Robyn: Honey

Švedska veteranska zvezdnica Robyn velja za junakinjo popa. Ne zgolj zato, ker se ogromno stanovskih kolegic zgleduje po njej in njenih hitih, temveč tudi zato, ker deluje precej samosvoje: že v devetdesetih letih je na primer zavrnila ponudbo založbe velikanke. Njen osmi album prihaja osem let po prejšnjem, zaradi česar so si feni že začeli puliti lase. S ploščo Honey pa morda niso dobili tistega, na kar so tako nestrpno čakali, saj ta ne kriči, ampak mehko vibrira. Še vedno v okvirih povsem plesnega popa, toda s sladko grenkobo, brez očitnih jahačev lestvic in s precej koketiranja z zlatimi devetdesetimi. Plošča ni pretirano inovativna, še manj pa pretirano generična, saj se zdi, da se je Robyn tokrat namerno izogibala trenutni šabloni ustvarjanja plastičnih uspešnic.

Julia Holter: Aviary

To, da ameriška glasbenica in skladateljica rada ustvarja mimo pravil, je bilo jasno že po prejšnjih ploščah, s katerimi se je, z izvirno kombinacijo indie popa in sodobne komponirane glasbe, zelo prikupila poznavalcem in avanturistom. Takšnega križanja se je zdaj lotila še bolj brezkompromisno in radikalno. Aviary bo verjetno najbolj nenavadna, čudaška, (senzorično) brutalna, ampak hkrati tudi ena najlepših plošč, ki jih boste slišali letos. Julia Holter z njo, skupaj z gostujočimi somišljeniki, sestavi nekakšen zvočni vtis sedanje kaotičnosti sveta, ki ji botrujejo politični škandali, naravne katastrofe in vpitje neuslišanih glasov. Na prvi pogled nekoliko klišejski nastavek, a ta skozi vizijo Holterjeve dobi povsem nov zasuk.

Kurt Vile: Bottle It In

Sedmi studijski album ameriškega kitarskega sanjača Kurta Vila je tudi njegov najdaljši. A zares dolg je drugi spremljevalni singel Bassackwards, ki sijajno seže skoraj do desetih minut zibajočega lebdenja. Kaj na to porečejo radijske postaje?! Bottle It In je še en tripaško folk-rockovski pohod, čisto dobesedno, saj je nastajal vagabundsko zadnja tri leta, med Vilovimi potepanji. Snemal ga je v številnih studiih in s številnimi sodelavci, a je vseeno povsem »kurtovski«. Nosi tisti rahli nasmešek človeške banalnosti, čudaškosti in brezbrižnega humanizma. Z miniaturnimi slogovnimi zasuki ustvarja nenavadno mešanico izpovedi in vsakdanjih vtisov. Vile zna razgibati tudi ravnico.

Thom Yorke: Suspiria

Suspiria je Yorkov prvi soundtrack za celovečerni igrani film. Na prvi pogled se zdi čudno, da je režiser Luca Guadagnino glasbo za predelavo Argentove kultne grozljivke zaupal prav njemu. Že vnaprej je bilo jasno, da se bodo feni izvirnika obregnili ob vsako najmanjšo podrobnost, kaj šele ob glasbo; to so za izvirnik posneli italijanski prog rockerji iz zasedbe Goblin in je obveljala za enega najbolj ikoničnih soundtrackov. Je pa prav tako jasno, da je Guadagnino zaradi razsežnosti projekta moral izkoristiti vsako priložnost za dodatno promocijo, zato vendarle ni težko razumeti, da je nalogo zaupal razvpitemu frontmanu zasedbe Radiohead – Čeprav Yorke s filmsko glasbo prej ni imel izkušenj.

