Purity Ring: graves

Če je kanadski tandem Purity Ring na začetku svoje poti ustvarjal napredno misleč pop jutrišnjega dne, njegov značilni zvok po dobrem desetletju delovanja zveni nekoliko passe. Pravzaprav se je že pri zadnjem albumu WOMB (2020) zdelo, da počasi izgublja občutek za drzno ustvarjanje zunaj ustaljenih okvirov, z novo malo ploščo pa to suvereno potrdi. Resnično, podlage na trenutke zvenijo kot generične royalty free kompozicije, kakršne slišimo v tutorial videih na YouTubu, glas pevke Megan James pa je ves čas tako enoličen, da se skoraj zdi, kot bi nenehno poslušali isto skladbo. A ne bodimo prestrogi: kljub vsem spodrsljajem lahko iz izdelka izluščimo kar nekaj dobrih – predvsem produkcijskih – idej, ki najbolj prepričajo takrat, ko zavijejo na polje mračnega witch housa.

Post Malone: Twelve Carat Toothache

Med zvezdniki popa je Post Malone pri samem vrhu tistih, ki jim raperska skupnost očita neokusno apropriacijo in manko »realnessa«. Morda tudi zato, ker je z nizom viralnih balad ekspresno splezal tako visoko. Kakorkoli, s svojo ekipo je dokazal, da ima nos za hite številka 1. Teh res ni bilo malo. Njegov četrti album je tako pretiran pop, da na njem Malone zveni kot parodija samega sebe. Je overdose neskončnega zaporedja gostih srce parajočih melodij emo popa in vokalne obdelave, ki je tako temeljita, da bi trapovskega popevkarja zlahka zamenjali za kakšnega od njegovih neštetih posnemovalcev. Generični medeninasti zobobol, praktično od začetka do konca.

Regen: Youth

Prvenec mlade ljubljanske indie pop formacije ima vse potrebne elemente za umestitev na sredinske kuratorske plejliste in radijske programe: dostopni songwriting, rahlo nostalgična melodičnost, žametni ženski vokali in preprosti angleški teksti o mladosti in ljubezni. V domačem prostoru je tak obrtniško izpiljen indie produkt res redkost. Gledano globalno pa je Youth zgolj še ena v neskončni množici »brezobraznih« indie plat, ki brez avtorskega pečata reproducirajo iste instrumentalne vzorce in tekstovne obrazce. Prepogosto izpade kot marketinški album za poslovalnice s hitro modo. Domiselni teksti v slovenščini, več lastnega karakterja in zavestno izogibanje generičnosti bi lahko bend popeljali v nove, bolj vznemirljive smeri.

Haiku Garden: Loose Contacts / Tense Present

Domači prvaki shoegaza Haiku Garden so se druge dolgometražne studijske plošče lotili počasi in skrbno. Prav je tako: njihov prvenec Where If Not Now je izjemna plošča – mesto je našla tudi v Mladininem izboru najboljših albumov leta 2018 –, zato so bila pričakovanja za njeno naslednico zares velika. Bratovščina tisoč in enega efekta še zdaleč ni razočarala: Loose Contacts / Tense Present je v mnogih pogledih nadgradnja ustaljenega zvoka zasedbe, čeprav se je zdelo, da v tem ni bilo prav veliko prostora za izboljšave.

Matmos: Regards

Legendarni baltimorski tandem Matmos, ki nas že skoraj 30 let zalaga z izrazito konceptualnimi ploščami – semple navadno črpa iz nenavadnih virov, kot so denimo zvoki, nastajajoči med kirurškimi posegi ali med centrifugiranjem pralnega stroja –, se vrača s še enim odličnim albumom, že 12. poglavjem izjemnega opusa. M. C. Schmidt in Drew Daniel sta tokrat semplala elektroakustične eksperimente obskurnega poljskega skladatelja Bogusława Schaefferja, ki je v šestdesetih letih ustvarjal pod pokroviteljstvom vplivne ustanove Polish Radio Experimental Studio. Dvojec se ponovno sprehaja na tanki meji med abstraktnim in težko prebavljivim, a tudi tokrat nekajkrat preseneti s trenutki, ki se iz kakofoničnega kaosa sestavijo v nekonvencionalne plesne ritme.

