Koromač: Kontrapunk

Kljub namigom, ki jih skupina Koromač vlaga v naslove projektov, je hc-metal-jazz primernejši za površno predalčkanje. Početje ustroja je za punkersko držo občasno preprosto prenatančno in preveč kompleksno. Deloma tudi improvizirano. Kontrapunk je v živo posneta plata iz lanskega poglavja festivala Jazz Cerkno, ki z dodatki k stalnemu ansamblu zasedbo predstavi v kar devetčlanski razširjeni postavi. Udrihanje dveh bobnarjev je že tako registrirana znamka skupine, tokrat pa gnečo na odru vešče destilira v zid gibko zvirajočega se hrupa. Koromač ne dolgovezi – nežno tipkanje od mahanja s čupo loči le trenutek in edini očitek lahko namenimo sebi. Zakaj zadeve nismo slišali v živo?!

Daniel Lopatin: Uncut Gems (OST)

Sodeč po prvih odzivih bo film Uncut Gems obveljal za enega lanskih ključnih filmskih presežkov, bolj pa je mnenja razdelil soundtrack, ki sta ga brata Safdie (spet) zaupala newyorškemu posebnežu Danielu Lopatinu (Oneohtrix Point Never). Trik je seveda v tem, da Safdiejeva nista hotela klasične filmske glasbe, sicer pač ne bi angažirala glasbenika, zaslužnega za nekaj najdrznejših plošč v minulem desetletju, ki so za nameček zvenele kot izgubljeni soundtracki filmov Tarkovskega. Nič drugače ni z novim soundtrackom, s katerim Lopatin včasih z zadržanim techno pulzom, včasih z vangelisovskim sintanjem in še večkrat s suspenzivno elektroakustično atmosferiko mojstrsko uglasbi psihološki profil osrednjega protagonista filma.

Sunday Service Choir: Jesus Is Born

Ponovno rojstvo Kanyeja Westa kot pobožnega artista, ki muziko ustvarja samo za širjenje vere v Gospoda, je bilo postopno. Že za leta 2016 izdani album The Life of Pablo je trdil, da je gospelovska plošča. Potem je malce bolj stopil za svoje besede na lanski Jesus Is King, sedaj pa gre v skrajnost: pod njegovim budnim očesom je nastala stoodstotno gospelovska zborovska epopeja, ki se nas je dotaknila seveda na božični dan. Jesus Is Born je eksploziven, visokoenergetski, ultrapozitiven, transcendentalen in enodimenzionalen uro in pol trajajoč večglasni napev ekipe, s katero Kanye zadnje mesece uprizarja ritualizirane šove po cerkvah, študentskih kampusih ... Glasbeno čvrst projekt, pri katerem pa po uri neprestanih hvalnic preprosto ne zmoreš več.

AKA Neomi: Beautiful Disasters

Ljubljanska zasedba AKA Neomi na novi plošči zveni precej drugače kot zasedba Neomi na prvencu Poglej, ki je izšel pred osmimi leti. Lahkotni, igrivi indie pop je takrat zvenel, kakor da je bil ukrojen za (pogosto) radijsko predvajanje, sofisticirani pop z nove plošče pa že na prvi posluh nagovarja nekoliko bolj izbrano občinstvo. To ne pomeni, da se je zasedba odpovedala hitro všečni, spevni senzibilnosti s prvenca, se pa zdi, da bi se razpoloženjske nove skladbe v koncertni različici udobneje počutile v intimnem ozračju kakšnega jazzovskega kluba kot pa na velikih odrih pred evforično množico. Čeprav zasedbi niti ti niso tuji. Pred tremi meseci je denimo ogrevala občinstvo pred nastopom Róisín Murphy na Gospodarskem razstavišču in morda ni naključje, da nekaj skladb s plošče Beautiful Disasters zveni, kot da so bile posnete v studiu priljubljene irske elektropop dive, resda z melanholičnim podalpskim makeoverjem.

