N'toko
-
17. 8. 2018 | Mladina 33 | Žive meje
Veliki politični preobrati, ki so zadnja leta polnili časopisne naslovnice, nas niso naučili ničesar. Po tisočih dnevnopolitičnih uvodnikih, terenskih prispevkih in javnomnenjskih analizah v novo sezono novic vstopamo še bolj nevedni, kot smo bili. Na prste ene roke lahko preštejemo komentatorje, ki so znali razložiti, zakaj točno so že zgodili pojavi, kot so brexit, Trump, Kurz ali Salvini. Mediji so iz populističnega pohoda desnice dognali le eno stvar: da so ljudje jezni. In če smo bolj specifični: dognali so, da so jezni ljudje iz province – ljudje, ki jih ne poznajo in s katerimi nimajo stika. Njihovi standardni sogovorniki iz prestolnic so bili namreč tudi zadnja leta videti polni optimizma in veljaki iz New Yorka, Londona in Bruslja so nazdravljali na svetlo prihodnost. Upor se je očitno kuhal na pozabljeni periferiji in celoten medijsko-politični establišment je bil prisiljen zastriči z ušesi ter se vprašati: »Kdo so vendarle ti jezni volivci?«
-
3. 8. 2018 | Mladina 31 | Žive meje
»How much time do you want for your progress?«
– James Baldwin
-
20. 7. 2018 | Mladina 29 | Žive meje
Ljudje se med seboj očitno ne maramo pretirano. Imamo konflikte, nekompatibilne interese in karakterje. Imamo dolge zgodovine družinskih, etničnih in političnih sporov. Na šihtih so odnosi med ljudmi obupni, skoraj tako slabi kot v srednješolskih razredih ali na starševskih srečanjih. Toda med vsemi mogočimi kombinacijami medsebojnih sovraštev je sistem slovenskih sosedskih odnosov vendarle nekaj posebnega. Nekaj izjemnega se je moralo zgoditi, da smo sestavili nepretrgano verigo med seboj tožečih se lastnikov parcel, ki se razteza vse od Kopra do Lendave, od Črnomlja do Jesenic … Čez vso državo se razrašča zares impresivna mreža malih parcelnih sporov, agresivnih živih meja, bevskajočih psov čuvajev, nadzornih kamer, dreves, ki mečejo predolge sence, mačk, ki jedo tujo hrano, prenatrpanih kontejnerjev za smeti, ilegalnih prizidkov, spletk in govoric, ki usodno zaznamujejo dnevno realnost slovenskega srednjega razreda.
-
6. 7. 2018 | Mladina 27 | Žive meje
V torek sem si skoraj pogrizel vse nohte ob enajstmetrovkah v precej dolgočasni tekmi dveh reprezentanc, ki jih do zdaj nisem niti enkrat gledal in za katere mi je sicer precej vseeno. Vprašanje, ali bo v četrtfinale svetovnega prvenstva napredovala Anglija ali Kolumbija, ne bi moglo manj vplivati na moje življenje. Vseeno bi bilo celo, če bi bil Anglež ali Kolumbijec. Kljub temu pa sem skupaj z milijoni ljudi zadrževal dih, zatiskal oči, si brisal švic in mrmral nerazumne molitve bogovom, ki imajo vso pravico biti užaljeni, da se ob takšnih neumnostih obračam na njih. Fuzbal je res nor – ne glede na to, kako brezpredmetna je tekma, ti preznojeni in trpeči obrazi igralcev lahko pričarajo občutek, da sodeluješ pri nečem presežnem. Kot da si na Kristusovem pasijonu. Sploh me ne preseneča, da ob uspehih svojih reprezentanc tisoče ljudi poseže v žep, kolikor globoko je pač treba, in se odpravi na oddaljena prvenstva, da lahko vsaj enkrat tudi oni premočeni in zaripli kričijo v podporo svojim mučenikom, se objemajo ali tepejo z neznanci na ulicah, izgubljajo denarnice in jih spet najdejo v žepih smrdečih jaken ter se v ponedeljek še zmačkani vračajo na šihte. Fuzbal ustvarja občutek skupinske transcendence, ki so nam jo naša vsakdanja življenja odrekla.