700 Bliss: Nothing to Declare

Ameriška mojstrica šundra in trušča Moor Mother se je že večkrat izkazala kot iznajdljiva kooperantka, nazadnje z izjemnimi rezultati z raperjem Billyjem Woodsom. Tokrat v sodelovanju s staro sohrupašico Dj Haram, s katero sta pred leti skupaj tresli philadelphijsko klubovje, streže z albumom distorziranih plesnih brc in noizerskega rapa, ki pa na trenutke zabrede tudi v manj grobo zvočnost, značilno za sodelavke institucije robnih elektronskih praks Hyperdub z druge strani Atlantika. Na albumu Nothing to Declare kraljujejo ritmi – neposredni udarci in hudo oprijemljiva tolkala – in kraljuje Moor Mother z značilnimi verzi svojstvene metaforične ostrine in pronicljivosti. Zbrana jedrnatost.

It’s Everyone Else: Pirouette

Povratniški četrti album enega najglasnejših domačih dvojcev, ki že nekaj let biva v Leipzigu, ni za tiste s slabim srcem. Intenzivnost komadov je morda res nekoliko manjša, stopnjevanje napetosti počasnejše in bolj dramatično kot na predhodniku Heaven Is An Empty Room (2016), toda zvočna slika ostaja prepoznavno nasičena in ostra, ponekod celo eksplicitno nasilna. It’s Everyone Else raziskuje estetiko zvočnega kaosa na presečišču različnih tradicij hrupnih glasbenih izrazov na obrobju industriala in hardcora. Vnetljiva zmes saturiranih sintov, nebrzdanega hreščanja, piskanja in škrtanja, izmaličenih žensko-moških vokalov in obrednih tolkal za fene bendov kalibra Youth Code, Uniform, Health in The Body.

Masayah & Hyu: H2SO4

Nekaj pomembnega moramo razčistiti že v uvodu: slaba ocena albuma H2SO4 ni zares povezana z delom njegove avtorice, odlične ankaranske raperke in pevke Masayah, niti ne z delom nadarjenega, hiperproduktivnega producenta Hyuja, ki podpisuje instrumentalno plat tega spodletelega projekta. Pravzaprav je skoraj nemogoče ocenjevati glasbeno razsežnost albuma H2SO4, in to ne glede na dejstvo, da so Masayah, Hyu in mala vojska gostujočih vokalistov (tu so Ezra, N3, Matter, Leyre, Smirbe, Chrio, Žena, Ghet, Emkej, Drill, Zlatko, Slick in Vazz) vanj več kot očitno vložili ogromno truda in se pri tem skoraj vsi – predvsem ustvarjalci mlajše generacije – zelo izkazali. Celoten izdelek je pokvarjen z izumetničenim, pretirano vznesenim recitiranjem Igorja Sakside, literarnega zgodovinarja in profesorja književnosti na ljubljanski Pedagoški fakulteti, ki se je pred leti z namenom, da bi prek hiphopa mladim približal klasično slovensko poezijo, ob Trkajevi pomoči infiltriral na slohiphop sceno in začel odisejado nespretne apropriacije urbanih muzik.

There Be Monsters: Rubikon

Primorski mojster saksofona Boštjan Simon (znan iz bendov, kot so Etceteral, Litošt in Trus!) na tretjem albumu svojega akustičnega kvinteta nadaljuje kartiranje neraziskanih zvočnih svetov, ki obstajajo onstran znanega jazzovskega zemljevida. Album, premierno predstavljen na 27. festivalu Jazz Cerkno, skozi zvok raziskuje koncept čezmejnosti. Četudi gre za »resno glasbo« v liniji evropske avantgardne tradicije šestdesetih in sedemdesetih let na sečišču improvizacije in kompozicije, abstraktnega in (po)znanega (nekaj dolguje celo Messiaenu), je Rubikon nadpovprečno evokativna in širšemu poslušalstvu dostopna »svobodnjaška« jazzovska plata, ki jo odlikujejo izvirna ekspresivnost posamičnih instrumentalistov in domiselno misteriozen vajb.

