Thomas Pynchon: Izklic številke 49

Pynchon je gotovo slaven tudi zato, ker se je dosledno izogibal publiciteti; prišel, zažarel, na isti način tudi izginil. V Mavrici težnosti se ukvarja s skrivnostnim nemškim raketnim superorožjem V2 in teorijo zarote, njegova Oedipa, poimenovana verjetno zaradi nujnosti rešitve sfingine uganke, pa je postavljena pred veliko preizkušnjo. Kot izvršitelj oporoke svojega bivšega in slabo poznanega premožnega ljubimca se poda, že prej malo halucinantna, kar bi njen psihiater najraje zdravil z LSD-jem, na pot v neznano. V

Adam Michnik: Iskanje izgubljenega smisla

Avtorjevo stališče je vnaprej kredibilno: disident, ki je bil od časov Gomulke sam žrtev režima, v dobi demokracije nasprotuje lustriranjem tako partijskih mogotcev, kot ovaduhov in oporečnikov s črnimi pikami izdajstva. Toda vseeno – zakaj?

Gary Shteyngart: Superžalostna resnična ljubezenska zgodba

Absurdistan, prejšnji roman potomca ruskih judovskih emigrantov, je problematiziral razpad Sovjetske zveze, ki ga je gledal iz ameriške perspektive. Pred dvema letoma spisana Ljubezenska zgodba se dogaja med Italijo, tam se začne in konča, in New Yorkom, kjer poteka nič manj kot zaton Zahoda.

Kornelija Benyovsky Šoštarić: Zeleni kvadrat

Vladajoči predstava vrtičkarja je čemerno in zaplankano bitje, ki se muči z motiko v roki, namesto da bi znal užiti lepote modernega življenja. Toda potem se pojavi Mme Benyovsky, vilinska dama z zagrebških ulic, ki skozi reportaže in knjige razkriva svoj nepojmljivi užitek.

William Wall: Taka je dežela

Wallovo pisanje o irski urbani kriminaliteti ima močan podeželski antipod; velik del prevedene sodobne irske literature je skoraj tradicionalno popisovanje podeželja in vseh jeb, ki grejo zraven, zdaj pa je optika obrnjena.

Klay Lamprell: Pariz: vse, kar te zanima/ London: vse, kar te zanima

Torej brošuri izključno za najstnike? Niti ne, uporabna sta za vsakogar, ki ne ve, kaj bi pravzaprav počel v mestu. Trčimo torej ob sodobni fenomen turizma; nekoč popotnik ni poznal te zadrege, saj je odšel v kraj, o katerem je poprej že leta prebiral in sanjal. Skratka, vodiča rešita turista s tem, da mu travmatično dolgi seznam izbire skrčita na nekaj ducatov zgodb. Namesto množice slik v galerijah, serije cerkva in muzejev, spomenikov in ulic, ki mu pred očmi poskakujejo samo kot podobe, dobi zaokrožene pripovedi. Denimo: Place de la Concorde mu je samo še eden izmed trgov, če pa izve, da ga je dal zgraditi Ludvik XV., da bi na njem stal v podobi kamnitega jezdeca na konju, potem pa so v revoluciji na njem postavili giljotine, pod katerim je padlo 40 tisoč glav, tudi kralja Ludvika XVI., se trg spremeni v pripoved. Ker je postal dejansko Giljotinski trg, je po revoluciji utelešal kolektivno travmo, pa so ga zato preimenovali v Trg sloge, a ker ga to še ni očistilo krvnega madeža, so iskali preusmeritev pozornosti. Kako so to storili? - Iz Egipta so l. 1836 privlekli 23 metrov visok in 3300 let star obelisk in ga postavili na sredo trga.

Marie NDiaye: Tri močne ženske

Kolikor so tri gosto izpisane prozne epizode iz Treh močnih žensk res zlepljene v roman, so bolj zaradi kroženja in zrcaljenja nekaterih pojavljajočih se motivov, imen vasi, iz katerih prihajajo protagonisti ali pa so tam s turizmom zaslužili in pognali premoženje njihovi predniki, zaradi skrivnostne in nadrealne navzočnosti ptičev, zlovešče navzočnosti, ki daje vedeti, da je v nosilcih zgodb nekaj presežnega, njim nerazumljivega, iracionalnega, skoraj kot usoda, ki jim je nikakor ne uspe v celoti zagrabiti in vzeti v roke.

