Florence Williams: Narava zdravi in popravi

No, tako radikalna avtorica sicer ni, tudi ne posnema ameriškega filozofa Thoreauja, ki se je za nekaj let odselil iz mesta v divjino, in kajpak še toliko manj Pol Pota, ki je z Rdečimi Kmeri celotno kampučijsko prebivalstvo pregnal na podeželje. Williamsova je predvsem potovala in opazovala vladne politike na Japonskem, v Južni Koreji, na Finskem ter Škotskem, v Singapurju, Kanadi in ZDA.

Luca D’Andrea: V senci zla

Zgornje Poadižje oziroma Južna Tirolska, narodno mešano gorato območje, je skoraj idealno prizorišče. Tja pobegnejo zvezde špageti vesternov opravljat službo čuvaja gorskega krajinskega parka. Spomin na tenzije in terorizem izpred desetletij je še živ in gorjanci so ravno prav nezaupljivi in malo tudi sovražni do tujcev in prišlekov, čeprav živijo od turizma, da je iz njih težko izvabiti skrivnosti. Podobno kot Bohinjski ’trikotnik’, ki je s Fužinskim zalivom postal privilegirano prizorišče domačih kriminalk in fantastičnega čtiva, je Bolzano, avtorjev rojstni kraj, z okolico imenitna freska in hkrati dovolj zanimiv in zaprt svet – kar skoncentrira in naredi ves čas dostopne vse osumljence in ljudi z motivom – za raziskavo davnega krvavega pokola. In seveda, kot se spodobi, ta svet z razkritjem skrivnosti postane nekaj čisto drugega.

Miroslav Krleža: Izlet v Rusijo 1925

Francoski novinar in književnik Henri Beraud je objavil dve knjigi To, kar sem videl v Moskvi in To, kar sem videl v Rimu, v katerih je bralcem predstavil v marsičem podoben vsakdanjik, primerjaje Leninovo in Mussolinijevo vladavino ene same stranke. Hrvaški književnik Krleža, ki je bil sicer prav tako pretanjeni opazovalec, pa je v tem delu prinesel bolj apoteozo komunizma. In to na poseben način: srečeval se je z razlaščenimi plemiči, trgovci in admirali (časa kot rdeči buržuj kajpak ni izgubljal v druženju s proletarci), ki so z mržnjo pripovedovali o novem svetu, potem pa jih je okarakteriziral za ljudi, ki prezirajo sebe, lastno usodo in revolucionarno stvarnost!? Toda delo je v nekaj poglavjih izjemen pričevalec časa, najsi bo v opisih dihotomije, ki je takrat še bivala med rokokojskim teatrom, kjer blestijo dame z dekolteji in briljanti, in proletarskim gledališčem, kjer je publika v škornjih in srajcah ter se vključi v predstavo s petjem v futuristični, kdaj tudi dadaistični režiji. Še bolj pa v opisu velike noči, ki jo je slišal kot cerkveno kontrarevolucijo, ko je 40 zvonov cerkve Kristusa Odrešenika »udarjalo po glavah pravoslavnih vernikov, kot bi jih tolkli z mlinskimi kamni«; prav tako v zanesenem prostodušnem zapisu o anticerkveni kampanji, ki je kulminirala šest let kasneje, ko so to cerkev po Kaganovičevem ukazu razstrelili z dinamitom, po vojni pa na njenem mestu zgradili plavalni bazen. In seveda v opisu vzdušja po Leninovi smrti, ko je preminuli voditelj še naprej zrl na ljudstvo, le da zdaj s pepelnikov, poštnih nabiralnikov, tort in čokolad, bančnih koledarjev, cenikov kavarn, vinjet buteljk, medaljonov po brivnicah, kdaj sestavljen celo iz podkev in žebljev. Knjiga, nekoč pisana za ljubitelje revolucije, danes pa čtivo tudi za sociologe in zgodovinarje.

Minoli Salgado: Malo prahu na očeh

Minoli Salgado je ena tistih avtoric, ki o regiji, iz katere izvirajo, pišejo na podlagi izkušenj v novem domu in postkolonialnih študij o razumevanju prejšnjega doma. Malezijske korenine, angleško literarno izobrazbo in zanimanje za šrilanško bližnjo preteklost, ki jo zaznamujejo zapletene politične razmere in komaj razumljivo nasilje, pa pregnete s prvencem lastno silovitostjo.

