Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    24. 11. 2017  |  Mladina 47  |  Dva leva

    Vsi naši Mugabeji

    »Jaz, Robert Gabriel Mugabe, v skladu s 96. členom ustave uradno podajam svoj odstop (...) s takojšnjim učinkom.«
    — Robert Mugabe je po 37 letih vladanja v Zimbabveju nepreklicno odstopil s položaja Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    17. 11. 2017  |  Mladina 46  |  Dva leva

    Pahor 2.0

    »Po ocenah aktualnega predsednika republike Boruta Pahorja, ki se poteguje za vnovičen mandat, bo v nedeljo izid tesen. Če bo zmagal, bo to prvič po 20 letih pomenilo, da je prepričal ljudi s svojo politiko, ne s tem, da je protikandidat, je dejal in napovedal, da se bo v prihodnjem mandatu oglasil večkrat, tako kot to želijo ljudje.«
    — Kljub temu da je še pred drugim krogom volitev Borut Pahor zagrozil, da se bo poslej več oglašal, so ga volivci ponovno izvolili za predsednika (STA, 10. 11. 2017) Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    10. 11. 2017  |  Mladina 45  |  Dva leva

    Strici iz ozadja so mi povedali

    »Vložek, ki o njem nisem prepričan, da je zares potreben, osvetli pa moja prava srečanja s strici: ... Na svetu je vse najlepše urejeno in porazdeljeno. In to je razumljivo: bog, ki je svet ustvaril in nas vse, je predobro vedel, kako to, kako ono. Ker ne moremo trditi, da ni pomislil na sleherno stvar, ali pa celo da se je v čem zmotil, najmanj pa, da se mu je kaj ponesrečilo. To bi oporekalo njegovi vsemogočnosti in vsevednosti, in ker ne bi bilo vredno njega, da bi si kdaj kasneje moral vzeti še kak teden za ponovno preurejanje sveta. In si ga tudi ni vzel, ker nam o tem biblija nič ne govori. Pove pa nam, da je zadnji dan bog pregledal stvari in si dejal: – Dobro je tako. Nakar si je ustvaril še en dan, nedeljo, da je lahko počival. In odtlej je zanj večna nedelja.«
    — Miško Kranjec v romanu Strici so mi povedali o tem, da je tudi Borut Pahor del umnega božjega načrta Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Dva leva

    Hologram predsednik(a)

    V času Marxa je še veljalo, da je religija opij za ljudstvo. Danes so religijo nadomestila družbena omrežja in druga sodobna komunikacijska orodja, ki so ujela množice. Tudi predsedniške kandidate. Eni ta orodja zgolj uporabljajo, drugi vanje verjamejo. Se na njih vežejo. In si s tem praviloma škodujejo. Pa naj bo to Trump, Janša ali Pahor. Ta orodja so kot Aladinova svetilka novega časa. Nespretna ali obsesivna uporaba prepogosto nehote spusti na plano hudobnega duha. Če bi Trumpu in Janši zaklenili dostop do teh orodij, bi si nakopala manj problemov. A če bi ga prepovedali Pahorju, ne bi znal in zmogel več živeti. Upodabljanje in množično deljenje samoiluzije je njegov način življenja. In zato ima Pahor prav, ko zanika Šarčeve očitke, da je človek in politik preteklosti. Pahor je politik iz prihodnosti, ki se je po nesreči in po pomoti znašel v sedanjosti. Je nekakšen hologram podobe, vrnjene iz prihodnosti v sedanjost. Obratno kot hologramske podobe vračajo pokojnega Michaela Jacksona, Elvisa Presleyja ali denimo Franka Zappo in še koga na oder sedanjosti. No, vsekakor pa pomeni pripisovanje nekakšnega čudežnega, kvalitativnega preskoka v kampanji zaradi novih tehnologij zgolj nategovanje. Leta 2011, ko so nove komunikacijske tehnologije že krepko osvajale svet politike, je premočno zmagal Zoran Janković, ki še elementarno računalniško opismenjen ni bil. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    27. 10. 2017  |  Mladina 43  |  Dva leva

    Po oktoberfestu

    »Jaz sem za pravice istospolnih in dejansko sem že večkrat izjavil, da ali me pri posvojitvah bremzajo predsodki ali so neke stare miselne sheme, ne vem. Tukaj je nek zadržek, ki ga ne znam pojasniti, nekaj je, kar mi brani, da bi takoj rekel, da to podpiram.«
    — Socialdemokrat (!) Borut Pahor ne skriva lastnih predsodkov, ko govori na Janševi televiziji Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    13. 10. 2017  |  Mladina 41  |  Dva leva

