Vratar Liverpoola

Otroci živijo v svojem svetu, toda: je to demokracija ali diktatura? Norveški Vratar Liverpoola, tipični „mladinski“ film, ne pušča nobenega dvoma: otroci živijo v diktaturi. Mali, nerodni, sramežljivi, feminilni (Jo Ask von der Hagen), ki se skuša - tako kot vsi njegovi vrstniki - dokopati do magične sličice vratarja Liverpoola, se počuti kot disident: stalno je namreč izpostavljen šolskim grobijanom, ki jim mora delati domače naloge, učiteljem, ki mu težijo, in nogometnemu trenerju, ki ga hoče preleviti v vratarja, tako da se mu po glavi nenehno motajo „črni“ scenariji - hude reči, ki se mu bodo zgodile, če bo naredil kaj narobe. V enem scenariju ga živega pokopljejo, v drugem ga zaprejo, v tretjem se njegova mama zapije, v četrtem ga hospitalizirajo. „Še dobro, da je Norveška socialna država,“ dahne, ko - tako kot vsi disidenti - sanja o svobodi.

Silvestrovo v New Yorku

Silvestrovo v New Yorku je sezonski all-star puding, v katerem se srečujejo Halle Berry, Jessica Biel, Jon Bon Jovi, Abigail Breslin, Ludacris, Robert De Niro, Josh Duhamel, Zac Efron, Katherine Heigl, Ashton Kutcher, Sara Jessica Parker, Michelle Pfeiffer in Hilary Swank, ki se delajo, da so osamljeni, žalostni, potrti, nesrečni, prikrajšani, podcenjeni, podplačani in podzaposleni, a obenem dobri, pošteni, iskreni, bistri, pametni, sanjski, popolni.

Misija nemogoče - Protokol duh

Protokol duh, četrti del Misije nemogoče, se začne z ruskim 11. septembrom - z razstrelitvijo Kremlja, ki jo podtaknejo Ethanu Huntu (Tom Cruise) in njegovi ekipi. Hunt ni razstrelil Kremlja, toda bil je tam, tako da se znajde na begu, ki je obenem že tudi misija - lov na Hendricksa (Michael Nyqvist), švedskega „norca“, ki hoče začeti atomsko vojno.

Melanholija

Konec sveta so po h’woodskih spektaklih odkrili tudi art filmi - Zaklonišče, Another Earth, Melanholija. V h’woodskih filmih katastrofe so liki vedno tako plitvi, tako prazni, tako generični in take karikature, da vam je za njih povsem vseeno - tudi če jih vse skupaj odpihne. Melanholija pa je film katastrofe z liki, za katere nočeš, da umrejo. V h’woodskih filmih katastrofe komaj čakaš, da pokaže konec sveta. V Melanholiji pa si konca sveta ne želiš.

Arthur Božiček

Arthur Božiček, ekscentrična božična animacija studia Aardman (Kokoške na begu, Wallace & Gromit itd.), ponuja odgovor na božično vprašanje št. 1, ki je tako večno kot Božič: kako uspe eni osebi - pač Božičku - v eni sami noči razdeliti toliko daril? Zelo preprosto: dostava daril je izpeljana kot zelo precizna, do zadnjega detajla načrtovana, totalno koordinirana vojaška operacija, kot popolni blitzkrieg, ki vključuje high-tech plovila in armade jelenov.

Gospodinja

Catherine Deneuve - vedno jo je lepo videti. In tako pravijo tudi filmi, v katerih nastopa: mar ne, kako lepo jo je videti? Filmi se zadovoljijo z njo. In v tem je problem: ko dobijo Catherine Deneuve, mislijo, da so s tem že vse naredili in da lahko potem prešaltajo na avtopilota.

Govorilnica

Gotovo se spomnite anekdote o fantu, ki v Bagdadu sreča Smrt, kar ga tako prestraši, da jadrno zbeži v Samaro. Smrt je začudena, da ga je srečala v Bagdadu - z njim je namreč dogovorjena v Samari! Alžirsko-švicarska Govorilnica, ki je najbolj navdušila publiko festivala Kino Otok, je film o švicarskem parčku, ki ne ve, da je Usoda z njim dogovorjena v Taru, sredi saharske puščave.