Tinashe: Songs for You

To, da je četrta plošča ameriške pevke Tinashe Songs for You izšla pri neodvisni založbi, pomeni veliko: končno se je osvobodila okovov dolgoletne pogodbe z založbo velikanko RCA, ki je leta in leta omejevala njeno ustvarjalno svobodo. Prvenec, izdan pred petimi leti, je obetal ogromno, pri vseh diskografskih poskusih, ki so sledili, pa pevki prav zaradi agresivnega vmešavanja založnikov ni uspelo pokazati izjemnega potenciala. Zdaj, ko ima vajeti končno v svojih rokah, je dostavila eklektično zbirko hitov, v kateri shizofreno, a s posebnim občutkom krmari med spokojnimi, skoraj eteričnimi baladami, subtilnim trapom in R & B-bangerji. Tinashe si po krivici ni zagotovila prepoznavnosti, ki si jo zasluži, saj z albumom Songs for You suvereno dokazuje, da je ena najbolj nadarjenih avtoric na polju alternativnega R & B-ja.

Stormzy: Heavy Is the Head

Drugi album zvezdnika grima, ki mu je v zadnjih dveh letih lučaj v milje popa letel najdlje, je izšel natanko v času britanskih volitev. A čeprav Heavy Is the Head tudi ostro komentira družbene razmere, je Stormzy premišljeno bolj meril na predpraznični termin. Plošča sicer ni klasičen božični album, je pa zato album za vso družino: za politično angažirano mamo, očeta, ki je bil pred petnajstimi leti fen Dizzeeja Rascala, sina, ki si prepeva refrene Eda Sheerana, in hčerko, ki po klubih lovi grimovske trende. Južnolondonski raper je okvire matičnega žanra preskočil že zdavnaj, sedaj pa svojo vsestranskost pomika še bolj v smer popastega R & B-ja. Z redko vrlino, ki zagotovi, da pretirana osladnost ne pomeni tudi popolne banalnosti.

IchiSan: Polykarp

Izidi Ichisanovih plošč se zdijo sezonsko neusklajeni, so pa glede na to, da se začenja čas poletnih (DJ) bookingov, gotovo smotrni. Ja, Igor Škafar od izida solistične dolgometražne plošče pred tremi leti, s katero sicer ni meril na plesišča, pogosteje kot doma nastopa v kakšnih eksotičnih krajih, za katere je njegovo skladanje prikupno nostalgičnih synthov kot naročeno. Na prav teh izkušnjah s plesiščem zdaj najbrž temelji podoba nove plošče. Ta je po ritmično lagodnejšem prvencu dobila več plesnih oktanov, vendar to ne pomeni, da je Ichi posnel ploščo za podivjane rejverje. Eleganten diskoidni house, tokrat še s kakšno sodobno pritiklino več, bo kljub vsemu nagovoril predvsem kultivirane plesalce.

The Free Nationals: Free Nationals

Kalifornijski instrumentalni kvartet The Free Nationals nas je konec lanskega poletja navdušil v ljubljanskem Kinu Šiška – na enem najbolj evforičnih koncertov, kar jih je to prizorišče kadarkoli doživelo, je nastopil kot spremljevalna zasedba Andersona .Paaka, karizmatičnega predstavnika novega vala neosoula. Ta je brez dvoma najbolj odgovoren za to, da sploh berete tole recenzijo, torej za to, da je The Free Nationals deležen pozornosti svetovne glasbeno-medijske krajine. Če .Paak zasedbe ne bi bil angažiral, bi se ta morda še vedno skrivala v senci: člani kvarteta so se predvsem po njegovi zaslugi v manj kot letu dni iz poročnih muzikantov prelevili v poklicne glasbenike, ki nastopajo na največjih odrih najpomembnejših glasbenih festivalov. Ob napovedi izida plošče Free Nationals se je zato samo od sebe vsililo vprašanje, ali lahko zasedba prepriča tudi brez .Paaka.

