Tomaž Kosmač: Varnost

Kdo bo nadziral nadzornike, kdo bo varoval varnostnike pred njimi samimi?

Eric Hobsbawm: Čas revolucije: Evropa 1789-1848

Delo namreč ne pripoveduje zgodovine držav, vojn ali režimov, kot smo jih vajeni. Osrednja topika je vsakdanje življenje, seveda tudi na ravni posvetne ideologije in religije. Francoska revolucija je zatresla fevdalni red v tem, da so odtlej veliko širše množice dobile možnost družbene promocije. Izobrazba, umetnost in vojaški poklic so bile nove poti, ki so pogumnim in talentiranim odpirala nove življenjske zgodbe. Toda, to ni bila edina Evropa.

Sam Shepard: Dan izmed dni

Shepard, glasbenik, plodovit in tudi pri nas precej uprizarjan dramatik, igralec, avtor scenarijev za kultna filma Paris, Teksas in Ne hodi mi trkat, se v zbirki faktov, okruškov zgodb in opisov eksterierjev potika skozi različne pokrajine Severne Amerike, po cestnih prostranstvih in manjših mestih, motelih, avtocestnih počivališčih, okrepčevalnicah za tovornjakarje, po notranjosti glave, ločene od telesa, po zaledenelih in od sonca razbeljenih puščavah – po krajih, kjer sta samota in občutek izločenosti ostro navzoča.

Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku

Murakami je self-made man. Odraslost je začel tako, da je odprl bar; čez dan kuhal kave, zvečer mešal koktejle in vabil pianiste ter manjše glasbene skupine. Ko je uspel, je v trenutkih vmes začel pisati knjige. S svojim slogom si je pridobil bralce, prodal bar in začutil zadovoljstvo, ko se je lahko osredotočil le na pisanje. Nato je pričel teči, ne da bi dosegal rekorde, temveč da je spoznaval telo. In to tako, da ga je klesal. Z vadbo je spreminjal mišice; ko je padel v tekaško krizo, ker se mu je telo uprlo in je tekel vse počasneje, se je obrnil vase – začel je še plavati in kolesariti, da bi razvil druge mišice. Porabil dve leti, da je našel plavalnega učitelja, ki mu je popravil slog v spodobnega plavalca.

Nick Cave: Smrt Zajčija Munra

Zajči Munro ni, kot bi sklepali z naslovnice, sodobna basen o simpatičnem angorastem puhastem bitju; Munro, samooklicani Zajči, je kljub kravatam z zajci, čeprav ob omembi svojega vzdevka vedno pokaže ušesca s stegnjenimi prsti za glavo, kljub sklicevanju na zajčje drobno in permanentno flodranje, potenten, neustavljiv, v svojih očeh blazno prefrigan in šarmanten, iz njega žari faktor x. Kot trgovski potnik s pomlajevalnimi in kožonategovalnimi in sploh kremami se giblje kakor plenilec med ženami, kot potrebujež ima prepoved vstopa v nekaj hitroprehranjevalnih lokalov in verig, žrtve njegove silne erotične naperjenosti ga večinoma ignorirajo ali – še raje – za njim zasikajo kakšno našpičeno.

Carlos Maria Dominguez: Hiša iz papirja

Za današnji čas je vsebina obskurna – junaki ne kopičijo denarja, glamourja, podjetij niti ne križarijo po daljnih deželah. Zanje je življenje branje; eden se opravičuje, da ima žal zanj samo štiri ure na dan. Vendar čitanje ni manično gomilanje, pač pa premišljeni izbor tem, ki jih prevzamejo, in med branjem jih opombe že napeljejo na druge knjige, tako da se primeri, da nekdo povsem spontano prebira iz dvajsetih del hkrati. A pravo branje predpostavlja osebno biblioteko, ki pa ni toliko trezor, kot snovanje samega sebe – človek je zgrajen iz prebranih knjig.

