Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    4. 8. 2023  |  Mladina 31  |  Dva leva

    Komentar / Mizoginija in kultura brisanja

    Spomnim se časov, ko tudi v Skandinaviji in na liberalnem Zahodu še ni bil v obtoku pojem politične korektnosti, a se je besednjak že začel spreminjati. Tudi v Jugoslaviji. Kar naenkrat ni bilo več primerno uporabljati besede Cigan/cigan. Še vedno pa je občevalni jezik prenesel ciganski golaž, cigansko glasbo, ciganski ples itd. ... In tudi sami pripadniki etnične skupnosti so sebe imenovali in se prepoznavali kot Cigane. Uradno pa so se začeli naslavljati kot Romi. Kako torej? No, domislica iz tistega časa (ki so si jo izmislili oni sami!) je šla nekako takole: »Kaj ste torej vi, Cigani ali Romi?« in odgovor: »Mi navadni smo Cigani, Romi so oni, ki so v partiji.« Ekonomija šale je bila več kot jasna in očitna.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    28. 7. 2023  |  Mladina 30  |  Dva leva

    Komentar / Ujetniki zdrave pameti

    Ne podcenjujmo ga, Janše. Obseden in okužen je z marsičim, a najbolj ogrožajoča je obsedenost z zdravo pametjo, zdravim ljudskim razumom, kmečko pametjo, in kar je še sinonimnih rab pojma sensus communis. Že leta 2004, ko je prvič prevzemal oblast, je urbi et orbi in kar najbolj zlovešče zagrozil: »Najbolj zaupam zdravi ljudski pameti.« Tega se je držal in to ponavljal ob vsaki priložnosti. Denimo, ob izteku lanskega leta (23. 12. 2022) je državljanom voščil: »Naj bo letošnje ponosno praznovanje dneva samostojnosti in enotnosti priložnost, da zopet globoko zajamemo iz vodnjaka slovenske zdrave pameti in poguma.« Kakšna je razsodna moč te zdrave pameti, je lepo demonstriral na zadnjem shodu pripadnikov svoje sekte v Bovcu. Namreč krilatica, ki so jo nosili izpisano na majicah, da obstajata samo dva spola, je tako utemeljena kot njegov primer, da podnevi sveti sonce, ponoči luna. Niti tega ne ve, kar je vedel vratar studia Abbey Road (pred kratkim sem o tem pisal), kjer so Pink Floydi snemali The Dark Side of the Moon: sonce sveti podnevi in ponoči, le da ponoči indirektno. Luna zgolj odseva svetlobo sonca. Ne žari, nima lastne svetilnosti, tako kot, denimo, tudi ogledalo ne. Ampak ja, zdravorazumsko je evidentno, da ponoči luna sveti.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    21. 7. 2023  |  Mladina 29  |  Dva leva

    Komentar / Stotnik Smrt

    Janez Janša je bil nedavno gost oddaje Bujica zloglasnega Velimirja Bujanca, ki povzdiguje ustaštvo, fašizem, ku klux klan in podobne sprevržene simbole … Tam je dvakrat rekel, da je njegov oče pobegnil iz Hude Jame. Ter da se ima prav tej igri usode zahvaliti, da je danes na svetu. V Sloveniji je doslej sicer razlagal, da je oče pobegnil iz jame pod Macesnovo gorico. Lapsus pač, je kasneje pojasnil.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    14. 7. 2023  |  Mladina 28  |  Dva leva

    Komentar / 500 dni

    Nesrečno ukrajinsko ljudstvo že več kot petsto dni doživlja gorje, ki se ne more primerjati niti z balkanskim klanjem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. A vseeno je, to se ne poudarja, delež žrtev in neposrednih zločinov nad civilnim prebivalstvom bistveno manjši, kot je bil v klanjih na območju bivše Jugoslavije. A kakorkoli, Ukrajinci so večkratna žrtev. Najprej žrtev skrajno pogubne politike njihovih tako ali drugače izvoljenih ali postavljenih političnih vodstev do kompaktno poseljene ruske manjšine, kar je izzivalo sosednjo matično državo. V drugo so žrtev praznih obljub o politiki odprtih vrat. Nikoli doslej ni vojaška zveza Nato, ki vstopa v 75. leto obstoja, gojila tako ščuvajoče politike, kot jo pooseblja dosedanji in prihodnji generalni sekretar Stoltenberg. Ta sicer ni razlog za vojno, je pa eden od garantov, da se nesmiselna krvava vojna še dolgo ne bo končala. Spomnimo se, 7. 1. 2022, ko je že bilo zaznati vonj vojne, je Stoltenberg Ukrajince zavajajoče opogumljal, da ima »… vsaka država pravico, da se sama odloči, ali se bo pridružila katerikoli pogodbi ali zavezništvu«. Kar je Rusom, ki so zaradi praznih obljub, ki so bile večkrat izrečene Gorbačovu, pa tudi zaradi sistematične kršitve dogovorov iz Minska, dalo dodatni alibi, da so vkorakali v Ukrajino.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    7. 7. 2023  |  Mladina 27  |  Dva leva

