Geotic: Traversa

Ameriški producent, pevec in multiinstrumentalist Will Wisenfeld, znan predvsem kot Baths, je pod psevdonimom Geotic doslej izdajal predvsem ambientalno elektroniko. Z novo, kratko in sladko ploščo Traversa predstavlja slogovni zasuk, ki v številnih pogledih spominja na prijazno indie elektroniko s preloma tisočletja. A Wisenfeldova interpretacija indie pop zvokov je resnično edinstvena: močno je zaznamovana z večplastnimi zvočnimi teksturami, napredno produkcijo in izjemnim občutkom za kompozicijo. Avtor izkaže nadarjenost za programiranje mikrohouse beatov, žal pa ti na trenutke mejijo na ozračje cenenega tech-housa. Zanimivo, a nič kaj pretresljivo.

David Lynch in Angelo Badalamenti: Thought Gang

Leone in Morricone. Spielberg in Williams. Burton in Elfman. Hitchcock in Herrmann. Carpenter in ... Carpenter! To so slavni filmski tandemi režiser-skladatelj, pri Carpenterju celo v isti osebi. Stalne naveze za dlje in za številne projekte. Takšna sodelovanja na dolgi rok so logična, saj familiarnost olajša marsikaj in David Shore je o sodelovanju z Davidom Cronenbergom nekje rekel, da te stalna sodelovanja ženejo naprej, saj »moraš z vsakim filmom iti dlje«.

J.I.D:

Bohotna atlantska raperska scena ima številne obraze. Drugi album hripavega rimača rahlo visokega glasu z vzdevkom J.I.D ni samo košček v tem barvitem mozaiku, ampak je tudi eden njegovih nespornih letnih vrhuncev. DiCaprio 2 je priročnik tehnik rapanja, od ležernega pripovedništva in napol petja do hudo tekočega drnca in občasnih sprintov hitrostnega zlaganja zlogov brez naprezanja. J.I.D obvlada vse, sloge menja tudi znotraj posameznih posnetkov, prav tako menja barvo in zven glasu. Najbolje pa je, da vso to gimnastiko izvaja z lahkotnostjo brez primere in povsem brez bahaštva ali pretiravanja. Spotoma še zlahka zasenči tako rekoč vse od številnih gostov – od J. Cola in 6LACKa do Method Mana.

Rosalía: El mal querer

Španska pevka Rosalía je nase prvič resno opozorila s ploščo Los Ángeles, edinstveno interpretacijo folka in flamenka. Druga plošča je radikalen zasuk k zvokom napredno mislečega popa: prva plošča je zvenela kot posodobljena različica flamenka, pri drugi gre za futuristično preobrazbo tega. Kdo bi si mislil, da lahko prvine tradicionalne španske godbe tako učinkovito delujejo v kombinaciji z digitalnimi kompozicijami, auto-tune manipulacijami vokala in izčiščenimi R & B-beati. El mal querer je dih jemajoča plošča, ki z izvirno mešanico slogov zveni izrazito neopredeljivo, skoraj zunajzemeljsko. Z dodelano produkcijo in eteričnimi vokali pa zlahka prepriča tudi tiste, ki špansko ne govorimo.

Oneohtrix Point Never: Love in the Time of Lexapro

Brooklynski producent Daniel Lopatin se z novo malo ploščo naveže na temi distopije in utopije, ki ju je letos obravnaval na dolgometražcu Age Of. V naslovni skladbi, hitu z zanimivih multimedijskih nastopov, se sprašuje, kako nam antidepresivi krojijo vsakdanjik. Ker gre za instrumentalno skladbo, ekspliciten odgovor obvisi v zraku, toda melanholično razpoloženje, ki ga ulovi s križanjem prepoznavnega newagerskega sintanja in melodike po zgledu dvojca Boards of Canada, ponudi dovolj otipljivih namigov. Ploščo zaokrožita še dve sodelovanji; minimalistični remiks elektronskega pionirja Ryuichija Sakamota in lo-fi folkovska balada, ki jo odpoje indie posebnež Alex G.