Drill: Rojeni da blestimo

Protagonist obalne rap scene se vrača s petim albumom, svojim najskrbneje sproduciranim izdelkom doslej, ki je nastajal skoraj štiri leta. Enaintridesetletni Izolčan z novim projektom razširja slogovni razpon: po eni strani je še vedno zasidran v boombapovskih beatih in starošolskih flowih, po drugi pa se uspešno preizkuša tudi v sodobnejših odvodih hiphopa, predvsem v – kako prikladno – ritmih drilla, ki resnično laskajo njegovemu slogu repanja. Ta je vselej, blago rečeno (z nekoliko krepkejšim izrazom), zajeban, zato se odlično znajde v kontekstu mračnih bangerjev, ko pa zavije na polje feel-good popa, pogosto ustreli v prazno. Kljub občasnemu spotikanju ob slorap klišeje – denimo vztrajna samohvala in prepogosta raba do radia prijaznih refrenov – pa Drill z dobršnim delom (rahlo prenapihnjenega) albuma suvereno dokaže, da je rojen, da blesti.

Pantaloons: Zbounce

Od prvih brušenj odrskih veščin na Klubskem maratonu pred tremi leti do danes je Pantaloons postal eden koncertno najdejavnejših domačih ustrojev zunaj mehanizmov vaških veselic in sponzorskih »spektaklov«. Trojec mikropihalnogodbenega nastavka »saksofon-tuba-bobni« tako kot v živo tudi na prvencu najpogosteje stavi na plesno, visokooktansko in gibko vnemo, v kateri slišimo sledi sprevodov iz New Orleansa, funka, sodobnih elektronskih prijemov ... Zbounce je karneval pletenic spevnih melodij in divjega drnca, ki se umiri le na redkih delih. Zvočno (preveč) sčiščen, z enim rapovskim vložkom z ne najbolj posrečenim refrenom in enim posnetkom, ki slogovno udari precej drugam od drugih.

Quelle Chris: Deathfame

Aprila 2020, na vrhuncu karantenske introspekcije, je nekonformistični detroitski pljuvač v sodelovanju s producentom Chrisom Keysom dostavil soulovsko blagozvočni hiphop biser Innocent Country 2, eno najlepših zgodnjekoronskih izdaj, ki me vsakič vrne v tisto neponovljivo liminalno razpoloženje. Da je Quelle čisto v svoji ligi, je dokazal že veliko prej, denimo na albumu Everything’s Fine z mojstrico Jean Grae in na nasledniku Guns, na katerem je kritično seciral trikotnik strelnega orožja, nasilja in rasizma. Sproščenost in prizemljenost, s katerima Detroitčan podaja svoje pronicljive verze, ter skoraj popolna odsotnost klišejskih raperskih egotripov so glavni dejavniki, zaradi katerih ga marsikdo uvršča med smetano sodobnega angažiranega rimoklepanja.

Black Star: No Fear of Time

Leta 1998 je dvojec Black Star postregel s prvencem, ki velja za enega od vrhuncev poznega obdobja zlate ere hiphopa. Nadaljevanje smo nestrpno pričakovali, a ga ni bilo. Do zdaj. Neverjetnih 24 let kasneje sta Yasiin Bey (nekoč Mos Def) in Talib Kweli le mukotrpno pokrpala in končala drugi album. Po besedah slednjega je nastajal štiri leta v hotelskih sobah in zaodrju šova Dava Chappella. Tako tudi zveni. No Fear of Time deluje nametano in sestavljeno, kot da je delan po kosih in ne v naletu, in to čeprav je celotno produkcijo podpisal šampion ameriškega podtalja Madlib. Iz vse nedodelanosti pa na trenutke tu in tam zasije subtilni odtenek surove lucidnosti. Napol spečeno.