    Komentar / Tour de France 2023

    Da se iz zgodovine nič ne naučimo, je floskula. Ki pa še kako drži. Novembra 2005 so na ulicah Pariza in drugih velikih francoskih mest izbruhnili tako siloviti nemiri, da se je oblast zatekla v razglasitev izrednih razmer. Edino francosko zdravilo proti nasilju je bila represija. Takrat še notranji minister in kasnejši predsednik Francije Nicolas Sarkozy je protestnike označil za izmečke in napovedal, da želijo okrepiti delo policije in pravosodnih organov. Začeli so deportacije priseljenih protestnikov in krepili moštvo policije, ki se je spopadala ne le z nasilnimi protestniki, ampak tudi z nenasilnimi. Takratni protest je nakazal, da je neznosni položaj marignaliziranih skupin prebivalstva Francije, zlasti mladih, tempirana bomba. Ki je ne bo dezaktivirala niti bistveno večja množica represivnih organov. In julija 2023 je Francija še vedno tam, kjer je bila novembra 2005. Z glavo v pesku! Kar 40.000 do zob oboroženih policistov, ki so jih poslali na ulice, je presunljivo število, a policija je bolj nemočna, kot je bila leta 2005. In ob naslednjem izbruhu upora proti policijskemu nasilju – ni vprašanje, ali bo, ampak zgolj, kdaj bo – bo še bolj nemočna. Kajti položaj tistih mladih v Franciji, ki jih etnična in verska pripadnost in predvsem socialni položaj razločujejo od »pravih Francozov«, je vse slabši. Poleg tega nič ne kaže, da se bo v kratkem izboljšal. Zato je bila smrt nesrečnega 17-letnega Nahela zgolj povod. Vzroki so bili veliko globlji. Zaradi njih je »nevidno ljudstvo« francoske republike zanetilo silne kresove po velemestih, da bi postalo vidno. Predsednik Macron, premierka, notranji minister in politični razred Francije nasploh ne razumejo, da večanje in jačanje moštva represivnih organov ne more ustaviti silne jeze protestnikov. Kajti protestniki ne tvegajo nič. Ker so posledice tveganja že zdavnaj, že vnaprej konzumirali. Ne morejo jim vzeti dostojanstva, ker ga nimajo. Ne morejo jim vzeti varnosti, ker nikoli niso bili varni. Ne morejo jim vzeti izobraževalne in poklicne perspektive, ker so v izhodišču brez perspektive. Ne morejo jim vzeti niti ugleda in položaja, ker tistega, česar nimaš, ni mogoče vzeti. To ni vstaja muslimanov, severnih in ostalih Afričanov ter (pretežno) otrok priseljencev, čeprav so vstajniki vse to. Prizorov iz francoskih mest, ulic, četrti ni mogoče reducirati na upor ali vstajo »tujcev«. Pač, temeljno metodološko vodilo fenomenološke ali empirične analize je, da vse, kar je sočasno, ni nujno v vzročno-posledičnem odnosu. Ključni razlog, ki je vzniknil ob smrti mladeniča, ni rasni in verski. Ampak socialni. Še več. Sliši se pompozno, a to, kar ciklično gledamo na ulicah francoskih mest, je ludistična oblika razrednega boja.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    30. 6. 2023  |  Mladina 26  |  Dva leva

    Komentar / Temna stran Mesca

    Ni vsak ponedeljek dolgočasen. V ponedeljek, 26. 6., je bil prav poseben dan. Veliki filmar Karpo Godina je v izbrani družbi soustvarjalcev, sopotnikov in prijateljev svoj častitljivi osemdeseti rojstni dan proslavil na najlepši možni način. Namreč s projekcijo obnovljenega Rdečega Boogieja, ki je zaznamoval slovenski film na začetku osemdesetih let. Karpo se je v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih oblikoval in uveljavil kot soavtor t. i. črnega vala jugoslovanskega filma, slovenski filmski dediščini pa je dal zlasti tri velike celovečerce. Splav meduze (1980) o umetniški avantgardi dvajsetih let na Balkanu, pa Umetni raj (1990), hommage Fritzu Langu in Karolu Grossmannu. Vmes pa še Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982), film o bridko sladkem času, ko se je s težavo osvajalo ne le polja svobode govora in ustvarjanja, ampak tudi in predvsem pravico do zasebnosti in izbire oblik užitka. Sam sem film prvič videl na začetku leta 1984 na Berlinalu v (takratnem) Zahodnem Berlinu; uvrščen je bil v poseben – če se prav spomnim mediteranski – program in pritegnil pozornost občinstva. Ob čustveno napetem izteku filma je v srednji dvorani kinematografa Zoo Palast, kjer je takrat potekal festival, najprej nekaj trenutkov vladala mučna tišina, nato pa se je počasi sestavil prisrčen aplavz. Znanec ob meni je pokomentiral, da moramo najbrž imeti v Jugoslaviji pogum za odpiranje takšnih tem. Da, vsekakor, sem mu odgovoril, a že nekaj časa ne toliko kot pri njih, v Nemčiji, za tematiziranje levega terorizma, RAF-a oz. skupine Baader-Mainhof, kar je bilo takrat v akademskih levičarskih krogih razlog precejšnjega nelagodja in zadreg.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    23. 6. 2023  |  Mladina 25  |  Dva leva

    Komentar / Nadležni mir

    Pravijo, da se vojaški spopadi prelevijo v vojno takrat, ko žrtev več ne objavljaš, objokuješ ali častiš poimensko. V tem smislu »vojna za Slovenijo« seveda ni bila vojna, kvečjemu manjši vojaški spopad. Kar pa sploh ni slabo. Če v konfliktu dosežeš taktične, diplomatske in politične cilje brez ali z malo žrtvami, je to velik uspeh. Če se torej vojni tako ali drugače izogneš, imajo izgubo zgolj vojni dobičkarji in mešetarji. Zato razumemo, da se za poimenovanje teh spopadov vojna za Slovenijo borijo tisti, ki so iz kleti Cankarjevega doma in kasneje kovali politične in morda tudi materialne dobičke. V spopadih za vsak zaselek ali nekaj metrov frontne črte je ta čas v Ukrajini več žrtev, kot jih je bilo v celotni slovenski veliki domovinski vojni. In razen svojcev, ko dobijo, če sploh dobijo, sporočilo o smrti, nihče ne ve, kdo je padel.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    16. 6. 2023  |  Mladina 24  |  Dva leva

