Erich Fromm: Anatomija človekove uničevalnosti

V obširnem delu Fromm najdeva enega izmed vzrokov destruktivnosti tudi v dolgočasju. Kronično dolgočasje izpostavi za enega najbolj patoloških pojavov sodobnosti. Ker človeka duši praznost, hlepi za razburjenjem, ki mu ga prinesejo poročila o kriminalnih dejanjih, nesrečah in krutosti. To mu prežene dolgočasje, ne da bi bil sam notranje aktiven. Podoben užitek doživi tudi, ko drugega spravi v zadrego, kar sicer velja za »nedolžno« hecanje. Kdaj pa napravi fatalni korak, ki vodi v umor, pri katerem motiv ni sovraštvo, ampak potreba izkusiti, da si, da si akter in da si zmožen vpliva na druge. Skratka, namesto užitka v svojem početju si izbere užitek v mrcvarjenju drugih.

Alan Lightman: Gospod b

gospod b, prvoosebno: »Če se prav spomnim, sem sklenil ustvariti vesolje, potem ko sem se komajda prebudil iz sna.« Tako pravi v prvem stavku nekakšne Geneze Lightmanov pripovedovalec, sam b, in že s tem opozori na svojo samovoljo in skoraj ignoranco. Ta ima potem, vsaj za nas, efemerno mrgolenje vesoljskega prahu, izraženo tokrat v številkah, res gromozanske posledice.

Drago Hedl: Glavaš – kronika nekega uničenja

Tema je mračna vsebina zločinov nad srbskimi civilisti na Hrvaškem, a obenem gre za najmočnejši prikaz novinarskega angažmaja. Avtor ni ravnal tako kot večina njegovih ex-Yu kolegov, ki so po koncu za nazaj popisali zgodbe. Bil je eden prvih, ki so poročali, kako so v Osijeku po začetku obrambne vojne branilci mrcvarili someščane. Nato pa še dve desetletji iskal priče in rekonstruiral usode pogrešanih, kar je privedlo tudi do sodnega procesa zoper prvo obrambno pest pokrajine in Tuđmanovega ljubljenca Branimirja Glavaša.

Sibylle Lewitscharoff: Blumenberg

Heidegger je še kar literarno obdelan, strastno in uničujoče; kot vase zaverovanega ljubitelja štrikanih dokolenk in brunaric se ga loti Bernhard v Starih mojstrih, še bolj pride do diference med hanzeatskimi ladjarji in avtorjem Biti in časa v Stadlerjevem romanu Smrt in jaz, midva. Pri Lewitscharoffovi je v tem nekajkrat nagrajenem delu čisto postranski; nekaj umetelnih citatov, ki jih študent bere v Amazoniji pred smrtjo in ga očitno prizemljijo, nekaj pripomb, nekaj fusnot na Arendtovo in Freuda, ne vse pohvalne, tudi na Habermasa, sicer pa v ospredju Hans Blumenberg, pri nas nepreveden, brez enote v bibliotečnem katalogu, meni do konca neznan.

Vinko Möderndorfer: Izdelovalec zvonov

Avtor, ki je mojster romaneskne zgradbe, je zdaj združil vsaj tri različne žanre v enem delu. Cena je visoka, zakaj bralca ne vleče strast pogledati, kaj se bo zgodilo na naslednjih straneh. Namesto zgodbe tako deluje moč fragmentov.

Javier Marías: Zaljubljenosti

Marías je na daleč prepoznaven stilist, vestno in marljivo dolbe in poglablja svoje stavke, to je eno samo uvrtavanje, pripoved se večinoma ukvarja z lastnimi možnostmi, kot se z alternativami svojemu življenju in s preteklostjo ukvarjajo tudi romaneskni nosilci.

Thomas Szasz: Kraja človeka: eseji proti medikalizaciji vsakdanjega življenja

Psihiater židovskega rodu in madžarskih korenin je že pred drugo vojno emigriral v ZDA in tam postal osrednji kritik psihiatričnega zdravljenja. Po njem je človek odgovoren za svoje obnašanje, sklicevanje na mentalne neprištevnosti pa razume samo kot berglo, ki mu jemlje odgovornost oziroma ga napravi za večnega pacienta.

