-
Nesrečniki
Vprašanje, zakaj Hollywood v mjuzikle tlači igralce, ki ne znajo peti, bi si lahko zastavili že pri mjuziklu Mamma Mia! (Brosnan!), zdaj, pri Nesrečnikih, pa bi ga lahko le hrupno ponovili, še toliko bolj, ker po štiklu »I Dreamed a Dream«, zgodnjem vrhuncu, ki ga odpoje uboga Fantine (Anne Hathaway), nadaljevanje tega dolgega mjuzikla zveni le kot antiklimaks (in to kljub temu, da njeno hčer potem igra Amanda Seyfried, ABBA-girl, ki bi lahko materin hit mirno dopolnila s štiklom »I Have a Dream«).
-
Gangsterska enota
Gangsterji so se vedno radi zabavali. Hej, so si rekli, če smo že ravno obsojeni na smrt, če je krogla proti nam že ravno izstreljena, če že ravno živimo na sposojenem času, potem vsaj uživajmo! Zato so zavzeli Las Vegas.
-
Zadnja bitka
Comeback Arnolda Schwarzeneggerja, nekdanjega governatorja Kalifornije, ki se je zavzemal za tršo politiko priseljevanja in ki so mu protestniki potem vzklikali, hej, pa saj si tudi ti priseljenec, se ne bi mogel zgoditi v ironičnejšem filmu.
-
Seanse
Če ste videli Vojakovo vrnitev (1978), film o mentalnih in fizičnih posledicah vojne (vietnamske, se razume), potem se gotovo spomnite, da se je na koncu vse skupaj zvedlo na vprašanje, ali lahko paralizirani vojni veteran (Jon Voight), invalid, priklenjen na voziček, bolje spolno poteši žensko (Jane Fonda) kot njen mož (Bruce Dern), vojni heroj, ali lahko torej ženska s paraplegikom doživi orgazem, ki ga s svojim možem ne more.
-
-
Umetnost javnega klečeplazenja
Janez Janša lahko svojo kariero vloži v pisemsko kuverto in jo pošlje Lanceu Armstrongu – ali pa mu jo tvitne.
-
Ledeni zmaj
Mik (Philip Olsson), 11-letni fant iz Stockholma, rad zahaja v muzej naravne zgodovine, kjer ga najbolj fascinirajo kiti. Ostareli oskrbnik muzeja ga pouči, da se je kit verjetno razvil iz psa. Mik ga le začudeno gleda. »Poglej njegov penis!«
-
Film 43
Spomnite se komedije Nori na Mary, v kateri je Cameron Diaz obtičala s spermo v laseh. Ne med seksom, ampak na suho. To je bilo obenem odvratno in smešno: odvratno je bilo zato, ker se je to zgodilo na suho, ne med seksom, ne potemtakem v svojem »naravnem« okolju, smešno pa je bilo zato, ker ni vedela, da ima v laseh spermo. Kaj je moški ekvivalent tega? Kaj je moški ekvivalent sperme, ki visi z las? Moda, ki visijo z vratu!
-
Lincoln
Spielbergov Lincoln, za katerega se je že vnaprej vedelo, da bo monument, ki potrebuje nekaj pojasnil, je lani dobil dva uvoda. V filmu Abraham Lincoln proti zombijem, tipični vidiotski B-veselici, je Lincoln med državljansko vojno pobijal zombije, »okužene« vojake konfederacije – vojsko konfederacije, ki se je borila za ohranitev sužnjelastništva in odcepitev sužnjelastniških držav, je okužila »bolezen«.
-
Vsi se imenujejo Fernandel
Leto 1988 je bilo mučno, turobno, napeto, nevarno: zaprli so Janeza Janšo, zgodila se je Roška, ljudstvo je vstalo, sen o demokraciji je začel koketirati s »tisočletnim snom«. In to je preglasilo vse ostalo. Tudi slovenski film, ki pa je imel o vsem skupaj ločeno mnenje: rešitev je videl v begu. Slovenija je bila leta 1988 dežela, v kateri se je končno ustavil vlak zgodovine (če kdaj, potem prav leta 1988 ni bilo razloga za beg iz Slovenije), toda slovenski filmi so jo videli kot deželo, iz katere je treba zbežati, kot deželo, v kateri nagrobni spomeniki plešejo z vrtnimi palčki. V Maji in Vesoljčku, fantazijski komediji, namenjeni bolj ali manj otrokom, ste imeli malo Majo, ki hoče drugam, na boljše, na tuj planet, med zvezde, toda potem zvezde – v obliki Gubanguja, njenega vrstnika, slovenskega Itija – pridejo k njej, v Slovenijo. V mjuziklu Poletje v školjki 2 so pootročeni najstniki – nihče v tem filmu ne pije, kadi ali preklinja, kaj šele, da bi užival kake substance ali pa mislil na seks! – zbežali v ples, inovator, ki je v Odpadniku, samoupravnem trilerju, delavce pozival k štrajku, je zbežal v norost, v zadnji epizodi omnibusa P.S., naslovljeni Beg, pa je pobegli kipar ugotovil, da je obsojen le na izdelovanje nagrobnih spomenikov in vrtnih palčkov.