    Komentar / Široko zaprte oči Evrope

    V bipolarnem svetu se je dolgo verjelo, da bi lahko bila združena Evropa tretji igralec na svetovnem odru. Evropa nima združenih, zares delujočih vojaških resursov zunaj Združenim državam popolnoma podrejene organizacije Nato, zato bi lahko bili njen edini diplomatski vizum doslednost in nepristranost. A žal, če kje, potem Evropa vselej odpove prav na področju doslednosti in nepristranosti. Zaradi lastne slabe vesti uporablja za izraelske zločine proti civilnemu prebivalstvu Palestine drugačna merila, kot jih načelno razglaša … In kako malo pozornosti in še manj doslednosti je načelna Evropa investirala v vojno v Jemnu ter v krvavo in umazano vlogo zanesljive zahodne zaveznice Savdske Arabije?! Vojna v Jemnu je izstradala in prizadela neprimerljivo več otrok kot (vsaj doslej) vojna v Ukrajini. Da ne govorimo o nasploh prizanesljivem odnosu do savdskoarabskega kršenja človekovih pravic, od svobode izražanja do položaja žensk, spolnih orientacij in identitet. Evropske institucije pa skrbi predvsem Rusija. Ni dvoma, Putin je samodržec, avtokrat. A ne od 24. februarja 2022, ampak večji del svoje vladavine. Tudi v času, ko so si evropski vladarji podajali kljuko Kremlja in se s »carjem« prisrčno objemali. Putin je ruski odziv na številne požrte besede in zaveze Rusiji, vse od Gorbačovovega umika iz imperialnih meja v notranje meje države. Putina je ustvaril Zahod s svojo verolomnostjo in nedoslednostjo. In sedaj evropski politiki in srednjebežni mediji satanizirajo rusko ljudstvo. Najprej so ruske umetnike, znanstvenike, slehernike, celo pasemske mačke in pse pregnali s prizorišč »demokratičnega sveta«, sedaj na rusko ljudstvo prelagajo odgovornost za vojno in stanje režima. Najhuje pa je, da sedaj sodijo o tem, kaj so skupne evropske vrednote, spoštovanje človekovih pravic, temeljnih svoboščin tudi politiki, ki pred prihodom v Bruselj in Strasbourg niso bili ravno zgledni demokrati. Če so von der Leynova, Michel, Borrell, Stoltenberg … reprezentanti evropskih demokratičnih vrednot, je to tragično. Če pa je med njimi tudi Marija Pejčinović Burić, je to farsično. Prvi vendarle, ne glede na svoje značajske in politično slogovne značilnosti, izhajajo iz demokratične državne tradicije, slednja pa je vseskozi aktivna sopotnica Tuđmanovega režima in članica HDZ, ki je sosednjo državo za dolga leta degradiral na, kot bi rekel politolog Merkel, defektno demokracijo, za katero je značilno, da ima formalno vse institute in vzvode demokratičnega ustroja, ki pa ne delujejo. Je mar hrvaško ljudstvo krivo, da so živeli v medijskem mrku, z dnevnimi odmerki manipulacij propagandistične javne televizije (HTV), ki jo je Tuđmanu predani ino prodani Antun Vrdoljak zaneseno imenoval »katedrala hrvaškega duha«? Ali pa so krivi aktivni sopotniki in sodelavci mračnega tuđmanovskega režima, del katerega je še nedavno bila sedanja generalna sekretarka Sveta Evrope?

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    9. 6. 2023  |  Mladina 23  |  Dva leva

    Komentar / Sedaj, ko smo popek sveta

    No, pa nam je uspelo. Nam je? Pravzaprav jim je. Dvakrat. Uspelo je tistim, ki so si to iskreno želeli. In tistim, ki so jim to veselje omogočili. Z Janšo sva delila neprikrito željo, da Sloveniji ne bi uspelo priti v Varnosti svet ZN. A iz povsem različnih izhodišč. On iz sebičnih političnih razlogov, ki presegajo njegov zlagani patriotizem, sam zaradi zaskrbljenosti za državo, ki bo poslej morala prevečkrat spustiti hlače, da bi lahko bil nanjo ponosen. A Janša v cinični čestitki vendarle pove bistvo, ki je ostalo sedanjim oblastnikom prikrito ali pa ga sprenevedajoče prikrivajo. Če je bilo delo dobro opravljeno, pove predvsem, da je bila zakulisna diplomacija zahodnega zavezništva (ZDA, VB in EU) učinkovita. Zato razmerje 153 glasov za Slovenijo, 38 za Belorusijo ne pove kaj dosti o ugledu Slovenije, še manj o njeni diplomatski moči, ampak govori o trenutni osamljenosti Rusije. Ne vem, ali se evforični oblastniki zavedajo, da so razkrili natančno to, kar nas sedaj čaka. Pirc Musarjeva pravi, da bo treba »trdo delati«. Fajonova je še boj eksplicitna: sedaj bo treba dokazovati, da smo »zanesljiv partner«. Dokazovati komu? Dokazovati kaj? Dokazovati, da smo se sposobni upreti skušnjavi, da bi glasovali po svoji vesti in avtonomni presoji? Vse tiste, ki so zaradi vzburjenja ob izvolitvi Slovenije v VS ZN doživeli ejacolatio preacox, zato javno sprašujem: kolikšna je verjetnost, da bo med mandatom Slovenija vsaj enkrat glasovala drugače kot ZDA? Vprašanje je seveda zgolj retorično.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    2. 6. 2023  |  Mladina 22  |  Dva leva

    Komentar / Anžizem na obzorju

    Slovenija je ujeta v večni kulturni boj. To ni dobro. A tudi slabo ne. Tako preprosto je, temu se ne da ubežati. Vsekakor pa tem za Janševo državljansko vojno ne bo zmanjkalo. Trenutno imamo kar tri v zalogi: ukinitev samostojnega muzeja osamosvojitve, postavljanje in podiranje spomenikov na Trgu republike ter najbolj svežo, odpravo obeleženja dneva spomina na žrtve revolucionarnega nasilja. Onkraj načelnih in strokovnih pomislekov odstop vlade od posameznih namer ne bi pomenil nič usodnega. A nepopustljivo ravnanje vlade je v teh primerih tehtno, argumentirano in zdravilno. Namreč, vsak izkušen psihoterapevt ve, da je edino zdravilo proti fiksaciji na določeno vsebino prav nepopustljivost. Če torej »pacient« poreče, da na vse pristaja, razen na ukinitev muzeja osamosvojitve, razen na odpravo dneva spomina na žrtve komunističnega režima ... je pravi odgovor prav v vztrajanju, češ, ne zanimajo me stvari, ki jih lahko daš, ampak le tiste, ki jih ne moreš dati za nobeno ceno. Fetišizirano osamosvojitveno (pol)zgodovino je mogoče defetišizirati edino s tako grobo terapevtsko kuro.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    26. 5. 2023  |  Mladina 21  |  Dva leva