Uroš Zupan: Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost

Jasno, naslov te memoarsko-esejistične knjige bi moral biti Moje nagrade, pa preveč cikne na Bernharda, ki je Zupanovo knjigo zagrobno tudi sprožil; namreč, ob izidu Mojih nagrad ga je nekaj mlajših in generacijskih kolegov izzvalo, naj se razpiše o nagradah.

Sergio Rubin-Francesca Ambrogetti: Papež Frančišek Jorge Bergoglio se pogovarja

Gesta, ki sledi logiki knjigotrške promocije – pogovor s kardinalom prodaja kot pogovor s papežem. Vendar le na formalni ravni, zakaj novi papež v svojih nastopih ostaja zvest poprejšnjim pogledom. Zatorej knjiga pogovorov prinaša širni javnosti sliko o osebnosti Jorgeja Bergoglia.

Inka Parei: Hladilna postaja

En teden ima pripovedovalec časa, da izve, kaj se je zgodilo na dvorišču vzhodnonemške tiskarne v osemdesetih letih, ko je prišel skrivnostni tovornjak s cerado, da izve, koliko je bila njegova prva žena izpostavljena sevanju iz Černobila. Teden, v katerem ji morajo postaviti dokončno diagnozo in določiti raka, da ga bodo zdravili bodisi intenzivno ali bolj daljnoročno, kar je odvisno od natančne raziskave preteklosti, trdi bivša žena.

Jörg Baberowski in Anselm Doering-Manteuffel: Red in teror

Primerjava nacizma in stalinizma je na Slovenskem tihi znanstveni tabu. O tej tematiki izdana dela kot prvo postavljajo, da je nacizem absolutno večje zlo. Nemška profesorja zgodovine zastavita drugače: kaj druži ti vladavini?

Jonas Jonasson: Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Ko na rojstni dan Allan pobegne iz doma upokojencev, kamor so ga strpali, ker je razstrelil še eno od svojih hiš – kot ga je davna prva razstrelitev pognala po svetu v kar najbolj vrtoglave in markantne dogodke prejšnjega stoletja –, pobegne iz doma, kjer se že zbirajo obiskovalci slavljenca in lokalni veljaki, čeprav je njemu ves ta pomp čisto zoprn, se takoj spomnimo na Paasillino. Se nam zdi, da je Šved Jonnason dobil franšizo od finskega kolega.

Terry Eagleton: Zakaj je imel Marx prav

Ni prvi, francoski filozof J. Derrida je že leta 1993 takoj po razpadu SZ objavil knjigo »Spectres de Marx«, J. B. Foster pa leta 2000 »Marx’ Ecology«, če navedemo le filozofsko in ekološko afirmacijo Marxovih misli. Eagleton je ravnal drugače in namesto študije konceptov spisal apologijo marksizma.

Bernardo Carvalho: Devet noči

Carvalho, brazilski pripovednik, se v romanu ukvarja s stebri in pionirji antropologije, čeprav je ob nepreverljivih in verjetno pretežno izmišljenih literarnih osebah glavna pravzaprav napetost med tistim, kar se nam predstavlja kot resničnost, in fikcijo, ki se prikriva pod dokumentarizmom in biografizmom.

Tim Whitmarsh: Starogrška literatura

Številni raziskovalci so izdajali pregledna dela o starogrški literaturi. Slovenski komparativisti so se leta napajali iz srbohrvaškega prevoda Povijest antičke književnosti, ki jo je spisal ruski marksist I. V. Tronski in v njej povezoval razvoj književnosti s časom nastanka razredne družbe in države. Tako je bil pozoren na mesto sužnjev; pri Evripidu je zaznal, da sužnji v njegovih dramah presojajo politiko in celo filozofijo.

Anne Enright: Pozabljeni valček

Enrightova, irska pripovednica, se loteva žive zdajšnjosti, v kateri ima ob poslih in službah in nenehnih premenah v novonastalih razmerah še vedno pomembno vlogo libidinalna ekonomija. Z naslovom nas Pozabljeni valček zavaja, v resnici gre za rekonstrukcijo prešuštva in kasnejše zveze, ki se porodi v glavi pripovedovalke ob podobi možakove nerazumljive odsotnosti in zazrtosti nekam stran, ta skrivnostnost in nekaj stavkov z začetka se kasneje presvetli v povsem drugačni luči.