Birgit Vanderbeke: Denar ali življenje

Življenje je en sam paradoks. Posebej če zamenjaš, kot pripovedovalka, dva vrednostna sistema in potem nepopolnosti in nebistroumni nesmisli prav zaštrlijo skozi realnost. Punca je namreč zato, ker se je oče odločil, da noče več živeti v bednem stanovanju na Vzhodu, in so se preselili v enako bedno stanovanje na Zahod, odraščala v obeh sistemih, tistem, ki da več na socialo in pravično porazdelitev produktov dela, pravijo njegovi, in tistem, ki da več na svobodo in demokratične pravice, pravijo njegovi.

Janez Keber: Slovar slovenskih frazemov

Frazem je jezikovni izraz, kjer lahko razumemo vse posamezne besede, pa vseeno ne znamo izluščiti smisla. To običajno doživimo pri tujem jeziku, zna pa se kdaj komu primeriti celo pri materinem, ko zasliši: »priti na boben«, »norce briti«, »poročiti se z levo roko«, »kronan osel«, »dati banano«, »akademska četrt«, »biti tam, kjer ni muh«, »piko dreti«, »ne imeti 100 pik«, »stara sablja« in tisoče drugih.

Harlan Coben: Ne povej nikomur

Coben, Američan, ki je pobral vse velike nagrade za žanr in ima blazne naklade, piše na zavihku, očitno gre tudi pri nas, saj zadnja stran napoveduje še izid treh uspešnic samo letos. Ne povej nikomur je priporočilo, ki ga dobi po zapleteni in zabrisani in skrivnostni elektronski pošti pediater, ki je pred osmimi leti v brutalnem umoru množičnega morilca (ta je svoje žrtve po dolgotrajnem mučenju žigosal) izgubil ženo.

Anton Komat: Varuhi vrbovega gaja

Avtor je iz drže ekološkega misleca in aktivista prešel v fikcijo, ki pa je dejansko realistična. Skupina mladostnikov najde svojo identiteto v spopadu s starši in vladajočo potrošniško mentaliteto, njihova vrednota postane tovarištvo, ki se plete v obrambi gozda, ki ga skuša posekati skupina novih pridobitnikov, da bi na njegovem mestu postavila polnilnico z vodo oziroma golfišče. Zgodba kajpak dobi formo ekokriminalke in na koncu pripelje v zmago dobrega nad zlim.

Mojca Kumerdej: Temna snov

Podobno, kot je menda v vesolju neugotovljiva in neulovljiva temna snov v prevladi, je tudi v psihiki junakov druge zbirke kratkih zgodb Kumerdejeve vse polno stvari, ki so celo njim samim neznane, neosvetljene. Gre za skrivnosti in potlačitve, ki nevidno brbotajo pod vsakdanjim in samo čakajo, da bodo planile na dan, tudi v radikalni in presenetljivi obliki.

Boštjan M. Zupančič: Tembatsu

Profesor prava, esejist in sodnik Evropskega sodišča si zastavlja vprašanje: kako je mogoče, da so skupine finančnih posameznikov s svojimi posli povzročile bankrot Islandije oz. finančni zlom kapitalistične ureditve.

Vladimir Nabokov: Bledi ogenj

Nabokov je zvijačen avtor; že Lolito sredi petdesetih let je spisal tako, da je, razen za ozkoglede ameriške cenzorje, ki so jo brali direktno in jo prepovedali, trd orešček, namreč kdo koga in zakaj, v naratološkem smislu in sicer, glede zapeljevanja in vpletanja literarne tradicije. Bledi ogenj še bolj, sploh za začetek šestdesetih let; literarni učenjakar Kinbote poskuša sosedu, kolegu in pesniku podtakniti nekaj zamisli o nekam med Rusijo in Skandinavijo postavljeni državi Zembli, njenih dinastičnih pretresih in pederastičnih užitkih njene aristokracije, vendar pesnikovalec od strela zemblijskega atentatorja umre.

gl. ur. Martin Ivanič: Slovenika

Velik projekt, v katerega je vloženo obilo ekspertnega in uredniškega angažmaja. Samo delo sicer učinkuje kot posodobljena verzija Enciklopedije Slovenije (16 zvezkov) v krepko stanjšani izdaji. Bo torej njegova prednost aktualnost, slabost pa manjše število gesel?

