
Janko Lorenci
-
Menda obstajajo srečni časi, ki ne potrebujejo velikih voditeljev - barko zmorejo mirno krmariti tudi povprečneži. Velike voditelje in politike naj bi ustvarila šele potreba - krizni, negotovi časi z različnimi možnimi potmi v prihodnost. Po tej teoriji bi svet zdaj že moral imeti vsaj nekaj takih velikanov, saj ni v posebno srečnem obdobju. Vendar jih nekako noče biti na spregled.
-
Jeseni se bo Evropska unija, naše širše domovanje, na novo kadrovsko opremila. Dobila bo novega (starega?) predsednika Evropske komisije, ker bo shirana Irska najbrž le sprejela lizbonsko pogodbo, pa tudi prvega stalnega predsednika Sveta Evrope (pogovorno predsednika Unije) in visokega predstavnika (zunanjega ministra). Sprememb ne gre podcenjevati, toda Unija se z njimi ne bo izumila na novo.
-
Z razkrajanjem Šrotovega imperija se na sceno spet enkrat vrača razprava o nacionalnem interesu. Zdaj ima že kar dolgo brado. Začela se je z namero Drnovškove vlade, da NLB proda Belgijcem. Tisti redki novinarji, ki smo temu nasprotovali, smo pojem nacionalnega interesa okoli tega sklopa vprašanj (nacionalni interes nastopa na različnih področjih v različnih oblikah) jasno definirali: gre za interes Slovenije, da...
-
Zadnji dve leti je svet očarano strmel v Baracka Obamo. Pred dobrega pol leta je prevzel oblast in čar je začel polagoma popuščati, čeprav še ni izginil. Hkrati je predsednik še zmeraj uganka: kaj hoče, koliko zmore spremeniti Ameriko? Upi so bili veliki, zdaj jih je manj. Še naprej ostaja mrzlično aktiven. Toda nič ne teče gladko, ne na domačem ne na tujem prizorišču.
-
Če bo šlo vse po sreči, bo tudi Šrot kmalu stisnjen v kot vsaj toliko kot Bavčar, konglomerat Laškega pa osvobojen njegovega vodenja. Najbolj zloglasna slovenska tajkuna je (bo) pokopal najprej pohlep, nato pa pravica v obliki krize. Oba sta najbolj štrleča posameznika v projektu velikih menedžerskih prevzemov, ki bi zelo spremenili lastninsko strukturo v državi.
-
Svetovna kriza je v zapleteni psihološki fazi. Postala je samoumevnost, s tem pa deloma tudi rutina. Realno se še poglablja, dojemanje krize pa izgublja dramatičnost. Kako se bo razvijala, ostaja skrajno negotovo, toda skozi negotovost se rine previden optimizem. Politika z njim nekako zaklinja realnost in v tem zaklinjanju se mešajo opogumljanje gospodarstva in prebivalstva, strah pred korenitejšimi posegi,...
-
Slovenija ima pisano druščino sosedov. Najbolj nenavaden med njimi se vendarle zdi Italija. Vodi jo, že tretjič, Silvio Berlusconi, mož, ki te dni kljub svojemu slovesu mednarodnega klovna gosti G8. Država škornjaste oblike je v EU nekaj posebnega. Berlusconizem velja za eno izmed možnih - strašljivih - ureditev tudi zahodnega sveta. Berlusconijeva premierska kariera je ena sama cronique scandaleuse.
-
V Sloveniji se spet nekoliko več govori o patriotizmu (domoljubju). Ker smo v krizi, ker imamo težave s Hrvaško in EU, ker za tem tičijo politični preudarki? Težko je reči. Pojem je izmuzljiv in težavna je že njegova definicija. Gre za občutek pripadnosti etnični skupnosti, domovini, državi. Najbolj ga določajo čustva, denimo ljubezen do domovine, ki lahko na eni strani usahne v domovinsko brezbrižnost, na drugi...
-
V zadnjih letih svoje zadnje (novinarske) službe sem lahko od blizu opazoval zgodbo nekega žalostnega razkrajanja. Pod lastniki, ki jih briga samo dobiček, pridejo na vrh podjetja ljudje, ki so najbolj brezobzirni in najbolj brez predsodkov, kar pa ne pomeni, da so najpametnejši in najbolj zavzeti. Vladajo s trdo roko, kadrirajo in plačujejo predvsem po poslušnosti. Iz ljudi ne znajo potegniti, kar ti zmorejo.
-
Evropska levica je v krizi in vanjo jo je spravil dolgotrajen proces, ki mu za zdaj ni videti konca. To so potrdile tudi evrovolitve. Pri tem ji nič ne pomagajo slavna preteklost in bistvene zasluge za to, da se je kapitalizem polagoma počlovečil in po drugi svetovni vojni proizvedel državo blaginje z močnim srednjim razredom. Socialdemokracija je pri tem odigrala ključno vlogo.