    Rdeči alarm

    Karl Erjavec: Za morje po navedbah predsednika vlade in tudi ministrstva za notranje zadeve že sedaj policija izvaja vse te pristojnosti. Vendar bo pa treba delo policije okrepiti.
    Miro Cerar: Gospod Erjavec ni policijski minister. To bomo povedali, ko bo. Zaenkrat se nič takega ne dogaja, tako da nimam kaj povedati.
    — Cerar in Erjavec si nista edina o načrtu pošiljanja dodatnih policijskih okrepitev v Piranski zaliv (Danes na Planet TV, 26. 9. 2017) Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Dva leva

    Tatovi časa

    »Danes v Kataloniji ni bilo glasovanja. To je bila le lažna uprizoritev in še eno dejanje proti demokratičnemu in zakonitemu sobivanju.«
    — Španski premier Mariano Rajoy je pokazal skrb zbujajočo formalno in vsebinsko motnjo zaznave Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    29. 9. 2017  |  Mladina 39  |  Dva leva

    Hudičev tir

    »Ja, ne vemo, koliko je kvorum dosežen, ampak zame je magična meja 300.000. In če smo 300.000 dosegli, pomeni, da smo globoko porazili nasprotno stran. To pa pomeni, da je od danes naprej ta projekt Mira Cerarja nelegitimen. ... Stroške za ta referendum bomo pa s položnicami naslovili na vse poslance, ki so glasovali za ta zakon.«
    — Vili Kovačič je lepo razložil, da v ozadju referendumske pobude niso strokovni, ampak klinični razlogi (TVS, 24. 9. 2017) Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Dva leva

    Kokoškova zlata jajca

    Janez Janša @JJansaSDS Sep 17 »ZMAGA!!! Nismo največji, nismo najmočnejši ... Lahko pa smo NAJBOLJŠI!! Nadpovprečni. Svetilnik. Marsikje. #mojtim #MiSlovenci«
    — Tudi Tony Blair je prek Janševega Twitterja našim košarkarjem čestital za naslov prvaka Evrope Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    15. 9. 2017  |  Mladina 37  |  Dva leva

    Traktat o slogu in pravih kandidatih

    Gospod Keuner je o slogu dejal le to: »Biti mora takšen, da ga je mogoče citirati. Citat je neoseben. Kateri so najboljši sinovi? Tisti, ob katerih pozabimo na očeta.«
    — Bertolt Brecht
    Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Dva leva

    Koalicija imperfecta

    »Država in verske skupnosti so ločene.
    Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.«
    — Ustava RS, 7. člen Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    1. 9. 2017  |  Mladina 35  |  Dva leva

    Vodohodec

    »Židan: (Pahor) je eden redkih, ki zagovarjajo bolj povezano delovanje.
    Novinar: Ali ni to predvsem njegova kampanja, torej nagovarjanje desnih volivcev, s katerim ljudi dejansko deli? Lahko bi vas spomnil, da je na dan OF, ko praznujemo dogodke iz leta 1941, letos spet govoril o potrebi po spravi zaradi dogodkov, ki so se zgodili leta 1945. Ali ne vidite, da tako v javno razpravo sam potiska vprašanja, ki so nepotrebna ali celo neprimerna?
    Židan: Posameznih njegovih izjav ali dejanj ne bi komentiral, med njimi so tudi takšna, s katerimi se ne strinjam. Ni idealnih ljudi, predvsem pa je v Sloveniji zelo veliko takšnih, ki ves čas govorijo, kako se morajo drugi obnašati. ... Če potegnem črto pod vse Pahorjeve izjave ali razmisleke, je kandidat, ki ima moje zaupanje, in verjamem, da bo koristen za Slovenijo.«
    — Predsednik SD Dejan Židan v intervjuju za Mladino potrdi, da ob nepomembnih odstopanjih Pahor zastopa ideje in vrednote stranke SD Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    25. 8. 2017  |  Mladina 34  |  Dva leva