Eduardo Galeano: Odprte žile Latinske Amerike

Zgodovinopisje predava Južno Ameriko skozi kulture Inkov, Aztekov in Majev, španske in portugalske osvojitve, pobijanje Indijancev, skozi osamosvojitvene vojne in vladavino diktatur 20. stoletja. Galeano zastavi svoje delo drugače - kot zgodovino plenjenja. Najprej rudnikov zlata in srebra, potem solitra, boksita, nafte in železa. G

Hanif Kureishi: Polnoč ves dan

Kureishi, ki ga poznamo po nekaj precej radikalnih romanih, recimo po Budi iz predmestja, Intimnosti, po Nekaj ti moram povedati ali pa scenariju za Pralnico, je znan po problematiziranju manjšin. Kot v Londonu odraščajočemu Pakiju, ki se druži hkrati z dobro situiranimi dinastijami z Daljnjega vzhoda in obenem z novopečeno aristokracijo s področja industrije zabave, mu je uspelo ujeti v presečišče in ubesediti trenutek postthatcherjanske Anglije.

Jože Pirjevec et al.: Fojbe

V obširni knjigi (384 s.) je temu konkretnemu vprašanju posvečeno kratko poglavje na manj kot 20 straneh. Preostala vsebina pa postavlja fojbe v zgodovinski kontekst, ki sega od pomladi narodov 1848, prve svetovne vojne, kraljevine Jugoslavije, fašizma, NOB, ameriške zasedbe pa vse do današnjosti. Izhodišče knjige ni iskanje števila in seznama pobitih, podatki se tu skrčijo na italijanske sezname pogrešanih, in na dejstva, ki relativizirajo tezo, da je vsak pogrešani bil tudi pokončan v fojbah.

Matjaž Pikalo: Dežela angelov: poročilo

Pikalov lik pojamra, da je pri ustvarjalnosti veliko jalovine in le občasno kaj vrhunskega, presežek. Prekleto res! Težava je, recimo, lahko že pretenciozno pisanje eruditskega romana, če avtorju za to zmanjka načitanosti in poznavanja dogajalnega časa, pa se vsled tega zateka v crnkovičenje, torej v zmes nevednosti in ideologizacije, ki prikriva kondicijo sedanjosti v imenu preteklih svinjarij in današnje početje legitimizira, uravnotežuje.

Anselm Grün in Jochen Zeitz: Bog, vest in denar

Pogovor med menihom in menedžerjem. O čem torej besedujeta benediktinski menih in ekonom opatije 300 menihov ter zaposlenih v Münsterschwartzachu in vodja multinacionalke Puma, ki ima 2,5 milijarde letnih dohodkov?

David Foster Wallace: Zgodbe

Tokratni izbor različno dolgih zgodb iz treh zbirk prezgodaj pokojnega, od lastne roke umrlega prozaista skoraj kronološko kaže, kako je njegov stavek postopno načenjala depresija. Prva zgodba je še čisto zabavna, zdrav čeden bogat fant z malo razmahnjeno fetišistično fantazijo ga žura s pankerji na tripu in se nam zdi, da vemo, zakaj njega čisto nič ne zadene – ker ni kakšne posebne razlike, ker je ves čas tak, samo nadzoruje. Do konca, potem ne vemo več, obljublja pa.

Erik Valenčič: Obleganje Gaze

Trda knjiga, ki ni v bralni užitek. Princip pisanja je trojen: lastne izkušnje, pogovori s Palestinci in prebiranje knjig ter študij.

Peter Handke: Še vedno vihar

Handke se po nebu nad Berlinom in klatenju po ameriških avtocestah vrača h koreninam, na Koroško v čas okoli priključitve Reichu in začetkov upora, najprej koroških Slovencev, potem, po letu 1943, tudi drugih, ko so ugotovili, da brez odpora ne bo avstrijske samostojnosti in suverenosti.

Kajetan Gantar: Zasilni pristanek

Po spominih na mladost v »Utrinkih ugaslih sanj« (2005) so tudi novejši spomini žanr, ki presega memoaristiko. So namreč obenem tudi kulturna zgodovina skritega vsakdana. Kje je tekla nevidna bitka ob smrti velikana duha, kot je bil Anton Sovrè? - Leta 1963 je bil to cerkveni pogreb, ki je uradno veljal za nezaželenega.

