Pusha T: It’s Almost Dry

Pusha T je žanr kokainskega rapa izpilil do snežno bele perfekcije. Nekoč polovica bratske naveze Clipse, v zadnjem desetletju eden najtesnejših sodelavcev Kanyeja Westa in človek z najdlje trajajočim javnim beefom z Drakom najpogosteje sestavlja ostre rime o distribuciji prepovedane substance. Njegov četrti album se je znašel čisto pri vrhu pričakovanj letošnjega leta ameriške prve lige, saj so od kritiško opevanega Daytona minila že štiri leta. It’s Almost Dry sta skoraj v celoti producirala stara Pusheva prijatelja Kanye in Pharell Williams. Presenečenj pa tudi drugje ni: spet poslušamo natančno formulirane in impresivno artikulirane dilerske zgodbe – v paketu nekaj temačno udarnih trenutkov in trenutkov radijske mlačnosti.

Moveknowledgement: Lying Cobra

Kameleonska zasedba Moveknowledgement se je po dolgem diskografskem zatišju – prejšnji album See je izšel daljnega leta 2014 – končno prebudila in popolnoma preoblikovala svojo zvočno podobo. Čeprav bend že od nekdaj odlikuje divji eklekticizem in je na vsaki plošči zavil v nepredvidljivo smer, zdaj na novem albumu predstavlja najradikalnejši slogovni zasuk doslej, kar je predvsem posledica odsotnosti nekdanjega vokalista Mihe Blažiča - N’Toka.

Yung Lean: Stardust

Švedski sadboy Yung Lean se je z leti ustvarjanja vzpostavil kot absolutna legenda internetnega cloud rapa, zato je sčasoma postal tako suveren in samozavesten, da se pomanjkanja pevskih veščin sploh ne trudi več skrivati, temveč ga postavi v ospredje: večji del njegovega novega mikstejpa Stardust zveni, kot bi ga odpela druščina popolnoma pijanih prijateljev brez trohice posluha: kakor bi nam Yung Lean želel z glasilkami pokazati sredinca. Izdelek sicer na trenutke prepriča z izvrstno, zares napredno mislečo in psihedelično produkcijo, na njem je veliko odbitih in drznih zamisli, odličen je tudi singel, na katerem gostuje FKA Twigs, a protagonist se na vse skupaj odločno podela z nadležnimi, frustrirajoče razglašenimi vokali, pa naj gre za mrmranje, stokanje ali okorno repanje. Estetika grdega, ki jo je težko razumeti.

Kae Tempest: The Line Is A Curve

Kae Tempest so multipraktični avtorji presežkov. Naj gre za poezijo, prozo, gledališke igre ali muziko, vedno so bili deležni navdušenih kritik, nominacij, nagrad. Njihov četrti album je proizvod odraslosti ali zrelosti. Bolj bendovski kot odkrito elektronski, bolj tih kot hrupen, bolj zmeren kot nasičen. Bolj spokenwordovsko recitirajoč kot raperski, s poudarkom absolutno na besedilih. Ta so sentimentalna. Tempest preudarno premlevajo usrano sodobno britansko izkušnjo, še bolj pa se poglabljajo v trpko introspekcijo skozi formalizem poetičnih figur. Proti koncu le malce povečajo intenzivnost. The Line Is A Curve potrdi tezo, da je format poezije težko elegantno umestiti v okvir klasične albumovske konvencije.

Wet Leg: Wet Leg

Največji čar glasbe dvojice Wet Leg se skriva v udarnih, najstniško igrivih, postpankovsko minimalističnih hitih, ki so oguljeni do najosnovnejših prvin ter obogateni z ravnodušnimi vokali in duhovitimi besedili. Ko pa vzpenjajoči se indie zvezdnici, ki živita in ustvarjata na otoku Wight, pregloboko zatavata v nežnejše, sladkobne indie pop napeve, ta čar večidel izpuhti. Morda so bila pričakovanja za dolgometražni prvenec zaradi nalezljivo spevnih singlov, ki so ga napovedovali – še posebej navihanega hitiča Chaise Longue, ki je dekleti med pandemijo postavil na zemljevid – preprosto prevelika, a plošča pusti mešane občutke – predvsem zaradi številnih medlih skladb, ki se zdijo kot odvečno polnilo.

