer na prvem uradnem soočenju odpadli Vesna ter skupna lista DeSUS in Dobra država. Kar pomeni, da Vladimir Prebilič in Uroš Lipušček kot vodilna kandidata svojih list na nacionalki ne bosta na osrednjih, ampak v marginalnih soočenjih. Kar je dvakrat problematično.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    17. 5. 2024  |  Mladina 20  |  Dva leva

    Komentar / Atentat na predsednika SDS ob soglasju žrtve

    No, pa smo končno dočakali. Namreč priznanje Palestine. Ne na seji vlade, ne na odboru za zunanjo politiko DZ, ne na seji državnega zbora … ampak na open air happeningu v Novi Gorici. Robert Golob je presenetil vse. Javnost, koalicijske partnerje in predvsem sebe. Potem ko so pred dnevi mediji (via Delo) lansirali novico, da bomo priznali Palestino 21. maja, je sam premier 9. maja dopoldan na tiskovni konferenci povedal, da do priznanja ne bo prišlo 21. maja in tudi ne skupaj s Španci, kot je ob obisku Sáncheza napovedal Golob ... ampak, da se bo to zgodilo nekoliko kasneje. 13. junija. O. K. smo si rekli, oba datuma sta prepozna, zato ni usodno ali maja ali junija. A problem je drugje in površni mediji ga niso zaznali. Golob ne zagotavlja, da bo najkasneje takrat dejansko prišlo do priznanja, ampak ... Ampak kaj? »13. junij smo si postavili za rok ocene napredka na teh področjih in na podlagi tega, najkasneje takrat, moramo podati dokončno oce no glede priznanja, « je povedal. Torej takrat bo vlada naredila zgolj »inventuro napredka«. Kar je težko razumeti, saj bi bilo ob takšnem pritisku in soglasju javnosti preračunljivemu Golobu najbolj konformno in najceneje razglasiti priznanje, ki že dolgo ni eksces. Eksces je nepriznanje. Mimogrede, na isti dan (9. maja), ko je Golob izvajal cirkuške akrobacije na tiskovki, je kredibilni portal orf.at, sklicujoč se na irski radio, še poročal o skupinskem priznanju Irske, Slovenije, Malte in Španije prav na omenjeni datum (21. maj). Očitno je Golob pustil ostale na cedilu.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    10. 5. 2024  |  Mladina 19  |  Dva leva

    Komentar / V postelji z Evropo

    Leta 1946 je Rita Hayworth zaigrala naslovno vlogo v črno-belem filmu Gilda, ki so si ga zlasti moški oboževalci zapomnili v barvah glamurja. Ena najbolj markantnih scen ameriškega filma noir je nastop Gilde v seksi svileni obleki z golimi rameni, razporkom skoraj do mednožja ter dolgimi gledališkimi rokavicami, ki jih izzivalno snema z rok med petjem skladbe Put the Blame on Mame in jih na koncu vrže v razgrete obiskovalce nočnega kluba. Tako se je rodila hollywoodska femme fatale, ki ne samo, da je s svojo pin-up prezenco postala obvezna oprema notranjih strani garderobnih omar vojakov ter sten v avtomehaničnih delavnicah in zasebnih garažah kot najbolj intimnih oazah za utrjevanje moških fantazem, ampak so Amerji ime Gilda izpisali in nalepili podobo celo na četrto atomsko bombo, ki so jo preizkusili na otočju Bikini. A resnična Rita je bila vse kaj drugega od filmske podobe fatalke in »boginje ljubezni«. Nekoč je resignirano izjavila, da so moški, ki jih je spoznala, zlezli pod njene rjuhe z ikono, z divo, »… z Gildo, zbudili so se z menoj«. Pač z resnično žensko, z vsemi slabostmi, ranljivostmi, ki jih je blišč žarometov zakril. Podoba ne odraža vedno vsebine.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    3. 5. 2024  |  Mladina 18  |  Dva leva

    Komentar / Se Nemčija vrača v leto nič?