    Komentar / Predlog zakona o splošni amneziji

    Janša ima po svoje prav, Slovenija je res dežela komunistov. Redko odkritih, nostalgičnih, večinoma prikritih, ki so se odrekli nominalni ideologiji, ohranili pa boljševiško metodo. Prvak med temi je gotovo prav on. Janez Janša. Kako zmore uskladiti in prebaviti svoj bogati partijski CV z aktualnimi stališči ter delovanjem, ni politično vprašanje, ampak bolj klinično. Hja, ko (po)govor nanese na ideološko ujetost in aktivistično zaslepljenost ne sicer vedno zvestih, a vendarle ubogljivih in upogljivih partijskih sopotnikov prejšnjega režima, bi moral Janša ne le molčati, ampak si natakniti papirnati škrnicelj na glavo, da ga ljudje ne bi spoznali oziroma se ga spomnili.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    19. 5. 2023  |  Mladina 20  |  Dva leva

    Komentar / Ko to tamo peva?*

    Pa tako dobro je že kazalo. Najprej smo se rešili Janše, potem pa še Pahorja. A je veselje hitro skopnelo. Namesto originala smo dobili tri majhne Pahorje. Kajpak Goloba, Klakočar Zupančičevo in Pirc Musarjevo. Res ga ne dosegajo ali celo presegajo, a hkrati nobeden od njih več ne postavlja v ospredje političnega žargona, ampak so politiko kot delo za javno stvar prestavili na oder izkazovanja takšnih ali drugačnih nepolitičnih talentov in okusov. Slej ko prej slabih okusov in zelo zmernih talentov. To ni dobro. Če je bila to cena, da smo se rešili Janše in Pahorja, smo drago plačali. Pa še nobenega jamstva ni, da prvemu, s sedanjim zmedenim in neprepričljivim delovanjem, ne trasirajo poti nazaj na oblast. In predvsem se bojim, da je škoda novega sloga nepovratna. Da poslej za resno politiko oziroma politično zastopstvo preprosto ne bo več prostora. Da bo postala politična arena predstava všečnosti, klovnovstva in neobrzdanosti.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    12. 5. 2023  |  Mladina 19  |  Dva leva

    Komentar / Trg revolucije

    Ne, ideja o tem, da je za več varnosti prebivalstva treba okrepiti moštvo policistov, ni ne nova ne originalna. Ko so leta 2005 jezni in gnevni mladeniči in mladenke, pretežno predstavniki druge ali tretje generacije nevidnega ljudstva iz degradiranih, etnično mešanih predmestij, zakurili kresove upora v večjih francoskih mestih, jih je takratni notranji minister Sarkozy označil za izmečke. Predsednik Chirac, ki je sprva kar poniknil in se pritajil, je šele čez nekaj dni nagovoril narod, a ni napovedal pričakovanih korenitih socialnih reform ter pomoči za blaženje kritičnega položaja, ampak kot kratkoročni ukrep uvedbo policijske ure, na daljši rok pa nove, številčnejše policijske enote. Nič torej o vzrokih, še manj o sanaciji, le interventno gašenje požarov je obljubil. In prav nič ne čudi, da srbski predsednik Vučić, glede na njegovo politično zgodovino, v urah in dnevih po srbskih tragičnih dogodkih ne zmore razsodnih besed, ampak obljublja v nekaj mesecih napotitev kar 1200 (tisoč dvesto!) policistov v srbske šole. Da pa se z enakimi »preventivnimi« ukrepi, brez kakršnekoli realne osnove, spopada slovenska šolska in politična oblast, je naravnost škandalozno. Slovenske šole gotovo potrebujejo pomoč. A ne v uniformah, še manj v orožju.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    5. 5. 2023  |  Mladina 18  |  Dva leva

    Komentar / Fantom osamosvojitvene vojne

    Osamosvojitvena vojna? A, dajte že mir. Če že kaj, potem kvečjemu operetna vojna. Seveda je z vidika žrtev ne le vsaka še tako omejena vojna in vsak spopad, celo nasilni prepir za šankom tragičen. Toda vsak, katerega spomin in IQ presegata kapacitete obojega pri zlati ribici, ve, da to, kar se je tistih nekaj dni junija 1991 dogajalo v Sloveniji, ni bila vojna. Prej »posebna vojaška operacija«, kot je tragično, a nadvse obsežno in resnično ukrajinsko-rusko vojno cinično označil Putin. Vendar takrat, leta 1991, ni imela JLA prav nobenega namena okupirati slovenskih mest, notranjosti slovenske države in zamenjati političnega vodstva. Denimo tako, kot so Sovjeti leta 1968, ko so s tanki zatrli praško pomlad, zamenjali Dubčka za Husáka. Nameni JLA so bili veliko preprostejši. Zgolj prevzeti oziroma si povrniti nadzor nad mejnimi prehodi in carinskimi kontrolami. A če bi poveljniki teritorialne obrambe upoštevali takratno Janševo nerazsodno evforijo in fatalizem in bi napadli kasarni v Šiški in Mostah, bi se vojska odzvala drugače. Pa ne zaradi slepega sledenja Miloševiću, ki je že takrat skušal vsiliti svoj vpliv v narodnostno sicer še heterogeni JLA, ampak iz čisto sindikalistične solidarnosti in obveze. Slovenija je bila že zdavnaj izgubljena za vse iluzioniste unitarne in avtoritarne države. Vsi veliki boji pa so se zgodili mesece in leta pred junijem 1991, vendar ne na bojiščih z orožjem, ampak s civilnodružbenimi akcijami in teoretskimi refleksijami meja svobode in demokracije. In zdaj se oglašajo razni peterleti, pa hojsi, pa vsi častilci in malikovalci »vrednot osamosvojitve« ter grozijo, ščuvajo, lažejo. A takrat, ko so se ta polja svobode in demokracije osvobajala, jih ni bilo nikjer. Kakšna pa je bila Peterletova vloga ali – bog pomagaj! – Hojsova v procesih demokratizacije in suverenizacije Slovenije? Tudi Janša, ki se sam v svetu predstavlja kot disident in politični zapornik (doma ima kar nekaj težav s prepričljivostjo), je imel v obdobju, ko so se bíli boji za demokracijo, omejeno vlogo. Ko je nehal hoditi po komunističnih božjih poteh (v Jajce, Kumrovec in drugam), se je sicer boril za enakopravnost slovenskega jezika v JLA, kar je bilo na simbolni in načelni ravni pomembno, a nič bolj kot nasprotovanje ignoranci Appla, Netflixa, dela avtomobilske industrije, kar zadeva opremljanje naprav z vmesniki z možnostjo izbire slovenskega jezika. No, ta prizadevanja so ga pustila, ko je bil na oblasti in je imel vpliv, popolnoma ravnodušnega ...