-
22. 6. 2018 | Mladina 25 | Žive meje
Odgovori ameriških republikancev na novinarska vprašanja so iskreni. »Ja, otroke na meji ločujemo od staršev, je kaj narobe?« »Rečemo jim, da grejo pod tuš, in jih ne pripeljemo nazaj.« »Ja, v kletkah jih imamo zaprte, je kak problem?« »Zakon je zakon, kam bi pa prišli, če bi ga nehali spoštovati?« Republikanci ne olepšujejo situacije, ne pretvarjajo se, da bi bili nekaj, kar niso. Cel svet se sicer zgraža nad njihovim načrtnim ločevanjem migrantskih družin, pol Amerike se zvija v krčih od sramu, ampak nobenega razloga ni, da bi se opravičevali. Obljubili so, da bodo migrantom poslali močno sporočilo, in to tudi počnejo.
-
8. 6. 2018 | Mladina 23 | Žive meje
Na volilno nedeljo zvečer v strankarskih štabih ni manjkalo kislih obrazov. Videlo se je, s kakšno muko so nekateri poraženci prihajali pred kamere. Videli so se umetni nasmeški NSi-jevcev, prisilno ploskanje Židanovemu nerodnemu brbljanju, eksistenčna groza v očeh Erjavca, ki po desetletjih izgublja svoje parlamentarno gnezdo … Med vso to živčnostjo je bil izjema med poraženci le en politik. Če kje, bi sicer pričakovali nemir v taboru stranke, ki je na volitvah izgubila grozljivih 214.000 glasov. Stranke, ki je v kampanji razpolagala z enormnimi sredstvi, a je bila pred volitvami komaj vidna. Ki je še pred štirimi leti veljala za naslednico LDS-dinastije, zdaj pa so njeni volivci množično bežali h kamniškemu županu, k socialistom, k fašistom – kamorkoli, samo da so se jih rešili. A panike z njihove strani ni bilo zaznati. Ekipa Mira Cerarja je zadovoljno kramljala z novinarji, kot da ne bi ravno doživela zgodovinskega poraza in pomagala ustoličiti odkritega fašista.
-
11. 5. 2018 | Mladina 19 | Žive meje
Zdrava kmečka pamet je postala dragoceno blago. Vsi se pretvarjajo, da jo imajo. Politiki in publicisti, odvetniki in podjetniki, blogerji in bankirji – vsi bi bili nenadoma radi videni kot pristni ljudje zemlje. Vsi trdijo, da razumejo svet v vsej njegovi primitivni preprostosti in da niso omadeževani s komplikacijami modernega življenja. Vsi hitijo dokazovati, da je črno črno in belo belo. Da je dec dec in baba baba. Da brez dela ni jela. Da se brez muje še čevelj ne obuje. Da je 1 + 1 = 2. Kaj bi z brezkrvnimi birokrati, filozofi in intelektualci – temi meščanskimi izprijenci, ki vedno zameglijo naravna dejstva s svojim babilonskim blebetanjem? Danes je pomembno, da imaš uvid v stvari »takšne kot so«, in da posledično tudi poznaš »rešitve, ki delujejo«. To je bolj ali manj slogan vseh političnih tekmecev na letošnjih volitvah.