Širom: Utekočinjeni prestol preprostih

Včasih pravo muziko slišiš ob pravem času na pravem kraju. Takrat se ti v drobovju nekaj sprosti in nenadzorovano vzburi hrbtenjačo. Minuli konec tedna sem imel priložnost četrti album najbolj vizionarske poosamosvojitvene slovenske zasedbe, ki z neposnemljivo nadrealistično godbo buri duhove širom po svetu, poslušati med vožnjo po Prlekiji, Prekmurju in Goričkem na tih muhast dan. Kar bi v drugem kontekstu bila le minorna opomba, se je tokrat izkazalo za ključno sestavino mističnega izkustva, pri katerem se zunanjost in notranjost prepleteta v ubrano muzikalno vprego.

Fivio Foreign: B.I.B.L.E.

Po smrti Pop Smoka je titulo prvega moža ameriškega drilla kmalu prevzel Fivio Foreign, ki nekoč obskuren žanr zdaj potiska naprej v mainstream. Tega se loti brez tveganj: njegov dolgometražni prvenec zaznamuje predvidljiva produkcija, ustvarjena po prežvečenih receptih, dobršen del albuma pa zapolnijo verzi gostujočih glasbenikov. Z močno podporo velikanov glasbene industrije – predvsem Kanyeja Westa, ki album B.I.B.L.E. podpisuje kot izvršni producent – je avtor nabral na kup toliko visokokategornih imen, da bi z njimi lahko zapolnil program kakšnega velikega festivala. To je ena težavnejših razsežnosti tega medlega albuma: čeprav gosti protagonista le redko zasenčijo, uzurpirajo tolikšen del izdelka, da Fiviov avtorski pečat ne pride zares do izraza.

Ascyth: Life of a Prince

Bleščeča postinternetna estetika, spolirana (hyper)popovska zvočnost in lebdeči atmosferični momenti zaznamujejo frišno kratkometražno izdajo težko umestljivega slovenskega producenta mlajše generacije, ki se navdihuje pri progresivnejših odvodih aktualnega pop izrazja. EP, ki je izšel pri edini za tovrstne muzike specializirani domači založbi, je nastal vzporedno z razstavo LivinLaVidaLoca umetnice Neže Knez in predstavlja njeno zvočno komponento. Ascyth nam predstavlja svojo vizijo novogeneracijskega, če želite transhumanističnega popa, ki ga definirajo hiperdigitalne, pikselirane, prelivajoče se zvočne barve, kiborški vokali, ki brišejo meje med človekom in robotom, ter občutek osamljenosti v kiberprostoru.

Machine Gun Kelly: Mainstream Sellout

Kot raperja ga nihče ni jemal preveč resno, ko pa je Machine Gun Kelly dve leti nazaj zajahal trendovski val preporoda pop punka in se prelevil v rock zvezdo, je začel dosegati vesoljne uspehe: njegov kitarski prvenec je nekaj časa celo krasil vrh seznama najbolje prodajanih albumov v ZDA. Nadaljevanje se zanaša na preverjeno formulo: 31-letnik piše infantilna besedila na ravni 13-letnika, saj se verjetno zaveda, da je ciljno občinstvo te glasbe predvsem mladež v odraščanju. Morda pa preprosto ne zna bolje: v prid tej teoriji pričajo tudi generične inštrumentalne podlage, v katerih avtor osnovnošolsko brenka na dva, včasih tri preproste akorde, najbolj boleč pa je njegov mučno hrapav, pretirano vznesen, melodramatičen vokal. Neposlušljivo.

Jack White: Fear of the Dawn

Jack White je nenehno na potezi. Naj gre za producentsko ali studijsko delo, za igranje v raznih bendih (začelo se je z The White Stripes, nič manj kot najvplivnejšim rockovskim tandemom sodobne dobe), za vodenje založbe Third Man, za obsesivno zanimanje za tehniko (inštrumente in studijsko opremo) ali za strast do taksidermije (?!), njegov status enega redkih »starošolskih« (tudi folklorno ekscentričnih) rockovskih zvezdniških delavcev je nesporen. Svoj vpliv je zbadljivo skromno parafraziral kar sam, ko je ob neki priložnosti izjavil, da v televizijskih reklamah pogosto ujame melodije, ki ga več kot očitno posnemajo in so največkrat delo skupine Black Keys. Kljub nenehnemu glasbenemu brcanju, raziskovanju, igračkanju in brskanju pa Jack White samostojnih albumov ne snema prav pogosto. Tretjega, dokaj nenavadnega, kolažnega in po lastni oceni »bizarnega« Boarding House Reach je izdal leta 2018 in zajahal lestvice kljub nekonvencionalnosti. Zdaj je tu četrti, Fear of the Dawn.