-
Bush je s svojimi lažmi o iraškem jedrskem orožju spravil v nesrečo Irak, hudo škodil ameriški demokraciji in ugledu, pospešil multilateralizem itd. Slovenske politične laži takih globalnih posledic seveda nimajo. Vendar gre tudi v dogajanju v zvezi z Golobičevo lažjo (zatajitvijo) za resne stvari. Verodostojnost, lažnivost, predvidljivost... politike so del politične kulture, ki zelo določa življenje v državi.
-
Evrovolitve v glavnem povzročajo zehanje. Ta vseevropska zdolgočasenost je značilna tudi za Slovenijo. Pri tem je Unija za nas izjemno pomembna, a jo slabo poznamo. Zato se v njej tudi slabo znajdemo. EU je že dalj časa v nekakšnem prehodnem stanju. Ta čas jo muči predvsem globalna kriza, v kateri vsaka članica rešuje svojo kožo. Protekcionizem se še krepi in načenja poglavitno vezivo Unije - skupni trg.
-
Kako vozi oblast pol leta po volitvah? Objektivne razmere so še naprej hude. Kriza se nadaljuje, znamenja upočasnjevanja pogrezanja, ki jih, morda nekoliko na silo, ponekod po svetu že vidijo, se pri nas še ne kažejo. Položaj otežuje slaba dediščina prejšnje oblasti (visoka zadolženost, tajkunstvo, razvoj brez prioritet...). Toda najhujši val ekonomske in socialne krize naj bi nas še čakal.
-
Janševa »druga republika« je v osnovi predvsem udarna piarovska poteza, ki pomeni njegovo popolno vrnitev na politično prizorišče po dolgem šoku zaradi volilnega poraza. Naš nekdanji premier je seveda dobro vedel, da je vsako spreminjanje ustave ta čas nemogoče. Vedel je tudi, da bo odziv močan in v glavnem alergičen. V tesnobnem ozračju krize je posebej za kongres SDS izumil (deloma pa mlademu Pahorju smuknil)...
-
Slovenija še naprej igra poker z blokado hrvaškega vstopanja v EU. Od samega začetka je bilo jasno, da je odločitev izjemno tvegana in se utegne obrniti proti nam. Podcenili smo odpornost Hrvaške, precenili veljavo svojega članstva in podporo Unije, naredili malo ali nič, da bi jo okrepili. Tudi taktično smo ravnali slabo: če smo že uporabili tako skrajno sredstvo, kot je blokada, bi morali biti dosledni in ga...
-
Prašičja gripa najbrž ne bo prerasla v pandemijo, toda povzročila je veliko strahu. In tudi kako misel, da je bil novi virus izdelan in spuščen med ljudi zato, da bi odvrnil pozornost od gospodarske krize, socialnih napetosti, groženj kapitalizmu itd. Misel seveda izvira iz neskončne zaloge teorij zarot. Težava je v tem, da je vabljiva - in v načelu mogoča.
-
Katarina Kresal se na lestvicah priljubljenosti naglo vzpenja. Za seboj po malem vleče tudi svojo LDS. Ni težko ugotoviti, kaj jo dviga. To je zmes odločnosti, jasnega govorjenja in vtisa, da v tisto, kar govori, tudi verjame. Vse to je povezano z žensko očarljivostjo in zapakirano v garderobo, ki kar diši po denarju. Ta kombinacija ženskosti, moške odločnosti in premožnosti večine Slovencev očitno niti sredi...
-
Po baltskih državah in v Grčiji so bili izgredi, Islandci so vlado prisilili k odstopu, Američani si iz avtobusov ogledujejo vile pohlepnih finančnikov, francoski delavci so nekaj menedžerjev vzeli za talce in polovica javnosti je to odobravala. Marsikje se znova razmišlja v kategorijah razrednega boja: mi spodaj, oni zgoraj. Vse to se dogaja na nacionalnih terenih, kot reakcija na krizo in mimo raznih...
-
Za svet tudi po vrhu G20 velja, da krize ne zdravi, ampak skuša z velikimi državnimi denarji in prvimi previdnimi omejitvami finančnega kapitala vzpostaviti prejšnje stanje. Krizo torej nekako ukaniti. Od Obame do Merklove in kitajskega vodstva se politiki še zmeraj gibljejo v okviru hic et nunc, tu in zdaj. Politika pač po definiciji živi od mandata do mandata. To je eden pomembnih razlogov za sedanjo krizo.
-
Bavčar se zdi napol tragična figura. Nekoč občudovan osamosvojitelj, potem ne bleščeč, a še vedno pomemben politik, zdaj osovražen tajkun izguba. Eno samo dolgo pogrezanje. Toda posebnega sočutja si ne zasluži. Sam je obogatel, svoj mali imperij pa razsul in napravil škodo po vsej državi. Pri tem je izkoriščal podedovano Istrabenzovo premoženje, moč svoje legende, politične zveze na levici in desnici in...