-
26. 4. 2018 | Mladina 17 | Žive meje
Ste opazili plaz medijskega hujskanja in komentarjev, usmerjenih proti prejemnikom socialne pomoči? Potem ko je parlamentu socialne prejemke vendarle uspelo uskladiti z izračuni iz leta 2009, je nenadoma vsa Slovenija ugotovila, da so revni ljudje paraziti, da je brezposelnost izključno znak lenobe in da »mi, pridni ljudje,« lenuhov seveda ne smemo podpirati. Da ne bo pomote: bedaste laži o škodljivem vplivu tega, da država brezposelnih ljudi ne pusti crkovati, niso plod neke spontane ljudske neumnosti, ampak prihajajo naravnost od Socialnih demokratov, časopisa Delo in drugih medijev, ki zvenijo, kot da jim članke piše Gospodarska zbornica Slovenije. In ko smo že mislili, da so članki zgolj naključje in da se bo socialna pomoč vendarle vsaj malo zvišala, je nenadoma prišla vest, da bo državni svet opravil tajno glasovanje o vetu in poskušal zvišanje zminirati.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Žive meje
Čedalje več je družinskih ljudi. Ne govorim o vseh ljudeh z družinami, ampak o zelo posebni podkategoriji. Ni kar vsak človek z družino družinski človek. Da bi se uvrstil v to skupino, potrebuješ v svojem starševstvu posebno vrsto zanosa. Ukvarjanje z otrokom ne more biti le ena izmed tvojih življenjskih obveznosti, ampak smisel življenja samega. Da bi bil pravi družinski človek, torej ni dovolj imeti otroka in skrbeti za njegovo dobrobit. Ni dovolj, da ga nahraniš, socializiraš, pelješ v šolo in k zdravniku … Ne, kajti skrb za otroka ni le opravljanje obveznosti, ampak poslanstvo. In če smo natančnejši: skrb za otroka je vojna. Skrb za otroka je vojna s svetom, ki želi otroka uničiti, zastrupiti, ukrasti, posiliti in ubiti. Ste slišali, kako je voznik v Izoli povozil punčko na poti v šolo? Ali veste, koliko otrok na leto umre zaradi škodljivih dodatkov v čokoladi? Niste zasledili raziskave o tem, kako farmacevtska industrija s cepivi pobija celotne generacije? Se zavedate, kaj našim malčkom delajo izprijeni lobiji, ki jih v šolah prevzgajajo v transspolnike? Ne veste, da romunski migranti kradejo otroke in jih prodajajo v suženjstvo? Ste spregledali ta genocid nad našimi malimi zakladi? Družinskim ljudem je jasno, da je skrb za otroke vojna in da morajo za preživetje v tej vojni postati bojevniki, zdravniki, alkimisti, čarovniki, vitezi. Družinski človek nima le družine, ampak ima agendo.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Žive meje
Vzemimo si trenutek za Christiana Westona Chandlerja. Ime vam verjetno ne bo povedalo veliko, saj je Chandler le eden izmed mnogih pozabljenih likov iz podtalja weird interneta, od vrhunca njegove slave pa je minilo že skoraj deset let. Takrat je slovel kot avtor internetnega stripa ‘Sonichu’, katerega glavni junak je bila porumenela, z osnovnošolsko ostrino narisana kopija ježka Sonica iz Seginih igralnih konzol. Avtor, sam fizično zanemarjeni, z igricami in stripi obsedeni posebnež, ki je večino časa preživel v nabrkljanem kotičku mamine hiše, je prišel na radar spletnega občinstva s svojim nerodnim javnim iskanjem punce in z otročjimi izpadi besa nad vsemi, ki so ga kritizirali ali ga premagali v kaki igri. Ni trajalo dolgo, da je bilo novo krščenemu Chris Chanu posvečenih več spletnih strani in forumov, ki so spremljali vsako nerodno dejanje te najbolj nekul osebe na planetu.
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Žive meje
Vam je dokončno prekipelo? Ste ugotovili, da se izkoriščevalsko delovno razmerje podaljšuje iz meseca v mesec brez spremembe na vidiku? Ste izgubili potrpežljivost z delodajalci, ki ne plačujejo redno? Vam grozijo z odpuščanjem? Ne morete plačevati računov? Vas mečejo iz stanovanja? Vas morda celo izganjajo iz države? Verjetno je čas, da se uprete – da se povežete z enako mislečimi in poiščete podporo pri širši javnosti, sicer boste težko izboljšali svoje stanje. A pozor, preden se odpravite na ulice ali pokličete novinarje, morate preveriti, ali ste res dovolj deprivilegirani za javni nastop. Kajti če ne izpolnjujete kriterijev človeške bede, potrebne za pritoževanje, boste namesto podpore javnosti dobili njeno sovraštvo in bes.