Duster: Together

Slowcore veterani iz zasedbe Duster so konec devetdesetih let izdali legendarno ploščo Stratosphere, ki se je resnično postarala kot vrhunsko vino, nato pa so kmalu po prelomu tisočletja poniknili za skoraj dvajset let. Pred tremi leti so se iz naftalina izmotali s ploščo, naslovljeno z imenom benda, ki je na trenutke nekoliko presenetila s hrupnostjo, na albumu Together pa se vračajo k spokojnim koreninam. Plošča resnično zveni, kot bi jo zasedba posnela v svojih najboljših letih, in daje vtis neposrednega nadaljevanja kultne klasike Stratosphere. Kalifornijcem se nikamor ne mudi: počasi brenkajo otožne akorde, nežno momljajo depresivna besedila in nekajsekundne zamisli ponavljajo v nedogled, za kar mora poslušalec sicer imeti precej potrpljenja, a je nagrajen s skorajda meditativnim učinkom. Počasi se daleč pride.

Red Hot Chili Peppers: Unlimited Love

Potem ko so člani RHCP medse ponovno sprejeli kitarista Johna Fruscianteja in pred kratkim končno dobili zvezdo na pločniku slavnih, se po šestih letih vračajo z reunion plato. Zdi se, da Kalifornijci, ki jih bomo vedno povezovali s funkovskim rockom devetdesetih let, poskušajo oživiti izvorno »sex magik« energijo, a je Unlimited Love, kot že nekatere prejšnje izdaje, predvsem dokaz izgube ustvarjalne potence nekoč velikega benda. Komadi niti niso slabi per se. Toda v primerjavi z vsemi klasikami skupine so tako neizstopajoči in oropani slehernega žmohta, da človek težko najde razlog za še en play. Hardcore fene bo album morda razveselil zaradi potencialnih turnej, drugi ga lahko mirne vesti preskočite.

Alabaster dePlume: GOLD

Alabaster dePlume je čisto svoja vrsta: je saksofonist, pesnik, recitator ..., ki skoraj hipijevsko ohlapno lucidno blodi nekje med folkom in jazzom. GOLD je velikopotezni veliki met, ki je nastal s specifičnim procesom: sodelujoči so imeli načrtno premalo časa za študij gradiva in posnetega niso smeli preposlušati. Snemali so ločeno, tako da je dePlume kasneje po mili volji rezal in lepil njihove prispevke. In rezal in lepil je res veliko. Sedemnajst ur materiala je uredil v lebdečo, a nujno prizemljeno in konkretno spiritualno izkušnjo komunalnosti – kompleksnega (zborovskega) prepevanja in bogatega instrumentarija neskončne druščine glasbenikov. Humanistični ep v nekem drugem, spet čisto svojem vesolju.

Bladee & Ecco2K: Crest

Drain Gang, kolektiv skandinavskih glasbenikov (in modnih ikon), si je s svojevrstnim zvokom cloud rapa po robnih kotičkih interneta zgradil izjemno močno bazo zvestih, ekstremno online oboževalcev, ki hrepenijo po zasanjano opranem zvoku (post)internetnega r & b-ja, po kakršnem se najbolj odlikujejo prav melanholični dečki s švedskega podeželja. Čeprav je skupina močno povezana z ekipo Sad Boys, kolektivom prvega moža švedskega rapa Young Leana, je Drain Gang zgradil svoj lasten, resnično edinstven zvok, ki ga je najbolj definiral sedemindvajsetletni vokalist Bladee. Ta je zdaj v sodelovanju z enigmatičnim ustvarjalcem, ki deluje pod imenom Ecco2K, posnel ploščo presenečenja Crest.