Služkinje

Film Služkinje, velik hit, posnet po velikem bestsellerju Kathryn Stockett (Margaret Mitchell „postrasne“ Amerike), se dogaja na začetku šestdesetih let, v Jacksonu (Mississippi), na globokem, povsem tipičnem ameriškem jugu. Gibanje za državljanske pravice se sicer že prebuja, toda ne v Jacksonu, ampak drugod, na severu, vzhodu in zahodu - v Mississippiju je še vse po starem. Družba je brutalno segregirana, črnci živijo v svojem podrejenem svetu, belci pa v svojem vzvišenem, superiornem svetu. Belci so gospodarji, črnci pa služabniki - in kakopak služkinje.

Zmagovalec

Bejzbolsko moštvo Oaklanda, ki ga je menedžiral Billy Beane, je leta 2002 dobilo rekordnih 20 tekem zapored, kar ni bil le prevrat, ampak čudež, pa četudi je potem v playoffu izpadlo. Moštvo Oaklanda je imelo namreč daleč najnižji budžet in najnižji motiv v prvi ligi, toda Beane je zgrabil računalnik in s pomočjo nekega genija statistike moštvo dobesedno sprogramiral - zapletene statistične formule, alegorija nevidne roke trga, so pokazale, kakšne igralce potrebuje. In jih je dobil.

Traktor, ljubezen in rock’n’roll

Film Traktor, ljubezen in rock’n’roll se dogaja pred mnogimi, davnimi leti na skrajnem severovzhodu Jugoslavije, nekje v Prekmurju, hja, v globokem socializmu, ko je na stenah visel še portret Tita, ko so vsi sanjarili o selitvi v Švico, ko so se rolale vinilke, ko je bilo še dovoljeno kajenje v gostilnah, ko so imeli ceniki v gostilnah le nekaj rubrik in ko je bil Srečko Katanec še prodajalec v mali, zakotni, narečni trgovini z elektromaterialom - nekaj takega kot Davor Janjić v Sladkih sanjah.

Le kako ji to uspe?!

Le kako Sari Jessici Parker to uspe?! Kaj ji uspe? To, da je hkrati mati, žena in poslovna ženska. Jasno, to je vprašanje le zato, ker jo igra Sarah Jessica Parker - in ker jo igra Sarah Jessica Parker, ji to uspeva. Toda to ji uspeva tudi zato, ker ima veliko denarja - dela namreč pri bostonskem finančnem skladu. Ha. Vprašanje je očitno le retorično. Da bi bilo bolj realno, najdejo oviro - Parkerjeva mora po novem vsak teden na službeno pot v New York. To kakopak legitimira vprašanje, le kako ji to uspe, obenem pa nam telefonira: kaj ne vidite, da ji to uspeva zato, ker ima podporo in ker jo vsi razumejo. Vsi - mož, otroka, prijateljica, kolegice. Toda vprašanje ni, kako njej to uspeva, ampak: kako to uspeva njeni kolegici? Njena kolegica je namreč samska. Je pa res, da ji verjetno uspeva prav zato, ker je mati in poslovna ženska, ne pa tudi žena.

Vesele nogice 2

George Miller, ki je prvi del svoje kariere posvetil seriji o Mad Maxu, drugega pa seriji o pujsu z imenom Babe, je očitno sklenil, da bo zimski del svojega življenja posvetil plešočim pingvinom, ki na Antarktiki uprizarjajo svoj Riverdance. Plešejo in plešejo - na coverje hitov. Pingvin brez črednega nagona - Erik, ki ne zna plesati - išče svoj talent, toda talent, ki kaj velja, je le talent, ki bi vso to maso pingvinov rešil pred apokaliptično talitvijo južnega pola. Miller, že od nekdaj apokaliptik, sporoča: če bomo uničili klimo, bomo kot ti pingvini - v ledeni dobi bomo tesnobno stali skupaj in plesali na stare coverje.