-
Let mrtve ptice
Slovenski politiki so bršljan Slovenije. Če hočete vedeti, kaj je narobe s slovensko politiko, potem preberite dobro, staro, še predvojno Pugljevo novelo Pokojnik, v kateri mož koketno ženo odpelje v kavarno, toda žena ne more iz svoje koketne kože, zato se začne takoj spogledovati z nekim gostom, kmalu zatem pa ga celo povabi k mizi. Mož – ves zgrožen – ji reče, naj počaka vsaj toliko, da umre. In res – mož čez čas umre. Ženska, zdaj vdova, se poroči z moškim, s katerim se je spogledovala v kavarni, toda ko jo ta odpelje v kavarno, začne takoj koketirati z drugimi moškimi. Zgodba se ponovi. In ponavlja se lahko v nedogled. Tako kot v slovenski politiki. Slovenske politične elite so le še varljivi stroji za spogledovanje. Pugljeva junakinja se spogleduje z moškimi, ki so na tem, da umrejo, potemtakem z moškimi, ki so živi le še zato, ker ne vedo, da so že mrtvi, z živimi mrtveci, hja, zombiji. In slovenske politične elite ji sledijo, toda ne v smislu, kot zombije razume SDS.
-
Brez nadzora staršev
Billy Crystal je bil nekoč – pred stotimi leti – zabaven in duhovit, toda zdaj – sto let kasneje – še vedno prodaja isti humor, iste vice, tako da spominja na ostarele komike, ki hvaležna ušesa za svoj arhaični, retro humor najdejo le še v domovih za ostarele in letoviščih za upokojence. To, kar je vžgalo pred stotimi leti, vžge le še tam.
-
Teksaški pokol z motorko 3D
Hooperjev Teksaški pokol z motorko (1974), ki je že dobil serijo nadaljevanj, rimejk in potem novo serijo nadaljevanj, je zdaj dobil še en rimejk, ki pa vztraja, da je direktno nadaljevanje Hooperjeve kultne klasike, saj na začetku postreže celo z venčkom prizorov iz Hooperjevega originala, toda to so obenem tudi najboljši prizori tega rimejka, v katerem je ravno toliko logike, da Heather (Alexandra Daddario) podeduje hišo najbolj slavne teksaške kanibalske družine, in toliko nelogičnosti, da Leatherface postane njena kri, in to več kot le v enem smislu, tudi tistem, ki jo spremeni v Heatherface.
-
Prelomnica
Prelomnica, v kateri študent medicine (Samo Ravnikar) rešuje brata, ki se je zadolžil pri lokalni mafiji, je slovenski film, ki ni le negledljiv, ampak neodrešljiv. Povsem in scela, od začetka do konca. Obenem pa je tudi povsem in scela nebogljen – tako nebogljen kot dojenček v rokah kanibala ali pa kot dežnik na obdukcijski mizi.
-
00.30 – Tajna operacija
»Kdo si pa ti,« vpraša direktor Cie, vodja vseh tistih mož, ki za zaprtimi vrati možujejo o vojni proti terorju in njeni ultimativni tarči – Osami bin Ladnu. Odgovor: »Jaz sem prasica, ki je našla to lokacijo.« Lokacija je kakopak ultimativna: utrjeni kompleks v pakistanskem Abbottabadu, kjer naj bi se skrival bin Laden.
-
Django brez okovov
Django brez okovov je reimaginacija Djanga, slovitega špageti vesterna, ki ga je leta 1966 posnel Sergio Corbucci in ki se je začel nepozabno: Django (Franco Nero), apokaliptični angel maščevanja, veteran secesijske vojne, pešači čez umazano, blatno pokrajino, za sabo pa – ob štiklu Luisa Bacalova – vleče krsto. S tem uvodnim prizorom ne moreš tekmovati.
-
Blokada
Andrea: A je vse v redu?
Poga: Je, je, tudi zgoraj je mir.
Andrea: Zgoraj ni miru.