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    28. 4. 2023  |  Mladina 17  |  Dva leva

    Komentar / Veteran vojne s Slovenijo

    Kako dolga je minuta, je odvisno od tega, na kateri strani zaklenjenih straniščnih vrat ste. Kako dolgo je leto, pa je odvisno od tega, ali je Janša v opoziciji ali na oblasti. Če ni in ni bilo konca dveletne Janševe vladavine po Šarčevem odstopu, je zdaj prvo Golobovo leto minilo, kot bi mignil. In če je Janša takoj po zgodovinskem porazu deloval depresivno, brezvoljno, je sedaj spet hiperaktiven. Nekakšen evforičen robot.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    21. 4. 2023  |  Mladina 16  |  Dva leva

    Komentar / Cirkus grande Slovenija

    V razne miklavže, božičke, dedke mraze, ko sem bil otrok, nikoli nisem zares verjel in zato se je fascinacija preračunljivo reducirala predvsem na obet daril. Prva stvar, ki pa me je kot otroka zares fascinirala, so bili podeželski cirkusi, ki so od časa do časa prišli v moje mestece in postali središče dogajanja. Cirkus je bil moja ljubezen na prvi pogled. Spomin mi seže kakšnih 65 let nazaj, ko so se pripeljali cirkusanti z nekaj vozovi na lesenih kolesih, ki so jih vlekli konji(!). Menda iz Madžarske. Mišičasti fantje, ki so postavljali tabor in šotorišče ciganskega cirkusa, in postavna dekleta, ki so bila čez dan biljeterke, čistilke, garderoberke, so zvečer očedili sebe in prav te konje, ki so bili čez dan vlečne živali, in se za poldrugo uro ali dve prelevili v zvezde predstave. Prvi veliki profesionalni cirkus z ogromnim šotorom, živim orkestrom nad vhodom v veliko manežo, v kateri so se menjavale točke z akrobati, klovni, dresiranimi zvermi in domačimi živalmi, sem videl leta 1961, ko je v Mariboru gostoval cirkus Busch. Potem sem z leti po drobcih spoznaval in vzljubljal grenko-sladke čare cirkusa in varieteja. Tudi skozi filmsko naracijo. Od Fellinija (Cesta, 1954) do Wendersa (Nebo nad Berlinom, 1987). Zadnji, ki smo si ga z otrokoma družinsko ogledali, je bil sloviti cirkus Moire Orfei. Mislim, da je bilo leta 2004. V središču razkošnega cirkusa niso bile ne strašne zveri, ne smešni klovni, ne drzni akrobati, ampak ona – Moira Orfei.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    14. 4. 2023  |  Mladina 15  |  Dva leva

    Komentar / Sesanje jezika

    Pred prvo obletnico veličastne zmage na volitvah ni več vprašanje, kaj (vse) je z Golobovo koalicijo narobe, ampak kaj je prav. Če sploh kaj. Če odmislimo »metarazlog« – to je, da ta koalicija (za zdaj še) pomeni sanitarni zid pred vrnitvijo janšizma, bi težko našli kakšno pozitivno stvar. Po eni strani smo priča lahkotnim obljubam, po drugi strani zatekanju v poteze in ukrepe, ki se jih kleni janšizem ne bi sramoval. Tako je na primer vztrajanje pri »Janševi« noveli zakona o tujcih ... Kajpak noveli, ki iracionalno vztraja pri jezikovnem licenciranju pravice do združevanja družin. Iracionalne zahteve prejšnje koalicije niso odpravili, ampak le prolongirali začetek izvajanja in povečali kapacitete izpitnih točk. Očitno Golobova vlada ni dojela, da priseljenih delovnih migrantov in njihovih sorodnikov ne moreš na silo asimilirati, lahko jih le nekoliko integriraš.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    7. 4. 2023  |  Mladina 14  |  Dva leva

    Komentar / Bastilja janšizma

    Procesi razkrajanja in profesionalne degeneracije javne RTV niso enkratni in posebni v svetu novih, defektnih demokracij, so pa morda bolj drastični. Antun Vrdoljak, vsesplošni in nenehni konvertit, sicer pa filmski režiser, avtor tudi številnih partizanskih filmov (denimo svojčas odmevnega U gori raste zelen bor), kasneje pa avtor domoljubnih epopej domovinske vojne, denimo o spornem junaku Gotovini (General, 2019), je svoj zenit dosegel, ko je pod Tuđmanovim patronatom mesaril po hrvaški javni televiziji ter razglasil, da mora biti »HRT katedrala hrvaškega duha«. Zlovešča napoved se je hitro uresničila in na HRT je zavladalo srhljivo enoumje, zatiranje vsakršne kritike, še zlasti na račun Tuđmana. Ni izbiral besed in postopkov, ko je šlo za čiščenje »katedrale hrvaškega duha« od »Srbov in komunjar«. Po pisanju portala Index.hr je za Dražena Budišo izjavil, da mu ne gre verjeti zaradi »bizantinske krvi«, navijaško skupino Bad Blue Boyse pa razglasil za »huligane, ki jih je treba mlatiti do krvi«. Zakaj? Ker so žvižgali Tuđmanu, ko se je odločil NK Dinamo preimenovati v NK Croatio.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    31. 3. 2023  |  Mladina 13  |  Dva leva