    High Noon 2017

    »Slovenija potrebuje nekoga, ki se bo oglasil vedno, ko bo treba o perečih družbenih vprašanjih in dilemah zavzeti stališča. Predsednik republike je namreč vrhovna moralna in politična avtoriteta v državi, zato se mora in je prav, da svojo avtoriteto udejanja tudi s tem, da se opredeljuje do vseh dogajanj v naši državi in družbi.«
    — Ni popolnoma jasno, ali je predsednik DZ Milan Brglez v napovedi volitev govoril o manjkajočih kvalitetah sedanjega ali o pričakovanih in želenih kvalitetah prihodnjega predsednika države Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    18. 8. 2017  |  Mladina 33  |  Dva leva

    Nebo nad Pahorjem

    »Z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mano, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.«
    — Borut Pahor pred zadnjimi predsedniškimi volitvami 2012 o svojem angelu varuhu (Ona plus) Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    11. 8. 2017  |  Mladina 32  |  Dva leva

    Za kocino več

    Vnaprej je jasno, da vihar ni nastal, ker se je nekdo svobodno izrazil. Do stampeda tudi ni prišlo samo zaradi feministk. Če bi bilo to res, se podoben vihar ne bi dvignil, ko sem objavil, da je malomarna in nesposobna slovenska birokracija dopustila, da so se v Sloveniji zgodili požari. Tornado se je nasprotno zavrtinčil, ker kontrolirani mediji hočejo nekaj vnaprej preprečiti. Jasno, preprečiti hočejo, da bi kandidiral na prvih ali na drugih volitvah ...
    — Dr. Boštjan M. Zupančič o tem, kaj so pravi motivi njegovih provokativnih izjav (Požareport, 7. 8. 2017) Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    4. 8. 2017  |  Mladina 31  |  Dva leva

    Vagina dentata

    »Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.« ... »V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.« ... Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«
    — Nabor globokih misli nekdanjega ustavnega sodnika in dolgoletnega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice, Boštjana M. Zupančiča, o ženskah (citat z bloga Borisa Vezjaka) Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    28. 7. 2017  |  Mladina 30  |  Dva leva

    Predsednik Proteus

    »Prave novinarje je treba razlikovati od lažnih novinarjev, ki podpirajo terorizem in pomagajo teroristom. Če opravljate novinarsko delo, to še ne pomeni, da ste storili kaznivo dejanje.«
    — Turški zunanji minister Mevlüt Çavuşoğlu meni, da biti novinar sicer ni spodobno, ni pa tudi greh. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Dva leva

    (Po)sprava

    Srbski režiser Goran Marković, ki je kot avtor ali kot član oz. predsednik žirije obredel večino velikih filmskih festivalov sveta, je pred časom v intervjuju povedal, da mu je od vseh svetovnih filmskih festivalov najbolj pri srcu Grossmannov v Ljutomeru. Tega ni izrekel zaradi vljudnosti do gostiteljev, ampak zaradi očaranosti nad neposrednostjo in sproščenostjo. Ljutomerski filmski festival se je onkraj patetičnega glamurja vpisal na svetovni zemljevid filmskih festivalov. Kajti drugačen je od vseh drugih »žepnih« festivalov, ker je žanrsko definiran in izviren. A kljub skromnosti ali pa ravno zaradi nje so se v majhnem mestecu v trinajstih letih zvrstili nadvse imenitni gosti, pretežno, ne pa nujno žanrsko povezani s filmom groze. Menahem Golan, José Mojica Marins, Roger Corman, Brian Yuzna, Franco »Django« Nero. Pa Krsto Papić, Slobodan Šijan in drugi velikani jugoslovanskega filma. Največji gost doslej pa je bil zagotovo Christopher Lee, zadnji pravi in avtentični grof Drakula, ki je leta 2011 dobil festivalsko nagrado za življenjsko delo. Letos aprila so Ljutomerčani ponosno napovedali še večjo atrakcijo. Namreč očeta zombijevskega filma. Georgea Romera. Ko sem slišal, da bo Romerov prihod v Ljutomer sovpadal z odprtjem spomenika sprave v Ljubljani, si ob vseh javnih zapletih, prerekanjih, pogojevanjih, izsiljevanjih nisem mogel pomagati, da ne bi cinično pomislil, da bi se lahko ustavil še pri Pahorju, da skupaj odkrijeta spomenik. Če kdo, bi bil Romero primeren. In če kdo, bi ga sprejel in objel Pahor. Ne zaradi poklona mrtvim, ne zaradi spoštovanja živih, ampak zaradi ljubezni do samega sebe. A je »boter mrtvih«, kot so filmskega mojstra klicali, v zadnjem hipu odpovedal obisk in dan po zaprtju festivala (zaradi nenadnega zapleta pljučnega raka) šel med svoje. Med nesmrtne. Med žive mrtvece. Tako Romerova zombijevska trilogija, Noč živih mrtvecev (1968), Zora živih mrtvecev (1978), Dan živih mrtvecev (1985), v Sloveniji ni doživela četrtega dela: Spomenik živih mrtvecev (2017). Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    21. 7. 2017  |  Dva leva