Luna J. Šribar: Starinarnica

Glede na založbo, ki je osnovala novo zbirko, postaja pisanje prvega romana nov literarni žanr. Njegov avtor je pač prost in si lahko slog, perspektivo in tematiko zgradi mimo šablon. Pa še bralec pristopi z radovednostjo, kakšna zgodba se skriva pod imenom, ki ga še ne pozna.

Sylvie Germain: Magnus

Magnus je ofucan medvedek z rutico z imenom okoli vratu in z od bomb ožganim uhljem, po katerem si protagonist romana nadene ime, potem ko odvrže ali izgubi vsa druga: tisto, po katerem so ga klicali starši in ga je moral spremeniti, ko so bežali zaradi očetove službe v zavodu, iz katerega se nihče ne vrne – mali si misli, da zaradi tifusa.

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost

Kako pisati o vojnem in povojnem ubijanju s stališča ljudi in ne skozi zrklo ideologije dobrega in zla? Avtor likom vdahne najprej erotično in ljubezensko življenje, ki se dvojno zaplete: ona nemška graščakinja, on slovenski proletarec in komunist, potem pa: ona žrtev partizanskih eksekucij, on udbovski likvidator. Takih parov v modificiranih oblikah se zvrsti kar nekaj, tako da se branje špeha na več kot 800 straneh hitro pretvori v vabeče čtivo. Pisatelju vsekakor uspe ujeti bralca. Drži ga s suspenzom, obenem pa z dvojno strukturo pripovedi, z linearnimi biografijami, ki jih poganja piščevo brskanje po arhivih in ogledovanje starih fotografij. S tem nadomesti manko poglobljenih psiholoških orisov junakov, ki izpadejo iz historičnega romana, v katerem prostor zasede več kot ducat likov s svojimi peripetijami. Ti seveda živijo in se spreminjajo, kdaj umrjejo ali pa izginejo, zato se tudi ne srečata le rabelj in žrtev, ampak prav tako bivša sošolca. Čeravno so ta srečevanja večpomenska, jih avtor simplificira, natančneje – ideologija pri njem presega osebno izkušnjo. Tako denimo nekdanji ljubimec ostane neizprosni partizanski komandant, tudi ko ga ogovori ujeta mladostna ljubica pred konvojem smrti. Obratov ali notranjih dilem je za prgišče, čas le potencira prvotne antagonizme: sošolec, ki je stalno dražil in trpinčil vrstnika, ga bo desetletje kasneje z mučenjem pognal v smrt. Tudi prijatelje ustvarja le znotraj istih skupin: dva komunista, ne pa komunist in buržuj.

Juan Rulfo: Pedro Paramo

Mehiški pisatelj Juan Rulfo (1917– 1986) se je, ker je bil uradnik za mehiške staroselce – torej neodvisen od pisateljevanja, srečnež – zavedal, da manj ko bo napisal, trdnejša in manj omadeževana bo njegova slava: romanček Pedro Paramo in zbirka kratkih zgodb, oboje napisano v prvi polovici petdesetih let, sta ga ponesla med legende, ki naj bi spodbudile nič manj kot sloviti roman Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza.