    Komentar / Pogovoriti se morate o Robertu

    Hja, res ne vem, kdo je bolj zaslužen oziroma bolj kriv za Goloba. Vsi mi, ki smo bili proti Janševi avtoritarni oblasti in smo agitirali za Golobovo stranko oziroma za njegovo koalicijo, ali tisti, ki so njegovi aktualni sopotniki, sodelavci, strankarski tovariši … Problem novih obrazov je vsekakor predvsem problem tistih, ki stojijo za njimi. Pretežno starih obrazov. Ki molčijo, ki ne prevzemajo odgovornosti. Mislim, da sta Golobova politika in koalicija pristali na točki, ko se bodo morali temeljito pogovoriti. Outsiderji tu ne moremo sodelovati, pa čeprav z nezadovoljstvom, ogorčenjem in kritiko bolj najedamo trdnost koalicije kot vsi Janševi referendumi, zborovanja, interpelacije, ruparji, grimsi, traktoristi, penzionisti. Da bo Golobu težko, je bilo vseskozi jasno. Težko zaradi katastrofalne Janševe zapuščine in veščega onemogočanja vsake aktivnosti sedanje koalicije. No, zdi se, da je drugim vse to bolj jasno kot samemu Golobu. A Janševa sled in prstni odtisi na sedanji vladi in koaliciji so ena težava. Druga, večja, pa ni posledica prve. Golob kar tekmuje sam s seboj, kako čim prej in kar najbolj zapraviti zaupanje tistih, ki so ga pripeljali na oblast. Ste videli intervju o varstvu živali, ki ga je Golobova aktualna partnerka naredila s, khm, premierom za družbena omrežja? Že izsek »intervjuja« v oddaji Preverjeno na POP TV je čisto dovolj in preveč. S tem nastopom Golob resnično žali duha mnogih, ki so ga volili in podpirali. A ta bizarni intervju ter medijski namigi o sprehajanju prve dame po vladni palači in posedanju po sestankih niso tisto najhujše. Hujše je vse bolj drastično, »janšistično« kadrovsko lomastenje. Vlada ni sposobna urediti razmer na javni televiziji (no, ne rečem, da je enostavno), hkrati pa se ukvarja – ni se treba sprenevedati – s političnim kadrovanjem. In še huje. Potem ko je na policiji počistila kadre, ki so želeli ohranjati vsaj kanček avtonomije, je hkrati ponovno imenovala strokovno sodelavko, ki je v Hojsovem času pripravljala umazane pravne podlage za pregon prepoznavnejših protivladnih protestnikov (!?). To bi moralo biti zadosten razlog, da bi koalicijski partnerji in tudi civilnodružbeni predstavniki v strateških svetih pogojevali: ali Poklukar ali mi. Sploh pa se zdi, da so predstavniki civilne družbe v tako imenovanih strateških svetih instrumentalizirani. So zgolj fotogenični paravan, izza katerega vlada neestetsko in neetično lomasti. Težko se je znebiti občutka, da tudi civilna družba leze v ceneno spogledovanje; da kaže vsaj preveliko toleranco do zdrsov in ekscesov te vlade.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    24. 3. 2023  |  Mladina 12  |  Dva leva

    Komentar / Televizijski deček s pištolo

    Kmalu – pozneje – potem. S temi nekoliko patetičnimi besedami, po novem na nacionalni televiziji napovedujejo sosledje programa. Z istim »algoritmom« bi lahko opisali tudi sosledje razpada nacionalke. Ne vem, kaj se še lahko in kaj se še mora zgoditi, da bo prišlo do končnega zloma. Najprej višje delovno in socialno sodišče ugotovi, da je bilo imenovanje Andreja Graha Whatmougha za generalnega direktorja Radiotelevizije Slovenija (RTVS) januarja 2021 nezakonito. Še več. Grah Whatmough naj ne bi imel zadostnih izkušenj z vodenjem velikih organizacij. Ker? Ker ni imel prav nobenih. A ker so se programski svetniki tega zavedali, so pohiteli s predčasnim, ponovljenim razpisom, v katerem ni bilo več zahteve po triletnih vodstvenih izkušnjah. Očitno so aktivirali stari socialistični institut – starejši bralci in bralke se spomnijo – »z delom pridobljene kvalifikacije«. Kajpak kot nagrado za lojalnost in pravovernost. In tako dokončno izvolili nekvalificiranega Graha Whatmougha za direktorja sistema, ki ga ne obvlada, ga pa podreja svojim nalogodajalcem. Osmega marca je bivši, odstavljeni direktor Kadunc na sodišču dosegel formalno satisfakcijo. In? In nič. Nato 20. marca višje sodišče ugotovi, da je bila tudi razrešitev Natalije Gorščak z mesta direktorice Televizije Slovenija avgusta 2021 nezakonita. Grozno! Ampak? Seveda nič. Pač, tempi passati.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    17. 3. 2023  |  Mladina 11  |  Dva leva

    Komentar / Računajte na nas

    Ko je bila pred dobrim letom vojna med Rusijo in Ukrajino že tik pred durmi, se je Emmanuel Macron odpravil na »mirovno misijo« k Putinu v Moskvo. Nepripravljen, brez vizije, brez verodostojnih zagotovil, ki jih je vse bolj obkrožena Rusija po januarski nespametni Stoltenbergovi izjavi hotela slišati. Zdelo se je, kot da je Macron šel v Kremelj bolj zaradi svojih notranjepolitičnih potreb kot zaradi ustavitve drsenja v brezno spopada. Od tistega obiska (8. februarja 2022) je zato ostal v spominu zgolj scenski učinek. Putin je Macrona posedel na drugi konec izjemno dolge ovalne mize. Deloval je kot nebogljen palček v deželi velikanov. A zdaj, več kot leto kasneje, se je ta dolga miza še dodatno raztegnila. Ob letu osorej bo še daljša.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    10. 3. 2023  |  Mladina 10  |  Dva leva