    (Po)sprava

    Srbski režiser Goran Marković, ki je kot avtor ali kot član oz. predsednik žirije obredel večino velikih filmskih festivalov sveta, je pred časom v intervjuju povedal, da mu je od vseh svetovnih filmskih festivalov najbolj pri srcu Grossmannov v Ljutomeru. Tega ni izrekel zaradi vljudnosti do gostiteljev, ampak zaradi očaranosti nad neposrednostjo in sproščenostjo. Ljutomerski filmski festival se je onkraj patetičnega glamurja vpisal na svetovni zemljevid filmskih festivalov. Kajti drugačen je od vseh drugih »žepnih« festivalov, ker je žanrsko definiran in izviren. A kljub skromnosti ali pa ravno zaradi nje so se v majhnem mestecu v trinajstih letih zvrstili nadvse imenitni gosti, pretežno, ne pa nujno žanrsko povezani s filmom groze. Menahem Golan, José Mojica Marins, Roger Corman, Brian Yuzna, Franco »Django« Nero. Pa Krsto Papić, Slobodan Šijan in drugi velikani jugoslovanskega filma. Največji gost doslej pa je bil zagotovo Christopher Lee, zadnji pravi in avtentični grof Drakula, ki je leta 2011 dobil festivalsko nagrado za življenjsko delo. Letos aprila so Ljutomerčani ponosno napovedali še večjo atrakcijo. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Dva leva

    Nacionalka

    Nacionalka je največja slovenska avdiovizualna medijska hiša. Javna hiša. Ne samo slaba, ne samo dobra. A v povprečju nesporno boljša od drugih. Predvsem pa jo od drugih loči dolg rep. Karkoli že se dogaja ali zgodi v nacionalki ali v zvezi z njo, smo nekoč že videli. Vse ima svojo zgodovino. In tudi Ljerka Bizilj in Jadranka Rebernik nista prvič v središču afer in ekscesov. Nazadnje sta bili takrat, ko sta ob statusno nejasni asistenci množičnega kršitelja novinarskih standardov Travna izvajali »veliko čistko«, če uporabim aluzijo na sanitarne posege v stalinistični eri Sovjetske zveze (od 1936 do 1938). Takrat, leta 2015, sta se lotili neprijetnih in nadležnih novinarjev in oddaj (J. Aščić, E. Valenčič, H. Milinković ...). Pasivno podporo jima je takrat zagotavljal anemični in nesposobni direktor Filli. Ne iz kakega globokega prepričanja, ampak iz preproste potrebe po preživetju. In če je takrat generalni direktor paktiral s televizijskima čistilkama, je tokrat drugače. Direktor Kadunc se očitno zaveda svoje vloge in odgovornosti, zato je zahteval odpoklic Biziljeve, ki se je postavila v bran neposredno odgovorni za delovanje spornega segmenta programa, Rebernikovi. Ni imel druge možnosti in je tudi ni iskal. Dvajset svetnikov je menilo, da je Pirkovičeva oddaja kršila profesionalne standarde. Pirkovič je prostodušno priznal, da za prispevkom stoji in da mu ni žal. A ključni problem ni Pirkovič, ki je kot prostočasni pisec »domoljubne poezije« (med drugim tudi himne SDS) mentalno podoben hrvaškemu proustaškemu estradniku Thompsonu, ampak Rebernikova, ki ji oddaja gotovo ni po nesreči, ampak naklepno ušla izpod uredniškega nadzora. Če direktorica TVS tega ne sankcionira, se, kot je sama pravilno ugotavljala, položi na pladenj. In ta pladenj je bil dovolj ogret za pojedino, v kateri bi svetniki pospravili dve, skoz in skoz politično motivirani in okuženi aktivistki na nacionalki. Če nekateri zunanji (!) sodelavci in novinarji še rutinskega dela ne smejo opravljati – spomnite se banalnega suspenza televizijskega tolmača za gluhoneme Möderndorferja in športnega (košarkarskega) komentatorja Vilfana pred lokalnimi volitvami 2006 (pač, poklicna merila in načela ...) ali dopisnice Mirjam Muženič zaradi kandidature na evropskih volitvah 2009, potem tudi zagreti in eksplicitni navijačici Biziljeva in Rebernikova na odgovorne uredniške funkcije na nacionalki ne spadata. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    7. 7. 2017  |  Mladina 27  |  Dva leva