Dušan Kos: Ljubezen, greh in kazen

Ljudje nasploh menijo, da dlje ko gremo v zgodovino, mračnejše in bolj restriktivne prakse najdevamo. Za kazen to očitno drži: možakarja, ki je občeval s kobilo, so leta 1661 obsodili na smrt, pod Marijo Terezijo so stoletje kasneje poznali že zastaralne roke: za prešuštvo po petih letih, za bigamijo po 20, zakon iz leta 1803 pa je kazen za homoseksualni akt skrajšal na leto zapora. Toda v preteklosti najdemo tudi bizarne spore: Katarina Uršula se je leta 1670 hkrati zaročila z dvema plemičema. Se je torej drugi, ko je izvedel za tekmeca, užaljeno obrnil na petah ali pa prvega izzval na dvoboj? Nak, pravico do žene je šel terjat na sodišče. Še slikovitejši je spor zakoncev Ursini-Blagay leta 1769, v katerem je žena terjala ločitev zaradi nekonzumiranega zakona, pa so medicinski izvedenci šteli in ocenjevali: ali je 20 koitusov v treh letih dovolj za izpolnjen zakon? Frivolnost svojega časa razkriva primer baronice Taufferer (1731– 1779), ki je v zakonu rodila devetkrat. Zgledna ženka? Nikakor, mož se je čudil, od kod toliko otrok, ko pa je on bolj ali manj zdoma, medtem pa se pri njej zadržujejo stotnik in drugi mladci, in je jasno besnel. A soproga ni sprejela hišne tiranije in je v jezi pobrala otroka in odšla v samostan, iz katerega se je bila pripravljena vrniti le ob moževem dovoljenju za svobodno »frekventiranje«. V kloštru kakopak ni dolgo ostala. Avtor je z navajanjem podrobnih zgodb spisal literarizirano obliko zgodovine, ki med drugim prinaša danes nezamisljive oblike, denimo prijateljstva, ko je leta 1749 baron Raigersfeld posodil baronu Tauffererju tri zvezke Guliverjevih potovanj, ali pa predfeministični razmah uporabe arzenika v reševanju zakonskih težav. Drobno natiskana knjiga, ki namesto zgodovine vladarjev in gospodarskega razvoja prinese zgodovino medosebnih odnosov.

Augusto Monterroso: Zgodbe, basni, utrinki

»Pogosto slišim, kako hvalijo kratkost, in se za hip tudi sam počutim prav srečnega, ko slišim, kako ponavljajo, da je vsaka dobra stvar še dvakrat boljša, če je kratka,« je latinskoameriški pisatelj Augusto Monterroso deklarativno, pa tudi z ironijo in ne brez satirične osti, ki je obrnjena proti ponavljavcem in repeticiji, zapisal v uvodu k enemu svojih fragmentov. Ta drobec verjetno najbolje povzema njegovo poetiko.

Jurij Kunaver: Pavel Kunaver – Sivi volk

Hommage, pisan za množice njegovih nekdanjih učencev in prijateljev. Toda z nekaj bralne vztrajnosti se tudi drugim bralcem razkrije mož, zunaj vseh kategorij.

Katharina Winkler: Modro okrasje

Avstrijska pripovednica Katharina Winkler (letnik 1979) se v prvencu nasloni na resnično zgodbo turške priseljenke iz Anatolije, ki je z možitvijo samo zamenjala roko, ki jo hrani in še raje pretepa: po nasilnem očetu, ki je mlatil za vsako figo ženo in otroke, se s poroko proti očetovi volji izroči na (ne)milost možu in tašči, ta dva pa nadaljujeta zanju in večino okoli nesporno in samoumevno vzgojno in posedovalno tradicijo.

Helen Fischer: Anatomija ljubezni

Navkljub obetavnemu naslovu to ni priročnik, kot denimo Ovidova Umetnost ljubezni, po katerem bi vtirili življenje. Delo je razdeljeno na 16 poglavij in okoli 200 podpoglavij. Ta so intrigantna: ljubezen pri neandertalcih, zmenkarije, lisičja ljubezen, biologija varanja, seks v Kalahariju, znaki dvorjenja, priložnostni seks … v upanju na ljubezen, novi prazgodovinski moški etc. A v zajetni knjigi (616 strani) je to mnoštvo tematik opisano tako na kratko, da se bralec kdaj počuti prav opeharjenega.

Nathacha Appanah: Povratnik nasilja

Kako je to mogoče, saj to je vendar Francija, reče v romanu francoski prostovoljec in humanitarec, ki vodi mladinski center na otoku Mayotte in poskuša s predvajanjem filmov in branjem animirati tamkajšnje fante, da bi v življenju počeli še kaj drugega: pohajo namreč in kradejo na drobno, se pustijo malo podkupovati politikom pred volitvami, da med kampanjo ne delajo preveč kravala, sicer pa postopajo po getu, enem od francoskih okrožij v Mozambiškem kanalu. Ta je hvaležen cilj za vse migrante, območje s civilizirano azilno politiko, obljuba raja, kakršna je recimo za tiste, ki z afriških obal gledajo čez morje proti severu, italijanska Lampedusa.