Dušan Dim: Oprostite, vaše življenje ne obstaja

Dim se je do zdaj bralski publiki predstavil z Distorzijo, s katero je vstopil na prizorišče skozi velika vrata in pobral večernico, nagrado za mladinsko prozo, potem z Rdečo mesečino, tipičnim romanom o maščevalcu, ki z raziskovanjem zločina razkrije nečednosti v zaprtem in jako koruptnem industrijskem gnezdu, kjer je vse eno samo prekrivanje interesov. Za navideznimi mahinacijami stoji želja po gradnji novega centra, v katerem se bodo v artificielnih in ponarejenih razmerah mase zabavale še bolj, kot /bi/ se ob pravih turističnih znamenitostih.

Aleksander Panarin: Skušnjava globalizma

Globalizacija je že po svojem pojmu enotni svetovni fenomen. O njej so pisane številne študije, zoper njo protestirajo različne skupine in gibanja aktivistov od mirovnikov, ekologov, levičarjev itn. So torej te kritike univerzalne? Ali obstajajo še drugačni modusi antiglobalizma?

Pierre Michon: Mala življenja

Michon je pisateljsko kariero začel pozno, okoli štiridesetih, in nič čudnega ni, da v Malih življenjih tako neženirano piše tudi o svoji pisateljski nemoči, o blefiranju, da piše, predvsem pred nekakšnimi zaročenkami, o poplakovanju tablet z alkoholom, o kliniki, kamor se umakne, da mu ni treba hoditi po recepte, naseli se kar pri viru. In se umakne v napol omedlevico, v vatasto razpoloženje, v vseenost.

Sanja Lončar, Sabina Topolovec, Marija Kočevar Fetah, Nadja Baćac: Ščepec rešitve

Avtorska knjiga na več kot 400 straneh daleč presega popularne knjige o začimbah. Obravnava jih s spoštovanjem, učljivostjo in radovednostjo. So skrivni fenomen, o katerem vemo izredno malo. Sodobna tradicija receptov je bolj seznam ukazov, kaj sodi v določeno jed, pa tudi farmakopeja ravna podobno, ko jih skozi recepture priporoča kot naravna zdravila. A kako bi jih lahko suvereno spoznali, da bi z izbiro posameznih ščepcev ustvarjali blagodejen zdravstvene učinke, umetnost njih uživanja in kuhanja?

Sofi Oksanen: Očiščenje

Roman, v katerem pred hišni prag ostarele, vsega hudega vajene in sumničave, upravičeno preganjavične starke naplavi punco v slabem stanju, ki se proti koncu, po razkritju in razvozlanju celote, izkaže celo za sorodnico, se ukvarja z estonsko zgodovino. Preigra dogodke okoli druge vojne, ko so se režimi hitro menjali, pa vse do tranzicijskih časov po razpadu Sovjetske zveze.

Eric Berne: Katero igro igraš?

Knjiga o taroku, šahu ali poplavi računalniških igric? Ne, knjiga o psiholoških igrah v medčloveških odnosih.

Orhan Pamuk: Muzej nedolžnosti

Pamuk, nobelovec, se tokrat kot pisatelj dvakrat pobliskne v romanu; na pripovedovalčevi zaroki v razkošnem istanbulskem hotelu, ko pleše z njegovo ljubico, na koncu pa vstopi kot profesionalec, ki bo popisal nevsakdanjo zgodbo o napol zatajevani, nemogoči, leta trajajoči zaljubljenosti. Poba iz bogate turške familije, srečno in zgledno v zvezi, ki se ne more končati drugače kot z razkričano novico o poroki v družabni kroniki, med kupovanjem darila za bodočo zaročenko ponovno ugleda daljno sorodnico in družinsko prijateljico, s katero so zaradi njenega nastopa na lepotnem tekmovanju doma napol sprti, jo kot da poslovno povabi v svoje sicer nerabljeno stanovanje in vse do zaroke tam nato poteka potna in strastna ljubezenska štorija.