    Komentar / Zmeda v Jurskem parku

    Svoboda govora in izražanja vsekakor ne pomeni samo, da imajo ljudje pravico govoriti in izražati mnenja, ampak tudi in predvsem, da imajo pravico govoriti neumnosti in bizarnosti. A vseeno je treba biti dosleden. Ko so v času prve Janševe vlade – to so ponavljale v času druge in tretje – različne »ženske revije« začele objavljati pocukrane portrete in pogovore z Urško Bačovnik, predvsem in zgolj zato, ker je – partnerka, smo bili zgroženi. Sedaj se je začelo enako dogajati z novo Golobovo spremljevalko, ki je prišla na vrsto tudi in zgolj, ker je – partnerka. A bodimo realni, takih neslanosti Janševa partnerka nikoli ni stresala. Denimo, kot je tista iz zadnje Jane, o rešitvah problema čakalnih vrst za izbiro osebnega zdravnika: »Toliko se ukvarjamo s tem, kako bi skrajšali čakalne vrste v zdravstvu. Jaz pa pravim, da moramo poskrbeti, da bo čim manj ljudi sploh čakalo v vrsti. Rešimo vzrok, ne le posledic.« Pravzaprav res. Izsušimo morje, pa ne bo brodolomov. Ukinimo institut poroke, pa ne bo ločitev. Ukinimo šole, pa ne bo ponavljalcev ... pač, ukinimo vzrok, pa ne bo posledic … Tina Gaber je vsekakor posledica.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    3. 3. 2023  |  Mladina 9  |  Dva leva

    Komentar / Laibach pred velikimi kijevskimi vrati

    Pravzaprav je še najlažje v tem vrtincu jeze, sovraštva, averzije in norosti razumeti same Ukrajince. Ni nujno, da ti ubijejo starše, otroke, sorodnike, prijatelje, znance, dovolj je že, da ti nasprotnikove granate porušijo dom, ki si ga z ljubeznijo in muko gradil, da imaš težave z naklonjenim ali vsaj strpnim sprejemanjem in prepoznavanjem pozitivne podobe nasprotne strani. Iracionalnost in norost je pač normalna patologija vojnega časa in divjanja. A kaj je narobe storil Laibach, da so se organizatorji odrekli njegovemu gostovanju? Prav nič. Povedal je, da v Ukrajini poteka nekakšen proxy war, kot bi rekel Zbigniew Brzezinski, a je hkrati kar najbolj neposredno in nedvoumno prepoznal žrtev (Ukrajino) in napadalca (Rusijo) z nazorno prispodobo Davida in Goljata. Ni pa se hotel odpovedati poklonu ruski umetnosti: »Da ne bo pomote – obožujemo rusko literaturo, glasbo in umetnost. Ljubimo Dostojevskega, Bulgakova, Čajkovskega, Skrjabina, Majakovskega, Tatlina, Rodčenka in El Lissitzkega – če naštejemo le nekatere – in vedno jih bomo.« To je bilo dovolj za odpoved koncerta. Laibach je tako ostal pred velikimi vrati Kijeva, kot sta ta čas celo Hartmann in Musorgski, ki sta jim postavila veličasten in večen spomenik. A sama odpoved je bolj, kot bi bil izpeljan koncert, demonstracija avtentične evropske vizije in strategije – Evrovizije. Nedvomno, Ukrajinci so tokrat ravnali zelo evropsko!

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    24. 2. 2023  |  Mladina 8  |  Dva leva

    Komentar / Pot k miru

    Vse vojne so strašne, v neki perspektivi pa tudi bizarne. Ukrajinsko-ruska vojna še zlasti. Si predstavljate, da v času, ko ljudje množično umirajo, so ranjeni, pohabljeni ali so v najboljšem primeru brezdomci, begunci, nekdo dela iz voditelja napadene strani globalno zvezdo, ki se pojavlja na naslovnicah modnih revij? Ki se javlja, ne le v politične, ampak tudi kulturne, umetniške in celo zabavne dogodke. Vrh je bil za zdaj dosežen z domislico, da bi se Zelenski pojavil fizično ali vsaj virtualno (prav vseeno) na popevkarskem festivalu Sanremo. Kakšna bizarnost, kakšen cinizem do vseh žrtev krute vojne! Seveda bodo nekateri rekli, da je igranje normalnosti ena od oblik rezistence. Kakršno poznamo že iz Sarajeva. Res je, ženske Sarajeva so se v vsesplošnem pomanjkanju hrane in osnovnih higienskih pripomočkov želele in trudile urediti, biti privlačne. Navkljub. Umetniki so ustvarjali. Navkljub. V času obleganja, ko ni bilo dovolj vode niti za pitje in kuhanje, je stara mestna pivovarna brez prekinitve izdelovala tradicionalno pivo. Navkljub. Mnogi umetniki, humanisti, misleci so skozi podzemne predore prihajali v obkoljeno in oblegano Sarajevo živet in ustvarjat skupaj z upornimi meščani. Navkljub. Razumeli smo. Upor je tudi simbolni akt.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    17. 2. 2023  |  Mladina 7  |  Dva leva

    Komentar / Inštitut 1. november?

    Ko politik ponudi in obljubi, da bo poskrbel za upokojence in njihove penzije, je priporočljivo, da se ti čvrsto primejo za denarnico.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    10. 2. 2023  |  Mladina 6  |  Dva leva

    Komentar / Nezemljani in neandertalci planeta RS

    Hja, zanimivo. Tudi sam že precej časa, zlasti od obdobja po osamosvojitvi, ugotavljam neke značilne, v času enopartijskega sistema zanikane in prikrite, telesne in duševne vzorce, ki kažejo na to, da morda nis(m)o vsi prebivalci Slovenije običajni zemljani. Še več, da razvojno ne pripadamo vsi vrsti homo sapiens – torej vrsti umne opice. Da nekateri odstopajo navzgor, nekateri navzdol. No, znanost je nedavno res potrdila, kar se je sicer vseskozi špekuliralo, da so se na teh prostorih mešali, parili prišleki, torej homo sapiensi, s staroselci, neandertalci. Glede na to, da čistih, prvinskih oblik ni več, se ne postavlja samo vprašanje, kaj dobimo, če (kar je pogosteje) parimo homo sapiensa z neandertalcem, ampak kaj dobimo, če (nekoliko redkeje) parimo homo sapiense z nezemljani. Namreč, nezemljanov v slovenski populaciji naj bi bilo, kot zatrjuje bioterapevt in karmični diagnostik, vsega približno pet odstotkov.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    3. 2. 2023  |  Mladina 5  |  Dva leva