Poga: Bil sem zgoraj.
Andrea: Tudi jaz sem bila zgoraj, zato pravim, da zgoraj ni miru.
-
Ljubezen
Če ne bi vedeli, kdo je Michael Haneke, pa bi vam zdajle pokazal njegove prejšnje filme, recimo Sedmi kontinent, Bennyjev video, Funny Games, Učiteljico klavirja, Skrito in Beli trak, bi rekli: uf, kakšen nihilist!
-
Ana Karenina
Tolstojeva Ana Karenina je dobila že množico ekranizacij, kar govori o obsedenosti s kaznovanjem ženske, prešuštne Ane Karenine, velike grešnice – vsi so pač uživali v njenem skoku pod vlak. Tega se niso nikoli naveličali.
-
Dobrodošli v letu nič
Dimitrij Rupel je nedavno rekel, da je med protestniki zaznal tudi take, ki bi radi Slovenijo vrnili v »izrabljeni sistem«. Problem je seveda le v tem, da tudi zdajle živimo v očitno povsem »izrabljenem sistemu«. Slovenci namreč protestirajo prav zato, ker imajo občutek, da živijo v najbolj izrabljenem sistemu izrabljenih sistemov, ki jih pelje nazaj, v leto nič.
-
Samova pustolovščina 2
V tejle belgijski animaciji ni nič lucidnega ali presežnega, kaj šele izvirnega, saj zgodba o dveh atolskih želvah, ki obtičita v dubajskem akvariju (izkoriščanje! teror! kapital! deregulirani trg! šejk! turisti!), od koder skušata na vsak način zbežati, izgleda le kot garažna verzija Iskanja malega Nema, začinjena z obveznim svarilom, da je treba naravo pustiti pri miru, ne pa je tlačiti v akvarije – v nasprotnem primeru bodo Belgijci o tebi posneli animirani film!
-
Mali volkodlak Dolfi
Če nočete, da bi se vaš otrok strpnosti in lepot drugačnosti učil le pri Disneyju, potem mu pokažite tole razigrano, povsem neškodljivo nizozemsko moralko, v kateri Dolfi – blond najdenček – pri sedmih mutira v plišastega volkodlaka, kar je seveda lepa priložnost, da na lastni koži izkusi, da ima drugačnost resda svoje maluse, a tudi svoje bonuse, ki se raztezajo od samopreskrbnega goltanja živih piščancev, uglašenosti s polno luno in hitrega plezanja do necenzuriranih nočnih potepanj in seksapila.
-
Nateg in pol
Scenarij za Nateg in pol sta napisala brata Coen. Vau! To je za ta film vsekakor plus. Toda obenem je to minus. Zakaj? Ker si takoj zastavite neizogibno vprašanje: zakaj ga brata Coen potem nista tudi režirala?
-
To so 40
To so 40 je komedija. Ker pa je to komedijo posnel Judd Apatow (40-letni devičnik, Napumpana, Komiki itd.), se začne z divjim seksom, ki je, kot vedno, vir komedije. Seks je komedija.
-
Nemogoče
Britanska družina – dobro situirana, bazirana na Japonskem (Ewan McGregor, Naomi Watts & trije sinovi) – pripotuje v rajski tajski letoviški kompleks, v katerem kani preživeti nepozabne božične počitnice, toda ko skočijo v bazen, dobijo več vode, kot so je plačali, kajti obale indijskega oceana, s tajsko vred, pomendra apokaliptični cunami, ki jih začne divje premetavati, mučiti, trpinčiti, vrtinčiti, utapljati, terorizirati, žgati, rezati, sekati in strašiti, tako da izgledajo kot »nedolžni« turisti, s kakršnimi se običajno v grozljivkah poigravajo sadistični, cinični, sarkastični, kanibalski poltergajsti, frediji, jasoni in ledrfejsi.
-
Sedem psihopatov in shih tzu
Vietkongovec, ki hlini, da je duhovnik – serijski morilec, ki pobija serijske morilce – oboroženi, morilski, maščevalni kveker, ki terorizira morilca svoje hčerke – propadli igralec, ki ugrablja bogataške pse – sadistični gangster, ki hoče nazaj svojega ugrabljenega psa – in tako dalje.
-
Jack Reacher
Jack Reacher, posnet po bestselerju Leeja Childa, se začne tako kot Dirty Harry in mnoge slike iz Amerike, recimo Connecticuta: fantomski ostrostrelec v nekem ameriškem mestu postreli pet civilistov, toda za sabo pusti tako dolgo sled, da ga hitro dobijo.
