-
Režiserja sta si rekla: posnemiva Zinedina Zidana, toda tako, da se tekme ne bo videlo, le njega! Elizabeth Taylor je običajno režiserju kar sama povedala, koliko velikih planov hoče imeti v filmu - definitivno več kot soigralci. Zidane v filmu Zidane izgleda kot Elizabeth Taylor, ki so se ji izpolnile sanje - kamera namreč dobro uro in pol, heh, oba polčasa, kaže le njega.
-
Llewelyn Moss (Josh Brolin), desperado iz teksaškega trailer parka, krene leta 1980 na lov, jasno, nekam na ameriško-mehiško mejo, kjer pa naleti na pokol. Povsod naokrog so razsuta trupla. Pokola ne prijavi niti ne preveri, če kdo še diha in potrebuje pomoč, ampak najprej pogleda, če je kje kaj denarja. To je edina reč, ki ga zanima. In ko zagleda torbo, polno denarja, zagleda svojo prihodnost.
-
Slovenski gozd ste videli v mnogih slovenskih filmih (in mnogih dokumentarcih), toda v nobenem ni izgledal tako spektakularno, tako halucinantno, tako poetično in tako gotsko kot v v filmu Eva, v katerem ga je posnela Karina Kleszczewska, poljska direktorica fotografije. Še več, slovenski gozd je tu videti kot prvi slovenski transcendentalni junak. Problem je v tem, da potem pridejo Slovenci in vse pokvarijo.
-
L kot ljubezen je film o Gini (Lucija Šerbedžija), mladi režiserki, ki v Pragi snema film o ljubezni, svoj prvenec, in ki ugotovi, da obstaja večja verjetnost, da bo njeno življenje postalo film, kot pa da bo film postal njen film. Njen film je kakopak metafilm o tem, kar gledamo - film o tem, kar je ostalo od nočne urbanosti, od multikulturnega svetovljanstva, od ljubezni, od filmov o ljubezni, od nostalgije in...
-
2001 - Odiseja v vesolju : Epohalni, brezkompromisno počasni, hipnotično ležerni, halucinantno cyberpunkerski filmos. Skok od prvega človeka do zvezdnega otroka, računalnik HAL, ki se mu zmeša, kost, ki se prelevi v vesoljsko ladjo, Discovery, ki drsi proti Jupitru, Straussov “Tako je govoril Zaratustra”, astronavt Dave in psihedelično potovanje “ onstran neskončnosti ”...
-
V paranoidnih, histeričnih, makartističnih petdesetih je bilo vse odvisno le še od tega, kako si koga videl, toda percepcija je bila varljiva - ljudje so nosili maske, katerih trik je bil v tem, da niso ničesar skrivale. Vse aporije ameriške vrtoglavice - in percepcije, ki se ji vrti od pogleda - je najbolje izkusil detektiv Scottie Ferguson, glavni junak Vrtoglavice.
-
Kaj je skupno kriminalki in športu? Točno, ne trpita čudežnih napojev - ali pa nedovoljenih poživil. Ko je S.S. Van Dine, ameriški pisec kriminalk, leta 1928 formuliral Dvajset pravil za pisanje detektivskih romanov, ni puščal nobenega dvoma: “ Zločin je treba pojasniti s popolnoma naravnimi sredstvi. Z metodami, kakršne so, denimo, nevidna pisava, branje misli, spiritistične seanse, prerokovanje...
-
Ob filmu Poželenje, nevarnost, kitajsko-ameriško-tajvansko-hongkonški koprodukciji, se vsi sprašujejo: ali moški (Tony Leung) in ženska (Wei Tang) zares fukata? Kar je po svoje ironično: film je posnel Ang Lee, ki je malo prej posnel Goro Brokeback, v kateri kavboja doživita coming out, toda ob tem se ni nihče spraševal, ali Heath Ledger in Jake Gyllenhaal zares fukata. Ni bilo razloga.
-
Vojna Charlieja Wilsona zveni kot geopolitična popevka o playboyu, ki je zlomil Sovjetsko zvezo. In en "Imperij zla" entuziastično zamenjal z drugim. Ne da bi točno vedel, kaj počne. Charlie (Tom Hanks), divji demokratski kongresnik iz Teksasa, v džakuziju rad poseda z golimi striptizetami, rad potegne kako črtico kokaina, dami, pa naj si je še tako bogata, nikoli ne reče ne. Viskiju tudi ne.
-
Trije izgubljeni, odtujeni, disfunkcionalni bratje Whitman, Francis (Owen Wilson), Peter (Adrien Brody) in Jack (Jason Schwartzman), ki se po očetovi smrti niso več videli, se znajdejo na vlaku “Darjeeling Limited”, ki vozi čez radžastanski del Indije. Trip poteka v organizaciji Francisa, najstarejšega, ki skuša brate ponovno povezati in združiti in ki je - zavit v povoje - videti kot mumija,...