    Fatalna Marlene Dietrich v sentimentalni in nostalgije polni pesmi Ich hab’ noch einen Koffer in Berlin poje, da ima še vedno kovček v Berlinu, zato mora čim prej spet tja, kajti vse blaženosti preteklih časov so še zmeraj v tistem malem kovčku. No, Berlin ni fotogeničen kot Pariz, Rim, Dunaj, Atene, Barcelona ... je pa vedno imel dušo. Od Wendersa sem vemo tudi, da so na berlinskem nebu angeli in da se razkrijejo tistim, ki si to zaslužijo ... Tudi mene na to mesto vežejo res lepi spomini. Zato sem, odkar sem na začetku osemdesetih let prišel študirat v zahodni del, imel vseskozi »kovček v Berlinu«. Tam sem razbil stereotip o Nemcih, v otroštvu izoblikovan na podlagi črno-belih filmov o, kot smo rekli, »Švabih«, ki so bili sinonim za naciste. Vzdušje v takratnem (zahodnem) Berlinu me je omrežilo in preoblikovalo. Začel sem skorajda fetišizirati Nemčijo. Zdelo se je, da je z odliko opravila domačo nalogo iz mračne zgodovine. Vsakdanje življenje – onkraj tistega dela ljudstva, ki ga je ščuval in mnenjsko oblikoval Springer – je bilo strpno, odprto, zvedavo. Nemška zunanja politika je bila modra, preudarna, solidarna. A že takrat sem opazil, da je Nemčija dežela bolj presežnih kot preseženih tabujev. Sam sem prišel v Berlin kot pripadnik tiste srečne generacije iz nekdanje (nedemokratične) skupne države, ki ni več čutila nobenega strahu; ki ni priznala nobenega tabuja in avtoritete; ki se je upala na glas pogovarjati (in pisati) o vsem in vsakomer. Opazil pa sem, da v Nemčiji celo med mojimi (pretežno levičarskimi) prijatelji in sogovorniki iz akademskih krogov ni bilo tako. En tak velik tabu je bil misterij, znan kot Deutsches Herbst, tako imenovana nemška jesen; čas uradno nerazglašenega obsednega stanja kot odziv oblasti in represivnih organov na teroristične ugrabitve in likvidacije, ki je šel takrat čez rob demokratične in pravne države in se iztekel z zelo sumljivimi samomori pripadnikov RAF v zaporu Stammheim.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    26. 4. 2024  |  Mladina 17  |  Dva leva

    Komentar / Norčije slovenske diplomacije

    Premierov svetovalec za zunanjo politiko Vojko Volk je že nekajkrat pokazal, da je tudi na najbolj krute in umazane stvari mogoče pogledati z vedre strani. Tako je v pogovoru pri Marcelu na TVS butnil, da bi bilo bolj primerno, če bi, namesto nesprejemljivega napada z droni in raketami na vojaške cilje, Iranci v povračilni akciji »vrnili na en drug konzulat« (!?). Lahko diplomat izreče še kaj bolj bizarnega? Lahko. Dejansko je vse, celo množično pobijanje palestinskih otrok mogoče omejiti na humor; razposajen črni humor. O. K., to poznamo. Denimo, Judje so tudi v času najhujšega gorja zbijali šale. Tudi in predvsem šale na svoj račun. Ta avtoironija jim je v najtežjih preizkušnjah pomagala živeti, če že ne preživeti. In ravno v aprilu, ko obeležujemo 81. obletnico upora in uničenje varšavskega geta, ki pa še zdaleč ni bil tako razrušen kot današnja Gaza, se zdi, da slovenski diplomati od Tanje Fajon prek Samuela Žbogarja do Vojka Volka prav tekmujejo med seboj, kdo nas bo bolj osramotil.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    19. 4. 2024  |  Mladina 16  |  Dva leva

    Komentar / Kontinuiteta stranke kontinuitete

    Volilni kongres SD si bomo zapomnili po marsičem. Še najbolj po zares eksotični volilni scenografiji. Spominjala je na volitve v Kampučiji (Kambodži) leta 1976. Potem ko so Rdeči Kmeri aprila leta 1975 zmagovito vkorakali v Phnom Penh in izselili prebivalstvo (tako imenovane ljudi 17. aprila) iz velikih mest na podeželje, da bi ga prekvalificirali in idejno socializirali, so naslednje leto izvedli volitve v »skupščino ljudskih odposlancev«. Volilne pravice pa niso imeli razseljeni »ljudje 17. aprila« in samostojni kmetje, ampak le delavci. No, nekaterim, tako tudi »Bratu številka ena«, kot so poluradno naslavljali Pol Pota, ki se je med drugim štiri leta izobraževal v Parizu, je bilo treba status delavca neoskrunjenega rodu šele podeliti. Tako je zaradi revolucionarnih zaslug postal za nazaj delavec na plantaži kavčuka. Rdečim Kmerom je bilo jasno, da je sam akt volilne izbire predvsem ritual. Znani so posnetki, kako Kmeri skupinsko, ob pesmi, z zastavami in slogani revolucije, nosijo z oddaljenih volišč snope glasovnic v volilne centrale in ob tem pozornost bolj namenjajo videzu sprevoda kot varnosti volilnih lističev. Pač, vedeli so, da ni pomembno, kdo koga ali kaj voli, ampak kdo šteje in kako šteje glasove.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    12. 4. 2024  |  Mladina 15  |  Dva leva