6ix9ine: DUMMY BOY

O psevdoglasbeniku, ki sliši na ime Tekashi 6ix9ine, moramo govoriti – čeprav ustvarja glasbo, ki si po estetskih merilih verjetno sploh ne zasluži pozornosti. Njegov komercialni preboj je fenomen, ki zbuja skrb in kaže, v kako bednem stanju je sodobni pop. Zaslovel je kot zvezda Instagrama, kasneje pa kot tarča spletnih memov. Prepoznavnost je gradil kot ultimativni dvorni norček ameriške trap scene: pozornost je pritegoval predvsem z vpadljivim imidžem – od potetoviranega obraza do mavričnih las. Da bi ga v rap igri opazili, je vztrajno dissal raperske tekmece. Ko jih je razžalil, se je za zaščito obrnil na ulične tolpe. Zaradi kaznivih dejanj, katerih posnetke je marljivo objavljal na družabnih omrežjih, izid plošče DUMMY BOY spremlja kar izza rešetk, za katerimi bo verjetno ostal do konca svojih dni: zaradi zveznih obtožb o posesti orožja in vpletenosti v strelske obračune mu grozi dosmrtni zapor.

XXXTentacion: Skins

Postumna plošča letos umorjenega raperja dokazuje, kako zelo dobičkaželjna je glasbena industrija. Ker je preminuli v zadnjih letih svojega kratkega življenja ustvaril zajetno bazo zvestih oboževalcev, ki je po njegovi smrti eksponentno narasla, so si založniški velikani urno prisvojili vsak njegov nedokončani demo, skico ali druge oblike shranjenih zamisli. Te so zdaj na silo nametali v porazno zbirko nedodelanih ostankov, ki ji pravijo album, a to pravzaprav sploh ni. XXXTentacionova glasba je že v času njegovega življenja aranžmajsko pešala – nova plošča pa je tako pomanjkljiva in nezaključena, da bo lahko prepričala zgolj najbolj nekritično občinstvo.

Deena Abdelwahed: Khonnar

Privrženci sodobne klubske elektronike smo tunizijsko producentko Deeno Abdelwahed najprej opazili zaradi radovednega spoja sintetiziranih arabskih motivov in (zahodnjaškega) bassa, šele potem zaradi poguma. V svetu, kjer je odraščala, ta glasba pač še vedno velja za dekadentno – še toliko bolj, če jo ustvarjajo ženske. Zato ni presenetljivo, da se je zdaj na dolgometražnem prvencu drzno elektroniko odločila nadgraditi z angažirano kritiko spolne diskriminacije, družbenega ustrahovanja mladeži, migrantske problematike in podobnih aktualnih tem, ki pestijo arabski svet, tudi v odnosih z Zahodom. Ja, Deena Abdelwahed pokaže, da imata aktivizem in upor prostor tudi na plesišču.

Šumski: Ostrvo ledenog kita

Zagrebški veteranski troglavi ustroj Šumski je bil dolgo tiho, saj je zadnji album izdal pred nič manj kot petnajstimi leti. Tako dolgemu premoru pritiče nekaj markantnega in Ostrvo ledenog kita to nedvomno je. Je plošča, ki združuje prepoznavno krautrockersko podstat z lebdečo psihedelijo zahodnoafriških melodij, niansami jazza in funka ter odmevom lokalne novovalovske nostalgije. Predvsem pa je večplastna, povsem plesna, a angažirana. Družbeno kritična, vendar nič cinična. Je sijajen prikaz tega, da plošče, ki jih moramo jemati resno, niso nujno glasne ali težaške in da ima lahko tudi alter izjemno izdelan pop apil. V širši kulturni okolici težko najdemo tako star, pa vendar tako osvežujoče aktualen bend.