Florence + The Machine: Dance Fever

Florence Welch se je v zadnjih 15 letih uveljavila kot ena najizvirnejših, negeneričnih in avtorsko prepričljivih zvezdnic miljeja popa. Z gromkim glasom, ki trese gore. Izhodišče njenega petega albuma je koreomanija, pojav nekontroliranega skupinskega plesa, znan iz srednjega veka. Največji glasbeni navdih pa je Iggy Pop. Zanimiva kombinacija. Dance Fever je slogovno nemiren izdelek, na katerem se avtorica resno posveti premisleku o svojih dosežkih in temu, kaj ti pomenijo v kontekstu njenega načina življenja. Ključno, ne brez kančka humorja in samoironije. To je sklenjena plošča prefinjenega občutka za pisanje besedil in dramatičnih, glasnih, epskih, pretiranih in motivacijskih refrenov. Pop v svoji res suvereni obliki.

Ravyn Lanea: Hypnos

Hypnos ni prvenec, ki bi zgolj veliko obetal za prihodnost mlade chicaške pevke: odkar jo je v producentsko varstvo vzel wunderkind Steve Lacy iz zasedbe The Internet, je 23-letna Ravyn Lanea zasijala v vsem svojem potencialu. Poleg Lacyja ploščo podpisujejo še drugi izjemni producenti, kot so Sango, Kaytranada in Monte Booker, katerih igrivi prijemi resnično laskajo avtoričinemu ležernemu in zasanjanemu, a skorajda zunajzemeljsko psihedeličnemu slogu R & B-ja. Ta se klanja klasični zapuščini izvajalk, kot je na primer Brandy, hkrati pa je močno zazrt naprej – v napredno mislečo, prefinjeno vejo (neo)soulovsko, sytnhfunkovsko obarvanega R & B-ja, polnega božanskih, eteričnih harmonij, ki je – upajmo – prihodnost žanra.

The Smile: A Light for Attracting Attention

Čeprav je Radiohead znan po odklonilnem odnosu do ponavljanja samega sebe, tudi on ni odporen proti zahtevam glasbene industrije. Lani je izšla posebna ponovna izdaja kultnih albumov Kid A in Amnesiac ter drugega ekskluzivnega materiala. Toda frontman Thom Yorke in kitarist Jonny Greenwood, gonilni sili enega vplivnejših britanskih bendov zadnjih 30 let, med pandemijo nista počivala na lovorikah. Za ritmične aranžmaje frišnega karantenskega materiala in starih zamisli, ki sta jih razvijala zadnja leta, sta angažirala bobnarja Toma Skinnerja, ki smo ga pri nas že večkrat gledali v družbi londonskih jazzerjev iz zasedbe Sons of Kemet. Pod imenom The Smile se je trio prvič predstavil na lanskem spletnem koncertu v sklopu Festivala Glastonbury. Če smo zaradi Skinnerja pričakovali zasuk proti jazzovskim vodam, smo se motili. Prvenec skupine The Smile je veliko bližje Radioheadovemu materialu zadnjih let kot vsi drugi stranski projekti članov skupine skupaj.

Warpaint: Radiate Like This

Mineva šest let od izdaje zadnje plate losangeleških art rock prvakinj, ki so s prefinjeno minimalistično in zasanjano godbo močno zaznamovale indie produkcijo minulega desetletja. Med pandemijo so se Američanke ponovno zaprle v studio in ustvarile dolgo pričakovano nadaljevanje, a medtem je na plano prišlo veliko novih imen, kot so Soccer Mommy, Phoebe Bridgers, Snail Mail in Japanese Breakfast, ki izhajajo iz sorodne senzibilnosti. Zaradi tega četrti album ne premore več tiste izrazne svežine, ki smo jo cenili pri njihovih zgodnjih izdajah. Učinkuje preveč blago, neopazno, čustveno enolično … Samo čakaš, da te bo kateri izmed komadov izraziteje zdramil, pretresel ali vzradostil, a je albuma prej konec.