Cloud Nothings: Last Building Burning

Kvartet kantavtorja Dylana Baldija s petim dolgometražcem ponovno združuje najstniško nedolžnost pop punka, prefinjeni noise rock in melanholični post hardcore, ki močno spominja na jamranje proto emo bendov. V teoriji se to zdi kot zagotovljen recept za kiks, a Baldi te žanre znova združi v učinkovito in delikatno celoto. K temu vsekakor pripomorejo njegov izjemni občutek za skladanje spevnih in udarnih rifov ter globoka, a preprosta besedila, s katerimi se bo najlaže poistovetila mladež, ki se bori z eksistencialno krizo odraščanja. Cloud Nothings se je k sreči odmaknil od zasuka k nežnejši plati, h kateri je napeljeval z lansko ploščo, in z albumom Last Building Burning upraviči sloves enega trših bendov na ameriški indie rock sceni.

Cypress Hill: Elephants on Acid

O tem, da se je ena najbolj priljubljenih raperskih skupin iz devetdesetih let z novo ploščo namenila zaznamovati okroglo tridesetletnico, ni dvoma. Vendar to še ne pomeni, da je Cypress Hill z njo hitel. Napovedoval jo je že vsaj pet let, v tem času pa je DJ Muggs, ki je po štirinajstih letih spet prevzel producentsko taktirko, bite snemal z lokalnimi glasbeniki v Egiptu. Izkupiček je temačna, razpoloženjsko naporna, toda suverena ekskurzija v starošolski rap, s katero si zvezdniki najbrž ne bodo pomladili občinstva, bodo pa njihove vrnitve v formo veseli stari privrženci. Tudi tisti, ki so si obetali zapohane gruvačine po zgledu onih iz skupininih zgodnejših dni.

John Carpenter: Halloween oST

John Carpenter, starosta slasher grozljivk in skladatelj z obširnim opusom kultne filmske glasbe, se vrača k franšizi Noč čarovnic, ki jo je ustvaril pred štiridesetimi leti. Tokrat je sicer podpisal zgolj glasbeno spremljavo, ki v sodobni maniri reinterpretira ikonično tematsko melodijo te kultne sage. Ta se je od časov izvirnika popolnoma izrodila, a letošnji ponovni zagon pomeni prelomno obuditev franšize. V duhu visokoproračunske produkcije se je vlaku pridružil tudi Carpenter, in čeprav že dvajset let ni posnel plošče, je še vedno v polni formi: s srhljivimi, toda nostalgičnimi sintetizatorskimi skladbami poustvarja tesnobno razpoloženje, brez katerega bi bil Michael Myers zgolj navaden norec z masko.

Neneh Cherry: Broken Politics

Kar težko je verjeti, da je Broken Politics šele peti samostojni album izvajalke, ki širi meje popa, sklepa nepredvidljivo navdušujoča glasbena pajdaštva, kroti avantgardo in vse od druge polovice osemdesetih let izginja ter se vedno znova pojavlja v precej različnih izraznih kontekstih. Samo na papirju, saj oguljena fraza »z glasbo se dejavno ukvarja tako rekoč od rojstva« za Neneh Cherry resnično velja. Z očimom, priznanim jazzovskim trobentačem Donom Cherryjem, sta se, ko je bila še otrok, pogosto kratkočasila za klavirjem. Pri štirinajstih letih je pustila šolo in se odpravila v London, tam pa hitro izbrusila svoje glasbene aspiracije, najprej skozi hrup (post)punka, med drugim je didžejala zgodnjo rap muziko na enem od piratskih radiev.