Matter: Troglav

Troglav, tretja plošča kamniškega trojca Matter, servirana v treh tedenskih obrokih, je zadnja iz njegove trilogije plošč, objavljenih v zadnjih treh letih. Kaj to pomeni za prihodnost zasedbe, ki se je pred dobrimi tremi leti lotila prevetritve domače glasbene scene, iz skopega zapisa ob izidu ni mogoče razbrati. Najmanj verjetna se zdi možnost, da s tem napoveduje samoukinitev. Zasedba, ki redno polni koncertna prizorišča, je z lansko ploščo Mrk več kot upravičila pozornost, ki je je bil deležen prvenec Amphibios (2016), s katerim je mimogrede odprla vrata še nekaterim novim, na videz sorodnim, a nekoliko komercialnejšim domačim zasedbam. Hkrati očitno vre od ustvarjalnosti. Poleg treh plošč (in nekaj spletnih singlov) je trojec objavil več kot deset videospotov, kratek film Pimpin Piaf in lansko leto še pesniško zbirko Mrak.

Earl Sweatshirt: Some Rap Songs

Earl Sweatshirt – sprva pri rosnih šestnajstih popularizator degutantnega, ogabnega, kasneje prostodušno zamorjenega, a prav nič emo rapa – je tretji album nameraval izdati na začetku letošnjega leta. Zaradi očetove smrti se to ni zgodilo in Some Rap Songs, ki je bil sprva mišljen kot izraz njunega pobotanja, je z odlogom postal veliko več. Postal je družinski album, saj citatom poezije Earlovega očeta, južnoafriškega pesnika Keorapetseja Kgositsileja, dodaja še izvleček maminega govora in stričevega pihanja. V kompaktno jedrnatem, fantastično utrinkarskem in popolnoma šumeče surovem melosu zmaličenih semplov. Z izrazito posebnostjo, saj dosledno utrjuje nišo brezrefrenskega rapa.

Anderson .Paak: Oxnard

Anderson .Paak, eden izmed najprepoznavnejših glasov neosoula, na tretji plošči nadaljuje zavezništvo, ki ga je pred tremi leti poneslo v višave: Oxnard je ustvaril s prvim možem Compton rapa, megalomanskim poslovnežem Dr. Drejem, ki albumu poleg produkcijskih veščin in založniškega varstva zagotovi tudi nekaj okornih verzov. Drugi gostujoči glasbeniki ne razočarajo: prispevek Kendricka Lamarja spominja na njegovo čislano ploščo To Pimp a Butterfly, Snoop Dogg pa ob svilnati G-funk spremljavi blesti kot že dolgo ne. Hrbtenica plošče je spoliran retro funk, ki spominja na soundtracke akcijskih filmov iz sedemdesetih let in .Paaku ustvari manevrski prostor za dokazovanje vokalnih spretnosti, predvsem pa lesketajoče karizme.

The 1975: A Brief Inquiry into Online Relationships

Matty Healy, frontman manchestrske sintpop rockerske skupine The 1975, je pred izidom tretje plošče javnost dražil z napovedjo, da bo posnel svoj OK Computer. Feni Radioheada bodo zdaj ob popevkah, ki se toliko kot na new wave naslanjajo na ameriški R & B, verjetno skomignili z rameni. Ampak Healyjeva referenca ni bila neprimerna provokacija. Njegove čustvene pesmi o spletnih odnosih, spoprijemanju z odvisnostjo od drog in obračanju rockovskih klišejev, so za milenijce nekakšen ustreznik tega, s čimer je Yorke v devetdesetih letih postal vzornik takratnih (artsy) najstnikov. Razlika je v tem, da si The 1975 s tem, da se je znašel v mainstreamu, ne beli glave.