-
Tu imate vse običajne Arnijeve osumljence: genocidno število trupel, rutinski šovinizem in sarkastično repliko, ki jo bo mogoče citirati, high-tech gadgete, ki izgledajo tako, kot da so bili izumljeni za Arnija, eksplozije in bondovski skok za pobeglim padalom, skorumpirane vladne oficiale, nezaupanje v belo raso, tradicionalno etnično partnerico, tokrat Vanesso Williams, in kakopak Arnija kot samoraslega,...
-
Pošastno se začne kot 20-minutni garažni film o šejkanju digitalne kamere, ki kar kliče po katastrofi. V newyorškem loftu prijatelji prijatelju, ki je na tem, da se odseli na Japonsko, priredijo zabavo, okej, malo orgijo, toda kmalu so vsi ti mladci in mladenke tako polni klišejev, samega sebe in drug drugega, da Japonska pride k njim. Hočem reči - New York postane Japonska, kdo je Godzila, pa ni jasno.
-
Zadnja leta smo videli kopico filmov o kratkoročnem izgubljanju spomina. Recimo Memento. Ali pa Machinista, v katerem Christian Bale ni le kratkoročno izgubljal spomina, ampak je hotel tudi daljnoročno izginiti. Shujšati je skušal do konca, do “okostnjaka”, do travme, zaradi katere je začel izgubljati spomin. No, do te travme pridemo šele na koncu. Machinist je pač puzzle.
-
“ Kje je pa moj mož, ” so prve besede, ki jih izreče Silva Čušin. Njen mož, sloviti violinist Fabiani, je medtem na poti v krematorij. Silva Čušin je igralka, ki vedno komaj čaka, da prižge cigareto. Jasno, smrt moža je lepa priložnost. Marlon Brando je rekel, da je za igralca dobro, če med igranjem svoje roke zaposli - in Čušinova gre za to mantro, zato hoče cigareto prižgati že kar v...
-
Toby (Michael Pitt), anonimni brezdomec in kronični luzer, poln resentimenta in vonja po deklasiranosti, ki po malem fantazira o tem, da bi postal igralec, sreča Lesa Galantina (Steve Buscemi), newyorškega paparaca, profija z licenco in živim smislom za brezplačne “hladne bifeje”, glorifikatorja glorificiranih. Les je mala riba, toda ravno dovolj velika, da Toby v njem vidi svojo priložnost.
-
Da Amerika razpada, umira in odmira, ste lani videli v mnogih šokerjih, trilerjih, vojnih filmih in apokaliptikah, v katerih so Američane žrle, trgale, mesarile in odirale vsemogoče pošasti, ki so bile običajno človeškega izvora - no, včasih so Američane žrli, trgali, mesarili in odirali kar sami Američani. Direktno. Brez alegoričnega spina.
-
Zaklad pozabljenih - Knjiga skrivnosti
Knjiga skrivnosti je film, v katerem je vsaka beseda skrivnost, toda težko boste našli film, v katerem bi tako prazne toliko pomenile. Nadaljevanje Zaklada pozabljenih izgleda kot nadaljevanje Lova za izgubljenim zakladom, ki ga niso nikoli posneli - z razlogom. Ben Gates (Nicolas Cage), veliki konspirolog in lovec na zaklade, namreč v grozi ugotovi, da nekateri mislijo, da njegov praprapraded ni bil...
-
“Jekleni general” Patton je bil karizmatičen, kontroverzen in heroičen - in obenem nor in grandomanski. Strahopetnega vojaka klopfe - vojaka, ki v klavnici uživa, pa poljubi. Vloga generala Pattona je bila izvirno namenjena Spencerju Tracyju, ob koncu šestdesetih so jo ponujali Burtu Lancasterju, Robertu Mitchumu, Leeju Marvinu in Rodu Steigerju, hotel jo je John Wayne, dobil pa jo je 43-letni...
-
Cyloni so roboti, ki izgledajo kot ljudje, ki hodijo kot ljudje, ki čutijo kot ljudje in ki mislijo kot ljudje. Nekateri celo mislijo, da so ljudje. Tako so programirani. Ali bolje rečeno: ljudje so toliko časa, dokler jih ne aktivirajo. V TV seriji Bojna ladja Galactica se Amerika preseli v vesolje. Jasno, v vesolje odnese vse svoje probleme.
-
Nelson Mandela, šef Afriškega nacionalnega kongresa, je lep kos svojega življenja preždel za zapahi, v strogo varovanem zaporu na Robben Islandu, med političnimi “teroristi”, kar seveda pomeni, da njegovo življenje ni bilo ravno puding. Toda film Zbogom, Bafana, ki popisuje njegovo zaporniško življenje, je natanko to: puding.