-
Zveri južne divjine
Katastrofe so običajno posnete skozi oči odraslih, v Zvereh južne divjine, nadrealistični, vizualno izredno zgoščeni, že kar nasičeni, fantastično ozvočeni senzaciji, hipnotičnem produktu filmskega kombinata iz New Orleansa (Court 13), gverilskem eposu, ki izgleda tako, kot da bi skušalo Malickovo Drevo življenja panteistično dopolniti film Na sledi očetu, pa lahko katastrofo – smrt socialne države in ekonomskega reda – vidite skozi neprofitne oči otroka, 6-letne afroameriške deklice z imenom Hushpuppy (Quvenzhané Wallis), ki živi za protipoplavnim jezom, onstran »civilizacije«, hierarhije in modernosti, med piščanci in aligatorji, med mačjo hrano in smetmi, med mrtvimi in živimi, med porodi in pogrebi, med plastičnimi škornji in zrevoltirano slo po življenju, med bolnim očetom (Dwight Henry), ki plava v alkoholu, in materjo, ki je odplavala, v revnem, močvirnem, poplavljenem, zakotnem, slumovskem louisianskem naselju (Bathtub), multi-kulti »avtonomni coni«, nevidni skupnosti, distopični utopiji, ki jo je oblast izključila in nad katero se zgrinjajo katrinski hurikan, posledice taljenja polov, predzgodovinske pošasti in teror, apokaliptični znaki katastrofalnih časov, v katerih bi Batman, Superman in Spider-Man zboleli, Marx, Engels in Lenin pa reformulirali odgovor na vprašanje, kdo je danes subjekt revolucije.
-
Petdeset odtenkov sive
V levem kotu: Ana Steele, alias Anastasia, 21-letna študentka angleške književnosti, naivna, neizkušena in revna, polna romantičnih klišejev, ki so obtičali v slaščičarni 19. stoletja. V desnem kotu: Christian Grey, 27-letni magnat, vsemogočni direktor in lastnik telekomunikacijske multinacionalke, poln poslovnih klišejev, ki so tako dolgočasno »resnični«, da bi se dobro podali le horoskopom.
-
Jaz sem Janez Janša!
Ker živimo v dobi šokov, bi bili res mehkužci, če bi nas še kaj šokiralo. Toda nič nas ni moglo pripraviti na šok, ki ga je sprožil Gregor Pajić, direktor Vibe, ko je Jožku Rutarju, direktorju Slovenskega filmskega centra, poslal alarmantno pismo, ki je takoj bušnilo v javnost: Janez Janša naj bi nastopal v porniču! Ne, porniča ni režirala SDS. Niti Max Modic, ampak Janez Janša. Ali natančneje, Pajić je pisal, da je slišal, da so v dokumentarcu Jaz sem Janez Janša, sicer filmu o tem, kako in zakaj so trije slovenski umetniki – Davide Grassi, Žiga Kariž in Emil Hrvatin – leta 2007 uradno prevzeli ime Janeza Janše, »določeni kadri vsebinsko neprimerni«, da so v njem »video vsebine, za katere bi lahko trdili, da so pornografske«, da »prikazuje dva gola moška med homoseksualnim spolnim odnosom, ostali, prav tako goli moški pa v vrsti čakajo«, in da »nastopajoči izjavljajo ’jaz sem Janez Janša’«, zaradi česar »pornografska vsebina zlahka postane tudi žaljiva do osebe, katera se skozi celoten projekt omenja in obravnava«.
-
Osebnost leta: Upornik z razlogom
Leto 2012 je bilo leto, ko je ljudstvo vzpostavilo stik s sabo. Toda ko so Slovenijo preplavile protestne množice, so jih začele politične elite – in to smo slišali z leve in desne – cinično pozivati: Dobro, povedali ste, česa nočete – zdaj pa povejte, kaj hočete! Aha! Vidite, pa vas imamo! Povedati znate le, česa nočete, tega, kar hočete, pa ne znate povedati! Brez panike, to je le navadni politični sofizem: kot da politika ve, kaj hoče. In prav tu je že ves čas problem: politika ne ve, kaj hoče. Ne zna povedati, kaj hoče. Ne zna povedati, kaj bomo počeli. Ne zna povedati, kam gremo. Ne zna artikulirati nobene razvojne strategije, razen če nimate za razvojno strategijo varčevanja, razprodaje državnega premoženja ali pa nižanja stroškov dela. Ne le da o prihodnosti nima pojma, ampak o njej noče ničesar vedeti. Sposobna je povedati le, česa noče.