-
Počasi, a nezadržno se bližajo volitve. Čuti se, kako se ozračje spreminja. Volivci smo nenadoma spet pomembna interesna skupina, vladajoči so previdnejši, opozicija glasnejša, vsaka poteza pa je označena kot »predvolilna«. Za ljudi v parlamentu se je že začela sezona notranjih spopadov, skakanje s potapljajočih se ladij in iskanje novih zaveznikov. Še malo, pa bomo volivci lahko spet ugotavljali, kako zelo se nam gabi misel na še en mandat te vlade, in hkrati živčno opazovali javnomnenjske ankete, ki bodo sumljivo dobro kazale Janši. Na naše veliko olajšanje se bo kot vedno pojavil Novi obraz, ki nas bo rešil pred grožnjo janšizma, ne da bi si nam bilo treba mazati roke z drugimi moralno spornimi kandidati. Časa za sovraštvo Novega obraza bomo imeli namreč še dovolj.
-
Mislim, da bi bilo za umetnike bolje, če bi ukinili kulturni praznik in z njim povezano proslavo. Vsa ta pozornost nam očitno ne dela usluge. Razen nekaj hitro pozabljenih škandalov ni pomp okoli 8. februarja umetnikom še nikoli izboljšal položaja niti ni približal pomena njihovega dela širšemu občinstvu. Če kaj, se vsako leto prepad med kulturno sfero in preostalo družbo še malo poglobi, dokler od vsega skupaj ne ostane le še predstava, ki bi jo lahko poimenovali »Nujno zlo«. Gre za groteskno srečanje svetov, kjer se morajo politiki, kulturniki in širša javnost dve uri na leto tolerirati – ravno dovolj, da še bolj utrdijo medsebojno sovraštvo. Ne gre za to, da bi želel pomen kulture dajati v nič, ampak da ob takšnih priložnostih umetniki dobimo podobo, ki je vse prej kot reprezentativna.
-
Pred kakima dvema mesecema sem si zadal nalogo, da bom za nekaj časa nehal komentirati dnevnopolitično dogajanje. Ne bom reagiral na vsako aferico politikov in na vsak sporni tvit kake javne osebnosti. Ne bom se pridružil skupinskemu zgražanju nad to ali ono temo, za katero se je Facebook javnost odločila, da je tisti trenutek najpomembnejša. Zaskrbelo me je namreč, da je moje politično razmišljanje preveč zaznamovano z majhnimi vsakodnevnimi dogodki, ki zahtevajo neproporcionalno veliko pozornosti. Da sem postal omejen na miniaturne boje in skupaj s širšo javnostjo ne vidim koraka dlje, zadovoljen že s tem, da nekako preživimo od volitev do volitev, od afere do afere, od štrajka do štrajka. Mar s tem ne postajam omejen na uboge politične vizije, ki jih premore sedanja politična garnitura? Sem se res dolžan vživeti v vsako njihovo debato? Kako naj bi prišli v kakršnokoli drugačno politično prihodnost, ko pa smo ves čas ujeti v spore danega trenutka?
-
Bojim se, da je svet ostal brez idej. Celo v najbolj slovesnih govorih javnomnenjskih voditeljev ni zaslediti več niti kančka vizionarskega duha. Razočarano moramo ugotoviti, da sanjarjenje o prihodnosti danes opravljajo pretežno kalifornijski tehnološki guruji in drugi milijarderji, ki so seveda navdušeni nad tem, kako se svet razvija. Za ostalo človeštvo ostaja manj razlogov za veselje. Dogodki zadnjih let nam nikakor ne dajejo razlogov za optimizem in vse bolj velja prepričanje, da smo na poti k novim katastrofam, ki bodo neenakosti v družbi še okrepile. Ta konsenz ima svoj odsev tudi v popularni kulturi, ki je postala obsedena z epskimi naravnimi nesrečami, nuklearnimi vojnami, ubijalskimi virusi in nasilnim družbenim darvinizmom, kakršen naj bi tem dogodkom sledil. Dejansko bomo težko našli film, ki se dogaja v prihodnosti, kjer ta ne bi bila nekakšna postapokaliptična nočna mora. Modni oblikovalci in reperji so že danes prilagodili svoj stil na apokalipso – še na rdečih preprogah so oblečeni, kot da vstopajo v večno deževje Blade Runnerja. Nad lepšo prihodnostjo smo obupali in ne preostane nam drugega, kot da romantiziramo njeno brutalnost – da njeno ostrino spremenimo v edgy estetiko in zmagovalce te družbene loterije častimo kot polbogove. Če že mora svet k hudiču, naj vsaj zgleda seksi.
