Grega Repovž

23. 8. 2024  |  Mladina 34  |  Uvodnik

Uvodnik / Kdo so ti ljudje?

Ta teden je v javnost prišla novica, da bo sicer zelo uspešno in dobičkonosno podjetje Boxmark, ki v Kidričevem šiva usnjeno galanterijo za avtomobile, še večji del proizvodnje preselilo na Hrvaško in v Bosno in Hercegovino. Posledica tega je seveda nadaljnje zapiranje delovnih mest v Sloveniji. Direktor Marjan Smodiš je bil v nastopu na TV Slovenija diplomatski, a iskren: stroški delovne sile so pri nas tako visoki, da se jim tovrstni dodelavni posli tukaj vse manj izplačajo. Boxmark pa hoče ohraniti oziroma še povečati uspešnost in dobičkonosnost.

Več kot 5.000 odklopov elektrike zaradi neplačil

Nedavno objavljeno poročilo državne Agencije za energijo razkriva, da je bilo lani iz oskrbe z električno energijo odklopljenih skoraj 7000 gospodinjstev (6968), od tega večina, krepko čez 5000, zaradi neplačil. Večina odklopljenih gospodinjstev je dolg do elektropodjetij poravnala v prvih nekaj tednih in bila priklopljena nazaj, saj brez elektrike danes pač ne moremo živeti. Pri tem je alarmantno, da lani že četrto leto zapored niti enemu gospodinjstvu ni bila odobrena tako imenovana nujna oskrba, torej zakonski ukrep, ki preloži odklop električne energije in naj bi bil namenjen ravno najranljivejšim odjemalcem. Na državni Agenciji za energijo potrebe po spremembah nujne oskrbe ne vidijo – med drugim tudi zato, ker naj bi pomoč najranljivejšim zagotavljale že humanitarne organizacije. Kako je mogoče, da stiske več tisoč gospodinjstev, povezanih z dostopom do ene od osnovnih dobrin – elektrike, že leta rešujejo zlasti humanitarne organizacije, državna uprava težave ne vidi, državna energetika pa to dobrino vidi le in samo kot tržno blago?

Šinigojeva zapuščina

Tole ni običajen »in memoriam« ob smrti Dušana Šinigoja, zadnjega predsednika socialistične vlade. In še manj panegirik politiku, ki je sicer v težkih časih spodobno in častno opravljal funkcijo, na katero je bil izvoljen. Kar je bilo nekoč normalno, danes pa je redkost. Je predlog za razmislek o tem, kakšna država je Slovenija in kaj sploh hoče biti. Ker država formalno seveda je. Članica Evropske unije in OZN in vseh pomembnejših mednarodnih organizacij. Tako kot številne druge države, tja do Svete Lucije v Karibih, ki ima v nasprotju s Slovenijo celo Nobelovega nagrajenca. No, od letos tudi olimpijsko medaljo.

Reševanje nacionalke

Po junijskem pozivu sveta RTV Slovenija, naj vlada izpelje delno uskladitev RTV-prispevka z inflacijo (in po odgovoru premiera Roberta Goloba, da več denarja ne reši zmeraj vseh težav, kar smo lahko videli že v zdravstvu), so se na kulturnem ministrstvu vendarle odločili pripraviti odlok o desetodstotnem zvišanju prispevka s prihodnjim letom. Odlok je še v medresorskem usklajevanju in naj bi ga vlada sprejela do konca meseca, z zdajšnjih 12,75 evra bi se prispevek s prihodnjim letom lahko zvišal na 14,02 evra na mesec za gospodinjstvo. Pomeni to konec težav javne radiotelevizije?

TV komentar / Leto dni kasneje

Tik pred začetkom novega programskega leta, ki se dejansko, ne pa tudi formalno začne konec avgusta, ko se zaposleni na RTV vrnejo z bolj ali manj zasluženih počitnic ter ponovno zaženejo redne oddaje – kako anahrono je to poletno mrtvilo, ki si ga še vedno vsako leto privošči TV Slovenija –, si bomo privoščili vpogled v stanje na javni televiziji. Kam smo torej prišli po dobrem letu novega vodstva? Ni tako slabo, kot se na prvi pogled zdi. Poslovanje je stabilizirano, premiki zlasti v programskem delu informativnega programa so se zgodili, stavka je prekinjena, zaživele so v času janšizma ukinjene oddaje, nastale so tudi nove in dobile svoje gledalce (nazaj), celo vlada se je nehala delati, da z RTV Slovenija nima nič in po desetih letih prispevek (z januarjem 2025) sklenila povišati, pri čemer je to naredila pasivno, neaktivno in šele po tem, ko jo je na njeno neizpolnjevanje dolžnosti do javnega servisa opozorila evropska komisija. Realno gledano – gre namreč za ogromen sistem, eno največjih institucij v državi, upoštevaje tudi podjetja – bi težko pričakovali več. In za tem je dejansko ogromno dela in odrekanj, pa čeprav se morda od zunaj ne zdi tako.

