
Vlado Miheljak
-
Ko so nemške nacistične sile že povsod, kjer so se še zadrževale, panično kurile dokumente, pakirale, kar se je odnesti dalo in splačalo, ter se tudi pri nas pripravljale za beg čez Karavanke, je Prezident, tj. general Rupnik, 22. aprila 1945 še zadnjič v časopisu Slovenec nagovoril »poštene« sonarodnjake.
-
Hja, kaže, da je alternativa, artikulirana skozi krilatice Marxa, Engelsa in Rose Luxemburg, da bo družba prihodnosti ali komunizem/socializem ali barbarstvo, prestavljena nekam v bodočnost. Prihodnost je medtem že potrkala na vrata; pravzaprav je že tu. A komunizma ni na vidiku. Je pa sodobna družba pred nezavidljivo alternativo – ali barbarstvo ali fašizem. Barbarstvo je negotovost v potencialni izbiri, fašizem je gotovost brez izbire. Ko ljudje izbirajo med negotovo svobodo in gotovo nesvobodo, praviloma izberejo ono drugo – fašizem.
-
Srbski režiser Goran Marković, ki je kot avtor ali kot član oz. predsednik žirije obredel večino velikih filmskih festivalov sveta, je pred časom v intervjuju povedal, da mu je od vseh svetovnih filmskih festivalov najbolj pri srcu Grossmannov v Ljutomeru. Tega ni izrekel zaradi vljudnosti do gostiteljev, ampak zaradi očaranosti nad neposrednostjo in sproščenostjo. Ljutomerski filmski festival se je onkraj patetičnega glamurja vpisal na svetovni zemljevid filmskih festivalov. Kajti drugačen je od vseh drugih »žepnih« festivalov, ker je žanrsko definiran in izviren. A kljub skromnosti ali pa ravno zaradi nje so se v majhnem mestecu v trinajstih letih zvrstili nadvse imenitni gosti, pretežno, ne pa nujno žanrsko povezani s filmom groze. Menahem Golan, José Mojica Marins, Roger Corman, Brian Yuzna, Franco »Django« Nero. Pa Krsto Papić, Slobodan Šijan in drugi velikani jugoslovanskega filma. Največji gost doslej pa je bil zagotovo Christopher Lee, zadnji pravi in avtentični grof Drakula, ki je leta 2011 dobil festivalsko nagrado za življenjsko delo. Letos aprila so Ljutomerčani ponosno napovedali še večjo atrakcijo.