    Komentar / SD in njeni (ne)volivci

    Pred dnevi je češka vlada uvedla sankcije proti portalu Voice of Europe s sedežem v Pragi. Portal naj bi bil nič manj kot instrument ruske strategije vplivanja, ki naj bi ogrožal ozemeljsko celovitost, suverenost in svobodo Ukrajine … Tako nekako. No, tisto, kar pa je zanimivo za nas, je dejstvo, da sta iz Slovenije portalu dala intervju Janez Janša in Milan Zver. Proukrajinski Janša v službi proruskega portala? Na videz nelogično. A paradoks razumemo, če vpeljemo standarden stalinovski diskurz. Torej: »na besedi« je proukrajinski, a »objektivno« je v službi Putina. Najprej je treba upoštevati dejstvo, da je Janša zvest prijatelj Viktorja Orbána, Viktor Orbán pa zvest prijatelj Vladimirja Putina. Je torej lahko prijatelj njegovega prijatelja njegov sovražnik? Če upoštevamo, da praktično vsa evropska politična formacija, ki je desno od EPP in s katero vse bolj odkrito flirta Janša, kaže – milo rečeno – veliko razumevanje za Putina in Rusijo, je to komaj verjetno. A kakorkoli. Formula učinkovanja je preprosta: Janša izraža simpatijo do Ukrajine, tričetrt državljanov in državljank Slovenije izraža averzijo do Janše in zato posledično vsaj do neke mere omehča svoj odnos do Rusije ... Torej?

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    5. 4. 2024  |  Mladina 14  |  Dva leva

    Komentar / Zaustaviti koalicijo zlih namer

    Razprava ob interpelaciji zoper ministrico Emilijo Stojmenovo Duh je pokazala vso bedo 9. sklica državnega zbora. Saj nikoli ni bilo prav dostojno, a tako, kot je sedaj, še ni bilo. Če so včasih izstopali zgolj krjavlji, pretežno z desnega krila parlamenta, se sedaj primitivnost precej bolj enakomerno porazdeli po poslanskih skupinah. Na zadnji seji naj bi interpelirali ministrico za digitalno preobrazbo zaradi domnevne korupcije, a so govorili o vsem drugem. Po svoje razumljivo, ker kakorkoli že je bil nakup računalnikov morda preveč »na pamet«, na »zalogo« in zato »negospodaren«, o korupciji ni ne duha ne sluha in je niti niso poskušali dokazati. Bilo pa je zato toliko več primitivnih izpadov. Nedavno se je poslanec NSi Aleksander Reberšek med obravnavo zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije pridušal: »Danes zjutraj me je poslanka Svobode na hodniku pozdravila s ‘ciao’. Sem ji rekel: Kak ‘ciao’. ‘Ciao’ je italijansko.« In pribil: »Tukaj je Slovenija in tukaj se govori slovensko.« Očitno NSi in njen zmerno bistri poslanec ne obvladata ustavno definiranega položaja občevalnih jezikov v državi, niti slengovskih rab. Še huje je bilo, ko so poskusili diskreditirati ministrico Stojmenovo Duh. Ker ni šlo z dokazi o korupciji, so jo poskušali diskreditirati z izvorom in z jezikom. »Vaša slovenščina ni najboljša? Drži,« je ugotavljala poslanka Helb iz SDS. Iz SDS!? Tiste SDS, ki ima v svojih vrstah takšne jezikovne eksote, kot sta denimo Jožef Jerovšek in Franc Kangler? Ministrica, ne glede na izvor in materni jezik, obvlada slovenščino bolje od mnogih poslancev desne polovice. Morda ji ostaja kanček naglasa. Pa kaj?! Predsednik domoljubne stranke SDS Janša ima velike težave z zakrivanjem svojega značilnega domorodskega naglasa, pa že več kot 65 let živi v Sloveniji.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    29. 3. 2024  |  Mladina 13  |  Dva leva

    Komentar / Novi obraz ali nove stranke?