Kaytranada: Bubba

Kaytranada, kanadski wunderkind sladkanih plesnih domislic na presečišču novega soula, housa in hiphopa, je leta 2016 s prvencem 99.9% pokazal, da ni le eden prepričljivejših remikserjev našega časa, ampak tudi zrel producent, ki zna producirati vokalist(k)e. Drugi album je napovedljivo nadaljevanje: še bolj vokalen in še bolj zasukan proti radijski sredini. Predvsem pa je Bubba precej bolj slogovno enoten, brzdan, mlačno mehek, v leru nežnega bolj zibanja kot plesanja, s posnetki, pri katerih je po nekaj sekundah poslušanja jasno, kako se bodo odvrteli do konca. V sodelovanju s Kali Uchis, Pharrellom, Mickom Jenkinsom, Estelle, Tinashe ... so presenečenja redka in Kaytranadovi ritmi navadno poravnani.

Insan: Insan & grupa Ljudi

Na seznamih stvari, ki so bile v Jugoslaviji boljše, kot so zdaj, je po navadi pri vrhu glasba. Sodeč po prvencu ljubljanskega kolektiva Insan, ki zveni kot novovalovska klasika pod producentsko taktirko naslednika Martina Hannetta, je »zlato obdobje« jugoslovanskega rocka in popa tudi soundtrack mokrih sanj njegovih članov. Toda v njihovih artističnih, bohemskih, himničnih, šlagerskih in pankovskih skladbah ne gre le za nostalgijo po »dobrih starih časih«. Eksistencialne in čustvene stiske mladih so danes pač enake, kot so bile konec osemdesetih let, ko so jih upesnili v popolni glasbeni senzibilnosti. Insan jih je zdaj »le« mojstrsko preoblekel v privlačen sodoben dizajn z najbolj seksi basovskimi linijami po Koji.

Harry Styles: Fine Line

Harry Styles je že s prvencem dokazal, da je njegova solistična glasbena kariera daleč najobetavnejša od karier vseh članov najstniške zasedbe One Direction, ki jo je zapustil leta 2016. A roko na srce, to še zdaleč ne pomeni, da ustvarja presežke. Že pri prvi plošči naj bi se iz osladnega pop romantika preobrazil v starošolsko soft-rock zvezdo, a to je storil zgolj na površju. Zdaj naj bi se še bolj oddaljil od sodobnega pop zvoka in se prepustil vintidž vplivom svojih idolov, kot so denimo David Bowie, Abba in Queen. Plošča Fine Line zato v teoriji precej obeta, a nas v praksi razen redkih posrečenih trenutkov pusti na cedilu: ne glede na to, s kolikšno zagnanostjo Styles beži pred preteklostjo, mu nikakor ne uspe stopiti iz čevljev člana boy-banda.

Beton Ltd.: Mahlzeit

Beton Ltd. je domači multipraktični odrski kolektiv, ki je zrasel na temeljih fizičnega teatra Betontanca in katerega začetke lahko (deloma) prepoznamo tudi v delu skupine Via Negativa. Trojec Katarine Stegnar, Primoža Bezjaka in Branka Jordana pri družbenem komentarju oziroma kritiki obkrožajoče ga sodobnosti pogosto izhaja iz ironično-humornih nastavkov, predvsem pa jo podaja v obliki šova. Pravega šova pa ni brez muzike. Najnovejša akcija, predstava ali performans tako obrača osišče in postavlja v središče prav glasbo. Žaromet usmerja na sestavino, ki je pogosto manj osvetljena.

Miusow: Free Entry

Ob izidu prvenca Smejmo se skupaj pred dvanajstimi leti so bili še Miusow Quartet, zdaj, ob izidu druge plošče Free Entry, so le še Miusow, a tokrat kot (kadrovsko močno predrugačen) kvintet. Dolgemu premoru je botrovala predvsem prezaposlenost članov zasedbe, ki so na domači sceni močno prisotni v številnih drugih, žanrsko raznolikih projektih, vsaj del teh njihovih izkušenj pa je zdaj zaznamoval tudi novo ploščo. Da niso povsem pretrgali vezi s prvencem, dajejo vedeti igrivejše fusion skladbe, več pa je po novem zvočno kompleksnejših (tudi elektroakustičnih) skladb, ob katerih hitro postane jasno, da zasedba odpira novo poglavje, ki bo očitno močno slonelo na medsebojni igri izvrstnih instrumentalistov.