Ciril Ulčar: Orožje, uši in svoboda

Stari partizan je šele pri devetdesetih lahko izdal knjigo spominov. Dotlej je bilo pisanje o NOB rezervirano za voditelje, komandante in heroje; ena redkih izjem je bil Plečnikov sodelavec inž. Anton Suhadolc, ki je objavil memoarje z jasno distanco v naslovu – Pri partizanih.

Dubravka Ugrešić: Evropa v sepiji

Pisateljici Dubravki Ugrešić (1949) in še nekaj »čarovnicam« so možati in ortodoksni hrvaški poznavalci književnosti in kreativnega bontona očitali vse mogoče, od izdaje nacionalnih interesov do konkretnih neprimernosti, in s tem pokazali, da je hrvaška v tranziciji pred nami – tu je bil podoben pogrom proti umetnicam namreč natreniran in sprožen z vrha šele pred kratkim. Avtorica sicer že četrt stoletja živi v Amsterdamu in potuje po festivalih (pred dvema letoma je recimo obiskala Vilenico in te dni Fabulo), to pa ji omogoča vpogled v širok nabor intelektualnega delovanja, in o pisateljskem vsakdanjiku tudi največ piše.

Ur. Marta Verginella: Slovenka

Začel je obetavno z več kot 500 naročnicami in naročniki, odpiral teme emancipacije: zakaj bi bile ženske plačane manj od moških, prinašal like lezbijk, afirmiral žensko kolesarjenje, kajpak modno drznost, pisal o filozofkah in plesu, izpostavljal izbiro moža po ljubezni in ne novcih, se spraševal o svobodni ljubezni. Kdor bi sodil, da so vanj pisale le feministke, bi zgrešil, saj so članke podpisovali tudi Anton Aškerc, Ivan Cankar, Simon Gregorčič in drugi.

Henry James: Kaj je vedela Maisie

Ameriški literat Henry James (1843–1916) velja za enega ključnih realističnih pisateljev, ukvarjal se je med drugim s kontinentalnim nesporazumom, z razliko med angleškim in ameriškim použivanjem sveta, in takšen trk v obliki temnopolte bogatašinje z druge strani luže je popisan tudi v njegovem romanu Kaj je vedela Maisie.

Ivan Čuk in Aleks Leo Vest: Prevarani sokoli

Knjiga na podlagi pričevanj, spominov in arhivskega gradiva oriše strategijo Komunistične partije, ki je svoje člane pošiljala v sokolska društva, da delujejo v trojkah in prevzamejo telovadno organizacijo, ki je bila po svojem statutu apolitična. Po izključitvi partijskih sokolov so ti mimo organizacije delovali naprej in potem v OF pripeljali znatno število sokolov; pri podatkih je posebej indikativno število sokolskih eksekutorjev v Varnostno-obveščevalni službi. Bralec z distanco bo dopustil, da so partijski sokoli želeli postaviti sokolstvo na drugačnih temeljih. Toda osebne izpovedi vodilnih Rusa, Lubeja, Poliča etc. pokažejo, kako so se znašli na liniji Komunistične partije in se vanjo vsi po vrsti včlanili (partijska karakteristika Mitje Ribičiča je zapisala: ko se je umsko razvil, je vstopil v Komunistično partijo). Enosmerni proces, ki je leve sokole avtomatično spreminjal v komuniste, je doživel absurd, ko so po vojni sklicali sokolski zbor; delegati so bili le člani OF. So na njem ustanovili »napredni Sokol«? Nak, ob okupaciji so društvo razpustili Nemci in Italijani, po osvoboditvi pa se je sešlo nekdanje levo krilo, da je v imenu vseh sokolov svoje lastno društvo ukinilo!!? Knjiga je bogata tudi z biografijami pomembnih članov, tema, ki pa je ne obravnava in je na voljo proučevalcem preteklosti, je detajlna mikrozgodovina sokolov znotraj OF: na kakšen način so kot skupina delovali, v kolikšnem obsegu, kako je delovala njihova vzporedna hierarhija etc. Vsekakor delo, ki razblini še enega izmed mitov zgodovine.