Somrak saga: Jutranja zarja 1. del

Saga o Somraku je do sedaj naredila vse, da se Bella (Kristen Stewart) in Edward (Robert Pattinson) ne bi dala dol, izmislila si je 101 način, kako preprečiti najstniški seks, nizala je razloge, zakaj morajo najstniki spolno abstinirati. Glavni razlog je bil: ona je človeško bitje - on je vampir! To ne gre! In to so počeli smrtno resno. Brez distance, brez samoironije. Agonično. Ne da bi bušnili v smeh. Zdaj, v prvem delu Jutranje zarje (finale - podobno kot pri Potterju - šele sledi), pa se Bella in Ed poročita. In poroka traja in traja (le malo manj kot v Botru), tako da se že ustrašite, da se spet ne bosta dala dol - da bosta zaradi utrudljivosti poroke preprosto padla dol. Poroka je seks. Še več: poroka je boljša od seksa. Toda ne: odpotujeta na eksotični otok, kjer se potem deflorirata. Bella tudi takoj zanosi. Fetus je moten, ogroža njeno življenje, pa še po hitrem postopku hoče ven: kaj torej - splav? Ne, pravi Bella, ne pride v poštev. In kar je komično: vse to počnejo smrtno resno, tako predvidljivo smrtno resno, da je farsa Vampires Suck to že kar vnaprej parodirala. Tragično: Bella ima možnost izbire, toda pod pogojem, da pravilno izbere. Vedno lahko izbere le to, kar mora izbrati. Somrak se dogaja v svetu, v katerem svobodna izbira pomeni le še odsotnost alternativ.

Poslednja postaja

Lev Tolstoj je bil tako bogat, da ga je bilo sram, toda če bi živel danes, bi z veseljem podprl protestnike, ki so okupirali Wall Street. Tolstoj je bil namreč proti privatni lastnini. Če bi živel danes, bi se včlanil v piratsko stranko - nič ne bi imel proti piratizaciji filmov, TV serij in e-knjig, še najmanj svojih. Tolstoj je bil namreč proti avtorskim pravicam. V Poslednji postaji, v kateri ga igra Christopher Plummer, se v njegovo življenje vključimo, ko počasi že ugaša in ko skuša spremeniti svojo oporoko, jasno, ob negodovanju svoje žene Sofije (Helen Mirren), ki ji ni ravno do tega, da bi njegovi globalni bestsellerji pristali v javni domeni, tako da sama od sadov njegovega dela - in od svojega minulega dela, saj mu je vsa ta leta stala ob strani, skrbela zanj, mu rojevala otroke (13!) in ustvarjala pogoje za pisanje mojstrovin ipd. - potem ne bi ničesar imela. „Tolstojevci“, utopistični anarhisti, mu celo podtaknejo tajnika (James McAvoy), de facto špiclja, ki pa začne zlagoma navijati za Sofijo. Tako kot je od politično korektnega filma nemogoče pričakovati, da bo ženski, ki se je žrtvovala za svojega moža, odtegnil pokojnino, je od h’woodskega filma nemogoče pričakovati, da bo rekel: piratizirajte me! (Kinodvor)

Polnoč v Parizu

Woody Allen je velik v Franciji - doma, v Ameriki, njegove filme ignorirajo, v Franciji pa jih ljubijo. Franciji zdaj končno dahne: Je t’aime! Toda ne brez ironije: Allen v Franciji najbolj ljubi Ameriko, okej, Američane, ki so živeli v Franciji! Ali bolje rečeno: v Franciji najbolj ljubi ameriške pisatelje, ki so ustvarjali v Franciji, jasno, davno, pred mnogimi leti, v času med obema velikima vojnama, kamor časovni stroj - starinski avto - odpelje nič hudega slutečega Gila (Owen Wilson), h’woodskega scenarista, ki hoče, da bi ga Pariz - podobno kot njegove junake, Hemingwaya, Fitz–geralda in Gertrudo Stein - prelevil v velikega pisatelja. Ko se znajde med njimi, izgleda kot Dorothy v Ozu ali pa kot Alica v čudežni deželi - zbegan, a hipnotiziran. Celo nevroza, ki je tako metala Woodyja Allena, izgine. To je to! Raj. Ne sodobni Pariz, ampak Pariz „izgubljene generacije“. Sodobni Pariz, razpet med oblaki in dežjem, je le nostalgično arheološko najdišče, ki ga turistom razkazuje Carla Bruni, madame Sarkozy. Ciničen film, ki ni za cinike.