    Rudi Dutschke, legendarni nemški levičarski aktivist, je umrl leta 1979 star komaj 39 let za poznimi posledicami atentata, ki ga je sicer preživel leta 1968, ko je na berlinskem Kudammu pred sedežem Zveze nemških socialističnih študentov (SDS) neki moški s ščuvaškim Springerjevim tiskom v žepu – kasneje se je izkazalo, da je bil navdušen tudi nad idejami neonacizma – pristopil k njemu, ga ozmerjal z »usrano komunistično svinjo« in ga, ob glasnem odobravanju nekaterih očividcev, trikrat ustrelil ter mu povzročil hude možganske poškodbe, zaradi katerih so se kasneje pri njem začeli epileptični napadi. Dutschke je v času svojega političnega aktivizma iznašel formulo plovbe po nemirnem morju med Scilo in Karibdo radikalnega fundamentalizma in konformnega realizma tedanjih levih strank, gibanj in frakcij. Njegova formula »pohoda skozi institucije«, ki je pustila veliko svobode v interpretaciji in razumevanju, je postala vodilo študentskih in sploh levičarskih gibanj po Evropi. Sam je imel sicer precej ambivalenten odnos do radikalnih akcij in celo terorizma, a je kategorično zavračal individualni teror, kakršnega je takrat zagovarjala Frakcija rdeče armade (RAF). Ambivalenten odnos je imel tudi do strankarstva, toda krilatica »dolgega pohoda« (aluzija na Mao Cetunga in kitajsko revolucijo) vstopanja v institucije sistema ter participacije v parlamentarnem boju ni le dopuščala, ampak celo predpostavljala. Krilatica je še danes aktualna ob dilemi, ali izkoriščati kulturno in intelektualno dominacijo ter delovati znotraj drobovja sistema in ga od znotraj preoblikovati ali biti dosledno zunajsistemski. In zato obroben.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    22. 3. 2024  |  Mladina 12  |  Dva leva

    Komentar / Malomeščanska svatba in ločitve

    Izstopi in izključitve so reakcionarni mehanizem. Ni toliko indikativno, čeprav je atraktivno, da je napovedanih 23 izstopov iz članstva Levice. In jih bo menda še nekaj. Bolj skrb zbujajoče je, da so izstopili tudi tisti, ki sploh niso bili člani, članice stranke. To pa ni zanemarljivo! Spomnim se, da sem leta 1988 po aretaciji tako imenovane četverice javno, glasno in poniglavo izstopil iz Partije tudi sam. Pa so mi takoj jeli prigovarjati, da sploh nisem bil član. A sem jim odgovoril: »Kar zamislite se! Sedaj izstopamo tudi tisti, ki nismo bili nikoli člani.« Kasneje, ko smo se osamosvojili in demokratizirali, so me moji prijatelji in idejni sopotniki izključili iz Liberalne akademije. Seveda sem se čudil in protestiral, saj nikoli nisem bil član te pravoverne združbe. A mi je nesmrtni predsednik dr. D. Š. svetoval, naj dobrohotno sprejmem tovariško kritiko svojega neprimernega pisanja o ljubljenem vodji in takrat še »na oblast obsojeni stranki« LDS, pa lahko morda kasneje računam na rehabilitacijo. No, danes sem betežen 70-letni salonski levičar in kulturni marksist, kot bi rekel prijatelj Janez. In iz ničesar več ne izstopam in me tudi nihče več iz ničesar ne izključuje, pozoren in občutljiv za tovrstne zlorabe in ekscese pa sem še vedno.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    15. 3. 2024  |  Mladina 11  |  Dva leva