Ben Okri: Cesta sestradanih

Cesta sestradanih, za katero je v času izida na začetku devetdesetih let nigerijsko-britanski prozaist Ben Okri (letnik 1959) dobil bookerja, je radikalizacija Ovidovih Metamorfoz s stališča še živega animizma; tudi ta roman je skoraj religiozen in profetski, kaže pa protejsko in neobstojno, spremenljivo naravo vsega. Oblike in pojavi so v stalnem stiku in izpostavljeni svetu duhov in sukubov in vdoru živali in laznine in mrčesa v rojih, vse zlahka in venomer prehaja in se preobraža. Roman vrvi od brenčeče sile preobrazbe, čeprav je za silo zasidran v nigerijskem političnem vsakdanjiku, v katerem se prerivajo dve stranki in njuni oprode, mišičnjaki in čarovniki, vse pred množico beračev, brezpravnih in lačnih.

Marcel Béalu: Razvratne muze

Gre za ponatis izdaje izpred 30 let, ko so padali tabuji komunističnega režima, z njimi pa tudi moralni, tako da smo poleg francoske erotične lirike dobili še slovensko inačico Fuk je Kranjcem v kratek čas (Dolgan, Hladnik).

Andrej Volos: Vrnitev v Pandžrud

Rudaki je bil perzijsko-tadžiški pesnik iz 9. stoletja, izmojstren v orientalskih tradicionalnih pesniških oblikah. Mladi in nadarjeni pesnik je z leti postal car poetov, nekakšen delovodja in mentor številnim kolegom na dvoru, katerih glavna naloga je bila postavitev spomenika suverenu, vezirju Nazru. Ker spomenik v islamu ne sme biti podoba ali kip, so mu ga postavljali v poeziji in žanru primerno brezsramno veličali njegovo slavo.

Andraž Teršek: Socialna ustavna demokracija

Vsebine so polemike s sodbami ustavnega sodišča, razmišljanja o pravni teoriji ter serija kritičnih presoj konkretnih pravnih odločitev. V njih avtor demonstrira pravno misel, ki ne izhaja le iz prebiranja sodnih odločb in advokatske spretnosti izpodbijanja, ampak vanjo vključi širše mišljenje, ki izhaja iz branja filozofije, sociologije in humanistike. Njegovi objekti premišljevanja se izmikajo kanonu vladajočih okvirov pravnega rezoniranja in še toliko bolj pravnega angažmaja. Profesor Teršek namreč ne jemlje prava ex cathedra, temveč ga secira v javnosti.

Paula Hawkins: Pod gladino

Britanska pisateljica Paula Hawkins je že v Dekletu na vlaku, svoji prejšnji žanrsko pomešani in zaradi podprtosti z umori bralno napeti knjigi, po kateri so posneli film, našla recept za uspešnico: mlada ženska, ki ima amnezije, povzročene z nalivanjem, in se medlo spominja ali pa vsaj sluti, da v času, ki se ga ne spominja, težači svojemu bivšemu, je nekredibilna pripovedovalka. Počasi odstira pajčolan, s katerim ji zakrivajo resnico. Posebej zoprno je dejstvo, da je bila takrat, ko je bilo storjeno krvoprelitje v sosednjem mestu, tam: z ogromno spominsko luknjo, ki jo skuša čim bolj zadovoljivo napolniti.

Branko Gradišnik: Iskanje izgubljenega zdravja

Nesporni mojster humorja je že pred leti ostal brez objekta: ko je popisal vse svoje travme in je v zgodbe vključil še sorodstvo, prijatelje ter znance, je do konca porabil svoj družabni svet. Lani je kazalo, da mu je uspel labodji spev, ko je v zadnji knjigi popisal še srečevanje z domačimi in divjimi živalmi. Je torej odložil pisanje in se oprijel vrtnarjenja? Na planetu pač ni več živih bitij, o katerih bi že ne pisal. A očitno um najbolje deluje v najtežjih situacijah in Gradišnik je za temo pisanja vzel samega sebe, svoje telo: poškodbe, bolezni, operacije in zdravljenje. Bralcu ima kaj pokazati, saj je hipohonder v najbolj razviti fazi hiperhondra. Ni je tegobe, ki bi je ne našel in ne zdravil. Ker pa hiperhonder ni trpeči pacient, temveč akter svoje usode, kajpak odpade jamraški govor, in tako se skozi zla bolezni prebija kot Odisej, le da himnični govor zamenja ironija, s katero premetava bralca v neustavljivi krohot; poglavji o vrtanju zoba pred 60 leti in o operaciji kile sodita v antologijo smeha.