-
Pogovoriti se moramo o prihodnosti. Ne govorim o tem, kaj bomo počeli po faksu ali kje se vidimo karierno čez pet let. Ne mislim na proračun naslednjega fiskalnega leta ali na rešitev arbitražnega spora. Govorim o tisti veliki, daljni, vseobsegajoči Prihodnosti iz znanstvenofantastičnih filmov. O tem, kje bomo pristali kot človeška vrsta po vseh prihajajočih apokalipsah, vojnah in revolucijah. Kakšen bo scenarij? Bomo živeli v space-komunizmu Star Trecka, kjer bodo materialno pomanjkanje in družbene neenakosti izginili? Bomo živeli na planetu opic, kjer se bomo klali za redke preostale vire? Se bomo oblečeni v futuristične kombinezone teleportirali s planeta na planet ali se bosi preganjali po puščavah kot sestradani kuščarji? Saj vem – delovne obveznosti nam redkokdaj pustijo možnost, da bi se ozrli onkraj naslednjega tedna, zato sanjarjenje o veliki Prihodnosti ostaja v domeni piscev znanstvenofantastičnih trilerjev. A ne pustimo se preslepiti – dnevi tečejo in Prihodnost v takšni ali drugačni obliki nedvomno prihaja. Kdo jo piše in čigava vizija bo prevladala?
-
22. 12. 2017 | Mladina 51 | Žive meje
Nihče ni imun proti škandaloznim novicam. Te ne kličejo po naši pozornosti le na socialnih omrežjih, ampak nas zasledujejo tudi na cesti, kričijo na nas z bleščečih jumbo panojev, ekranov nad poštnimi okenci, pred našim sedežem na avtobusu … Ko poskušajo s čim bolj udarnimi naslovi in posnetki ujeti našo pozornost, delujejo bolj ali manj kot reklame. Oblikovane so tako, da se je nemogoče izogniti pogledu nanje – da že s svojo norostjo zbudijo našo radovednost in nas pritegnejo h kliku. In verjetno bi vsak od nas ob pregledu svojega »search historyja« ugotovil, da je med novicami večkrat kliknil na tiste bolj kričeče, srh zbujajoče naslove. Kadar nismo gledali trojk Luke Dončića, smo vsi klikali tistega vojnega zločinca, ki je popil strup, spolne škandale zvezdnikov, vojne napovedi Trumpa ali pa tragične zgodbe utopljenih otrok.
-
8. 12. 2017 | Mladina 49 | Žive meje
Vse bolj sem podoben očetu. Takšnemu, kot je bil v svojih najbolj kaotično delovnih letih. Nikoli si ne bi mislil, da je kaj takega možno, a sem danes, v svojih tridesetih, popolnoma nevede začel posnemati vse njegove navade. Budilko si nastavljam na vse zgodnejše ure, da imam pred uradnim začetkom delovnega dne čas še kaj postoriti. Čez dan si nizam sestanke tako na gosto, da sem ves čas v stanju živčnega odhajanja ali drvenja na naslednje srečanje. Za vse več opravkov ugotovim, da jih raje naredim sam, kot da zaupam komu drugemu. Včasih pozabim jesti, se naspati, odležati bolezen, obiskati prijatelja za rojstni dan. V prostih trenutkih vidim priložnost, da končno dokončam vse tisto, kar se je nabralo med tedensko gužvo. In ko se pozno zvečer vrnem domov, na hitro preletim novice, prekolnem politike, besno zaprem ekran računalnika in ugotovim, da je s svetom prav vse narobe.