Alfred Sohn-Rethel: Ekonomija in razredna struktura nemškega fašizma

Delo je pisano na osnovi osebne izkušnje in podatkov, ki so jih sočasno zbirali njegovi prijatelji, ki so poznali ljudi režima. Poleg razredne analize ga odlikuje številnost insajderskih podatkov, ki so bili izvorno uporabljeni kot intelligence service za Churchillov krog.

Manuel de Pedrolo: Tipkopis o drugem nastanku

Pri Cormacu McCarthyju v Cesti porivata voziček po staljenem asfaltu, iz katerega molijo zveriženi ostanki kadavrov, in takoj nato čez mrzle gore in skozi pepelnato ubito pokrajino oče in sin. Pri Pedrolu sta zaradi čudežnega preživetja invazije nezemljanov na robinzonijado za adolescente, torej na nekakšno kopensko in malo tudi pomorsko Modro laguno, obsojena odraščajnica in njen mlajši vrstnik, zadnja preživela, naokoli pa kupi pergamentnih trupel in vsa dostopna mehanizacija in zreli sadovi civilizacije.

Marcel Štefančič, jr.: Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo

Profesorja komparativistike fascinira misterij umetniškega dela. Medtem ko tradicionalna primerjalna književnost išče izvore velikih romanov v knjigah, ki jih je avtor prebral in so ga preoblikovale, prof. Štefančič, jr., zavrne intelektualni elitizem, saj umetniški genij najdeva v življenju posameznika. Ki pa mora biti ekscesno ali vsaj na robu obupa. »Star sem bil 48 let in utrujen … dolgoval 20 tisoč dolarjev. Imel pet otrok.« In s to popotnico je literarni niče postal avtor legendarnega »Botra«. Seveda je moral prej s tekstom ujeti še duh časa, ki mu je nalepil množice občudovalcev.

Nicolai Houm: Vsi otroci so iz ognja

Osem novel in kratkih zgodb je precej različnih, enkrat so pisane v poglavjih, razčlenjene in podane skozi kar najbolj različne poglede in pripovedne glasove, med katere se vštuli tudi kot da avtorski in nam prizna kakšno pisateljsko zadrego ali se obrne na nas, bralce, da bi nam kaj razložil. Drugič so izpisane škrto in zadržano in osredotočene in zdrenjane okoli enega samega dogodka, trajajočega nekaj odštevajočih hipov, recimo nemira pred startom v teku, kjer skozi fantov glas spoznamo, da se mu šport, vsaj v takšnem obsegu in intenzivnosti, pravzaprav upira.

Simone de Beauvoir: Drugi spol

Zakaj bi danes brali delo, ki je izšlo pred več kot 60 leti in je parafrazirano skozi številna dela feminizma, misli in citati iz njega pa so del splošne kulturne zgodovine? Še zlasti v dveh drobno popisanih špehih na tisoč straneh.

James Joyce: Dublinčani

Ko je triindvajsetletni Joyce dokončal zbirko kratkih zgodb in novel, je imel o njej precej visoko mnenje, pokazala naj bi moralno izprijenost in brezperspektivnost Irske, vse tisto, kar se potem še artikulira v Umetnikovem mladostnem portretu in sklene, vsaj za naše omejeno razumevanje, z Uliksom. O domovini zbere vse, kar ga je pognalo v tujino, v Pulj, Trst, Miramar, z opazno in literarno obdelano pomoto z ljubljanske železniške postaje.

Mirko Kovač: Mesto v ogledalu

Hercegovina skozi več kot polovico prejšnjega stoletja, pitoreskni sejmi, vragolije mladeži, abotnosti komunistične oblasti, miti podeželanov o velikem Dubrovniku, predvsem pa razgradnja družinske idile. Avtor jemlje očeta, mater, deda, prababice, babice, strice in tete iz ljubečega otroškega okvirja, padejo torej v polje humorne distance, vendar pa ne končajo kot objekt satire, zakaj iz vsakega posebej napravi individualca, ki je tako svojski, da postane romaneskni junak.