TNGHT: II

TNGHT je producentski tandem, ki ga sestavljata Hudson Mohawk in Lunice. Njuna prva izdaja je leta 2012 v veliki meri definirala zvok stadionskega trapa, ki pravzaprav nima veliko skupnega z (vokalnim) trapom, kot ga poznamo danes, a se je na festivalskih masovkah uveljavil kot priljubljen podžanr EDMa. Zdaj, sedem let pozneje, se vračata z osmimi, izrazito navihanimi bangerji, ki se na stadionih ne bi najbolje znašli, saj so nekoliko manj pompozni ter precej abstraktnejši kot tisti s prvenca. A ko se je TNGHT oddaljil od festivalskega trapa, je odprl pot samosvoji mešanici žanrov – od hardstyla do dembowa –, ki bo zaradi kirurške natančnosti produkcijskih prijemov prepričala marsikaterega glasbenega sladokusca, zlasti pa tiste s smislom za humor.

Griselda: WWCD

Na netrapovski, bolj ortodoksni strani ameriške raperske igre je v ospredje pririnila precej nenavadna druščina, ki si je ime nadela po zloglasni kolumbijski botri kokaina Griseldi Blanco in prihaja iz neatraktivnega Buffala. Družinsko podjetje treh emsijev zdaj po dolgem čakanju le streže s prvencem za založbo velikanko oziroma njenim oddelkom, ki ga vodi Eminem. Album WWCD je izvleček uličnih fabul in klevetanj, neštetih opisov nezakonitih podjetnih dejavnosti in rudimentarno retro surovih podlag. Hitri tečaj hiperprodukcije zadnjih treh let pripelje do dveh sklepov: kolektiv se že nekoliko ponavlja, a se hkrati ne uklanja pritiskom velikih treh hegemonov založništva. Neredčeno in nebrušeno.

Burial: Tunes 2011–2019

Londonska neodvisna znamka Hyperdub, ki je v poldrugem desetletju delovanja postala ena ključnih založb za napredno mislečo plesno glasbo, je nedavno petnajstletnico obeležila z dvema ploščama. Najbolj goreči privrženci (in zbiratelji) so se razveselili butične kompilacije Konsolation, za katero je ekskluzivne skladbe prispevalo enajst hyperdubovih varovancev in je na voljo le v paketu z igralno konzolo. Širše občinstvo pa bo nagovorila Burialova antološka (dvojna) plošča Tunes 2011–2019 z izborom skladb, ki jih je vplivni južnolondonski elektronski producent v tem obdobju objavil v obliki malih plošč in singlov. Ker jih torej Burialovi feni v svojih zbirkah že imajo, na prvi pogled morda ni jasno, komu je nova kompilacija sploh namenjena. Če pa vemo, da je producent, ki so ga mnogi najvplivnejši mediji razglasili za enega ključnih elektronskih glasbenikov minulega desetletja, v času največje priljubljenosti prodal več fizičnih nosilcev glasbe kot Adele in drugi britanski bestseller prvokategorniki, potem Hyperdubove odločitve ni težko razumeti.

Lightning Bolt: Sonic Citadel

Legendarni dvojec Lightning Bolt že dobrih 20 let dokazuje, da je zgolj z bobni in bas kitaro mogoče ustvarjati tako intenziven in poln zvočni zid, da mu ga lahko zavida večina noise rock zasedb v popolni postavi. Sonic Citadel je sicer v primerjavi z dosedanjim, milo rečeno brutalnim opusom dvojca precej prizanesljiva izdaja: intenzivnih rafalov distorzirane lobotomije je nekoliko manj kot pričakovano, prav tako je plošča razmeroma melodična in spevna, kar še zdaleč nista pridevnika, s katerima bi sicer opisovali Lightning Bolt. A naj vas to ne zavede: duo kljub zasuku v nekoliko dostopnejši zvok tudi na sedmem albumu vztrajno preizkuša skrajnosti. Organizirani kaos, ki ga ustvarja, je organiziran predvsem zaradi pogoste repeticije, v jedru trušča pa so še vedno izrazito surove in samosvoje improvizacije.