-
Smrt vsakega medija je majhna katastrofa, po kateri ostane praznina. Vanjo vskoči kaj novega in ustreznega - ali pa ne. Še huje je, če smrt grozi skoraj celotnemu korpusu resnih medijev v državi. Pri tem mislimo na vse tri slovenske splošne dnevnike in nacionalno RTV. Vsi spadajo med medije, ki jih označujejo za resne, kakovostne, zahtevne. Tudi če ne bodo ugasnili, lahko postanejo rumeni.
-
Ob vsaki hudi jami butne v nas surova polpreteklost - preplet vojne in državljanske vojne, povojnih pobojev in komunizma. Poboji so najbolj travmatičen del tega trojčka. Javnost in politika jih dojemata kot zločin, toda podtoni odnosa do njih so še vedno zelo različni. Opravičila zanje ni, so pa dejstva, ki jih delajo razumljivejše. Bistvo je v tem, da so bili del vojne (psihoze).
-
Bližnji vrh Evropske unije bo seveda potekal v znamenju krize. Voditelji se bodo trudili obuditi nekaj solidarnosti in varnosti, ki ju je v dobrih časih jamčila skupnost. Česa velikega pa ne bodo dosegli. Kriza neusmiljeno razgalja stare in nove slabosti EU. Pred šestimi desetletji je nastala iz povojne potrebe po miru, potem jo je gnala naprej zlasti ekonomska koristnost skupnega trga.
-
Je pred Slovenijo res ena sama izbira - da jo vodi Pahor ali Janša ali pa oba skupaj? Če bi to držalo, se naši ljubi domovini ne piše dobro. Kajti stvari se pomikajo v slabo smer. Kriza se nadaljuje in poglablja, pešanje gospodarstva spremlja zaostrovanje sociale in naraščanje napetosti. Dno tega procesa je lahko zelo globoko. Tukajšnja kriza je večinoma odblesk globalne in nekako hkrati z njo se bo končala tudi...
-
Mednarodno okolje se zaradi krize naglo spreminja na slabše. Slovenija temu dogajanju slabo sledi. Sicer se zdaj zlepa ne bi spustila v avanturo s Hrvaško. Nasploh imamo v odnosu do sveta težave že v mirnejših časih. Politika ne razmišlja strateško, notranjepolitične težave prenašamo v zunanjo politiko in narobe, tujini ne govorimo z enim glasom, zunanje dogajanje pogosto veličastno ignoriramo.
-
V začetku tedna se je ljubljanski župan sešel z vlado. To ni bil Janković izpred dobrih dveh let, ko je jahal na valu visokih pričakovanj. Izvoljen je bil kot nekakšen menedžerski guru, hkrati pa kot človek, ki naj bi poosebljal nasprotovanje prestolnice Janševi vladavini. Zdaj tega političnega kontrasta ni več. Nekaj podpore je Jankoviću splahnelo zaradi tega, hkrati pa se je pokazalo, da tudi menedžerji v...
-
V Cernu, v švicarskem pospeševalniku delcev, bodo jeseni opravili poskus, pri katerem lahko nastanejo črne luknje. To so tvorbe, ki v vesolju včasih pogoltnejo cela ozvezdja. Švicarske luknje bodo skrajno majhne in kratkožive. A nekaj znanstvenikov se resno boji, da bi se utegnile razviti v prave črne luknje in požreti Zemljo z ljudmi vred. Tveganja, hladnokrvno pravijo v Cernu, tako rekoč ni, in poskus bodo...
-
Temeljno poslanstvo oblasti v tem mandatu je obvladovanje krize. Pametno vodenje jo lahko ublaži, slabo pa spremeni Slovenijo v ruševino. Kako se bo obnesla koalicija, je še nejasno, a vedno manj. Končni odgovor bo v veliki meri odvisen od Pahorja. Zapisali smo že, da brez dobrega premiera ni dobre vlade. V tem pogledu nam kaže slabo. Če bi bili časi normalni, bi se to dalo prenesti.
-
Dežurna gesla v Sloveniji se glasijo: varčevanje, rezanje previsokih menedžerskih plač, revizije po sumljivih podjetjih. Gre pri tem za demagogijo, resno odzivanje na krizo, ustvarjanje primernega ozračja, mešanico vsega skupaj? Težko je reči. Slovenski kapitalizem je že lep čas bolj ali manj zvesto sledil Zahodu. Ta se je čedalje bolj prepuščal dogmam neoliberalizma (nenehna privatizacija, deregulacija,...
-
Pahor in Janša, ta čudni par, se znova zbližujeta, tokrat v okrilju ideje o ponovnem rojstvu Partnerstva za razvoj. Urni prejšnji premier je zamisel krstil z imenom 2+10 in jo serviral nekoliko otrplemu Pahorju (kar se dejanj, ne besed tiče). Ta je spet enkrat soliral; svoj predlog Partnerstva je najprej pokazal Janši, proti 2+10 pa ni imel nič. Zato je v koaliciji vroče.