Vlado Miheljak

23. 8. 2024  |  Mladina 34  |  Dva leva

Komentar / Romi vs. civili

S Romi vs. civiliRomi vs. civilipisanjem o »romski problematiki« nekako nimam sreče. Pred mnogimi leti sem za Dnevnik provokativno napisal, da če hočemo razumeti razlike med prekmurskimi in dolenjskimi Romi, je treba narediti narediti študije razlik med prekmurskimi in dolenjskimi domorodci. Seveda ne kakšne genetske študije, ampak antropološke, sociološke, socialnopsihološke raziskave življenjskih navad, vrednot, verovanj, prepričanj ... Zakaj se Romi v Prekmurju integrirajo in socializirajo, na Dolenskem pač ne? Morda pa je treba socializirati, integrirati, pripraviti na sobivanje ne samo Rome, ampak tudi domorodce? Po objavi so uredništvo zasuli ogorčeni telefonski klici in pisma bralcev.

Magijski obredi

Četudi nova obvoznica v Železnikih še nima uporabnega dovoljenja, je prejšnji petek po dolgem čakanju stekel promet po njej. Na čisto uradno odprtje bo treba še nekoliko počakati, cesto pa sta vsaj v začasno uporabo skupaj izročila tamkajšnji župan Marko Gasser in infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek; poleg občanov so se jima pridružili še predsednik državnega sveta Marko Lotrič in minister za delo Luka Mesec, oba doma iz Selške doline, ter poslanec SDS Žan Mahnič. Pa tudi župnik Tine Skok, ki je ob tej priložnosti blagoslovil novo pridobitev Železnikov.

Janko Lorenci

23. 8. 2024  |  Mladina 34  |  Kolumna

Komentar / Neizvoljeni vladarji

Odnos do bogatih po svetu se počasi spreminja. Brazilija s podporo Nemčije, Španije in Južne Afrike predlaga za vse milijarderje dvoodstotni davek. Melonijeva je podvojila pavšalni davek na bogastvo tujcev, pridobljeno v tujini. Celo finančni ministri na vrhu G 20 so rekli, da bi bilo treba storiti kaj več za obdavčenje superbogatašev. Pred tem je podoben poziv podpisalo 19 nekdanjih voditeljev različnih držav, tudi Francije in Avstralije.

dr. Bogomir Kovač

23. 8. 2024  |  Mladina 34  |  Ekonomija

Komentar / Uspeh turizma

Tradicionalni pregled turističnih dogajanj ob prevesu vrhunca poletne sezone ne prinaša dramatičnih novic, ne doma in ne v tujini. Turistična panoga si je po globalni pandemijski recesiji povsem opomogla in se vrača v stare tirnice vsakoletne rasti. Toda karte so vendarle premešane, na ponudbeni in tudi povpraševalni strani, zlasti v EU. Turistična industrija ima največ težav s kadri, globalnimi poslovnimi pristopi in lokalno prilagodljivostjo. Turistična potrošnja postaja občutljivejša na številna tveganja, zahtevnejša in manj uniformirana. Slovenija se je na tem področju znašla bolje od pričakovanj, pa vendarle še vedno ne izkorišča svojih konkurenčnih prednosti. Za seboj ima nedvomno najboljšo prakso strateško razvojnih dokumentov v državi, pa trdno zasidrano in sposobno ekipo na STO. Turistična dejavnost je v primerjavi z drugimi preprosto dober primer skupnega delovanja deležnikov. In zato panoga žanje uspehe ne glede na ciklična nihanja in vrsto konkurenčnih vrzeli, ki jih ne znamo zapolniti. Pod črto, turizem je lahko učna ura za druge gospodarske dejavnosti, sam pa bo še moral v šolske klopi.

Heni Erceg

23. 8. 2024  |  Mladina 34  |  Hrvaška

Komentar / Lastovo

Odrasla sem z barkami. Imeli smo jih v družini, ribiške in batele, že zgodaj sem se naučila spoštovati morje, muhavost, s katero iz bonace v hipu preide v zloveščo hudo uro. S trajekti potujem že leta, prepoznam neizmerno utrujenost posadke v norem času turistične sezone, ko v enem samem dnevu do otokov prepelje več tisoč potnikov in avtomobilov. Od nekdaj pa je bil moja prva izbira eden in edini med njimi, in to kljub starosti, zarjavelosti, škripavosti – Lastovo, ki je leta plul na progi Split–Šolta. Kadar udari jugo ali se razdivja tramontana in do najbolj oddaljenega hrvaškega otoka Lastova ne more priti noben trajekt, se vse do danes ve, da se na pot odpravi Lastovo. Še pred desetimi leti so v skromnih barih na Jadrolinijinih trajektih delali ladijski natakarji in Maks z Lastova je kuhal najboljšo kavo. Potem so koncesije za te bifeje oddali raznim pridaničem in zdaj kava na trajektu stane skoraj štiri evre, poleg tega pa je ogabna.