Connan Mockasin: Jassbusters

Novozelandski glasbenik Connan Mockasin, ki svojo edinstveno indie pop glasbo ob izidu nove plošče označuje za nadrealistični R & B, ni prepoznaven zgolj zaradi nenavadnega vokala, ki zveni kot omamljeni falzet, temveč tudi zaradi ekscentrične prezence: na prvi pogled deluje kot mehkopornografski igralec iz sedemdesetih let. S tretjo ploščo predstavlja bolj izčiščen zvok, kot smo ga bili vajeni doslej: album je v pariškem studiu z okrnjeno postavo spremljevalne zasedbe posnel kar v živo. Glasba, ki je mišljena kot spremljava njegovega režijskega prvenca, zveni značilno svilnato, nekoliko groteskno in nadvse romantično, vodilni vokal pa pogosto prevzame futuristični baladnik James Blake.

rouge-ah: bare

Čeprav gre za prvenec, domača harfistka in zvočna umetnica Urška Preis s ploščo bare ne pusti nobenega dvoma o tem, da si je v polju sodobne elektroakustične glasbe očitno nabrala veliko izkušenj. Pogosto digitalno manipulirani zvoki akustične in električne harfe včasih zalebdijo v kontemplativnem zenovskem minimalizmu, drugič, prefinjeno križani s terenskimi posnetki, izzvenijo v bogatih, priložnostno kaotičnih, a vedno skrbno urejenih brnečih zvočnih teksturah. Izvrstna plošča, s katero hkrati dobimo še nevsiljiv in premišljen vpogled v avtoričin beg pred hrupno okolico in njeno intimno ukvarjanje z lastnimi notranjimi konflikti. Ja, včasih zvok pove več kot besede ...

St. Vincent: MassEducation

Anne Clark, bolj znana kot St. Vincent, lovi veter v jadra. Njena leta 2014 izdana plošča, naslovljena po njej sami, je pobrala nagrado grammy, lanska Masseducation pa se je izkazala za najbolj veščo plezalko po glasbenih lestvicah doslej. To zdaj sleče z metodo akustične redukcije, tako nam ostaneta kabarejska esenca vokala in klavirska spremljava Thomasa Bartletta. MassEducation z odganjanjem sintetizatorjev in vsega elektronskega, kar je definiralo lanski izdelek, Clarkovo prikaže kot suvereno interpretatorko, pa tudi avtorico, ki zmore sproti odkljukati odlike ideje »izštekanja«. Prelomni material v intimnejši podobi bo gotovo utrdil fenovsko zaledje, po novem pa bodo St. Vincent končno lahko predvajali tudi v kavarni Union.

Haiku Garden: Where If Not Now

Zasedba Haiku Garden je nase prvič resno opozorila leta 2014, ko jo je strokovna žirija izbrala za turnejo Klubskega maratona, ki jo Radio Študent vsako leto prireja po klubih po vsej Sloveniji. Večina članov benda se je seznanila med študijem muzikologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in to, da se z glasbo ukvarjajo tudi v akademskem svetu, prepoznamo v dovršenosti glasbenih stvaritev. Že po turneji Klubskega maratona so izjemen potencial pokazali z malo ploščo Waver, z ravnokar izdanim dolgometražnim prvencem Where if Not Now – nespornim kandidatom za domačo ploščo leta – pa so se suvereno zacementirali kot ena najprivlačnejših domačih glasbenih skupin. Pri večini lokalnih kitarskih skupin je že od daleč prepoznati, da gre za slovenski bend, Haiku Garden pa je popolnoma brez sindromov slovenskega rocka: s prepoznavnim slogom, drznim songwritingom in vrhunsko produkcijo, ki je tokrat potekala pod taktirko Vitje Balžalorskega (člana zasedb Carnaval in Laibach), brez dvoma zveni kot bend svetovnega formata.

Cher: Dancing Queen

Avtorji glasbene komedije Mamma Mia! Spet začenja se so popravili napako iz prvega filma in v zvezdniško zasedbo igralcev, ki prepevajo komade legendarne švedske tovarne hitov ABBA, povabili neustavljivo ameriško ikono Cher. Z izvedbo skladbe Fernando je najprej »ukradla« filmski šov, zdaj pa je posnela še devet novih priredb skupininih najprepoznavnejših uspešnic. (Nedotakljivih) izvirnikov ni zasenčila, toda to niti ni bil njen namen. Za to, da plošča očara, je bilo dovolj nekaj lepotnih popravkov po zapovedih sodobnega plesnega popa, predvsem pa Cher in njen, pri 72 letih, še vedno osupljiv glas. Za nameček plošča ne skriva niti tega, da so se na snemanju očitno prav imenitno zabavali.