Srečna mladina: 15~18

Skupina Srečna mladina je unikum na domačem glasbenem prizorišču. Zlahka jo umestimo med najdlje delujoče (z rockovskimi postopki povezane) bende slovenskega alterja, le malo jih je, ki so obstali tako dolgo na tisti bolj senčni strani popularne scene. Le da je Srečna mladina to svoje kar petindvajset let trajajoče delovanje speljala sila begajoče. Zaradi vseh slogovnih in tehničnih zasukov, pa tudi številnih sprememb v članstvu lahko govorimo kar o Srečnih mladinah, v množini. O poglavjih in obdobjih. Govorimo pa tudi o skupini, ki se pojavlja in izginja in se ponovno pojavlja kot kakšna reka ponikalnica, vsakič malce drugačna.

CupcakKe: Eden

Pri ekscentričnih, načrtno odbitih, čudaških, robnih, nišnih ali huronsko eksplicitnih raperkah in raperjih neizprosno izdelana tehnika zlogozlaganja ni nujno na vrhu seznama odlik. To pa ne velja za CupcakKe. Chicaška emsijka zna pljuvati, in to besno. Eden je njen že drugi letošnji album brez gostov in brez markantnejše produkcijske baze. A prav generičnost podlag postavi njeno neposredno umazano rapanje toliko bolj tja, kamor spada. V ospredje. Plošča je šus tisočih referenc, metafor in primerjav izčrpnih opisov spolnih aktov in organov. Koncentrat fluidne vulgarnosti visokoartikulirane važičke, ki zna predrzno združiti blesavo opolzki humor, vojno napoved zlorabam in neizbežno emancipacijo v eno samcato rimo.

Lil Peep: Come Over When You’re Sober Pt. 2

Postumni album Lila Peepa, glavnega predstavnika vala emo trap glasbe, ki je lani pri enaindvajsetih tragično preminul zaradi prevelikega odmerka fentanila in xanaxa, je plošča, ki naj bi bila rap, pa to pravzaprav sploh ni. Peep občasno malo zarapa, a na večinskem delu albuma predvsem jokajoče poje in jamra. Če bi v njegovi glasbi beate nadomestili z rockovskimi bobni, bi zvenela kot povprečen najstniški pop punk s preloma tisočletja. Če estetske razprave pustimo ob strani, pa so objektivna težavna plat te zbirke žalostink vsekakor infantilna besedila, ki romantizirajo depresijo in poveličujejo zasvojenost. Lil Peep po smrti še naprej promovira tisto, kar ga je pokopalo.

Sun Kil Moon: This Is My Dinner

Zadnji komad, v katerem kultni ameriški kantavtor Mark Kozelek prebere poglavje iz romana He irskega pisatelja Johna Connellyja, po svoje razkrije zasnovo celotne devete plošče Kozelekovega projekta Sun Kil Moon. Pisanje skladb se povsem podredi njegovemu pripovedovanju zgodb, tokrat nekakšnih dnevniških zapisov z lanske evropske turneje. V teh našteva svoje najljubše in najbolj osovražene bende, pripoveduje boksarske zgodbe, pokloni se takrat preminulima Davidu Cassidyju in Malcolmu Youngu, spomni se mimobežnih srečanj s feni in natrosi še kup povsem naključnih, vsakdanjih (popotniških) utrinkov. Neambiciozno, toda v slogu, s katerim fene vedno prepriča, da mu prisluhnejo.

Laibach: The Sound of Music

Laibach niti po 38 letih delovanja ne neha presenečati. Zasedba je leta 2015 izpeljala svojo najboljšo piarovsko akcijo doslej: obiskala je Severno Korejo in s tem postala prva zahodna rock skupina, ki je kadarkoli nastopila v Demokratični ljudski republiki dinastije Kim. Zakaj je slovenska avantgardna industrial zasedba, ki slovi po umetniškem kritiziranju totalitarnih režimov, nastopila na praznovanju 70-letnice neodvisnosti ene najbolj totalitarnih držav na svetu, kljub potopisnemu dokumentarnemu filmu Dan osvoboditve ostaja uganka. V času napovedovanja pozornost zbujajočega koncerta je šaljiv spletni komentator zapisal: »To, da gre Laibach v Severno Korejo, je približno tako, kot da bi Hitler leta 1940 povabil Charlieja Chaplina, naj nastopi v Berlinu.« Odprava, o kateri je govoril ves svet – od Johna Oliverja do revije Rolling Stone –, pa je zdaj končno dobila tudi zvočno podobo. Na koncertu v Pjongjangu se je Laibach predstavil s priredbami skladb iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, ki jih je zdaj ovekovečil na dolgometražni plošči, izdani pri kultni britanski založbi Mute Records. Dodelan studijski izdelek zveni izrazito absurdno in ponekod skoraj zunajzemeljsko, a tudi v najresnejših trenutkih zbadljivo, cinično in duhovito. Plošča je najduhovitejša takrat, ko se Laibach izživlja s pompoznimi rockovskimi baladami, pa tudi v kontrastu med zimzelenimi melodijami izvirnih skladb in zastrašujočim vokalom Milana Frasa.