Out-Lot: IMERA

Primorskega glasbenika Out-Lota smo doslej poznali predvsem kot didžeja – bodisi kot trap zabavljača na klubskih večerih kolektiva Nimaš izbire bodisi kot občasnega odrskega spremljevalca obalnega rap prvaka Drilla – zdaj pa se s studijskim prvencem IMERA javnosti predstavlja še kot producent in pevec. Petnajstminutni minialbum je večkulturna mineštra: Slovenec italijanskih korenin z angleškim psevdonimom v italijanščini srce izliva ob spremljavi ritmov ameriškega drilla, od časa do časa pa se zasidra tudi nekje na presečišču med trapom in R & B-jem. Ploščo odlikuje predvsem dodelan melanholičen vajb, vsebinsko je sicer nekoliko enolična in predvidljiva, a vseeno kaže na avtorjev potencial – zaradi trendovskega zvoka in besedil v tujem jeziku tudi na potencial za mednarodni preboj.

Lintver: The Worst Is Yet To Come

Kolikor so lahko teme vladavine moloha vojne, jedrskih spopadov in posledične jedrske zime, raznovrstnih epidemij, ki jih povzročijo smrtonosni virusi, ter neskončnega pohlepa finančnih, političnih in gospodarskih elit zlajnan metalski kliše iz osemdesetih let, nas cikličnost časa vsakič znova opomni, da živimo v civilizaciji večnega vračanja istega zla. Prav to reflektira tretja plata primorske thrash metal brigade, ki še naprej ostaja zvesta estetskim nazorom žanra, znotraj katerega se je formirala. Slogovno starošolska, produkcijsko sodobna in sporočilno univerzalna metalska plata brez nepričakovanih zasukov, ki se ponaša s poživljajočo količino headbangerskih riffov, galopirajočih ritmov in prebadajočih verzov, namenjenih eksorcizmu vašega gneva.

Kendrick Lamar: Mr. Morale & The Big Steppers

Pa je le tu. Čakanje je bilo dolgo in prav tak je album Mr. Morale & The Big Steppers. Peti dolgometražec nespornega kralja ozaveščenega rapa in fantastično izpiljene tehnike je dvojni. Ti so v rap muziki prava redkost in pomenijo posebno obliko potrditve. Ali pretirane samozavesti. Wu-Tang Clan, 2Pac, Notorious B.I.G. ... so vsi pokazali, da se znajdejo tudi v obilnem formatu dvojnega dolgovezja. Med tistimi, ki so malce precenili kakovost svojega materiala, pa nazadnje lahko omenimo Draka s plato Scorpion.

Branko Mataja: Over Fields And Mountains

Pred kratkim na novo odkrito mojstrovino hrvaškega priseljenca in izdelovalca kitar, ki je po burni življenjski poti leta 1964 pristal v Hollywoodu in se do smrti nikdar ni vrnil v domovino, bi lahko opisali kot sinonim za jugonostalgijo – v najboljšem možnem pomenu. V njegovih mističnih in spokojnih, po rodni zemlji hrepenečih kitarskih meditacijah, ki jih zaznamuje preplet brezčasnega tradicionalnega melosa, emotivne avtorske poetike in raznih tehničnih inovacij, odmevajo melodije dalmatinskih klap, Morriconejeva filmska psihedelija, prijemi egipčanskega brenkača Omarja Khorshida in ekspresivnost sodobnih kitarskih lirikov à la Jeff Parker. Neprecenljiva glasbena izkopanina, ki te zadane v živo.