    Komentar / Wunderwaffen*

    Ko na bojnem polju in v politični areni ne kaže dobro, začnejo vojščaki in politiki panično iskati čudežne rešitve. Pač, nekaj, kar bo v hipu in trajno preusmerilo trende. Ko so Američani videli, kako deluje blitzkrieg mašinerija Wermachta, ki je v nekaj tednih dosegel atlantsko obalo, so panično začeli iskati čudežno orožje, ki bi zaustavilo Nemce, preden bi bilo prepozno. Tako so na podlagi teoretičnih predpostavk o cepitvi jeder začeli razmišljati o jedrskem orožju. Zbrali so ideološko in karakterno pisano druščino strokovnjakov, ki so jih osamili v puščavo Nove Mehike, da bi pod vodstvom fizika Roberta Oppenheimerja v okviru projekta Manhattan izdelali Bombo. In so bili uspešni in predvsem prvi. A oče atomske bombe Oppenheimer se je takoj zavedal posledic, ki bodo, ko bo čudežno orožje enkrat nastalo in delovalo, nepovratne. Zato je ob koncu vojne zavrnil nadaljnje sodelovanje pri razvoju še bolj uničujoče vodikove bombe. V nagovoru leta 1946 je stvaritev svoje skupine spokorjeno primerjal z mitom o Prometeju. No, asociacija ni bila najboljša: Oppenheimer ni kot Prometej ukradel ognja bogovom, da bi ga vrnil ljudem, ki jim je bil odtujen, nasprotno, je tisti, ki je odprl Pandorino skrinjico in iz nje izpustil zlo. Začelo se je v puščavi Nove Mehike, preizkusilo na civilnem prebivalstvu Hirošime in Nagasakija, zaključno dejanje zgodovinske etape, kot se za Ameriko spodobi, pa se je odvilo v Hollywoodu in pred dnevi potrdilo v teatru Dolby v Los Angelesu na podelitvi oskarjev.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    8. 3. 2024  |  Mladina 10  |  Dva leva

    Komentar / Toninovi demoni

    Ko je bilo slovensko politično vesolje še kolikor toliko v ravnotežju, je nekako veljalo, da je ekscesna, šovinistična, nestrpna retorika v domeni zunajparlamentarnih ali (redkeje) marginalnih parlamentarnih strank desnega vrednotnega roba parlamenta. Tako je dolgo predvsem Jelinčičeva SNS (pa njegove različne odpadniške frakcije) šla v diskurzu čez rob. Kasneje se je to železno pravilo rušilo, saj so začele ogrožene standardne parlamentarne stranke dohitevati in prehitevati ultradesničarje. Spomnite se, kako je Mihael Jarc na jumbo plakatih SLS na lokalnih volitvah nagovarjal ljudstvo s silhueto džamije v okroglem prometnem znaku prepovedi. No, navkljub spogledovanju s populizmom in šovinistično retoriko, ali pa ravno zaradi nje, je stranka z najdaljšo tradicijo v Sloveniji leta 2014 sramotno izpadla iz parlamenta.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    1. 3. 2024  |  Mladina 9  |  Dva leva

    Komentar / Mali Napoleon

    Očitno Brigitte Trogneux, profesorica francoskega jezika in književnosti ter mentorica dramskega krožka na zasebnem katoliškem liceju La Providence v Amiensu, dijakom ni orisala in približala lika in dela kultnega francoskega pisatelja, pesnika, šansonjerja, jazz trobentača, boema in kar še pač ... Borisa Viana. Kajti v nasprotnem primeru bi si zvedavi in v 24 let starejšo profesorico do ušes zaljubljeni dijak Emmanuel zagotovo zapomnil njene besede. Še zlasti Vianov šanson Dezerter (Le Déserteur, 1954), ki je zaznamoval kritične generacije petdesetih, šestdesetih in tudi sedemdesetih let. Pesem govori o mladeniču, ki zavrne poziv k udeležbi v imperialni vojni Francije v Indokini.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    23. 2. 2024  |  Mladina 8  |  Dva leva

    Komentar / Prilika o pravem času

    Tako, pa smo dočakali polni dve leti vojne. Kmalu po začetku (10. junija 2022) je skupina podpisnikov pretežno levoliberalne provenience pozivala h končanju vojne, skupina protipodpisnikov s pisane palete levih, desnih, med njimi pa kar nekaj izpričanih nedemokratov, pa kmalu potem za njeno nadaljevanje. Tajming prve peticije je morda bil pravi, kajti potek vojne je morda še najbolj presenetil samega Putina, ki si jo je predstavljal kot blitzkrieg, pa se je zapletel in mu je bilo verjetno kmalu jasno, da se Rusi ne bodo kar v paradnih defilejih pripeljali skozi »velika kijevska vrata«. Morda. Vredno je bilo poskusiti. Kaj se je v dveh letih spremenilo? Pravzaprav malo, ker so Rusi še vedno, tako kot na pomlad 2022, vsaj na petini ozemlja Ukrajine. A hkrati veliko. Porušena, do tal zravnana mesta, milijoni razseljenih in predvsem stotisoči mrtvih na obeh straneh. Vojna pa kar traja. In ji ni videti konca. Tisti, ki so Ukrajince najbolj ščuvali k samomorilni frontni vojaški obrambi, jih sedaj pripravljajo na točko preloma, v kateri so bili junija 2022 – na pogajanja. Vse prejšnje poskuse dogovorov so torpedirali ZDA in Združeno kraljestvo (spomnimo se sporočila Borisa Johnsona Ukrajincem 9. 4. 2023: »Putin je vojni zločinec, na katerega je treba pritiskati, ne pa se z njim pogajati.«).