    Zaliv izgubljenih  priložnosti

    Jasno je bilo, da objava arbitražnega sporazuma ne bo sama po sebi rešila nič. Sedaj se začenja boj za interpretacijo. Onkraj floskul za dnevnopolitične potrebe lahko rečemo, da je izid za Slovenijo ugoden. Ugoden tudi zato, ker za Hrvaško ni neugoden in tako obstaja možnost, da ga južna soseda postopoma, če bo imela manevrski prostor in se Slovenija ne bo obnašala triumfalistično, tudi sprejme. Za zdaj kaže, da bodo ključne evropske in svetovne institucije pozvale državi, naj sporazum spoštujeta in implementirata. Delno od tega, vsaj za zdaj, odstopa evropska ljudska stranka (EPP). Kar ni čudno, saj ob tradicionalnem zavezništvu in naklonjenosti zveze sedanji hrvaški koaliciji tudi partnerki s slovenske desnice (NSi in SDS) ne izkazujeta pretiranega zadovoljstva z doseženim. Kar je tradicionalni problem tistega dela političnega spektra, ki sicer inflatorno eksploatira pojma domoljubja in izdajstva. A od evropske ljudske stranke in poslanske skupine v evropskem parlamentu do arbitražne presoje kljub temu ni pričakovati odklonilnega odnosa. Večji je problem Združenih držav Amerike. Vsak, ki obvlada transkripte diplomatske latovščine, ve, da so Američani izrazili pasivno podporo Hrvaški. Kar ta že razglaša za veliko zmago. Zanimivo in skrb zbujajoče je, da nihče v slovenski politiki ni reagiral, ni poklical ameriškega veleposlanika na zagovor in zahteval pojasnila. Dejstvo, da Trumpova Amerika sama krši in ignorira mednarodne sporazume, je le del razlage za takšen odnos. Večji problem je, da je očitno Amerika presodila, da je ta čas hrvaška politika zvestejši in bolj nekritičen zaveznik svetovnega prostaka Trumpa kot slovenska. A ne glede na to bi morala Slovenija zbrati toliko junaštva in samospoštovanja, da bi predstavniku države, ki ves svet poučuje, kaj je demokracija, kaj je mednarodno pravo, kaj so mednarodne zaveze, očitala dvoličnost. No, morda pa je dobro, da se ne odzovemo, da se ne bi ponovila zagata, ko je zmedeni Pahor pomešal principe in se šel pred časom za drobne pozornosti udinjat na ameriško veleposlaništvo. Sicer pa je ravno vprašanje arbitraže pravi test, koliko vredna naložba je servilen odnos ne samo do Trumpa, ampak tudi do njegove soproge. Bo Cerarjeva partnerka, ki je pred kratkim v Bruslju popolnoma nepooblaščeno vabila ameriško prvo damo v Slovenijo, sedaj to pozvala, naj apelira na moža, da podpre sporazum? Glede na to, da sta po Cerarjevih besedah med damskim programom v okviru vrha v Bruslju gospe imeli »zelo prijeten pogovor« in »našli pristen človeški stik«, bi to moralo biti samoumevno. No, onkraj tega strašnega vpliva je verjetno bliže resnici, da najmočnejši slovenski zet ne loči med Sevnico v Posavju in Ševnico na Dolenjskem in da mu za slovensko-hrvaški mejni spor »dol visi«. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Dva leva

    Ab Ovo

    Ko sem pred mnogimi leti pisal uvod v svojo prvo knjigo političnih esejev, sem lansiral tezo, da smo si državo podtaknili. Takrat je vse skupaj zvenelo bolj kot leporečna, prijazna krilatica farsične prigode, danes je to kruto materializirana tragedija. Pač kot Marxov Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta v vzvratni prestavi: najprej kot farsa, potem kot tragedija. A še vedno zgodovina, ki jo je smiselno obravnavati kot tako. Ljudje, kot pravi Marx, delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno naleteli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. To velja upoštevati. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    16. 6. 2017  |  Mladina 24  |  Dva leva