Denzel Curry: Melt My Eyez, See Your Future

Floridski raper Denzel Curry je ustavil konje. Čeprav je zaslovel s kombinacijo brezkompromisnih trap beatov in agresivno kričečega, brzostrelkasto hitrostnega repanja, zadnje čase navdušuje z intimnejšo produkcijo. V to smer je začel zavijati že na prejšnji dolgometražni plošči TA1300, na kateri se je uspešno preizkusil kot melodični raper, na petem albumu pa je ubral precej starošolski, soulovsko-boombapovski način, kar je verjetno posledica predlanskega sodelovanja s producentom Kennyjem Beatsom, ki podpisuje tudi zajeten kos nove plošče. Čeprav ga številni die-hard feni še vedno najrajši slišimo v kontekstu trap bangerjev, lahko vseeno cenimo napredek Curryjevih pesniških veščin, ki ga je opaziti na vsaki novi izdaji. Resen tekmec za rap album leta.

Koffee: Gifted

Predstavljajte si največji kliše, s katerim se lahko začne sodobna reggae plošča. Točno to se zgodi v uvodu prvenca najbolj svetovnoarensko perspektivne jamajške izvajalke zadnjih let. Morda desetletja. V prvih sekundah najprej zaslišimo odmev, košček komada Redemption Song Boba Marleyja. Prav tako je predvidljivo nadaljevanje. Koffee jaha valove neverjetnega in hitrega preboja v srednjetok in prav nič ne tvega. Gifted je varna, preračunana, tudi vljudna, baladna mešanica reggaeja in afrobeata. Je izrazito mehek radijski pop brez trenutka zvočne drznosti, ki bo verjetno dobro služil svojemu namenu, ne bo pa obstal kot eden spomenikov zapuščine pevke iz Spanish Towna.

Ibibio Sound Machine: Electricity

Pevko Eno Williams, soustanoviteljico londonske naveze, ki je s prepletanjem angleščine in jezika južnonigerijskega ljudstva Ibibio izoblikovala svojstveno elektro funkijado s sodobnim disko predznakom, bi po karizmatičnosti in izraznosti lahko primerjali z irsko šefico Róisín Murphy. Lasti si žar fatalnih disko div in spominja na izmuzljive ikone, kakršna je Grace Jones. Tudi na novi plati naveze, ki jo sopodpisujejo synthpop fejmiči iz skupine Hot Chip, ogrodje zagotavljajo razmeroma konvencionalni disko prijemi, a njihova zvočna podoba je v esenci precej hibridna, »urbana« in afrocentrična. Nepretenciozni in dostopni feel good hitiči, ki po svežini suvereno prekašajo večino radijske disko pop produkcije.

Charli XCX: CRASH

Britanska pevka Charli XCX je v sodelovanju z napredno mislečimi producenti, kot so pokojna Sophie in člani ekscentričnega kolektiva PC Music, množicam v zadnjih letih približala estetiko hyperpopa in se uveljavila kot prva dama eksperimentalnega popa jutrišnjega dne. Njeno pomembno vlogo pri dobrodošlih premikih v mainstreamu smo prepoznali tudi v Mladini, pevka je kar dve leti zapored našla mesto v izboru najboljših albumov leta. Njene nove plošče CRASH na letošnjem Mladininem seznamu skoraj zagotovo ne bo: Charli XCX ni več zazrta v prihodnost, temveč kar nekaj desetletij v preteklost, saj želi – predvsem s posnemanjem sodobnih radijskih hitov in spogledovanjem z estetiko (synth)popa osemdesetih let in dance hitov devetdesetih – prodreti v sam vrh mainstreama, pri tem pa se, žal, izgubi dobršen del čara njene glasbe.

Bogdan Raczynski: ADDLE

Poljsko-ameriški IDM-veteran, znan po anekdoti, da ga je Aphex Twin menda odkril na tokijskih ulicah (kasneje je Raczynski navdihnil Britančev album DrukQs), se po petnajstih letih vrača s prvim LP-jem frišnega avtorskega materiala, ki nakazuje odmik od vratolomnih brejkov in hiperaktivnih aranžmajev. Gre za izvirno zbirko polsanjskih zvočnih topografij, ki jih sestavljajo iregularni ritmični pulzi, breztelesni, skoraj »kitovski« vokali, nebeško šelestenje, kozmično pršenje in ASMR-jevske sintovske barve – jamstvo za evokativno in pomirjujočo zvočno kopel, ki zbudi vsa hrepenenja. Obvezen postanek za fene IDM-klasik kot Selected Ambient Works 85–92 in Tomorrow’s Harvest, ki bi radi posodobili plejliste.