-
24. 11. 2017 | Mladina 47 | Žive meje
Veliko politikov je že trdilo, da bodo združili narod. Je sploh bila kakšna volilna kampanja, ki ni obljubljala »konca razdorov med Slovenci«? To nenehno klicanje k složnosti, enotnosti in spravi je stalnica našega političnega prostora že od samega rojstva države. »Zakaj se moramo bratje prepirati med sabo?« »Zakaj ne moremo premagati starih zamer in iti skupnim zmagam naproti?« A bolj ko se poudarja enotnost naroda, bolj se ta izmika, bitke med družbenimi skupinami pa so iz leta v leto videti bolj fanatične. Sosedje so še vedno sprti zaradi meja, delavci še vedno nezadovoljni s tem, kar jim ponujajo šefi, podjetniki še vedno tekmujejo za dobičke, stranke so še vedno ujete v interesne boje, domobranci in partizani si še vedno niso odpustili pobojev. Če boste vprašali ljudi, vam bo seveda vsak povedal, da si želi sprave in miru, nihče pa ne zna prav dobro razložiti, kako mu bo dejstvo, da ima z nasprotnikom podobno zveneče ime, pomagalo rešiti konkreten konflikt.
-
10. 11. 2017 | Mladina 45 | Ihta
Slovenija je v obdobju gospodarske rasti. Ni vam treba spremljati finančnih časopisov ali brati poročil evropske komisije, da bi to opazili. Samo ozrite se naokoli in takoj boste videli, da so se nad naša mesta ponovno spustile tiste velike železne ptice, ki oznanjajo prihod gospodarske pomladi. Vrnili so se žerjavi, ki že marljivo postavljajo gnezda. Ja, v prestolnici se spet gradi in vsak kvadratni meter je nenadoma postal dragocen. Gradbene jame in zapuščene parcele so znova živahna gradbišča, starejše hiše odstopajo mesta futuristično oblikovanim novogradnjam, o skvotih pa se po dolgih letih spet govori kot o nevarnosti, ki jih je treba čim hitreje porušiti, da naredijo prostor zglednejšim stavbam. Nobenega dvoma ni, v Sloveniji se spet dela denar – in kot vemo, se denar vedno rad zateka v nepremičnine.
-
27. 10. 2017 | Mladina 43 | Žive meje
Letošnje predsedniške volitve so me ujele v posebej stresnem obdobju, ko so dneve zapolnjevali sami zoprni opravki in naporne odločitve. Po opravljenih obveznostih sem ostajal nenavadno utrujen, brez volje in energije, da bi spremljal politične debate. Moje naravno stanje radovednega političnega opazovalca je odstopilo mesto utrujenemu pasivnežu, ki po koncu dneva pogleda malo košarke in zaspi. Celoten predvolilni obred je tako šel mimo mene, ne da bi pustil kak pečat v moji zavesti, in po dolgem času sem spet doživel volitve, kot jih doživljajo ljudje, ki ne delajo v političnih medijih. Da se sploh kaj dogaja, sem izvedel mimogrede – ujel sem kak plakat, novičko na radiu ali pa video s soočenja, ki ga je kdo objavil na Facebooku.
-
13. 10. 2017 | Mladina 41 | Žive meje
Razpravljanju o migracijah ni mogoče več slediti. Zdi se, kot da bi se kdo norčeval iz nas. Dve leti smo priča vladnemu strašenju pred migranti, ki si jih ne moremo privoščiti, ki bodo sesuli ekonomijo, izvotlili socialno državo in pokradli službe. Ravno smo se navadili njenega etnovarčevalnega programa, ko je vladni urad za makroekonomske analize in razvoj ponudil oceno, da slovensko gospodarstvo brez uvoza večjega števila tujih delavcev ne more več preživeti. Temu pritrjujejo zaposlovalne agencije, delodajalci in gospodarska zbornica, ki v en glas kličejo k povečanju števila delovnih dovoljenj za tujce in skrajšanju postopkov.
-
29. 9. 2017 | Mladina 39 | Žive meje
Če bi mi v tem trenutku kdo ponudil redno službo, je verjetno ne bi vzel. Hvala, ampak čisto dovolj dobro mi gre kot freelancer. Po 15 letih takšnega življenja si ne predstavljam, da bi moral nenadoma prenašati avtoriteto kakega živčnega šefa, se podrejati monotonemu urniku ali sprejemati kakršnekoli že ukaze. Navajen sem za denar delati part-time službe, ki jih lahko zapustim, kadarkoli mi paše, preostali čas pa namenjati svojim projektom. Ko se pogovarjam s prijatelji, ki so jih leta gledanja istih fac v istih pisarnah spremenila v zdolgočasene cinike, me prešine, da sam še vedno uživam v svojem delu in v njem celo vidim smisel. Popolnoma razumem, zakaj se toliko uslužbencev japonskih korporacij vrže skozi okno – ideja, da bodo do konca življenja tičali v istih dveh kubičnih metrih pisarniške celice, pač ubija. Dokler mi uspeva ohranjati glavo nad vodo, sem se pripravljen odpovedati delu svoje varnosti za svobodo, ki jo prinaša status prekarca.