Cat Power: Wanderer

Precej časa je minilo od izida zadnje plošče ameriške pevke in songwriterke Cat Power. Tudi zato, ker deseti album prihaja kot štimunga, ki jo je njena bivša založba Matador v celoti zavrnila, saj naj bi bila od glasbenice želela zlasti hite. Wanderer bi bil težko dlje od Adele, gre za precej počasen, prostoren, zvočno zmeren, folkaško bluesovski in potrpežljiv izdelek klasičnega pristopa, s kitaro ali klavirjem izrazito v ospredju. Ironija je v tem, da je edini potencialni »hit«, posnet v duetu z Lano Del Ray, edini posnetek, ki je nastal po prekinitvi sodelovanja z Matadorjem, kar je morda glasbeničin namerni odgovor nekdanjim ziheraškim delodajalcem. Cat Power (še zmeraj) streže po svoje.

Lil Wayne: Tha Carter V

Od leta 2009, ko je Lil Wayne prejel grammyja za najboljši rap album, je šlo z njegovo kariero strmo navzdol: kakovost studijskih izdelkov je nazadovala, boril se je s kodeinsko odvisnostjo, reševal pravne spore z mentorjem in založniškim partnerjem Birdmanom. Pričakovanja v zvezi z novo ploščo niso bila prav velika, a avtor jih je suvereno presegel, k čemur so veliko prispevali gostujoči glasbeniki – predvsem Kendrick Lamar. Toda tudi Lil Wayne je pristavil nekaj pozitivnih presenečenj: poslušljivo plat njegovih verzov zaznamuje prismuknjena duhovitost, tehnična in besedilna izvedba pa pogosto delujeta nekoliko osnovnošolsko, vendar se to za njegov značilni in ikonični slog čisto spodobi.

Kalu: Get Well Soon

Luka Uršič oziroma Kalu na prvencu ni kalkuliral. Nič nenavadnega ne bo, če bomo skladbe z njega v prihodnjih mesecih ujeli ne samo na alternativnem Radiu Študent, ampak tudi na valovih kakšne komercialne radijske postaje. Slišali jih bomo na koncertnih prizoriščih s posluhom za sodobno (pop) glasbo, kot glasbeno kuliso v trendovskih lokalih ali pa bomo ob njih poplesavali na kakšnem klubskem dogodku. A to ne pomeni, da se je Uršič s ploščo Get Well Soon namenil ugoditi vsem okusom. Resda je čista, preprosta, nezahtevna in zato zelo poslušljiva. Ampak je tudi (zvočno) kompleksna in večplastna. Zato se zdi, da jo bodo zares slišali predvsem tisti, ki cenijo avtentično glasbo.

Brandon Coleman: Resistance

Kalifornijski klaviaturist Brandon Coleman je sodeloval že s številnimi znanci prve lige ameriške scene. Po tipkah se je s prsti sprehajal ob Babyfaceu, Childish Gambinu in Flying Lotusu. Pri založbi slednjega je izšla njegova nova plošča Resistance, ki je po svoje skok na konec sedemdesetih let in na začetek osemdesetih. V čas množične elektrifikacije jazza in popularizacije funka. Hkrati album nadaljuje sedanji trend dostopnejše plati ameriškega jazza, trend sladkobne melodičnosti in soulovske senzibilnosti. Naslov projekta je zavajajoč, saj nas namesto poziva k uporu vabi na počitnice na eni od losangeleških plaž. S Colemanovim petjem, ki nas zadene s čezmernim odmerkom vokoderja.