Jean Starobinski: Iznajdba svobode, 1700-1789;
Emblemi razuma, 1789

To ni študija o konceptu svobode, marveč o načinu bivanja, ki je še pred francosko revolucijo v temelju pretresel dotedanje vladajoče ideje in prakse. Vzemimo pojem bogatega in lepega stanovanja: če so prej častili veličastnost zunanjščine in prostorne sobane, so se zdaj zagreli za bolj svetle, manj prostorne in zato hitreje ogrete sobe, ki so jim dajali šarm ljubki drobni predmeti: okrasni porcelan, tobačnice in miniature.

Dževad Karahasan: Sara in Serafina

Karahasanov roman se dogaja v Sarajevu, na katerega padajo granate in se oskrbuje skozi predor pod letališčem, v mestu, kjer na prebivalce streljajo z okoliških hribov sosedje in prišleki, kjer moški odhajajo na vojaške misije in veljajo povsem nova pravila vedenja: hoja po daljšnicah, peka kruha v skupnih štedilnikih na drva, radost ob pitju piva iz na novo odprte pivovarne, navdušenje ob improviziranih, pomanjkanju prilagojenih jedeh, recimo fižolu s testeninami in podobnem.

Janez Kebe: Cerkniško jezero in ljudje ob njem

Avtor je domačin, duhovnik in erudit. V maniri polihistorja je zbiral najrazličnejše vednosti o deželi ob presihajočem jezeru. Predstavlja zgodovino poplav od 17. stoletja naprej, človekove poskuse spreminjanja jezera z jezovi in pregradami, ideje osuševanja, ljudski upor proti posegom v naravo, beleži vrste rib, ki tam bivajo in izpostavlja zgodovino vstavljanja neavtohtonih rib. Vendar delo ne izhaja le iz brskanja po arhivih, starih zapiskih in pismih, vseskozi je pozorno na spontano simbiozo jezera in prebivalstva. Ob sušah tako ribiči ne rešujejo nedavno vnesenih rdečeperk in ostrižev, a ta duh tradicije se kaže tudi v sodnih sporih, ko domačini zahtevajo nazaj stoletne pravice do ribolova, ki jim jih je vzel zakon, sprejet pod komunizmom.

Patti Smith: Pač mulca

Ko starejši turistični par med ogledom mesta vidi newyorška ekstravagantno oblečena najstnika in ona vztraja, naj ju on pofotka, on flegma odvrne, da sta »pač mulca«, dva izmed mnogih, ki so se konec šestdesetih priklatili v mesto in se poskušali tako ali drugače umetniško artikulirati, pustiti pečat na sceni.

Milan Jerovec in Milan Batista: Podobe Valvasorjeve Ljubljane

Ko hodiš po starem mestu, občuduješ stavbe, ki jih vidiš kot zgodovino davnih časov. Ker na poslopjih ni letnic gradnje, vse skupaj premakneš daleč nazaj. Danes si morda fasciniran nad palačo univerze, ne da bi vedel, da je še stoletje nazaj tu stala mogočna vicedomska palača. In prav to premestitev na začetek 17. stoletja, v pogled, ki ga nudijo Valvasorjeve, bralcem omogočata Jerovec in Batista.

Nikolaj Lilin: Sibirska vzgoja

Pripovedovalec na svoj trinajsti rojstni dan, potem ko so se z vrstniki prebijali skozi sovražno četrt, kamor so nesli sporočilo svojih starejših in nadrejenih tovarišev, se pri tem s podmladkom konkurence fino mlatili in klali in si rezali kolenske kite in pete, izmodreno povzame: »Po mnogih premišljevanjih in pogovorih s samim sabo sem prišel do sklepa, da z nožem in pestmi ne rešiš ničesar. Zato sem raje prešel na pištolo.«

Umberto Galimbeti: Miti našega časa

Zakaj filozof napade mite, za katere se zdi, da tvorijo idejne temelje družbe, saj jih mediji, politiki in vladajoče ideologije tako vneto širijo? – »Ideje mislimo, miti pa so ideje, ki se nas lastijo.« Medtem ko se je Galimberti v knjigi »Grozljivi gost« spraševal, kako lahko mladi danes sploh še preživijo, se je zdaj še bolj radikaliziral: kaj je sploh vsebina življenja odraslih, ki ga določajo in oblikujejo verovanja v moderne mite?