-
15. 9. 2017 | Mladina 37 | Žive meje
Kaj bi počeli, če vam za preživetje ne bi bilo treba delati? Večina ljudi bi verjetno odgovorila: »Česa vse ne bi počel!« Ne le, da bi lahko končno odplačali položnice in šli mirno na dopust – ko izgine grožnja pomanjkanja, se odpre tudi možnost, da pustimo brezperspektivne službe in se lotimo bolj izpolnjujočih podvigov. Marsikdo bi napisal roman, odprl svoj lokal, se vpisal na študij, obiskal Kitajsko ali pa si vsaj dal duška na Playstationovi konzoli. Naši odnosi bi bili polnejši, tehnološke inovacije in umetnost pa bi doživele razcvet. V sekundi, ko delo osvobodimo pritiskov služenja denarja, se odpre neskončno polje možnosti, kaj vse bi lahko to delo ustvarjalo. In prav zato je toliko bolj moreče, da se debate o koncu mezdnega dela vedno znova stečejo v nejasno, abstraktno kratico »UTD«.
-
1. 9. 2017 | Mladina 35 | Žive meje
Trendi manhattanska soseska Greenwich Village je posuta z generičnimi in dragimi lokali, ki so ves čas polni. Zaradi ženine službe je naneslo, da sva v enem izmed njih vsak dan preživela precej ur – čas, v katerem sva lahko dodobra spoznala vsakodnevno rutino delovne sile. Gledala sva, kako sta dopoldne pred stavbo parkirala dostavljavca Fred in Ramos ter z upognjenima hrbtoma pretovorila celo prikolico gajb po stopnicah v klet. Na vratih sta premraženi hostesi vabili goste na drink, na hodniku pa jih je pregledal jamajški varnostnik Jon. V notranjosti lokala je neutrudno švigala ekipa šankerjev in pospravljavcev miz, ponoči so se jim pridružili še glasbeniki in plesalke. Vsi, z menedžerjem vred, so po končanem šihtu leteli še v kako drugo službo. Med osebjem je bila tudi ekipa mladih oblikovalcev in programerjev, ki so sestankovali v pisarniških prostorih in se ves čas pogovarjali o aplikacijah. Tudi oni so prihajali naravnost iz drugih služb in ostajali budni s pomočjo velikih doz red bulla, iz njihovih pogovorov pa je vel en sam navdušeni optimizem. »Živimo v dobi neverjetnega tehnološkega napredka!« Medtem ko je čistilka brisala tla okoli njihove mize, so zatopljeno debatirali, kako se moramo prilagoditi razmeram, v katerih človeško delo več ne obstaja.