Tim Hecker: Konoyo

Tim Hecker, kanadski ambientalni čarovnik, je svojo diskografijo obogatil še z enim presežkom. Konoyo je konceptualna plošča, na kateri avtor subtilno vzpostavlja dialog med stroji in starodavnimi japonskimi glasbili: z inovativnimi produkcijskimi postopki manipulira posnetke tradicionalnega orkestra gagaku, ki izvaja cesarsko dvorno glasbo. Hecker je pri obdelavi najstarejše različice japonske klasične glasbe tako spreten, da večkrat ni jasno, kaj od slišanega je organsko in kaj elektronsko. Pogosto nekoliko utruja z disonancami, ki zbujajo nelagodje, a iz tesnobnih trenutkov premeteno prehaja v blagostanje eteričnih sintetizatorjev in delikatnega dronanja.

Ólafur Arnalds: re:member

Priznani islandski skladatelj in multiinstrumentalist, ki si je naklonjenost občinstva pridobil s sodelovanjem z nemškim mojstrom prepariranega klavirja Nilsom Frahmom, s četrto solistično ploščo odpira novo poglavje. Njeno ogrodje je zasnoval okoli treh klavirjev, od katerih se dva (pol)avtomatizirano odzivata na njegovo igranje, s katerim sicer ostaja zvest postklasičnemu minimalizmu, cinematičnosti in prepoznavni islandski melanholiji, kakršno zelo dobro poznajo feni sanjavih postrockerjev iz zasedbe Sigur Rós. Če ni bilo jasno že prej, Ólafur Arnalds s ploščo re:member zdaj ne pusti dvoma, da je pokojni skladatelj Jóhann Jóhannsson dobil pravega naslednika.

Jlin: Autobiography

Jlin je ameriška junakinja elektro klubskega podzemlja zadnjih nekaj let. Grobo jo umeščamo v sceno footworka, sceno nemirno hitrostnih pulzov, ki jih je iz Chicaga v širni svet zalučal DJ Rashad. A Jlin se je uveljavila prav z odklonom od forme, s tem, da je iztirila vlak žanra z divje neukrotljivimi stvaritvami, ki so hitro obveljale za avantgardo plesne scene. Plesna muzika, na katero je težko plesati. Najprej je nase opozorila s posnetkom za prelomno, ključno kompilacijo Bangs & Works drzne in kultne založbe Planet Mu. Pri njej je potem tudi ostala, saj je prav tu leta 2015 izdala prvenec Dark Energy, dve leti kasneje še nadaljevanje Black Origamy. Obe plošči sta končali v vrhovih izborov letnih založniških vrhuncev neštetih medijev, druga je bila izglasovana tudi za najboljšo tujo ploščo oziroma Tolpo bumov po mnenju uredništva Radia Študent. Spotoma pa so Jlin vzljubile še najbolj izbrane, polakademske institucije glasbenega novinarstva, kakršna je The Wire.

Low: Double Negative

Ameriški slowcore veterani iz zasedbe Low z dvanajsto ploščo nadgrajujejo slogovni zasuk, h kateremu so napeljevali že s prejšnjo izdajo. Pravzaprav ga izpopolnijo: odstranili so sledi (post)rockovskih korenin in se popolnoma prepustili eterični elektroniki, obogateni z melanholičnimi vokali. Plošča kljub izrazitemu minimalizmu zveni sila udarno: prav presenetljivo je, da zasedbi s peščico elementov uspe pričarati intenzivno razpoloženje, ki pa hkrati deluje tako hipnotično, da je poslušalec že po nekaj uvodnih skladbah popolnoma blažen. Težko kljubujemo prevladujočemu mnenju, da gre za najboljše delo v bogatem opusu zasedbe, nedvomno pa gre za izdelek, ki se bo znašel na številnih seznamih plošč leta.