    Politični samorastniki

    Vselej, ko pride čas volitev, kakršnihkoli že, se ponavljajo stare zgodbe o novi politiki, ki so nadgrajene z novimi poudarki o nesprejemljivi stari politiki. Nihče ne pove jasno, zakaj bi se politika delila na novo in staro, namesto na dobro in slabo, sprejemljivo ali nesprejemljivo ... In ni jasno, zakaj naj bi nova politika, novi obrazi resnično pomenili premik – na bolje. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Dva leva

    Čustveno stanje mladega Pahorja

    Če parafraziramo besedilo političnega songa Zorana Predina (Čustveno stanje mlade krave, druge največje slovenske živali), bi lahko rekli, da je Pahor ta čas druga največja slovenska politična žival. No, (naj)večja je brez dvoma alfa žrebec, ki trenutno, upajmo, da še dolgo, vodi, usmerja in uničuje desno opozicijo. A kam pravzaprav spada Pahor? V pozicijo? V opozicijo? Slej ko prej v klinično institucijo; v terapevtsko obravnavo. Tega ne izpričuje in narekuje en eksces, ena ponesrečena izjava, eno spodletelo dejanje, ampak celota njegovega delovanja. Žal je treba sprejeti oceno, da tej državi ne predseduje oz. ni na oblasti zrela politična osebnost, ampak patološki narcisizem. A žrtev ni samo nosilec motnje, ampak vsaj toliko tudi javnost in država. Gotovo taka osebnost potrebuje pomoč. A javnost in še zlasti mediji reagirajo sprevrženo: pomagajo mu tako, da to motnjo nagrajujejo in utrjujejo. Če je kljub dolgoletnemu poznavanju Pahorjeve osebnosti vsaj načelno veljalo, da pred prevzemom funkcije še ni bilo mogoče predvideti vseh patoloških razsežnosti in posledic narcistične motnje, ki upravlja njegovo funkcijo, je sedaj drugače. Izvolili bomo predsednika, za katerega natančno vemo, kaj bo dal, kaj bo delal. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    2. 6. 2017  |  Mladina 22  |  Dva leva

    Ples s sabljami in vrčki piva

    Odkar so Američani proti koncu druge svetovne vojne ob razposajenih zvokih Glenna Millerja, z najlonskimi nogavicami za dekleta in žene ter čokoladami za njihove otroke vkorakali v izčrpano Evropo, se je povsod, kjer je bil in do koder je segel ameriški vpliv, oblikovalo odvisno partnersko razmerje. Pravzaprav veliko bolj kot v coni sovjetske dominacije, kjer so Ruse sicer morali prenašati, ni pa jih bilo treba ljubiti. In jih tudi niso ljubili, kot je svobodna Evropa nekritično ljubila Američane. Tega ni spremenila celotna zgodovina povojne Amerike kot velesile. Ne vietnamska vojna, ne iraška vojna, ne intervencije na Balkanu, v Libiji, v Afganistanu ... Od velikih zahodnoevropskih držav je Francija, ki je leta 1966 pod vladavino muhastega De Gaulla celo zamrznila članstvo v Natu in kasneje v Chiracovem mandatu neposredno nasprotovala Bushevi intervenciji v Iraku, še najbolj kazala svojo avtonomijo, na drugi strani pa sta bili zlasti Velika Britanija in (Zahodna) Nemčija vseskozi nekritični zaveznici. Prva iz naslova zgodovinske in kulturne povezanosti, druga zaradi odgovornosti poteka in izteka druge svetovne vojne. Sicer je tudi Schröder nasprotoval intervenciji v Iraku, a nikoli ni bilo v uradni politiki Nemčije zaslediti resnejših protiameriških sentimentov. Tudi ko je ta delovala mimo vseh pravil diplomacije in mednarodnega prava. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    26. 5. 2017  |  Mladina 21  |  Dva leva

    Pokopljimo vendar mrtve

    Kdo si? Jaz sem Laura Palmer. Ampak Laura Palmer je mrtva. Mrtva sem, vendar živim. — Laura Palmer v ponovnem zagonu (o)kultne Lyncheve nadaljevanke Twin Peaks  Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    19. 5. 2017  |  Mladina 20  |  Dva leva