Napoteni delavci

Pred dnevi je v javnosti spet zakrožilo opozorilo Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), da je podražitev napotitev delavcev v tujino najbolj prizadela izvoznike gradbenih in tehničnih storitev, če bodo podjetja izpolnila grožnje s selitvijo v tujino, pa bo država ob 145 milijonov evrov.

Vendarle digitalno?

Pred začetkom zbiranja podpisov v podporo razpisu lokalnega referenduma v Ljubljani se je postavilo vprašanje, ali bo podpise mogoče zbirati tudi digitalno, prek portala eUprava. Zdaj se zdi, da bo takšno zbiranje podpisov vendarle mogoče.

Obujanje starorimske tradicije

Kako obdaruješ soprogo, če tvoje premoženje znaša več kot 160 milijard evrov? Eden od načinov je očitno »obujanje starorimske tradicije postavljanja kipa svoji ženi,« kot je Mark Zuckerberg zapisal pod fotografijo nenavadnega, milo rečeno estetsko vprašljivega kipa Priscille Chan, ki jo je objavil na Instagramu, enem od številnih družbenih omrežij v svoji lasti. Na Facebooku podobe ni objavil, morda zato, da ne bi zasenčila objave posnetka, na katerem (čedalje bolj ekscentrični) milijarder, oblečen v smoking, deska na valovih in vihti ameriško zastavo.

Vroče Sredozemsko morje

Voda v Sredozemskem morju že drugo leto zapored dosega temperaturne rekorde, segreva se tudi Jadransko morje. To je nevarno za ozračje planeta in za živali in rastline, ki v morju prebivajo. Trpeli pa bodo tudi kopalci, razen če uživajo v plavanju med sluzastimi algami.

Spremeniti se: disciplina

Na deževni petek, 9. februarja, sem imela dopust. V dopoldanskih urah sem bila naročena pri frizerju, ki ga dotlej nisem obiskala še nikoli, sem pa o njem slišala same sijajne reči. Tvegala sem, seveda, človek se težko zanese na izkušnje drugih, a me to sploh ni obremenjevalo. V salon sem stopila sproščena in frizerju nemudoma pokazala fotografije mogočih pričesk. »U, ja,« je rekel, »hudo, to ti bo pasalo.« Zarežala sem se. »Res? To si želim že vse življenje.« Odvrnil je, da je to običajno dober znak. »Mi pa vseeno povej,« je dodal, »zakaj ravno zdaj.« Izstrelila sem sprenevedajoči se »ne vem«. »Razumem,« je odgovoril, vzel škarje, pričel. Ko je deset minut kasneje, osredotočen kot kragulj, ki jadra nad travnikom, zastrigel visoko nad mojimi ušesi, se je iz mene nekaj odvalilo. Ko je uro kasneje končal in se odmaknil od stola, na katerem sem sedela, da sem se lahko natančno preverila v ogledalu, pa mi je bilo, kot bi se po osemintridesetih letih končno – izvalila. To sem jaz, sem si mislila. Frizerju sem že skoraj povedala, kaj me je v resnici spodbudilo k temu, da se srečam s pravo seboj, vendar nisem. Prava jaz vendar raje pišem, kot govorim.

V skupnosti je moč

»Človek tvori kolektive, v njih se srečuje in deluje z drugimi, ki raziskujejo, se učijo ali ustvarjajo njemu podobno. To ga polni, ga izziva in spodbuja. Fotografinje in fotografi smo prevečkrat samotarji. Enostavno ni časa, včasih ni prostora. A ko preplezamo to goro, moramo deliti in iz nas teče kot iz reke, ki zalije suha tla. Smo kot volčji mladiči, ki se zvečer spet srečajo in se veselijo skupne igre. Zato imamo radi fotografske festivale. Tam lahko spustimo ventile in nismo več sami.« Te besede je v uvodniku letošnjega festivala Kranj Foto Fest zapisala fotografinja Tereza Kozinc, ki je, skupaj z soustanoviteljico in direktorico festivala Fernando Prado Verčič, prevzela umetniško vodenje letošnjega festivala, ki vse bolj uspešno povezuje domače in mednarodno fotografsko prizorišče.