Sudan Archives: Athena

Ameriška violinistka in pevka Brittney Parks je pod imenom Sudan Archives nase opozorila z dvema malima ploščama, na katerih je s križanjem sudanske goslarske glasbe, zahodnoafriške ritmike, elektronike in R&B-jevske senzibilnosti ponudila privlačno in izvirno glasbeno vizijo. To zdaj premeteno artikulira na dolgometražnem prvencu Athena, ki zaradi intimnih razmislekov o lastni identiteti in romantičnih razmerjih ustvarja vtis, da poslušamo zgodbe iz avtoričinega osebnega dnevnika. Morda plošča na prvi posluh ni slišati tako pustolovsko kot predhodnici, toda kmalu postane jasno, da je drznih in nenavadnih glasbenih domislic le še več. Razlika je ta, da jih Brittney Parks po novem deloma zamaskira z izvrstnim songwritingom.

Omar Souleyman: Shlon

Nepričakovani jahalec na ugodnem valu uglednih evropskih festivalov, pred tem hudo iskani glasbeni izvedbenik poročnih rajanj v domačiji, sirski pevec Omar Souleyman, z novim albumom ne spreminja ničesar. Shlon je hitrostna, polurna plesna mrzlica frenetičnih sintetizatorskih linij, divjih tolkal, neutrudnega »štanc« ritma in pevčevih raskavih napevov, z enim samim počasnejšim vložkom. Je techno folk, mešanica plesnih dabke tradicij Bližnjega vzhoda in pretiravanj pri ritmičnih in melodičnih zmogljivostih priročnih sintetizatorjev. Projekt je že drugi v španoviji s tovarno plesnih hitov Mad Decent, s čimer mu (žal) pripada tudi primeren zvočni lifting. Podkovano rezljanje niše na robu glasbenega orientalizma.

Coldplay: Everyday Life

Britanski pop rock velikani iz zasedbe Coldplay so že v prvem desetletju ustvarjanja poti prodali približno 50 milijonov plošč. Ko je industrija v evforičnih napevih frontmana Chrisa Martina prepoznala potencial za refrene EDM-uspešnic, so se podatki o prodaji še izboljšali, krivulja kakovosti diskografskih izdelkov zasedbe pa se je strmo spustila. Ne glede na to, ali je Coldplay ustvarjal stadionski rock, elektronski pop, akustične balade ali EDM-bangerje, vedno je zvenel izrazito kot Coldplay; nikoli mu ni uspelo uiti iz okvirjev, ki jih je določil že pri prvih korakih – kot bi ves čas ustvarjal po preverjeni formuli, ob katero se spotika še danes, ko se poskuša od nje zavestno oddaljiti.

Darla Smoking: Extinct

Domači dvojec Darla Smoking čemi na presečišču basovskega izročila in zvedavo hrupne sedanjosti. Odvodi dubovskih izrazov naj bi bili nekakšno osišče projekta, naveza pa jih uspešno obtežuje in upogiba z dimno zaveso noizerskega post rocka, folka različnih prostorov in drobcev elektronike. Prav to je Darlina glavna odlika: da ne ravna togo shematsko ali žanrsko, ampak gosto zvočno maso plasti z neprestanim mešanjem, tudi če s kakšnim korakom ali posnetkom preveč. Extinct je plošča, ki zavestno opozarja, da so vprašanja izumiranja in izginjanja ogroženih skupnosti nadvse aktualna, s temačnimi udarci pa nehote poda morda celo oceno, točnejšo od poziva k boju: izumrtje je neizbežno, za vse.