Richard Flanagan: Ozka pot globoko do severa

Richard Flanagan (letnik 1961), tasmanski pripovednik z ženo slovenske krvi, se je, navdihnjen z očetovo epizodo v japonskem vojnem ujetništvu, lotil raziskovanja spomina na gradnjo železniške proge med Bangkokom in Burmo. Tiste, o kateri govori tudi film Most na reki Kwai, le da tam ujetniki požvižgujejo in so polni bodrega duha, tu pa stradajo, umirajo, gnijejo pri živem telesu, gladujejo, padajo v drek in blato, vse pod budnim batinanjem stražarjev, ki se pri kaznovanju ne znajo ustaviti.

David Graeber: Utopija pravil

Opaža pomenljivo razliko: še pred 40 leti so izhajale kritične knjige o birokratizaciji sveta, še veliko prej je o njej pisal Kafka, zveličavni lik je bil antibirokratski posameznik, danes pa v birokratih vidijo razmah socialne države, kjer denimo birokrat deli pomoč revnim iz državne blagajne. Še več: dobil je evfemistično ime – javni uslužbenec. On je ta, ki presoja, kateri znanstveni projekti dobijo denar, katere knjige in kateri ekološki projekti so upravičeni do subvencije. Namesto svobode duha vlada sistem točk, ki bi danes na univerze ne prepustil čudakov in ekscentrikov, kot je bil Einstein. Ni več odločilno, kaj si ustvaril, temveč kako dobro znaš promovirati samega sebe. Njegove analize segajo tudi na vsakdanjo raven, na šole, zdravstvo, poplave varnostnikov in bivanje slehernika: Američan preživi šest let življenja čakajoč na zeleno luč na semaforju.

Lada Žigo: Ruleta

Hrvaška pisateljica Lada Žigo (rojena 1970) se v romanu Ruleta, ki se pomenljivo začne na psihiatriji, v skupini za zdravljenje hazarderjev, ukvarja s povezavo med tranzicijo z vsemi posledicami ter povečanjem števila odvisnikov od iger na srečo in vznikom novih in novih kockarskih pajzljev. Zgodbo o veteranu domovinske vojne s posttravmatskim stresnim sindromom, ki se je, potem ko je izgubil službo, zakockal in mu zdaj ruleta kroji življenje, avtorica izpiše po načelih naključja ali vsaj prividu teh mehanizmov. Možak, Ante, dodobra na dnu in toneč proti izničenju, se odloči, da bo ruleta izbrala prioritete njegovega maščevanja. Da mu bo tisto, kar mu je uničilo življenje, določilo tudi objekte mržnje.

William Ophuls: Platonovo maščevanje

Strategija neprestane rasti povzroča permanentno plenjenje nafte, kovin, mineralov, gozdov, zemlje, voda … Moderni človek pač ne živi v soglasju z naravo, temveč jo jemlje kot neskončni supermarket, iz katerega odnaša vse po mili volji. Avtor teh, ki aktualno stanje jemljejo kot neproblematično, ne bo prepričal, zakaj knjige ni pisal prepričevalno, temveč vizionarsko.

Ignacy Karpowicz: Osti

Poljski pisatelj Ignacy Karpowicz (letnik 1976) je napisal Baladine in romance o tem, kako se po bankrotu nebeščanov ti znajdejo v sodobni Poljski. Sin je zadovoljen, da je po popularnosti takoj za Materjo in pred Očetom, Nike ima firmo športnih copat in Hermes, notorični zmikavt, odnese vse likalnike in je skratka svoj med svojimi. Te olimpijske reference pa so samo okvir za gosto parodično in duhovito mesovje romana, v katerem se ne posmehuje le glasbeni govedini in mjuzaku, temu, kar vrtijo recimo po mestnih avtobusih, ampak tudi drugim vejam množične kulture, recimo lacanovski filozofiji. In sploh vsemu.