Gaye Su Akyol: İstikrarlı Hayal Hakikattir

Ko je turška zvezdnica lani nastopila na Drugi godbi, ni bilo jasno le, da je izjemna pevka, temveč tudi, da jo spremlja izvrsten bend. Skupaj so zdaj posneli njeno tretjo ploščo, spet naslonjeno na samosvoje, posodobljeno križanje anatolskega in zahodnjaškega surf rocka. Popolne stvari se pač ne spreminjajo, za nameček pa je narava čisto vsake skladbe drugačna. Ker ima Akyol veliko povedati o političnih razmerah doma, čeprav o tem v skladbah govori v prispodobah, smo neturško govoreči poslušalci, žal, prikrajšani. Je pa res, da pesmi v angleščini gotovo ne bi delovale tako poetično kot v njenem maternem jeziku, sploh skupaj z očarljivo zvočno senzibilnostjo sodobnega Carigrada.

Različni izvajalci: Brainfeeder X

Zbirka, izdana ob desetletnici založbe Brainfeeder, potrdi, da njen vodja Flying Lotus v elektronskem okolju ni znamenit samo po vlogi ustvarjalca, ampak tudi založnika drznih žanrskih preskakovanj. Ta niso niti malo škodovala profilizaciji, saj se je založba Brainfeeder v desetih letih obstoja iz stičišča samoorganizacije prijateljskih razmerij prelevila v svetovno institucijo raziskovalnejše plati popularne elektronike, novega soula in jazza. A tega razvoja Brainfeeder X ne kaže. Kompilacija ni zasnovana retrospektivno, na njej ni niti enega posnetka prvih korakov, preskoči marsikateri ključni trenutek in se raje osredotoča na zdaj. Razstava trenutnih trendovskih praks in smernic.

Mariah Carey: Caution

Zapadel je prvi sneg, kmalu bodo prižgali lučke in pričakovali bi, da bomo še eno zimo poslušali zgolj zimzeleno uspešnico All I Want for Christmas Is You, ki jo je posnela Mariah Carey, a diva je presenetila z izvrstno novo izdajo. Od njenega petnajstega albuma nismo pričakovali veliko, toda Mimi se je s Cautionom ponovno odkrila: vokalne značilnosti zlatih let MTV-jevskega R & B je združila s sodobnimi instrumentalnimi pristopi, za katere je poskrbela z odličnim in nekonvencionalnim naborom producentov – od Timbalanda do Blood Orange. Zbirka spevnih balad se premeteno znajde na presečišču med komercialnim in alternativnim R & B, svilnate podlage pa ploščo razbremenijo tudi takrat, ko pevka pretirava z dokazovanjem razpona svojega glasu.