Leonard Cohen: Thanks for the Dance

Skladbe, zbrane na plošči Thanks for the Dance, petnajsti (in menda poslednji) Cohenovi studijski plošči, je avtor posnel med snemanjem albuma You Want It Darker (2016), ki je izšel le nekaj dni pred njegovo smrtjo. Tiste, v katerih razmišlja o minljivosti, zapletenem odnosu z bogom in stanju sveta, ki ga zapušča, bi se verjetno morale znajti že na prejšnji plošči, toda Cohenu je za to, da bi jih končal, zmanjkalo časa. Zapel jih je z zadnjimi močmi, a tega v njegovem spokojnem glasu ni slišati, poleg tega je z dvema verzoma povedal več kot marsikdo drug z desetimi. In ker je vedel, da bodo to zadnje skladbe, ki jih bo zapustil fenom, je mednje umestil tudi nekaj erotičnih in humornih.

Beck: Hyperspace

Becku je že kmalu po prelomu tisočletja zmanjkalo drznih glasbenih zamisli, s katerimi se je v devetdesetih letih odlikoval kot eden najbolj nepredvidljivih avtorjev v ameriškem (alternativnem) mainstreamu. A neutrudni glasbenik se ne pusti: Hyperspace je že štirinajsta plošča iz njegovega obsežnega, izrazito raznolikega opusa. Resda njegovo diskografijo zaznamuje predvsem slogovni eklekticizem, vendar to nikakor ni pojem, s katerim bi lahko opisali najnovejši album. Ta je medla mešanica synthpopa in minimalističnega indie R & B-ja, kar bi teoretično lahko bilo vznemirljivo – še posebej, ker je večino plošče koproduciral Pharell Williams – , v praksi pa so si skladbe z nove plošče med sabo tako podobne, da se neopazno zlijejo v dolgočasno celoto, ki zveni kot glasbeni ustreznik bež barve.

DJ Shadow: Our Pathetic Age

DJ Shadow se je precej zgodaj v karieri ujel v lastno past. Njegov prvenec, ki je bil mišljen kot eksperiment, vaja v tehniki ali preprosto odvod, je postal tako nepričakovano uspešen, da ga je popolnoma popredalčkal v ne čisto pravi oddelek. Leta 1996 izdana plošča Endtroducing do danes pomeni enega najpomembnejših prelomov in spomenikov ne le tehniki, ampak estetski paradigmi in celo ideološki plati semplanja. Nastal je kot čisti kolaž gradiva, ki ga je Shadow mukotrpno rezal in lepil z vinilk nepreglednega izvora. Bil je mejnik fenomena »zvokoplenjenja« (plunderphonics).

Doja Cat: Hot Pink

Ekscentrične zvezdnice Doja Cat ne smemo jemati preresno: konec koncev je ime zgradila na viralni uspešnici, v kateri vztrajno ponavlja, da ni mačka, temveč krava, medtem ko ji v DIY-videospotu iz nosnic štrlita ocvrta krompirčka. A ko odmislimo vso norčavost, ki spremlja njeno ustvarjalno pot, in prisluhnemo zgolj glasbeni razsežnosti druge plošče Hot Pink, hitro spoznamo, da gre za nekoliko brezidejen in medel studijski izdelek, ki trpi za očitnim pomanjkanjem slogovnega fokusa in izrazito odsotnostjo avtorskega izraza. V najboljših trenutkih nam ponudi učinkovite, a rahlo generične R & B-bangerje, v najslabših pa zveni kot slaba parodija sodobnega popa.

Rok Zalokar Trio: Port Songs

Pri vseh izkušnjah, ki si jih je Rok Zalokar pridobil po prejšnji plošči svojega tria, je težko verjeti, da so od takrat minila le tri leta. Medtem je končal študij klavirja na Nizozemskem, postal dejaven akter tamkajšnje in domače (ob)jazzovske scene, snemal plošče z drugimi zasedbami in sestavil nov klavirski trojec. Ampak za ploščo Port Songs niso bile nič manj pomembne tiste povsem življenjske izkušnje, denimo multikulturnost pristaniških mest, v katerih je bival, na kar se izvrstno naveže z nastavki, izposojenimi v indijski klasični glasbi. Drugod se opre na poezijo in improvizacije z glasbenikoma iz svojega tria. Čeprav za vsem stoji resen (akademski) razmislek, je Port Songs veliko več kot le mojstrska študijska vaja.