-
18. 8. 2017 | Mladina 33 | Žive meje
Nekoč bo prišel zoprn trenutek, ko bo neki ljubljanski župan moral postaviti neprijetno vprašanje »Kako omejiti turizem?«. Ne bi bil rad na njegovem mestu. Uvajati bo moral neprijetne regulacije, obdavčevati dejavnosti in se spopasti z novo nastajajočim plemenom Airbnb nepremičninarjev. Sodeč po tem, kakšne težave imajo podobne pobude drugod po Evropi, bo pojedel veliko sranja. Domačini sicer že dolgo za šanki jamrajo nad gužvo in cenami v mestu, toda te nevšečnosti težko ustvarijo politično voljo za resen sistemski poseg v sicer bleščečo panogo. Turizem je enostavno preveč donosen, da bi ga preizpraševali – nasprotno, večkrat mu dodelujemo mesijansko vlogo in o njem govorimo kot o božjem daru, ki se mu ne gleda v zobe. Tako kot pri drugih industrijah je zato prepovedana vsaka javna debata o tem, kakšne bodo njene dolgoročne posledice, kako vzdržna je, koga bo zaposlovala in kako se bodo delili dobički. Ljudje, ki odpirajo ta vprašanja, so prikazani kot naduti levičarski nergači, ki svojim sokrajanom ne privoščijo služenja denarja. Nič drugače ni, če se v vašem mestu odpira poceni linija Ryan Aira ali pa nova lakirnica – vsako najmanjše negodovanje nad vplivi neke industrije je takoj utišano z glasnim očitkom: »A misliš, da ste tako bogati, da ne potrebujete novih delovnih mest?«
-
4. 8. 2017 | Mladina 31 | Žive meje
V nasprotju z nami, mesenimi lutkami, ki jih skozi življenje premetavajo čustveni impulzi, je Turk človek razuma. Pred očmi ima večjo sliko. Preučil je svet do zadnje podrobnosti in razvil politična prepričanja na podlagi neovrgljivih statistik in grafov. Zmožen je videti ozadje grozljivih utopitev, za katero večina ljudi ostaja slepih. Razume, da se nad našo celino odpira interdimenzionalni portal, skozi katerega bo vpadlo milijone duhov. Nekoč so nas pred njimi varovala mogočna vrata Sredozemlja, a je židovski čarovnik Soros odkril prefrigan način, kako odpreti pot svoji pošastni vojski. Stari maček je pri tem izrabil večno šibkost Evropejcev: empatijo. Ta je zaslepila prebivalce celine, ki so začeli pomilovati tuja bitja in financirati »reševalne« barke nevladnih organizacij. Če hočejo Turk in njegovi ghostbusterji preprečiti katastrofo, morajo opraviti težko nalogo – prepričati morajo sonarodnjake, da je empatija slaba.
-
21. 7. 2017 | Mladina 29 | Žive meje
Ni mi še uspelo premagati trme in se sprehoditi mimo Kongresnega trga, da bi si ogledal novi spomenik. Saj vem, navadili se ga bomo, kot smo se vsega drugega, in čez eno leto bomo hodili mimo njega, kot da je bil tam od nekdaj. Pozabili bomo, kako se imenuje in čemu je namenjen. Ampak v tem trenutku še vedno odmeva to obupno nespevno ime. Ime, ki je želelo biti naslov epske pesnitve, zveni pa kot napis na enem izmed zaprašenih fasciklov v lokalnem kulturniškem uradu. »Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam«. Ime, ki razodeva neverjetno pretenciozen namen: ta betonska kocka namreč želi biti podoba večno neulovljive »narodne sprave«. Verjetno se lahko strinjamo, da gre za zahtevno nalogo. Objekt, ki naj bi pošteno obeležil smrt vseh ljudi na vseh straneh vseh vojn v zgodovini, skoraj ne more drugega kot razočarati.
-
7. 7. 2017 | Mladina 27 | Žive meje
Noben človek ni čist. Vsi do zadnjega smo soustvarjalci vojn, izkoriščevalci delavcev, plenilci naravnih virov. Ni važno, kako ozaveščen si, ali ločuješ smeti, ali daruješ Rdečemu križu, ali si reven ali bogat, levičar ali desničar – ob koncu dneva ti hrano na mizo postavlja nenasitna pošast kapitalizma. Za vsak kos tkanine na tvojem telesu je nekdo v Aziji garal za desetkrat manjšo urno postavko. Za vsak ekran v tvoji hiši je bilo nekaj ljudi v Afriki pregnanih s svoje zemlje. Vsak kilometer, ki ga prevoziš z avtom, pomeni korak bližje k uničenju planeta … da o avionskih letih sploh ne govorimo. Del tvojih davkov je namenjen nabavi orožja in financira vojaške misije nekje v tretjem svetu. In za vse, kar imaš v življenju, si moral prodajati svoje delo kapitalistom, s tem pa poganjati kolesje sistema naprej. Če hočeš preživeti, morajo profiti rasti in cena dela padati. Lahko se okličeš za rastafarijanca ali amiša, se preseliš v tipi sredi Kočevskega Roga ali se pridružiš indijskemu ašramu, vedno boš del sistema.