    L*****i kurci

    Če kdaj zapadete v negotovost ali obžalovanje, da se niste preizkusili v politiki, da niste kandidirali za poslanca in vstopili skozi glavna vrata v parlament oziroma DZ, vam predlagam, da občasno spremljate tretji program TVS. Jaz mu pravim S-M-program TVS. Je program sadomazohističnih praks, ki jih prakticirajo udeleženci političnih seans. In bolj kot seje državnega zbora je priporočljivo gledati seje posameznih teles, komisij in odborov, kjer so prikazi bolj eksplicitni. Tam vznikne na plano vsa bizarnost brez cenzure, brez nadzora, brez popustov. Če boste po spremljanju teh bizarnih praks še vedno obžalovali, da se niste aktivno spoprijeli s politiko, vam ni pomoči: rojeni ste za politiko in za politika. Ker me je zanimalo, kako je prišlo do tistih Mahničevih lulčkov, kaj je kdo zares rekel, sem si naložil mučno opravilo, namreč ogled posnetka. In danes nisem čisto prepričan, ali je bilo to dobro ali slabo. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Dva leva

    Hermanov svet

    Desničarjem praviloma manjka humorja. Radikalnim desničarjem ga manjka radikalno. Prepoznamo jih po zadrtosti in zategnjenosti. Od vedno in vselej. Ko je Daniel Cohn-Bendit v nedavnem intervjuju za švicarski Tages-Anzeiger govoril o surovem desnem populizmu Nacionalne fronte in Marine Le Pen, je na provokativno novinarsko vprašanje, ali ni bil v svojem levo-fundamentalnem obdobju tudi on podobno grob populist, to kategorično zanikal, češ »... tudi jaz sem radikalno oponiral, a vedno z nasmeškom na obrazu. V nasprotju z današnjimi populisti nisem bil nikoli prežet s sovraštvom.« A desni populisti in hujskači niso le mrki in sovražni, ampak tudi predvidljivi, nekreativni, šablonski. Že Theodor Adorno je ugotavljal, da so si »izjave raznih agitatorjev, od znanih likov … do malih provincialnih prodajalcev sovraštva, tako podobne, da v načelu zadošča, da analiziramo govore samo enega od njih, pa že poznamo vse«. Ko zgubi volitve Marine Le Pen, s prstom pokaže na volivce, češ da niso zreli za spremembo; izbrali so kontinuiteto. Janša kot serijski poraženec vselej ugotavlja podobno. In Marinin ata Jean-Marie Le Pen govori, da je holokavst izmišljotina, da so bile plinske celice obroben pojav, detajl zgodovine in vojne. Pa da francoska policija, ki je Nemcem predala 13.000 Judov, pač ne nosi nobene odgovornosti. Da je holokavst mit, meni tudi Bernard Brščič, a ker skladovnice trupel ljudi, pobitih samo v zadnjih dneh vojne, ni mogoče zanikati in spregledati, Brščičeva tovarišija iz Kavarne Hayek stakne glave in urbi et orbi sporoči, da kolikor in v kolikor ni mit, je pa plod judovske zarote. Kako?! Enostavno: »Človek se vpraša, zakaj so pravzaprav financirali svoj holokavst. Odgovor je jasen. Brez holokavsta svet v času, ko je potekala dekolonizacija, nikoli ne bi pristali na judovsko državo Izrael.« Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    5. 5. 2017  |  Mladina 18  |  Dva leva