clipping.: There Existed an Addiction to Blood

Poslušanje glasbe trojca Clipping je nasprotje lahkotne zvočne izkušnje: od poslušalca vedno zahteva ogromno in tako je tudi z najnovejšo ploščo There Existed an Addiction to Blood. A pravzaprav je prav to, kar je na njej za poslušalca najnapornejše, tisto, zaradi česar zveni tako sveže: s tem, da v zmes surovega hiphopa in monotone slam poezije vpeljuje elemente industriala, noisa in horrorcora, ruši žanrske konvencije in hkrati preizkuša meje okusa. Gre za konceptualni album, ki je homage kultni grozljivki Ganja and Hess, vampirske reference pa uporabi za izražanje kritičnih misli o sistemskem zatiranju temnopoltih. Zastrašujoča plošča, ki v srhljivosti verjetno nima tekmeca niti v norveškem black metalu, je izjemno drzna, a pogosto nekoliko predrzna, skoraj neposlušljiva.

Tindersticks: No Treasure But Hope

Zasedba Tindersticks, ki jo sestavljajo angleški rockovski melanholiki, globoko v tretjem desetletju ustvarjanja ostaja razmeroma obrobna. Čeprav je deležna kritiških pohval, njenih plošč v letnih pregledih glasbenih presežkov navadno ne boste našli. Ne ustvarja radijskih hitov. Nikoli ni bila zares trendovska. Ne želi si nepotrebne pozornosti ali pa se ji še raje izogiba. Ampak tisti, ki jo vzljubijo, ji praviloma ostanejo zvesti. Nekoliko širše občinstvo je njene sofisticirane, čutne, (nesrečno) romantične skladbe prvič slišalo v Sopranovih. Še globlje se je njena bogato orkestrirana, dramatična, temačna glasba zasadila v srca fenov francoske auteurke Claire Denise, s katero člani zasedbe redno sodelujejo že od sredine devetdesetih let. Nazadnje je frontman Stuart Staples soundtracka za zadnja filma Denisove objavil v obliki solističnih plošč, to pa je bil eden od razlogov, da so od prejšnje plošče skupine Tindersticks minila tri leta. Prav Staplesovo posvečanje instrumentalni glasbi je zdaj verjetno botrovalo tudi temu, da je No Treasure But Hope izrazito pesemsko zasnovana plošča.

Earl Sweatshirt: Feet of Clay

Earl Sweatshirt je eden redkih, ki znajo duhamornost vsakdanjika in moreče atribute življenja prekucniti v edinstveno domiselne utrinke rapa. Po lanskem albumu Some Rap Songs je sodelovanje z založbo Columbia prekinil, da bi bila njegova že tako popolnoma antipop muzika lahko še bolj »tvegana«. In res, mini dodatek Feet of Clay je radikalizacija – podlag, ki niso nič drugega kot enolične, rudimentarne, osnovne, zrnate in rahlo izmaličene zanke starega soula in jazza, pa tudi ohlapnosti pripovedovalskega sloga, ki ni nič drugega kot prosti tok izmuzljivo sivih misli, dostavljen tehnično lenobno, brez posebnega truda. Earl ostaja osamelec monotone intrigantnosti, popoln antipod vsem zapovedim glasbenega esteblišmenta.

B.Visible: Pleasant Clutter

Čeprav bi po naslovu lahko sodili drugače, na dolgometražnem prvencu slovenskega producenta B.Visibla, ki sicer živi in ustvarja na Dunaju, ni sledu o kakšnem neredu. Morda se na prvi posluh – že zaradi izjemno dinamične zvočne in stilske podobe komadov – resda pojavi vtis kaotičnosti, toda hitro postane jasno, da za njegovo beatovsko elektroniko stojijo dobro premišljene in dodelane zamisli. S temi stavi na izrazno radovednost, ki zaživi v igrivem križanju elektronike in akustike, plesnih (house) ritmih ali jazzovski senzibilnosti. So pa to nazadnje le elementi, s katerimi B.Visible spretno in s producentsko zrelostjo izoblikuje koherenten in – kljub drugačnemu namigu v naslovu – lepo urejen izraz.