-
Po 11. septembru 2001 ste si rekli: oh, kako lahko je zlomiti imperij! Nekaj potniških letal - in vse se razsuje. Ko boste videli Poslednjo legijo, si boste rekli: šit, kot kaže, je bilo vedno tako! Imperije je bilo mogoče vedno zlomiti z neverjetno lahkoto. V tem primeru Rimski imperij. Razlika je le v tem, da tedaj še ni bilo potniških letal, tako da se boste morali zadovoljiti s hordami Vizigotov, ki...
-
Ameriki gre le še na slabše. V Rekvijemu, nadaljevanju Alienov proti Predatorju, je ameriška vojska kar sama raztreščila malo mesto, ki so ga osvojili in nažrli alieni - v filmu Jaz, legenda pa v New Yorku leta 2012 ni več žive duše. Tri leta prej je namreč ljudi okužil fatalni virus, srhljiva mutacija “čudežnega” zdravila proti raku, tako da je zdaj G...
-
Odkar je Hitchcock Vrv posnel v osmih dolgih kadrih, ki so - zaradi njegovega spretnega skrivanja montažnih rezov - izgledali kot en sam dolg kader, režiserji kar tekmujejo, kdo bo vzdržal dlje brez montažnega reza. Pokoro so očitno posneli iz več razlogov: prvič, ker so bestsellerji ready-made bližnjice do fame (tokrat via Ian McEwan), drugič, ker je Zelo dolga zaroka potrebovala še seksapil II.
-
Ti, ki živiš izgleda kot film depresivca, ki je pozabil vzeti prozac. Ljudje so depresivni in obupani, skozi življenje se valijo nagonsko in elegično, kot zombiji, povsem brez strasti. Videti so kot panični grešniki, ki na sodni dan izvajajo svoj danse macabre. Živijo v mučnem, pasijonskem slow-motionu. Če bi se še malo upočasnili, bi se spremenili v fotografije. Ali pa freske.
-
Ni vseeno, kako začneš film. In kontroverzni psihotriler Oblečena za umor se začne tako, da vas prilepi na stol. Začne se pod tušem, pod katerim stoji frustrirana in potrebna Angie Dickinson, očitno sfantazirana od možnosti, ki jih nudi seks (in ki jih sama zamuja), nadaljuje se v muzeju, v katerem Angie zapelje neznanca, avtu, v katerem doživi orgazem stoletja, in stanovanju, v katerem po afterju ugotovi, da ima...
-
Richard Gere igra Simona Hunta, ameriškega vojnega dopisnika, nagrajenega kralja vojnih con in kriznih žarišč, ki izgleda kot remix h'woodskih vojnih dopisnikov. Po malem je junaški, po malem ciničen, po malem egocentričen, po malem pravičniški, po malem pokroviteljski in po malem lunatičen. Vojno ima po eni strani za teater absurda, v katerem na koncu zmagajo good guys, po drugi strani za pekel, v katerem...
-
Alieni proti Predatorju - Requiem
Malo ameriško mesto je ogroženo že vse tja od petdesetih, ko so cveteli histerični, hladnovojni, invazijski sci-fi šokerji, v katerih so ga terorizirala zunajzemeljska bitja, alegorije komunistične nevarnosti. In malo ameriško mesto je zdaj, ko je Amerika v “vojni proti terorju”, spet ogroženo. Točno, v filmu Alieni proti Predatorju - Requiem zunajzemeljska bitja udarijo malo ameriško mesto,...
-
Ko se zgodi zločin, pade družba v nered. Razlog več, da pokličejo policijo ali privatnega detektiva. In ko policija ali privatni detektiv primer reši, se v družbo vrne red. Družba se vrne v svoje izvirno, normalno stanje. Ne v romanih Dennisa Lehanea, čigar Skrivnostno reko je ekraniziral Clint Eastwood. Ko se primer razreši, se red v družbo ne vrne, to pa zato, ker je družba že sama v sebi neurejena, umazana,...
-
Jodie Foster v Stiku, posnetem po bestsellerju Carla Sagana, išče stik z zunajzemeljsko civilizacijo. Jasno, v imenu civilizacije. In znanosti. Na vprašanje, ali na drugih planetih tudi živijo ljudje, ji je namreč oče, njen heroj, nekoč odgovoril: "Če jih ni, potem je to velika potrata prostora." Odtlej je vesolje zanjo afrodiziak.
-
4. 1. 2008 | Mladina 52 | Kultura | Film
Nonkonformista, ki vname “množice”, je treba ustaviti, magari z atentatom. To so v sedemdesetih izkusili mnogi junaki, recimo Randle Patrick McMurphy (Jack Nicholson), glavni junak multioskarjevskega Leta nad kukavičjim gnezdom. McMurphy zaradi uporništva, nonkonformizma, ekscentričnosti, “posilstva” oz.
Iskanje brez piškotkov ni možno