The Feminalz: Technoburlesque: Image Snatchers 2

»Technoburleska« Tatovi podob, hit domačih underground gledaliških odrov, je letos vstopila v že šesto sezono. Zakaj ostaja tako aktualna, zdaj lahko sklepamo tudi po izvrstni drugi mali plošči z glasbo iz te predstave, s katero njeni ustvarjalci motrijo aktualno družbenopolitično dogajanje doma in po svetu. Igralci z interpretacijami sicer ne dajo veliko na raperske norme, toda njihove zabavne, humorne in hkrati kritično pronicljive zgodbe o kapitalistih, beguncih in podobnih temah, ki majejo Slovenijo, Evropo in ZDA, zato le še bolj oživijo. Tudi zaradi igrive producentske taktirke elektronskega mojstra Luke Prinčiča, ki se tokrat spoprime s popoidnim hiphopom, electrom (in Donno Summer).

Noname: Room 25

Chicaška opletalka z jezikom Noname je pred dvema letoma založniški led prebila z nevsiljivim, a močnim pokom, ko smo dobili njen melodično mehki in bistroumni mikstejp Telefone. Prostodušna mešanica slama, prostega govora, ležernega petja in rapanja se zdaj nadaljuje na plošči Room 25. Ta je podaljšek že slišanega, a hkrati pomeni tudi gibko atletski tehnični preskok. Je zvočno bogatejša, kompaktnejša, zrelejša, bolj osredotočena in sčiščena. Zveni popolnoma bendovsko, novosoulovsko, jazzovsko, a kljub konkretni in razgibani podstati ohranja Noname čvrsto za krmilom, mlada raperka pa navduši z vnemo in besedno igro čisto umirjenega toka. Štimunga, ki deluje, a po dobre pol ure postane rahlo predvidljiva.

Beak>: >>>

Zdi se, da gre Geoffu Barrowu to, da vse, česar se loti, ostaja v senci njegove matične zasedbe Portishead, precej na živce. Glede na vse, kar je počel v zadnjih desetih letih, v času po izidu zadnje Portisheadove plošče, je nezadovoljstvo upravičeno. Nobenega dvoma ni, da je že od konca leta 2009 osredotočen predvsem na drugo zasedbo, Beak>. Ta je z izidom tretjega dolgometražca >>> po številu studijskih plošč že dohitela Portishead. Če zraven prištejemo še glasbo za nenavaden film Couple in a Hole, ki jo je trojec na plošči izdal pred tremi leti, ga je celo prehitela. Je pa tudi to, da si novi bend ni pridelal tako široke pozornosti kot kultni Portishead, povsem razumljivo, že zaradi različne glasbe. To z verzom »naše glasbe ne marate, ker se ne predvaja na radiu,« v novi Beakovi skladbi Brean Down navsezadnje oznani tudi sam Barrow.

David Guetta: 7

Nova, sedma plošča zvezdnika EDM-ja Davida Guette razkrije vso simptomatičnost sodobne mainstreamovske pop glasbe. Zanjo je angažiral kar 31 koproducentov in približno še enkrat toliko tekstopiscev in pevcev (npr. Justin Bieber, Sia, Nicki Minaj, Bebe Rexha). Večina jih je sodelovala pri prvih 15 skladbah z dvojne plošče, zato ne preseneča, da je rezultat povsem generična mešanica spranih (plesnih) pop muzik. Več Guette dobimo na drugem delu plošče, s katerim se pod novim psevdonimom Jack Back vrne k svojim »podtalnim house koreninam«. Vsaj po njegovi razlagi, ki pa je povsem sprta s stvarnostjo. Ampak po mukotrpnem prvem delu prežvečen tech house z drugega dela plošče učinkuje kot balzam za ušesa in duha.