    Komentar / Casablanca.si

    V ponedeljek smo se zbudili z vročo novico, da so v Ljubljani aretirali argentinska državljana. Ki pa nista bila Argentinca, ampak – ojoj – čistokrvna Rusa. Ki sta imela registrirano galerijsko dejavnost, a nista kolekcionirala in posredovala umetnin, ampak obveščevalne informacije o deželi gostiteljici. Vohuna, špijona, agenta! Še več, varnostni strokovnjaki in »strokovnjaki« so nam ob kapitalnem ulovu jeli pripovedovati, da je Slovenija zaradi geostrateškega položaja in članstva v mednarodnih zvezah izjemno privlačna za tuje agenture; da je zato pravo vohunsko gnezdo. Saj to je kot … kako že? Casablanca!? Hja, ne vem, no. Malo še počakajmo, kaj se bo iz velenovice izcimilo. Kaj naj bi sploh v Sloveniji, ki sama ne zna prikrivati nobenih, niti največjih državnostrateških skrivnosti, tuja agenta zbirala? Sta štela, koliko tankov in oklepnikov je ostalo v kasarnah in magacinih po širokosrčnih donacijah Ukrajini? In zakaj naj bi to Ruse zanimalo? Bodo, kot je namigoval veteran med agenti, ugotavljali, ali sta oblikovala »agenturno zvezo v okolju, v katerem sta delovala ...«?

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    27. 1. 2023  |  Mladina 4  |  Dva leva

    Komentar / Ultimat

    Z ultimati znajo biti težave. Prav res. A neredko bolj za tiste, ki jih izrečejo, kot za tiste, na katere so naslovljeni. Saj poznate šalo o strašnem revolverašu nekje na Divjem zahodu? Torej: Revolveraš v nekem kraju z odločnim korakom vstopi skozi značilna nihajna vrata v saloon, se ustavi pri šanku in na peti ene noge odločno obrne, razpne jakno, nasloni eno roko na colt, z drugo pa z iztegnjenim kazalcem grozeče pokaže na goste in reče: »Poslušajte, nekdo mi je ravnokar ukradel konja. Če ga pri priči ne vrne, se bo zgodilo prav isto, kot se je pred dvema letoma v Oklahomi.« Gostje se prestrašeni poskrijejo pod mize in po dolgem molku se en le ojunači in jecljavo vpraša: »Kaj pa se je zgodilo pred dvema letoma?« Revolveraš otrese cigaro, pljune na tla in sikne: »I kaj, poldrugi dan sem moral pešačiti domov.« Ekonomija šale je več kot jasna. Ultimat še ne razkrije vsebine.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    20. 1. 2023  |  Mladina 3  |  Dva leva

    Komentar / Hudič na Gregorčičevi

    Zdi se, da bi lahko ime velikega manipulatorja iz SDS vpeljali kot novo mersko enoto za politično lažnivost: en grims. Denimo, Janševo zagovarjanje prepisovanja govora od nekdanjega britanskega premiera Blaira (nismo največji, nismo najmočnejši ...), češ da sta se oba zgledovala po Masaryku (kar preverjeno in evidentno ni bilo res), bi bilo zaokroženo vredno okoli 2,5 grimsa. A novo politično meroslovje premore, žal, še eno mersko enoto. In sicer za samozazrtost, samoprepričanost, za ego, velik kot butalske buče: en golob. Ne vem, ne poznam sedanjega premiera, a daje vtis, da ga ta, kot se ljudsko reče, ego dviga v takšne višave, da proizvaja zelo nevarno vrtoglavico.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    13. 1. 2023  |  Mladina 2  |  Dva leva

    Komentar / Svoboda proti ekstremistom

    Slovenija je dežela ekstremizmov. Tudi ekstremnega laganja. Bilo je, milo rečeno, nenavadno, da se je sredi svežega poročanja o napadu na Niko Kovač pripetil še bolj grob napad na poslanca SDS. Sam domnevno napadeni Grims ga je označil kar kot poskus umora. Kdo bi morda pomislil, da poskuša kdo (le kdo?) preusmeriti pozornost. A bilo je nedostojno podvomiti vnaprej, saj lahko (pre)številne kamere okrog DZ in Maximarketa dogodek potrdijo ali ovržejo. No, sedaj je tudi uradno potrjeno, da se je Grims vendarle zlagal. A od Freuda sem vemo, da je tudi laž lahko v službi resnice; da je instanca resnice. Namreč, v konkretnem primeru je usmerila pozornost na subtilno, latentno, a sila pomembno obliko nasilja. Na tako rekoč napad z nevidnim biološkim orožjem. Kaj je že to? Pač, sodobno bojno sredstvo v obliki patogenih organizmov ali toksinov, ki jih detoniraš, izstreliš, injiciraš, lahko pa tudi pljuneš ali kihneš v sovražnika. In če je bližnje (sicer nefizično) srečanje povzročilo patološke spremembe v pljučih in dihalih, gre za nič manj kot specialno, biološko vojno proti poslancem in vojščakom SDS, kar pa je po določilih mednarodnega vojnega prava prepovedano. Ker v teh dneh veliko govorimo o moralni in strokovni odgovornosti zdravnikov, bi bilo zato zanimivo spoznati priimek avtorja in prebrati njegov izkaz in dokaz o vzročno-posledičnem odnosu med domnevno atipično pljučnico in napadom na poslanca. Imamo po rusko-britanski aferi novičok, s katerim naj bi zastrupili prebeglega ruskega agenta Skripala in njegovo hčerko, še afero patogenega kihanja in pljuvanja v poslanca SDS?