Maja Haderlap: Angel pozabe

Roman, ki se začne kot kmečka povest, s popisi vsakdanjih starožitnih opravil od babičinega zaklinjanja in zdravilstva, napetosti s snaho okoli štedilnika in spominov na internacijo in mučno vračanje skozi razrušeno Evropo, je pripovedovan skozi oči tamlade. Prve šolane v rodu, čemur se predvsem oče najprej upira, potem pogoltne in celo s približkom ponosa sprejme, babica pa itak vidi v njej pričevalca kolektivnega spomina oziroma tistega, ki bo zgodbe, okorno zapisane v kacetske beležnice, predal naprej.

Boštjan Videmšek: Upor: arabska pomlad in evropska jesen

Boštjan Videmšek je bil na kraju dogodkov, od koder je bralcem »Dela« razkrival, kako bivajo, čutijo in premišljujejo protestniki in uporniki, ki so zbrali pogum, da so zasedli ulice in se uprli režimu. Te človeško poglobljene podobe iz drugih dežel so sukus, ki daje knjigi pomembno težo. V prejšnji knjigi »Vojna terorja« (2011) – prav tako podprti s pomenljivimi fotografijami Jureta Eržena – je avtor o vojnah v Afganistanu, Pakistanu etc. poročal s stališča priče, tokrat pa je v velikem delu zavzel stališče analitika in mestoma celo aktivista, ki bralce poziva: »Splača se boriti za Španijo, Ciper, Slovenijo. Zdaj! Jutri bo prepozno.«

Zoran Hočevar: Prva liga

V Hočevarjevi prozi se jezik premika proti pogovornemu, ves čas zvijačno posnema govor malega človeka z vsemi nelogičnostmi in vozlišči in mašili, ki razkrivajo njegovo provenienco, predsodke in življenjski stil. Namesto karikiranja se približuje verizmu, avtorski samovolji izpostavljeni liki so premaknjeni, mejni. Proza kot da od znotraj in brez komentarja ubeseduje razliko med napihnjeno samopodobo nastopajočih modelov in tistim, kar vidimo vsi ostali.

Ivan T. Berend: Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju

Kalifornijski profesor ne ravna kot zgodovinarji francoske šole Annales, ki v svojih delih mislijo družbene strukture, ampak kot zgodovinopisec ekonomije, ki je pozoren na kazalce gospodarske rasti, na razvoj posameznih panog, na socialne pravice, na ekološko politiko in seveda na množično potrošnjo in razcvet turizma.

Vladimir Makanin: Asan

Biznis je vojna, je stavek iz ameriških filmov o delovanju kot klan organiziranih japonskih korporacij, ki so ga očitno medtem posvojili vsi. Vojna je biznis, je slogan, ki se je zažrl v zavest evropskega vzhodnega obrobja, od Moldove do Bosne, od Kosova do Čečenije. Predeli, ki so ohranili žlezo za barantanje in pazarjenje, v vojni z obema rokama zgrabijo razširjeno pestrost ponudbe: organi, sužnji, orožje, kurbe, mamila, gorivo, zdravstvene storitve, vse tisto, kar vojna s svojo vrsto ’turizma’ in povpraševanja strastno golta in presnavlja.

France Bernik: Kronika mojega življenja

Vendar pa to niso klasični spomini na samega sebe, ki bi prinašali osebne dileme, intimo in prijateljstva, temveč kronika fakultetnega, akademskega, znanstvenega in političnega miljeja.

Paolo Giordano: Človeško telo

Ko beremo obširen Giordanov roman o naših fantih na tujem – naših mišljeno kar najširše, saj je pripovedovan skozi različne usode italijanskih profesionalcev v Afganistanu, v taborišču sredi ničesar, ki ga sicer enkrat zapustijo in grejo oni malo po svoje, kar ni brez posledic –, nam prikliče v spomin vse mrtve in ranjene, najprej seveda nič krive civiliste, potem pa tudi netilce in velike pokorjevalce, ki so zaradi nejasnih interesov, ne ve se koga, v raznih misijonih, no, na misijah.