Jack Harlow: Come Home The Kids Miss You

Kljub nekaj resnično viralnim uspešnicam, s katerimi je karizmatični raper Jack Harlow zadnja leta vztrajno osvajal vrhove lestvic, se je zdelo, da bo avtor le muha enodnevnica. A čez čas se je izkazal za zares produktivno tovarno hitov, pa čeprav, roko na srce, že od začetkov ustvarjalne poti zveni kot očitna imitacija Draka. Ta zdaj, ko se je Harlow dokončno povzpel med velikane – skupaj z nekaterimi prvimi imeni pop rapa s preloma tisočletja –, gostuje na drugem albumu novopečenega superzvezdnika, ki pa nas pričakovano pusti precej hladne. Z izjemo nekaj posrečenih, a še vedno precej generičnih pesmi je plošča, ki je ustvarjena po tisočkrat preverjenih formulah, tako enolična, predvidljiva in vsebinsko plehka, da resnično pogrne na celi črti.

Vazz: KODEKS

Tretji album pri nekaj malega več kot dvajsetih letih ni mala malica. Vazz je začel zgodaj in začel je disciplinirano in študiozno. Študiral je starešine, tekstopisje, pravila igre ... Tudi KODEKS eksplicitno sledi smernicam šole klasičnega hiphopa, večino produkcije je opravil en producent, Hyu, gostov je le peščica. Spretne igre besed, pronicljiv komentar in natančno prevračanje zlogov stojijo ob boku bolj nerodnih klišejev (npr. staranje kot vino ...), podlage, v katere so večkrat vrezani koščki slovenske popevke, pa deloma podležejo sindromu slovenskega rapa, v katerem velja prepričanje, da dodajanje živih inštrumentov semplanim zankam početje plemeniti. Dodelano, izčiščeno, po pravilih in precej ukalupljeno.

Bad Bunny: Un Verano Sin Ti

Vprašanje, kateri glasbenik je danes največja pop zvezda na obličju Zemlje, nima jasnega odgovora, a med resnejšimi kandidati, ki se potegujejo za ta naziv, je brez dvoma portoriški reggaeton in »latin trap« velikan Bad Bunny – prvak latinskoameriškega zvoka, ki vztrajno pronica v vse možne konce sveta. V letih 2020 in 2021 se je avtor lahko bahal z daleč največ pretoki na vodilni glasbeni platformi Spotify – govorimo o dobrih sedemnajstih milijardah pretokov – in vztrajno podiral rekorde, ki jih je malo prej postavil sam; v letu 2020, ko je hiperproduktivni glasbenik izdal kar tri dolgometražne albume, je večkrat podrl rekord najbolj poslušanega albuma na Billboardovi lestvici, ki je v celoti odpet v španskem jeziku.

Fontaines D. C.: Skinty Fia

Dublinski art punk kvartet, ki je slavo doživel z udarnim albumom A Hero’s Death (2020), se na tretji plošči naslanja na zasanjano darkersko spevnost skupine The Cure iz časa mojstrovine Disintegration (1989), hkrati pa kot sovrstnik Iceagea še naprej gradi na posodobljenem melanholičnem kitarskem zvenu v tradiciji skupin Joy Division in Bauhaus. Komadi tečejo brez sile, na trenutke baladno počasi, malone letargično, razpoloženje pa je večinoma resno in slovesno. Osišče besedil Griana Chattena, ki jih podaja v značilno monotonem, polpetem slogu, so tokrat notranji boji, ki jih Irec doživlja v Londonu, od občutkov izdaje domovine do identitetne razcepljenosti. Solidna, a tu in tam slogovno suhoparna plata.