Film: Irska pot

Irska pot je mrk, srdit, svinčen politični triler, v katerem Ken Loach, avtor mnogih angažiranih filmov, izredno lepo poveže privatizacijo sodobnih imperialnih vojn, globalno krizo in thatcheristična, neoliberalna osemdeseta, ki so delavski razred tako deklasirala, da Frankieju (John Bishop) in Fergusu (Mark Womack), prijateljema iz liverpoolskega geta, ni preostalo drugega, kot da sta se zaposlila v vojski, ki je postala njuna socialna država in njuno okno v svet.

Pisma sv. Nikolaju

Prvič, Pisma sv. Nikolaju so zaušnica slovenskemu filmu - mi, ki se tu, v Sloveniji, mučimo s slovenskimi filmi, s Stanjem šoka in Lahko noč, gospodična, lahko le neskončno kimamo romantični komediji, ki jo je na poljskem, s poljskim kapitalom, posnel slovenski režiser, Mitja Okorn. Drugič, Pisma sv. Nikolaju so poljski film, toda to je film, ki ga je nacija, slovenska nacija, čakala 116 let, od rojstva filma - film, ki je posnet tako zapeljivo, tako kinetično, tako neokorno in tako brezhibno kot filmi največjih kinematografij. Tretjič, Pisma sv. Nikolaju so romantična komedija - in ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videl tako dobro romantično komedijo.

Oropaj bogataša

Kaj je zdaj to: je Hollywood na lepem odkril razredno zavest? Najprej smo dobili metatriler Trgovci s časom, v katerem je Justin Timberlake sprožil razredno vojno, ki naj bi zrušila bogataše, ustavila socialno razslojenost in ustvarila brezrazredno družbo - zdaj pa smo dobili komedijo Oropaj bogataša, v kateri se »proletarci« združijo in oropajo bogataša, finančnega špekulanta, ki jim je zafural vse prihranke. Magnat z Wall Streeta (Alan Alda), ki jih nategne, živi v orjaškem, luksuznem stolpu - a la Donald Trump.

Nesmrtni

Bitka med Dobrim in Zlom - med maloštevilno vojsko, ki jo vodi krepostni Tezej, in premočno vojsko, ki jo vodi diabolični Hiperion, sadistični zavojevalec, brazgotinasti iskalec magičnega »nebeškega« loka, antične verzije orožja za množično uničevanje - se tokrat odvrti v stari Grčiji, dobrih 1.200 let pred našim štetjem. Nesmrtni - hiperstilizirani, somračni, klavstrofobični, zadušljivo melodramatični, smrtno resni - so videti kot nadaljevanje filma 300, zato ne čudi, da Tezej svojim možem pred bitko krikne: »Borite se za moža zraven vas!«

Policist

Policist, prvenec Johna Michaela McDonagha, brata Martina McDonagha (Morilca na kolektivca), je irska obešenjaška krimikomedija, ki jo pilotira ruralni policaj, tipični vaški posebnež, odbiti, domačijski, gobezdavi, indiskretni, ne ravno ortodoksni narednik Boyle (Brendan Gleeson). Vse namreč dela po svoje, no - po domače. Po malem je skorumpiran, toda ne pretirano. Žrtvam zločina rad kaj sune, toda ne preveč. Rad se tudi smuka okrog prostitutk, toda ne toliko, da bi se kvalificiral za zvodnika. In seveda, racizem je del njegove kulture, pojasni agentu Everettu (Don Cheadle), temnopoltemu FBI-jevcu, ki postane njegov partner pri razbijanju mednarodne kokainske kabale.