    Deveti maj

    Hudič je neredko res v zoprnih detajlih ali celo v banalnostih, a to kljub vsem grdobijam, ki vejejo iz njih, ne more relativizirati presoje, katera stran je prava, katera zavržna, kaj so v nekem zgodovinskem trenutku sile zla. Pa četudi so bili med udeleženci »prave strani« neredko tudi nepravi ljudje, skupine ter njih ideje in prakse. Druga svetovna vojna je že bila taka preizkušnja, v kateri se ni dalo izogniti odgovornosti in se skriti za t. i. taktično kolaboracijo. Nobena takratna in nobena današnja perspektiva te argumentacije se ne izide. Zato takrat ni bilo vprašanje, kako naj se oblikuje koalicija. Protifašizem je bil imperativ, onkraj vseh drugih. In sodobna, demokratična Evropa, spet vsem defektom, nedoslednostim in nedostojnostim navkljub, je nastala na temelju protifašizma in ne na taktični kolaboraciji. Skupno fronto so oblikovali ideološki nasprotniki in sovražniki, ki so še pred kapitulacijo skupnega sovražnika zasnovali temelje hladne vojne. In tudi ko niso sodili skupaj, ko se niso prenašali, so denimo v Franciji oblikovali vzporedno strategijo upora. A nihče v Franciji zares ne trdi, da je bila poleg komunističnega in meščanskega uporniškega gibanja tudi vichyjska marionetna tvorba avtentična borba za svobodo. In tako kot general Philippe Pétaine ni bil demokrat in antifašist, ampak avtoritarec in zakrknjen antisemit, je bilo podobno tudi pri nas in v soseščini. Pavelić je oblikoval fašistično, globoko antisemitsko državno tvorbo. Avtentičen in poudarjen antisemitizem ter sploh avtoritarni nazorski postulati, skoraj identični nacističnim, so veli tudi iz ust in dejanj generala Rupnika. Ni šlo zgolj za pritajeno figo, ki je ostala globoko v žepu, ko bi jo bilo treba potegniti ven in dlan stisniti v pest. Šlo je za aktivno in prepričano kolaboracijo. V Sloveniji je bila prisotna avtoritarna, antisemitska in ne le antikomunistična, ampak tudi antilibertarna retorika, ko to (pred okupacijo) taktično še ni bilo nujno in tudi ko ni več bilo nujno. Kdor dvomi, naj preveri recimo zapise v Slovencu. Ko je Prezident (general Rupnik) 22. aprila 1945 v časopisu Slovenec še zadnjič nagovoril »poštene« sonarodnjake in mu več nikakršna nemška cenzura ni zapovedovala dikcije in vsebine, je karal pokvarjeno ljudstvo, ki se je slabo odrezalo, saj je »trezno mišljenje, disciplino in enotnost naroda« (pač taktična kolaboracija) »prevpila ulica, katere čustva so si osvojili plačani propagatorji boljševiškega satanizma svetovnega židovstva«. Ne gre toliko za male ljudi, kmečke fante, ki so jim s prižnic oprali možgane, ampak posvetno in cerkveno oblast, ki ne le da ni zmogla nobene distance do fašizma, ampak se je v mnogih vidikih z njim identificirala. »Boljševiški satanizem svetovnega židovstva« ni retorika stiske in ogroženosti, ki naj bi pripeljala do vaških straž, domobranstva in prisilnega seganja po okupatorjevem orožju. Seveda vojne in posledice niso niti romantične, še manj humane. Likvidacije, zunajsodni poboji so bili spremljevalni pojav izteka vojne povsod, ne le pri nas. Francozi so to nazorno poimenovali épuration. Čiščenje. Več

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    26. 4. 2017  |  Mladina 17  | 

    Ne čakaj na 1. maj

    Spomnim se nebroj podob prvega maja iz svoje mladosti. Prvi maj je bil v času socializma čas brezskrbnosti. V Sloveniji še zlasti, saj so združeni prazniki navrgli neredko kar cel teden dopusta. Prvi maj in sovpadajoči praznični blok tako pri nas ni bil politični, ampak kulinarični, počitniški in nakupovalni praznik. Trgovine so že kakšen dan pred dnevom OF napolnile police s cenenimi napolitankami, suhomesnimi izdelki, žganimi pijačami po posebni, proletarski ceni. Kultna žgana pijača delavskega razreda socialistične Jugoslavije je bil »zvečko«, konjak iz Zvečeva. Na predvečer praznika so po deželi goreli kresovi, ki smo jih zalivali z velikimi količinami piva in vina. In na sam prvi maj, nesramno zgodaj zjutraj, ko sem se mačkast zvrnil v posteljo, so v mojem mestecu pod mojim oknom postrojili godbo na pihala, ki je imela svoj dom v sosednji stavbi. In točno pod mojimi možgani so ob neki nekrščanski uri začeli razposajeno nažigati prvomajsko budnico; kot da bi me hoteli kaznovati za grehe predprazničnega večera. A hkrati so med prazničnimi dnevi po televiziji kazali podobe proletariata iz širnega sveta, ki gre na cesto, da bi si priboril temeljno eksistenco in dostojanstvo. Takrat se mi je zdelo, da so spokojnost, brezbrižnost in nezainteresiranost naših državljanov samoumevne. Iz današnje perspektive je videti drugače. Več