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    16. 2. 2024  |  Mladina 7  |  Dva leva

    Komentar / Odiseja SD 2024

    Za stranko SD se zdi, da je še najustreznejša stara krilatica, da je stanje katastrofalno, toda še ne resno. Pač, delovanje stranke poskušajo spreminjati tako, da se nič ne bi spremenilo. Niso si namreč postavili ključnega vprašanja, kaj se je stranki zares zgodilo. Pri tem bi se morali učiti pri stari LDS, ki je po izgubljenih volitvah 2004 menila, da je prišlo zgolj do nesporazuma z volilnim telesom, ne pa za globoke notranje razloge, ki so pripeljali do razpada stranke, za katero sem še malo pred tem napisal, da je obsojena na oblast. Kje je aktualni problem SD? Verjamejo, da sta korupcijska afera Litijska in žlehtnoba pravosodne ministrice razloga za hipno zrušitev stranke. No, Litijska vsekakor je povod, nikakor pa ni vzrok. Je zgolj simptom, ki je spregovoril; pravzaprav zakričal: »Dovolj je, tako ne gre več naprej!«. A kako se spopasti s simptomi? Klinična psihologija zna povedati, da je simptomatsko zdravljenje sicer na videz učinkovito, a na dolgi rok neuspešno. Pač, grizeš nohte in ti simptom »zradirajo«, pa se pojavi na primer tik ramena, pa se tudi tega rešiš, a začneš trzati z očesom ... Skratka, simptom se zgolj seli, dokler se ne lotimo in odpravimo jedrnega problema.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    9. 2. 2024  |  Mladina 6  |  Dva leva

    Komentar / Med gentrifikacijo in partifikacijo

    Ampak prav res. Člani širšega vodstva SD so socialdemokrati prav toliko in prav na tak način, kot so ljubitelji retro filmskih burkežev bratov Marx marksisti. Od socialdemokratske identitete je stranki SD ostalo bore malo. Tam nekje od Pahorjevega prevzema (1997) se je odrekla vsemu, kar bi programsko, konceptualno in vsebinsko lahko šteli za socialdemokratsko misel in idejo. Na začetku je stranka še premogla nekaj intelektualcev, ki so bili sposobni misliti socialdemokracijo in so imeli tudi neko javno veljavo, zdaj ni od nje ostalo nič. Še tistih nekaj družboslovcev iz Pahorjeve dediščine, ki so oportuno ostali, dokler so imeli od stranke korist, je začelo bloditi po najobskurnejših desničarskih portalih in medijih ali so se celo priključili Logarjevi platformi natega.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    2. 2. 2024  |  Mladina 5  |  Dva leva

    Komentar / SD+S

    Hja, temu se v političnem žargonu reče: »Hoteli ste spopad, zapletli ste se vojno.« Začeli so, kot bi rekel Putin, s specialno operacijo, obtičali bodo v dolgotrajni pozicijski vojni brez časovne perspektive, brez nadzora žrtev in posledic.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    26. 1. 2024  |  Mladina 4  |  Dva leva