Pouch Envy: VIP Club Edits Vol. 2

Z novo izdajo »ilegalnih« bangerjev ponovno navdušuje Pet Pintarič alias Pouch Envy, slovenski producent, ki živi in ustvarja v New Yorku. Študent avdioprodukcije z Berkleeja na ameriški podzemni sceni že nekaj časa dviguje prah, njegova brezkompromisna, mojstrsko sproducirana glasba postaja stalnica v setih številnih mednarodno priznanih didžejev. Zdaj je prav tem dostavil že drugo zbirko tako imenovanih club editov, divjih klubskih koračnic, zmiksanih z akapelami brezčasnih pop komadov, ki si jih je med drugim »izposodil« pri Madonni, Spice Girls in evropop fosilih iz zasedbe Aqua. To so pestre, slogovno med seboj precej raznolike skladbe, ki se veliko bolje kot v izolaciji znajdejo v didžejskih miksih, kar je tudi njihovo prvotno poslanstvo.

Bakalina Velika: Zviezdna srebruo

Brata Kutin, gonilni sili avantljudske ustvarjalnosti Posočja, se pri ustvarjanju obilno napajata iz mitičnega domačega okolja. Ob pomoči štirih uveljavljenih muzikantov (brez ustanoviteljice Renate Lapanja) sta nedavno na svet spravila drugi album zasedbe – izrazito poetično delo, posvečeno posoškemu panteizmu (če želite, staroverstvu) ter nevidnim vezem, ki ljudi iz ruralnih in gorskih okolij vežejo na zemljo. Gre za odo genii loci, duhovom, ki že tisočletja varujejo te kraje, in specifičnim atmosferam, ki zaznamujejo neki prostor (skladbe so bile posnete na različnih lokacijah, od jam do pašnikov in cerkva). Globoko presunljiv dragulj komornega novega folka z lokalno zaznamovanostjo in univerzalnim sporočilom.

Toro Y Moi: Mahal

Chaz Bundick ni kar tako. Že leta 2017 je mestece Berkeley 27. junij razglasilo za Chaz Bundick Day in se s tem poklonilo njegovemu glasbeno-umetniškemu prispevku – pomembnemu ne le za to študentsko vozlišče, ampak za Kalifornijo in ZDA nasploh. Prebivalec zalivskega območja San Francisca je dobil formalno potrditev mestnih oblasti, da njegovo delo – predvsem pod imenom Toro Y Moi – pljuska onkraj beatovskih, chillwavovskih in indie niš v vsakdanjik slehernika.

SAULT: Air

Načrtno anonimni londonski kolektiv SAULT, ki vestno in dosledno zanemarja prav vse oblike klasičnih promocijskih dejavnosti, se je nepričakovano lotil drugačne klasike – klasične glasbe! Ekipa, ki je v izjemno kratkem času nanizala štiri zvočno mehke, a neposredno politične albume izvirne kombinatorike afrobeata, soula, post disca ... sedaj zavija čisto drugam. Air je opera (skoraj) brez pevskega soliranja, je brezhibno bogata orkestralna glasba mogočnih zborovskih napevov dramatičnih vrhuncev in dinamično epskega aranžiranja. Je album, pri katerem ne moremo mimo vprašanja: kako hudiča je tako nišni skupini uspelo speljati projekt, ki je tako visokoproračunski, produkcijsko megalomanski in arhaično veličasten?

King Gizzard & The Lizzard Wizard: Omnium Gatherum

Neutrudni Avstralci ob desetletnici delovanja predstavljajo že dvajseto ploščo, dvojni album epskih razsežnosti, s katerim obdelajo vse žanre, v katerih so se preizkusili na razmeroma kratki, a zares hiperproduktivni poti. Shizofrena zbirka šestnajstih bangerjev zato zveni kot retrospektiva, ki jasno priča o širini slovitega benda: ko mislimo, da se bo plošča počasi zasidrala v psych rocku, značilnem za bend, nas oklofuta s težkokategornimi trash metal riffi. Nato prijazno poboža z nadrealistično različico yacht rocka, vmes celo preseneti s surovim hiphopom, čez nekaj trenutkov zaziba s sentimentalnim synthpopom, na vsakem drugem vogalu pa nas posrka v vrtinec avanturistične kitarske psihedelije.