Chris Cleave: Druga roka

V romanu se na preskok menjata dve pripovedni perspektivi; ena nigerijske odraščajnice, ki nam daje ves čas vedeti, da je z razlogom pobegnila z ladjo iz svoje dežele in za dve leti obtičala v ustanovi za prosilce za azil, in urednice ženskega časopisa, ki jo ravno ponovno srečanje z dekletom spomni neprijetne epizode iz preteklosti, ko so jo nigerijske zastonjske (reklamne) počitnice skoraj stale vse, kar ima, in sta z možem videla več, kot preneseta. Ko je bila načeta njuna vasezaverovanost zahodnjakov, ko sta bila pregnana njun blagi splin in prepričanje, da živita v neproblematičnem in skoraj dolgočasnem svetu. Samo korak stran od varnosti in rutine je področje, ki ga ne poznamo, nočemo poznati in ga ne priznamo. Cleave je, piše, živel v zahodni Afriki in stvari očitno pozna od blizu, tudi zato je njegova z izkušnjo podložena zgodba še malo bolj prepričljiva in pretresljiva.

Jure Šterk: Dnevnik zadnje plovbe

Knjiga ne prinaša bralne naslade; pisana je asketsko: stanje vremena, prevožene dnevne milje, seznam dnevnih obrokov in po nekaj odstavkov teksta. Skratka literarni spomenik, ki pa niti ne razkrije tajne, zakaj Človek zapusti ugodje modernega življenja in več kot leto prepluje sam, ne da bi srečal drugega človeka, ne da bi se ustavil na kopnem. Branje dnevniških zapiskov nedvomno postavi eno - to ni bil beg, nasprotno, to je iskanje drugačnega življenja.

José Saramago: Kajn

„Kdo ni ubogal mojih ukazov, kdo je utrgal sadež z mojega drevesa, je vprašal bog, in uprl naravnost v adama pogled, da so se strele kresale, ta izraz je že iz mode, a je ekspresiven, da je malo takih. Obupan, je ubogi človek skušal zaman pogoltniti košček jabolka, ki ga je inkriminiral, a glasu ni bilo od nikoder, ni se premaknil ne naprej ne nazaj,“ je opis nastanka Adamovega jabolka, anatomske posebnosti.

Richard Pipes: Kratka zgodovina ruske revolucije

Ker je revolucijo v Rusiji temeljito obdeloval prof. Britovšek v nizu knjig že v sedemdesetih, torej vprašanje: kaj prinaša Pipes? V prvi vrsti spremembo perspektive; če smo nekoč prebirali o spopadih v partijskem vrhu, tokrat beremo zgodovino ruske demokracije: Ugotovitev, da Lenin za razliko od Stalina ni pobijal svojih boljševiških tovarišev, je Pipes zavrnil kot manj pomembno: „Do outsiderjev, ki niso bili člani njegove partije - šteli pa so 99,7 odstotka prebivalstva -, Lenin ni kazal nobene človečnosti.“

Dušan Merc: Pedagoški triptih

Pedagoški triptih uhaja definicijam, zlepljen iz fragmentov je esejističen in polemičen, romaneskno enotnost mu dajeta predvsem lik in delo ravnatelja iz Šolice nekje ob Ljubljanici, ki se v Portorožu udeleži seminarja o pedagogiki na Slovenskem. Tam besno vse tri dni piše in vmes opravi popravnega na kolegici, pravi rasni kobili, pravi sam, pri kateri je nazadnje pogorel in ga je, alfa samca, zato sram.