    Komentar / Krivolovci

    Če odmislimo paradoks pomena in zaslug storilca za to, da je šele izdani in na križ pribiti Jezus postal odrešenik, seveda ostaja dilema, komu pripisati krivdo; koga poimenovati. Morda jo najbolje pojasni judovska šala iz tridesetih let prejšnjega stoletja v Nemčiji. Torej, mali David kliče prijateljico Helgo, naj se pride z njim žogat na dvorišče. Pa mu Helga skozi okno žalostno odgovori: »Mami pravi, da se ne smem žogati s tabo, ker ste vi ubili Jezusa.« Mali David pa ji odvrne: »Ne, to pa gotovo ne. To so verjetno bili oni drugi Liebermannovi iz spodnjega dela ulice.« No, ne gre za to, da bi zbijali šale, medtem ko palestinsko ljudstvo krvavi kot še nikoli doslej, ampak da je treba biti pri izbiri besed in imenovanju krivcev odgovoren, saj kot večkrat poudarim, beseda je konj. Tisti, ki so neposredno vmešani kot žrtve, kot storilci ali, kot je to v »Sveti deželi« neredko, oboje hkrati, težko oblikujejo stališča z zadostno distanco in samokritičnostjo. Mi, ki smo dovolj daleč, imamo ne samo možnost, ampak dolžnost biti »brez milosti« nepristranski in razsodni. Žal pa je v Sloveniji krivolov nekakšna folklorna posebnost; tudi in predvsem v politiki. Streljamo v napačne tarče, da nam ne bi treba ciljati v prave.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    19. 1. 2024  |  Mladina 3  |  Dva leva

    Komentar / Dežela dveh bontonov

    Uf, mi pa res ne potrebujemo »mednarodne pomoči«. Smo sami sebi največja nadloga. Vedno zgrabimo bika na napačnem koncu. Začenši pri Tanji Fajon, Nataši Pirc Musar in politiki nasploh.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    12. 1. 2024  |  Mladina 2  |  Dva leva

    Komentar / Nemi krik slovenske diplomacije

    Molk ni vedno zlato, kot pravi bebava ljudska modrost. Tudi ne zločin sam po sebi. A molk neredko omogoča zločin. V zgodovini so se zločini zgodili ali se niso nehali, ker so tisti, ki bi morali kričati, obnemeli, se pritajili. Ne samo politiki. Tudi civilna družba in mediji. Če hočemo imeti politiko in diplomacijo, ki bo uveljavljala naše interese, ji moramo gledati pod prste, jo nenehno nadzorovati in nadležno spraševati.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    5. 1. 2024  |  Mladina 1  |  Dva leva

    Komentar / Horuk v stare čase?

    V politični Sloveniji se ure ne vrtijo v ustaljeni evropski smeri, ampak obratno. Slovenija je startala parlamentarni boj vsaj leta 1992 z razmeroma jasno topologijo, kjer so se izrisale dolgoletne konture strankarske moči, prepoznavnih orientacij, programov in identitet. No, pravzaprav že leta 1990, ko so potekale prve pluralne volitve, je v družbenopolitični zbor takrat še stare skupščine vstopilo razmeroma malo velikih akterjev in pri njih je bilo prepoznati jasne obrise dolgoročnih usmeritev. V nasprotju s pavšalnimi oznakami, da je bil zmagovalec Demos (ta na volitvah sploh ni nastopil oziroma ni nastopil kot skupna lista ali jasno opredeljena predvolilna koalicija), je zmagala (s 17,3 odstotka) ZKS-SDP, neposredna dedinja stare Zveze komunistov ter osrednja predhodnica zdajšnje SD, druga je bila ZSMS, neposredna predhodnica kasnejše imperialne LDS (14,5 odstotka), šele tretji pa so bili krščanski demokrati (SKD) s 13 odstotki in nato Slovenska kmečka zveza, predhodnica SLS, z 12,6 odstotka glasov. Osamosvojiteljski in zaslugarski stranki Demosovega bloka SDZ in Pučnikova Socialdemokratska zveza sta se odrezali konkretno slabše. Mednju pa se je z 8,8 odstotka vrinila stranka Zelenih Slovenije, ki pa se je potem presenetljivo samoumestila v Demos in si hipno in za vnaprej zapravila privlačno in aktualno ime. Tako nekako.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    29. 12. 2023  |  Mladina 52  |  Dva leva

    Komentar / Vojna svetov

    Lahko zlo, ko se enkrat iztrga iz okovov, spet vkleneš? Lahko, ampak težko. Pravzaprav zelo težko. Je približno tako kot spravljati zobno pasto, ki si jo iztisnil, nazaj v tubo. Tako približno je na Bližnjem vzhodu. No, zlo ima nešteto podob. In tudi v Sveti deželi ni črno-bele zgodbe o dobrem in slabem, o storilcu in žrtvi. Storilec je obenem žrtev in žrtev je storilec. Žrtev tuje sile in še prej žrtev lastnega režima.