Kojey Radical: Reason to Smile

Britanski grime je v zadnjem desetletju naredil veliko. Prav tako Kojey Radical. Sprva bolj mojster govorjene besede kot čistokrvni raper prepoznavno raskavega glasu, je počasi nizal male plošče, do prvenca pa prilezel šele zdaj. Ta ni prav nič radikalen. Radical se je v preteklosti rad igral z različnimi prijemi, se lotil tudi drznejših zvočnih raziskovanj, tokrat pa hitro postane jasno, da je Reason to Smile utrjevanje v vodah srednjetoka. Album ni niti za trohico umazan, je pretežno dobrovoljen, sončen, melodičen, nežen, prijeten, poln glavozibajočih refrenov ... Je bolj r & b in novi soul kot grime. Projekt, ki cilja premišljeno in ki bo veliko več obratov deležen na radijskih valovih kot v klubovju.

Jenny Hval: Classic Objects

Norveška kantavtorica in pisateljica se je doslej gibala po progresivnejših obronkih alternativnega popa in na raznih konceptualnih albumih obravnavala teme feminizma, spolnosti, patriarhata in identitete, na osmi plošči pa vse stavi na zvočno toplino in spevnost. Classic Objects ne skriva eksplicitno popovskih tendenc; omreži nas s preprostostjo in dostopnostjo, lahko bi celo rekli »klasičnostjo« (težko ne omenimo Joni Mitchell), ki pa ni predvidljiva. Bolj kot zbirka presežnih singlov je to razpoloženjski album s (še vedno) politično izrazitimi besedili za fene imen, kot so Julia Holter, Beach House in Frank Ocean. Presežni avtorski pop za prihajajoče lenobne dneve pod cvetočim drevjem.

Rosalía: MOTOMAMI

Svetovne zvezde sodobne pop krajine, ki praviloma pojejo v neangleščini, so redka vrsta. Če odmislimo čudaške enkratne posebnosti (kot je na primer Celine Dion, ki je na nekem gala dogodku za kitajsko novo leto pela v ... kitajščini!), je le peščica zgradila omembe vredno kariero na besedilih onkraj jezikovnega hegemona. Tu vstopi Rosalía.

The Cool Kids: BEFORE SHIT GOT WEIRD

The Cool Kids je bil nekoč eden najobetavnejših tandemov novega fenomena »internetnega rapa«. Po dobrih petnajstih letih, ne najbolje sprejetem prvencu in enem razhodu ponovno brca. Nič kaj malenkostno. Before Shit Got Weird je prvi del trilogije in je ne najbolj kompakten album številnih gostovanj. Je nametanka vsega, kar velja za podpis fantov: tla drmajočih bobnov, sijajnega izbora semplov, kombinatorike alter futurizma, hiphopovske klasike in pop apila. Nametanka neskončne, a nič pikre ironije pronicljivih in hkrati duhovitih besedil, z obveznimi, bistro formuliranimi referencami na večne rapovske spomenike. Plošča številnih vrhuncev, solidnih epizodnih vlog in nekaj odvečnih delov.

Žiga Ipavec: TolKalSka

Tolkalski solo album spada med zahtevnejše formate, doslej so se s takimi albumi proslavili mački kot Max Roach, pri nas pa Zlatko Kaučič in njegov učenec Gal Furlan. Drugi Kaučičev varovanec, Žiga Ipavec, hiperaktivni protagonist goriške scene (Kavasutra, Nesesari Kakalulu, Koromač, Kombo B), gre na svojem debiju še dlje. Poleg raznih perkusivnih zvočil v impro skladbe vključuje tudi terenske posnetke, sintetične zvoke in obredne vokale. TolKalSka je postjazzovska onomatopoija vaških zvokov (brušenja kose, motorke, zvonov, vaških fantov, psov), ki so glasbenika obkrožali med bivanjem v primorski vasici – skupek psihedeličnih, prostorsko zračnih elektroakustičnih improvizacij, ki v sebi nosijo duha prostora, kjer so nastale.

Rex Orange County: WHO CARES?

Alex O’Connor, spalnični indie pop kantavtor, ki ustvarja pod psevdonimom Rex Orange County, je nase resno opozoril s sodelovanjem z raperjem Tylerjem, The Creatorjem. Ta zdaj gostuje tudi na enem od vrhuncev plošče WHO CARES?, ki pa sicer – podobno kot Connorjev dosedanji opus – pusti mešane občutke. Avtor ponovno dokaže izjemno nadarjenost za skladanje nalezljivo spevnih melodij, vendar so te – paradoksalno – zapakirane v precej pozabljive skladbe, pri katerih najšibkejši člen ostaja njegov deški glas. Tudi nova plošča je močno zaznamovana z nenavadnim nasprotjem med otožnimi besedili in radostnim razpoloženjem, ki ga avtor tokrat nekoliko omili s pogosto uporabo dramatičnih godalnih aranžmajev.