Koža, v kateri živim

Douglas Sirk je snemal predvsem kičaste melodrame (Imitacija življenja, Veličastna obsedenost, Zapisano v vetru, Vse, kar dopuščajo nebesa, Potemneli angeli ipd.), ki jim Pedro Almodóvar vedno z veseljem pritrjuje. Zdaj pa si predstavljajte, da bi Sirk posnel triler, ali bolje rečeno - predstavljajte si, da bi Sirkov film posnel Alfred Hitchcock, ki bi svojo obsedenost s fluidnostjo spolne identitete, tako pikantno poudarjeno v Vrtoglavici in Psihu, spel s Franjujevo psihogrozljivko Oči brez obraza, v kateri genialni plastični kirurg ugrablja ženske in išče obraz za svojo hčerko, ki ji je obraz iznakazila prometna nesreča.

Stanje šoka

Ko se Peter Zmazek (Martin Marion), najboljši samoupravljalec leta 1986, po desetih letih zbudi iz kome, hoče na vrat na nos skočiti v svojega modrega kovinostrugarskega pajaca in zdrveti na jugoslovansko šahovsko prvenstvo kovinarjev. Ker pa se piše leto 1996, Jugoslavije ni več. Samoupravljanja ni več. In tudi socializma ni več. Zamenjal ga je kapitalizem. Če Zmazek ne bi bil v komi, socializma ne bi zamenjal kapitalizem - tovariš Zmazek, naivni, patetični vernik socializma in samoupravljanja, bi ga namreč branil do zadnje kaplje znoja.

Delfinova zgodba

Deček reši ranjenega delfina, ki potem reši dečka. Logično: deček nima očeta. Toda deček, ki nima očeta, na lepem dobi kopico očetov: delfina, pa očeta svoje male muze, pa deda svoje male muze, pa dobrodušnega modreca (Morgan Freeman) in še vojaka, ki se iz Afganistana vrne ranjen. Nenadoma dobi toliko očetov, da se ustrašite, da bo tudi sam postal invalid. Očetov imaš toliko, kolikor jih lahko preneseš, bi rekel Taras Kermauner, toda vsi ti očetje, ki jih dobi deček, so postojdipski, tako da jih zlahka prenese. Če bi bilo treba, bi jih prenesel sto ali pa tisoč. Ali bolje rečeno: za nas bi jih prenesel tisoč. Čemur lahko rečete emocionalno izsiljevanje: glejte, to je deček, ki je tako nesrečen, da potrebuje ljubezen tisočih očetov! Množica očetov je metafora globine njegove bolečine, obenem pa tudi metafora obsedenosti s profitom: za vsakega izgubljenega očeta dobiš pet novih.

Trgovci s časom

Pozabite na nafto, dolar ali zlato - čas! Harlan Ellison je leta 1965 objavil novelo »Pokesaj se, Harlequin«, je rekel Tiktakar, v kateri je čas res denar: kdor zamudi, kdor torej ni točen, kdor ne spoštuje časa, je namreč strogo kaznovan. Specifično: vsako zamudo mu odštejejo od življenja. Kdor zamudi, ima krajše življenje. Življenje se mu krajša obratno sorazmerno z zamujanjem. Ko mu časa zmanjka, ga Varuh časa, alias Tiktakar, ugasne. Pika.

Ne boj se teme

Velike hiše so srhljive. Stare velike hiše še toliko bolj. Zakaj? Ker ima zlo v njih več manevrskega prostora. Ali manj abstraktno rečeno: ker ima tema v njih več manevrskega prostora. Ker je v velikih hišah bolj nepregledna. Ker se lažje skrije. Ker ima veliko prednost pred tistimi, ki živijo v njej. Ker ima čudovit - hja, morilski - razgled na tiste, ki v njej živijo.