Različni ustvarjalci: Climax OST

Eden pomembnejših atributov kultnega argentinsko-francoskega filmarja Gasparja Noéja je nedvomno občutek za izbiro glasbe: zdi se, da za vsak prizor v svojih filmih vedno najde pravi komad. Naj bo to klasična glasba Erika Satieja, ob kateri smo v Ljubezni gledali eksplicitne prizore spolnosti, ali pa klavstrofobičen techno Thomasa Bangalterja (polovica dvojca Daft Punk) v grotesknem prizoru nasilja v podtalnem gejevskem BDSM-klubu v filmu Nepovratno. Ja, Noé ima izbran glasbeni okus. Ko je letos popljuval R & B-soundtrack filma Črni panter, se je nanj vsul plaz kritik. Raje ima glasbo iz Lynchevega Eraserheada ali pa iz Kubrickovih in Carpenterjevih filmov. Da bo Noéjev novi film Vrhunec paša za ušesa, je bilo jasno, še preden je prišel na festivalska platna.

Little Dragon: Lover Chanting EP

Little Dragon, švedski četverec, ki z občutkom krmari med popom in zvedavo elektroniko in ki je zadnja leta za večjo prepoznavnost poskrbel tudi z nizanjem res številnih sodelovanj, navezo z neodvisno etiketo Ninja Tune odpira z malo ploščo Lover Chanting EP. To je popolnoma predvidljiv korak benda, ki si je že izdolbel kanal stalne festivalske prisotnosti in solidnih radijskih obratov. Ki je tam, kjer si želi biti. Mala plošča je nežno plesna štimunga zibanja na plesišču, mehkih pulzov prijetnega novega disca in motivacijske ljubezenske lirike. Predvidljiva pa je tudi v tem, da je še korak stran od neukrotljivih brzic odstopanja v mirne vode srednjetoka. Vse v radiju varnega in udobnega.

Kelly Moran: Ultraviolet

Ameriška skladateljica in multiinstrumentalistka je bila do zdaj opažena predvsem na newyorški avant glasbeni sceni. Pri New York Timesu so njeno lansko ploščo umestili celo med najboljša sodobna klasična dela. Zdaj pa se je z novo, šesto ploščo znašla v varstvu neodvisne elektronske velikanke Warp, kar ji je na široko odprlo vrata še v svet popularne(jše) glasbe. V artikuliranem raziskovanju zvočnosti prepariranega klavirja in svobodnejši, improzasnovi skladb njene bogate akademske izkušnje še vedno igrajo ključno vlogo, hkrati pa se z (ambientalnim) teksturiranjem in (newagerskim) sintanjem prikupi tudi ljubiteljem elektronike. Ali še raje občinstvu s posluhom za izvirno, radovedno in dodelano sodobno elektroakustično glasbo.

Daughters: You Won’t Get What You Want

Daughters je ameriški noise rock kvartet, ki je pred osmimi leti razpadel, a je letos presenetil z novo ploščo. Ponovni zagon se je obnesel: zasedba je presegla samo sebe in ustvarila hrupno mojstrovino, ki v dovršenosti avantgardne surovosti verjetno trenutno sploh nima tekmeca. Zvočni zid težke distorzije in ognjevit pripovedni vokal med poslušanjem ustvarjata občutek, da nam nekdo s pnevmatičnim kladivom vrta po glavi. Vsaka skladba na plošči je kot injekcija, ki predre prsni koš in v srce vbrizga konjski odmerek adrenalina. Bend se je doslej oklepal punkovskih struktur in ustvarjal kitarske rafale, ki po navadi niso bili daljši od minute, tokrat pa se izkaže z dodelanimi aranžmaji.

Vince Staples: FM!

Naslovnica nove plošče kalifornijskega brcača rim Vincea Staplesa ne obeta veliko. Otroška ilustracija plažnih radoživosti s pompoznim naslovom, izpisanim nad dogajanjem, s kompozicijo, pa tudi motiviko zelo spominja na ovitek prelomnega projekta Dookie punk-pop-rockerske skupine Green Day. A tretji album raperja natančne artikulacije, nekakšne ekstraktne mešanice pikrega cinizma, nihilistično temačnega humorja in prostodušne gole ulične refleksije je seveda nekaj povsem drugega.