Boštjan Videmšek: Vojna terorja

Televizijske hiše od napada na Afganistan prinašajo redne posnetke bombnih razdejanj in stalno beležijo podobe vojne s teroristi. Vse je pravzaprav isto, samo trupla in pejsaži se menjavajo. Videmšek je kot vojni reporter stopil korak v nevidno. Opazoval je ameriške vojake v akcijah, se pogovarjal zdaj z njimi, zdaj z njihovimi žrtvami, drugič z uporniki, spet drugič z zlatokopi, potem s preživelimi učenkami z buldožerji zravnane medrese. Je lovec na trenutek, naj si bo prizor sadističnega streljanja psa, ali pripoved o muli, ki je izžrebal najstnike, jih sprva mesec držal kot v raju, potem pa poslal v samomorilsko akcijo. Gleda, posluša in brska. Hoče ugotoviti, kako je tam. Dogodek za dogodkom.

Virginia Woolf: Flush: življenjepis

»Ko je tako ležal, izgnan, na preprogi, je preživel enega izmed tistih vrtincev viharnih čustev, v katerih dušo bodisi vrže ob skale in se raztrešči na drobne koščke ali pa se, potem ko si je našla kakšna trdna tla za oporo, počasi in mukoma povleče kvišku, se prikoplje na kopno zemljo in se končno pojavi vrh razdejanega vesolja ter si na novo ogleduje svet, na novo ustvarjen na neki drugi ravni.« Razčustvovani romantični junak v vrtincu čustev zaradi zavrnitve, katerega življenjepis od malega do bridke smrti v Italiji spremljamo, ob katerega ugrabitvi, ki jo izpelje sleparska drhal, trepetamo in se nad njegovimi številnimi ljubavnimi epizodami, enako kot gospodarica, morda malce zgražamo, uživač in estet z nepredstavljivo občutljivim vohom je kokeršpanjel Flush romantične pesnice Elisabeth Barret Browning iz sredine devetnajstega stoletja.

Fernand Braudel: Dinamika kapitalizma

Braudelova dela so voluminozna, naj si bodo »Strukture vsakdanjega življenja«, »Igre menjave« ali pa »Čas sveta«, vsak prevod zahteva vsaj dve knjigi papirja na ne manj kot 700 straneh. Pri njem zgodovina ne poteka kot nizanje podatkov in izmenjevanje vladarskih imen in imperijev, on zgodovino misli.

Mario Wirz: Pozno je, ne morem dihati: nočno poročilo

Wirzev krajši romanček je izpoved igralca, pesnika in dramatika, ki ga ponoči grabi tesnoba, znojenje, ima otekle bezgavke, permanentno vročino in je HIV-pozitiven, ugotavlja količino svojih upadajočih, permanentno upadajočih obrambnih celic, gleda skozi okno in sanjari o ljubavni sreči s tistimi, ki jih muči enaka nespečnost. Njegov fant se je odselil k tipu, ki umira počasneje, tako kot vsi normalni ljudje, skoraj neopazno, z manj očitnimi zunanjimi znaki, sam pa dela rekapitulacijo. Dovolj brezkompromisno, posebej, ker gre menda za prvoosebno izkušnjo, za pisanje od znotraj.

Zoran Smiljanić, Marijan Pušavec: Meksikajnarji, tretji del: Meksiko!

»Takojci, ko je naša noga stopila na trdna tla v Verakruci, pričakala nas je strašna bolezen rumena mrzlica in jate mrharjev, ki umrlim trgajo meso s kosti. Na pohodih po neskončni pušči pestijo nas škorpijoni, strupenjače, trnje, bolezni, dnevna sopara in nočni mraz. Pomanjkanje je postalo naš vsakdanji kruh. Za denar, ki ga dobivamo za plačo, si moremo kupiti le sadja ali žganja, vse drugo je predrago.

