Vlado Miheljak
-
3. 8. 2012 | Mladina 31 | Dva leva
Še en zaplet ob slovesnosti. Tokrat o govorcu na slovesnosti pri Ruski kapelici. Nič novega, boste porekli. Res je, a to ne pomeni, da je vredno in dovoljeno zgolj zamahniti z roko. Če to ni nič novega, je toliko bolj strašljivo. Kajti Majer se več ne brzda, se ne obvlada in se več niti ne trudi delati vtisa. Ko neki oblastnik doseže takšno stopnjo arogance, preostane le vprašanje, ali ga odplakniti ali pa bo on odplaknil nas. Pomenljivo je, da tokrat niti najbolj zvesti režimski novinarji niso skušali za vsako ceno opravičiti Majerjeve oblastne arogance.
-
27. 7. 2012 | Mladina 30 | Dva leva
Ne vem, kako se Majer počuti v teh dneh. A negativno vzdušje je okužilo celotno deželo. Že prej ni bilo kaj prida. Vsesplošno nezaupanje, slaba volja, zadrtost. Sedaj je zavladal popolni defetizem. Tako hitro in tako globoko še nihče na najvišji ravni slovenske visoke politike ni zapravil zaupanja. No, morda pa je ta ocena napačna. Namreč v nasprotju z zmagovalci volitev, ki so vsaj za nekaj časa unovčevali povolilno evforijo, je Majer startal kot poraženec volitev. Velik poraženec. Morda bodo čez sto let kronisti političnega dogajanja izid volilnega boja 2011 opisovali kot izenačen, a velikosti poraza ne definira odstotna razlika, ampak raven aspiracij.
-
20. 7. 2012 | Mladina 29 | Dva leva
Spadam v generacijo, v kateri ni več tako redko dejstvo, da je treba iz telefonskega imenika izbrisati kakšnega prijatelja, znanca. Ker je umrl. Samo pri enem imenu se nisem mogel odločiti za izbris. Namreč pri, kot sem ga svoj čas ljubkovalno poimenoval, svojem najhujšem prijatelju. Petru Božiču. Petra preprosto ne moreš izbrisati. Pri njem je bila meja med življenjem in smrtjo vedno navidezna.
-
13. 7. 2012 | Mladina 28 | Dva leva
Ko so nemške nacistične sile že povsod, kjer so se še zadrževale, panično kurile dokumente, pakirale, kar se je odnesti dalo in splačalo, ter se tudi pri nas pripravljale za beg čez Karavanke, je Prezident, tj. general Rupnik, 22. aprila 1945 še zadnjič v časopisu Slovenec nagovoril »poštene« sonarodnjake.
-
6. 7. 2012 | Mladina 27 | Dva leva
Hja, kaže, da je alternativa, artikulirana skozi krilatice Marxa, Engelsa in Rose Luxemburg, da bo družba prihodnosti ali komunizem/socializem ali barbarstvo, prestavljena nekam v bodočnost. Prihodnost je medtem že potrkala na vrata; pravzaprav je že tu. A komunizma ni na vidiku. Je pa sodobna družba pred nezavidljivo alternativo – ali barbarstvo ali fašizem. Barbarstvo je negotovost v potencialni izbiri, fašizem je gotovost brez izbire. Ko ljudje izbirajo med negotovo svobodo in gotovo nesvobodo, praviloma izberejo ono drugo – fašizem.
-
21. 7. 2017 | Dva leva
Srbski režiser Goran Marković, ki je kot avtor ali kot član oz. predsednik žirije obredel večino velikih filmskih festivalov sveta, je pred časom v intervjuju povedal, da mu je od vseh svetovnih filmskih festivalov najbolj pri srcu Grossmannov v Ljutomeru. Tega ni izrekel zaradi vljudnosti do gostiteljev, ampak zaradi očaranosti nad neposrednostjo in sproščenostjo. Ljutomerski filmski festival se je onkraj patetičnega glamurja vpisal na svetovni zemljevid filmskih festivalov. Kajti drugačen je od vseh drugih »žepnih« festivalov, ker je žanrsko definiran in izviren. A kljub skromnosti ali pa ravno zaradi nje so se v majhnem mestecu v trinajstih letih zvrstili nadvse imenitni gosti, pretežno, ne pa nujno žanrsko povezani s filmom groze. Menahem Golan, José Mojica Marins, Roger Corman, Brian Yuzna, Franco »Django« Nero. Pa Krsto Papić, Slobodan Šijan in drugi velikani jugoslovanskega filma. Največji gost doslej pa je bil zagotovo Christopher Lee, zadnji pravi in avtentični grof Drakula, ki je leta 2011 dobil festivalsko nagrado za življenjsko delo. Letos aprila so Ljutomerčani ponosno napovedali še večjo atrakcijo.