Mick Jenkins: Pieces of a Man

Chicaški pljuvač taktov Mick Jenkins se z drugim albumom tako globoko pokloni Gilu Scottu - Heronu, da si je naslov sposodil kar z ene zgodnejših plat te ikone soula in spoken worda. Ta besedna zveza je pri dani referenci ključna, saj Jenkins besede umirjeno, razločno in s pripovednim tempom zlaga in nalaga v okvir melodično mehkih udarcev, ki so jih pristavili Kaytranada, Black Milk, BADBADNOTGOOD in drugi. Prav v artikulaciji in tekstopisju se Jenkins tokrat znajde zverinsko brezhibno, začetni občutek kalifornijske ležernosti pa je le slušna iluzija vseprisotne pedantnosti. Brez pretirano izstopajočih singlov, eden bolj izstopajočih projektov ameriškega rapa letos. In letna bera je precej bogata.

The Prodigy: No Tourists

Britanski zasedbi The Prodigy je zmanjkalo izvirnih zamisli. Čeprav njeni člani veljajo za revolucionarne producente, ki so rave z začetka devetdesetih let z domiselnimi rešitvami spravili v mainstream, se danes zdi, da je namen novih izdaj predvsem, da se na velikih festivalskih odrih ohranjajo kot glavni gosti. Tudi nova plošča je večidel zgolj reciklaža starih, prežvečenih zamisli, ki jih The Prodigy deloma aktualizira s sodobnimi producentskimi prijemi. A pravzaprav bi bilo bolje, da ikoničnega zvoka ne bi posodabljal, saj se z digitalizirano modernizacijo zvok nekoliko izrodi. Intenzivno cvrčanje (pre) nasičenih kompozicij pa ima na trenutke še zmeraj pristen punkovski učinek, ki v poslušalcu zbudi nenadno potrebo po skoku v moshpit.

Marissa Nadler: For My Crimes

Bostonska kantavtorica Marissa Nadler, nekakšna bolj prefinjena različica Lane Del Rey, je dovolj nišna, da ji ni treba spreminjati sloga in s tem novačiti novih poslušalcev. Morda ji bodo kakšnega novega prinesle Angel Olsen, Sharon Van Etten in Kristin Kontrol, gostujoče pevke na njeni osmi plošči, na kateri aranžmaje oklesti skorajda na minimum. Po zvočno baročnejši predhodnici, ki jo je predstavila tudi na koncertu v Ljubljani, nekoliko presenetljivo, kar pa ne pomeni, da je nova plošča zato kakorkoli podhranjena. Intimne, introspektivne zgodbe Nadlerjeve o njenih razpadlih zvezah imajo pač to moč, da poslušalca vedno znova potegnejo v svoj set. Ob zadržani zvočni spremljavi še lažje.

Različni avtorji: Chilli Space 14

Didžejev klubske elektronike je pri nas ogromno in pravzaprav se tudi producira kar precej, a naši elektroničarji le malokrat naberejo dovolj gradiva za celovite izdaje svojih del. Domačih založb, ki se posvečajo elektronski glasbi, je namreč zgolj peščica, malokateri domači producent pa se opogumi, da bi svoje stvaritve poslal v tujino. Diskografsko neplodnost klubske elektronike zato rešujejo pregledne zbirke lokalne produkcije. Na tem področju je bil nekaj časa dejaven kolektiv Stiropor, Klub K4 vsako leto izda kompilacijo Gibanica, Radio Študent je pred leti na dvojni vinilki izdal kompilacijo CTR+N, s kompilacijami futurističnih hip-hop beatov pa so občasno dejavne založbe rx:tx, Trite, Beton in SNIF. Kolektiv, ki je pri prerezih producentskih dejavnosti najvztrajnejši in v svojih izdajah zdaleč najkonsistentnejši, je brez dvoma Chilli Space. Pred petnajstimi leti so ga zagnali lokalni očaki elektronske glasbe na čelu z Marjanom Crnkovičem, znanim kot DJ Dojaja. Od tedaj vsako leto brez prekinitve izdajo jedrnato zbirko »ohlajene« obklubske elektronike.