Tintin in njegove pustolovščine

Tintin (Jamie Bell) izgleda kot mladi Indiana Jones: reporter, raziskovalec, pustolovec. Ko na sejmu v Bruslju kupi maketo ladje in ko se izkaže, da je v tej maketi »ključ« do davno izgubljenega zaklada, se - v družbi svojega psa Švrka in kapitana Haddocka (Andy Serkis) - zapodi okrog sveta, toda non-stop trip, ki ga po morju, zraku, cestah in puščavskih sipinah odpelje med divje motociklistične pregone in piratske bitke, mu kvarijo diabolični Saharin (Daniel Craig), mornarji, kriminalci, skrivnosti, viharji, tanki, cliffhangerji in interpolovca (Simon Pegg & Nick Frost), ki sta tako burleskna kot retro izgled tega reboota serije o Indiani Jonesu.

Footloose

Footloose je zgodba o Renu (Kenny Wormald), muzikaličnem, uporniškem, hipsterskem fantu, ki se iz Bostona, v katerem se je dogajala Scorsesejeva Dvojna igra, preseli v južnjaško vukojebino, v kateri bi se lahko dogajala Shymalanova Vas ob gozdu - torej zgodba o fantu, ki pade v paralelni svet, v arhaično, represivno, ksenofobično, puritansko mestece, v katerem je ples strogo prepovedan.

Jeklena moč

Hugh Jackman je nekdanji boksar, ki ni nikoli postal Rocky. Svojega sina pa ni videl že toliko časa, da bi se lahko srečala v onem drugem Stallonovem filmu - Over the Top. Kar se potem tudi zgodi, le da subsejmarsko polaganje rok tu zamenja povsem gladiatorski šport - dvoboji robotov, ki jih njihovi lastniki, okej, »menedžerji«, upravljajo daljinsko.

Noč grozljivk 4

Se še spomnite korejskega Zasledovalca? Srhljivo, ne. Kot bi vam v glavo hkrati treščilo milijon predvolilnih tvitov. Je kaj bolj srhljivega? Če mislite, da ni, potem je čas, da vidite hudiča. V korejskem šokerju Videl sem hudiča se bo tajni agent (Lee Byung-hun), ki mu je serijski morilec (Choi Min-sik) ugrabil in zverinsko ubil dekle, pognal na lov, na trip maščevanja, toda zadovoljil se ne bo le z maščevanjem. To bi bilo premalo. Maščevalec hoče, da serijski morilec vidi hudiča - in še huje: hoče, da hudiča vidimo tudi mi. Film Videl sem hudiča, ki bo moralo postavil na glavo (pa tudi vašo pravico-do-gledanja), bo eden izmed šestih šokerjev, ki jih bo zadnjega oktobra - v Noči grozljivk 4 - zavrtel Kinodvor. Hudiča pa boste videli tudi skozi Julijine oči. Julia, ki jo v tem stiliziranem iberskem šokerju igra Belén Rueda, zvezdnica španske Sirotišnice, živi v hiši, v kateri stalno izginja elektrika, kar je ravno prav - Julia namreč izgublja vid. Nerodno je le to, da je tisto, kar se plazi v temi, vse bolj vidno. Ne boj se teme, bi rekla Katie Holmes, ki v stari, mračni, gotski hiši prav tako naleti na nekaj, kar se plazi v temi. Pred njo je še vsa preteklost. Oba morasta šokerja, Julijine oči in Ne boj se teme, je produciral Guillermo del Toro, avtor Panovega labirinta. Dodajte še mulce, ki jih čakajo irske »magične« gobice in psihedelični splatter (Gobice), brata Pang, ki vam bosta skušala izpraskati oči (Reciklaža), in Wesa Cravena, ki bo Krike prilepil na sedmerčke (Odreši me zla), pa dobite malo enciklopedijo reči, ki jih ne počnite doma.

Paranormalno 3

Veliko sopihanja, kričanja, ropotanja in statičnih praznin je bilo treba, da bi se v Paranormalnem, rebootu Čarovnice iz Blaira, izkazalo, da se je Katie polastil demon in da se v družbi tega antividnega demona počuti bolje kot pa v družbi svojega fanta. Med njo in demonom je več kot med njo in njenim fantom. Katie je ženska, ki se ji zmeša od »normalnosti«, s katero jo stiskajo in obenem krasijo. Paranormalno je bil ženski film, skrit v grozljivko.