Ghost: IMPERA

(O)kultna švedska heavy metal/hard rock formacija je leta 2010 prevetrila metalski svet s prvencem Opus Eponymous, ki je dvignil precej prahu, in s svojim retro zvokom v duhu legendarne zasedbe Blue Öyster Cult. Hkrati je njena vpadljiva podoba v tradiciji zamaskiranih bendov à la Kiss, Slipknot ali Lordi hitro zbudila pozornost popkulturne industrije.

Nilüfer Yanya: PAINLESS

S prvencem Miss Universe se je Nilüfer Yanya predstavila kot izjemno celovita avtorica – sijajna tekstopiska, kitaristka in aranžerka. Plošča redke dodelanosti in intrigantne razmetanosti je končala v številnih izborih vrhuncev leta 2019, nadaljevanje pa udari nekoliko drugače. Pravzaprav sploh ne udari. Londonska pevka tokrat nastopi precej nežneje in bolj umirjeno, čez neštete subtilno markantne kitarske melodije zmerno niza sladko-grenke verze o strtem srcu. V bolj folkaških delih spomni na brenkanje kakšnega Kurta Vila, v bolj distorziranih pa na tisto manj raziskovalno početje kakšnega Kinga Krula. Še enkrat mojstrski sveženj ljubezenskih kislic, izčiščeno dostavljen brez balasta patosa.

Tangerine Dream: Raum

Čeprav je Edgar Froese, ustanovitelj kultne krautrock zasedbe Tangerine Dream, leta 2015 preminil, je na novi plošči še vedno prisoten: preostali člani zasedbe so gradivo za album črpali iz arhiva njegovih neizdanih skladb in jih ob pomoči producenta Paula Fricka aranžirali v kozmične synthovske epopeje. Tangerine Dream je nekoč ustvarjal napredno mislečo glasbo, ki je prestala preizkus časa in še danes zveni futuristično, na dobršnem delu novega albuma pa je, žal, ravno nasprotno: več skladb zveni kot rahlo cenena »progresivna« elektronika, kakršna je v Nemčiji nastajala na prelomu tisočletja. Vprašanje, ali so ga polomili še živeči člani benda ali je bilo težavno že izvorno gradivo, ostaja brez odgovora, jasno pa je, da Raum v kontekstu bogatega opusa zasedbe izstopa kot eden redkih spodrsljajev.

The Weather Station: How Is It That I Should Look at the Stars

Leta 2020 je Taylor Swift izdala sestrska albuma, ki sta zbudila veliko pozornosti. Podobno je pri novi plošči ravnala glasbenica in igralka Tamara Lindeman. Lani smo Kanadčanko hvalili zaradi izstopajočega albuma baročnega indie folka, zdaj predstavlja njegovo diskretnejše, bolj na osnovne gradnike okleščeno nadaljevanje – intimnega spremljevalca za tiho kontemplacijo. Na njem avtorica razgalja svojo nežnejšo kantavtorsko plat, utelešeno v žametnih klavirskih baladah s skromnimi godalnimi, trobilnimi in pihalnimi okraski. Središče gravitacije je njen krhki, skoraj šepetajoči glas, ki boža in pomirja. Solidna, toda razpoloženjsko monotona plata, ki (pre) hitro izpuhti iz glave.

Conway The Machine: God Don’t Make Mistakes

Ekipa Griselda je očitno imela hudo izdelan načrt. Z na gosto posejanim rafalom izdaj albumov in mikstejpov, ki jim je preprosto težko slediti, in bistrimi poslovnimi potezami je malo mesto Buffalo postavila ne samo na zemljevid hiphopa, ampak kar na prestol tistega surovega, podtalnega, necenzuriranega oddelka žanra. »Kolektiv pred posameznikom« oziroma »več nas je, več zmoremo« je taktika, ki se je različnim rapovskim kolektivom obrestovala že v preteklosti. Spomnimo se le kulta unikuma Wu-Tang Clana. Tudi tokrat.