Sylvia Plath: Stekleni zvon

»Človeku pod steklenim zvonom, ki je brezizrazen in omrtven kakor mrtev otrok, je ves svet hude sanje,« pravi nekje pripovedovalka, pravi pravzaprav isto ves čas, samo z drugimi besedami. Stekleni zvonovi, ki ji jih pokaže zaročenec in študent medicine, da bi jo bolj posvetil v skrivnosti dohtarskega ceha, so posode z v formalin namočenimi nedozorelimi in sfiženimi embriji, in Esther, kakor je punci ime, se počuti podobno.

Piotr Bednarski: Modrikasti sneg

Ves čas smo bili lačni, raztrgani in ušivi. To je bil naš svet, naša resničnost, naš vsakdan. Ni se nam bilo treba upirati slastnim skušnjavam. Vse, kar smo imeli, je bilo življenje.

Walter Moers: Mesto sanjajočih knjig

Moers je menda uspešen pisec za otroke, avtor stripov, tudi tam duhovit in senzibilen. Njegove fantastične zgodbe se delno dogajajo v zmaknjenih in čudežnih svetovih in ta, ki ga opisuje v Mestu sanjajočih knjig, je prava zakladnica bralnih predpostavk, izkorišča velepametne literarne teorije, pravzaprav je zgodba tista, ki jih naniza, drugo ob drugo, da bi se iz njih vsaj blago ponorčevala.

Brina Svit: Hvalnica ločitvi

Hvalnica je bila precej pozabljena zvrst eseja, ki jo najbolj udejanja »Hvalnica norosti« Erazma Rotterdamskega z začetka 16. stoletja, toda v zadnjih letih postaja spet priljubljena forma, če pomislimo le na uspešnico Carla Honoreja »Hvalnica počasnosti« iz l. 2004. Sodobna prikladnost hvalničnih naslovov je v ustvarjanju takojšnjega šoka - avtorji že na en mah napovedo, da bodo čislali nekaj, kar drugače velja kot neprimerno, slabo ali boleče. Jasno, da bo bralec pohitel prebirati, kako avtorji utemeljujejo na glavo postavljene vrednote.

Roberto Bolaño: Nacistična literatura v Ameriki

Ko potuje Bruce Chatwin v svojem potopisu v Patagonijo, ga žene skrivnostna koža z dlako iz družinske kredence, za katero misli, da pripada dinozavru. Izkaže se, da je vsa Patagonija relikt, da se je tja preselilo pol legend z Divjega zahoda, da so tam, kot v kakšnem okamnelem blatu, še vidne vse faze pionirskega zavojevanja teritorijev. Tudi iz Bolañeve zbirke portretov se nam zdi, da gre za obisk muzeja, da je Latinska Amerika časovno zamaknjena in zaostala, da je tam še mogoč izviren in rahlo anahronističen nacizem tudi v obdobju, ko se je evropska mularija denacificirala, tako da je hkrati premislila pred- in medvojno delovanje generacije očetov in se šla študentske demonstracije, pohod skozi institucije, ki so jo preoblikovale bolj kot ona njih.

J. M. Coetzee: Poletje

Kar seveda ni ovira za bralca, ki bi prvič vzel v roke Coetzeeja. Delo je unikatno. Najprej na formalni ravni, kjer knjigo tvori pet intervjujev, nad čimer je čitajoči sprva začuden, na koncu pa sprejme, da je to najbolj ustrezna oblika avtobiografskega romana. Dve ljubici, vmes pa pogled zaljubljene sestrične, predavateljskega kolega in matere njegove učenke, ki opisujejo, kakšno bitje je bil nobelovec. Ja, avtor si je privoščil, da je samega sebe pokopal. Tako dobesedno, saj je v romanu Coetzee mrtev in pisatelj skozi potujeni lik osebnega biografa išče identiteto samega sebe. A zdaj šok v prenesenem smislu svojega pokopa - nekaj let južnoafriškega življenjepisa ga prikaže kot krhko, nerodno, kdaj celo odbijajočo kreaturo. Skratka, o književni korifeji se namesto z glamourjem njegove ženske izražajo z začudenjem, saj ni na njih pustil nobenega usodnega pečata.