MRFY: Story

»Slovenski rock« je čisto svoja sociološko-muzikološka kategorija, vpeta nekje med ribarjenjem tantiem od (radijskih) predvajanj, samozadostnim recikliranjem kanona tistih treh akordov in redkimi izbruhi svežine in tveganja. Nekaj od slednjega uspe novomeški skupini MRFY na prvencu Story, plošči baladnega duha, čezmerno enakomernega poziva k zibanju in besedil, ki vneto presegajo govorico vsakdanjih lokalnih (kitarskih) do radia prijaznih viž. Kar ji zmanjka pri ostrini zamisli za dolgo metražo, nadomesti s tehničnimi prijemi paketizacije. Status nekakšnega unikuma, ki ga ima skupina v preboju na domačo sceno indie rocka, pa več kot o kakovosti benda pove o stanju naše glasbene krajine.

Jungle: For Ever

Britanski dvojec Jungle se na novi plošči ne oddalji od preverjene formule, ki mu je zagotovila uspeh prvenca izpred štirih let, v odmevu katerega je s sedemčlansko zasedbo nastopil tudi v ljubljanskem Kinu Šiška. Še zmeraj se vztrajno oklepa poskočnega soula brez duše in pompoznega elektro funka brez prave vsebine, pri čemer se nenehno sklicuje na diskoidne uspešnice osemdesetih let. Četudi so vse skladbe na novi plošči zelo spevne, so hkrati prav toliko nezapomnljive. Kompozicije in aranžmaji pogosto delujejo premišljeno in tudi paleta uporabljenih zvokov je lahko nadvse prijetna, a kaj, ko čez vsako skladbo piska falzet, ki plošče ne naredi zgolj monotone, temveč že prav nadležno. Neškodljiva, vendar izrazito nemarkantna pop plošča.

Aphex Twin: Collapse EP

Richard D. James ne mara dajati intervjujev. Mogoče zaradi nečimrnosti, na katero namiguje stalni rahli nasmešek med redkimi medijskimi nastopi, na naslovnicah plošč in v videospotih, a sam pravi, da intervjujev ne mara, ker se o elektronski muziki ni kaj pogovarjati. Nekoč je rekel, da o rockerski, vokalni (stari?) glasbi lahko razpravljaš, saj imajo komadi (očiten) pomen. Elektronika pa je abstraktna, to sijajno povzame misel: »Vsi moji prijatelji poslušajo elektronsko muziko, a ko sedimo skupaj, o njej ne govorimo, pač pa jo poslušamo.«

Idles: Joy as an Act of resistance

Skupina Idles, morda največji up sodobnega britanskega punka, je z lanskim prvencem Brutalism spodbudila izjemno visoka pričakovanja pred izidom naslednje plošče. Preizkus druge plošče je zdaj opravila z odliko in pričakovanja celo suvereno presegla. Družbenokritična udarnost njene glasbe je tako učinkovita, da meče slabo luč na politični položaj na Britanskem otočju, saj se skupina Idles s hrupno ognjevitostjo resnično utemeljeno in upravičeno upira skrb zbujajočim družbenim razmeram – moč njene sporočilnosti pa je tolikšna, kot bi nastala v zlatih letih punka. Pohvalno je tudi, da kritičnost deluje izrazito prizemljeno in iskreno.

Različni izvajalci: Klubski maraton 2018

Klubski maraton je polnoleten! Radio Študent je že 18. leto zapored po ustaljenem ključu izbral šest domačih glasbenih imen in jih poslal na dolgoprogaško nabiranje terenskih izkušenj v neštete skrite in bolj očitne kotičke domačega klubovja. Končna številka lokacij je kar 27! Selekcija je popolnoma nepreračunljiva, to dokazuje že letošnji seznam nastopajočih, saj na njem manjka kar nekaj obširnih poglavij popularne muzike, predvsem elektronskih. Štejeta očitno le prepričljivost in potencial, nič »uravnoteženost«. Tokrat bodo odre klubov majali in na spremljajoči plošči nažigali Apory Museum, balans, Baltazar, China Traffic, Maskardh in Samuel Blues, torej druščina alt-post-folk-fusion-lo-fi ... obronkov rocka. Maraton 2018 je popolnoma strunarski.