Mac DeMarco: Here Comes The Cowboy 

Mac DeMarco je prvi mož ležernega indie kantavtorstva, ki je s svojim neobremenjenim pristopom do skladanja in neumorno iskrenostjo sprožil celoten podžanr indie glasbe. Temu nekateri pravijo slacker rock, sam mu pravi jizz-jazz, verjetno zato, ker je eden izmed največjih šaljivcev na sceni. Z bizarnim humorjem deluje kot Andy Kaufman glasbenega sveta: nekoč je na koncertu denimo dvajset minut preigraval glasbo iz filma Top Gun. Humor v veliki meri zaznamuje tudi novo ploščo, pogosto pretirano. Ko tri minute ponavlja stavek »prišel je kavboj« ali ko celotno skladbo oponaša zvok vlaka, plošča deluje kot DeMarcova interna šala, ki nasmeji zgolj njega. A v večini ponovno očara z zapohanimi rifi in neposrednimi besedili, ki so globoka kljub surovemu minimalizmu.

Holly Herndon: PROTO

Umetna inteligenca tudi v svetu glasbe že dolgo ni več novost. Od prvih računalniško ustvarjenih kompozicij pred več kot pol stoletja smo dosegli stopnjo, ko je najnovejša tehnologija z analizo ogromne količine zbranih podatkov postala tako rekoč sestavni del ustvarjanja generičnih mainstream hitov. Čas, ko bo UI sposobna povsem izločiti človeški dejavnik, je vse bližji. O filozofskih, pa tudi povsem praktičnih vidikih tega trenutka se na svoji novi, tretji plošči sprašuje ameriška elektronska skladateljica Holly Herndon. Ta je ploščo zasnovala v sodelovanju z UI-sistemom, ki ga je v zadnjih treh letih razvila skupaj s še z dvema programerjema in ga ljubkovalno poimenovala Spawn. Gre za sistem, ki je sposoben skoraj popolne avtonomije, zato plošča ponudi nekaj osupljivih trenutkov. Ker pa ga je glasbenega jezika naučila Herndonova, končni rezultat vendarle ni bistveno drugačen od tega, kar je prodorna glasbenica ponudila na prejšnjih ploščah.

Big Thief: U.F.O.F.

Newyorški folkrockovski četverec Big Thief je v kratkem času storil veliko. Pojavil se je nenadoma, leta 2016 s prvencem Masterpiece, kmalu zatem zabrenkal z nadaljevanjem Capacity, zdaj pa osupljivo konsistentno nadaljuje še s tretjim albumom U.F.O.F., s katerim se otrese vsega šuma garaže in redkih indie ostalin. Če je bila tradicija klasičnega ameriškega folka in širše americane v izrazu skupine vedno prisotna, je zdaj prav ta še bolj izčiščena, četudi hkrati trdno zasidrana v brooklynovsko današnjost. U.F.O.F. je perfektno posneta organika redkih koščkov kitarske elektrifikacije in obče akustike z mičnimi, zasanjano čvrstimi, šepetajoče konkretnimi vokali glavne igralke nežnega šova, Adrianne Lenker.

Vampire Weekend: Father of the Bride

Vampire Weekend se po šestletnem zatišju, v katerem je zasedbo zapustil Rostam Batmanglij, eden krovnih članov, ki se je posvetil solistični karieri, vrača z najbolj dodelano in neobremenjeno ploščo doslej. Čeprav značaj prav vsake od kar osemnajstih skladb na albumu zaznamujeta pretirana prijaznost in nekoliko osladna pop spevnost, ki zasedbo spremljata že od začetkov, plošča ne neha presenečati: naj gre za večplastnost, ki skriva pretanjen žanrski eklekticizem (od countryja prek jazza do flamenka), za domiselne aranžmaje ali za igrive, skoraj duhovite produkcijske trike. Father of the Bride je nepredvidljiva zbirka nepreračunljivih kompozicij, ki v ameriško indie pop sceno vnaša ogromno svežine.

Amon Tobin: Fear in a Handful of Dust

Tisti, ki so upali, da se bo kultni elektronski mojster osem let po avant(uristični) plošči ISAM – z njo je obredel vse najpomembnejše elektronske festivale, pa tudi eminentne institucije, denimo sydneyjsko operno hišo – vrnil h glasbi, s katero je na prelomu tisočletja zaznamoval smernice vplivne založbe Ninja Tune, so se ušteli. Že na prvi posluh je namreč jasno, da ostane zvest vrhunski zvočni arhitekturi s predhodnice. Toda če smo na tej občudovali Tobinove tehnične sposobnosti, z novo ploščo razpre osupljivo paleto kompleksnih, introspektivnih razpoloženj. Fear in a Handful of Dust je Tobinova daleč najbolj emotivna plošča, pri čemer pa je treba vedeti, da svojih čustev ne nosi na rokavu. Doslej elektronski presežek leta!

Billie Eilish: When We All Fall Asleep, Where Do We Go?

Najopaznejša mlada ljubljenka svetovne glasbenomedijske krajine je doma šolana sedemnajstletnica iz Los Angelesa s starši iz delavskega razreda mestne igralske kaste, ki jo največkrat vidimo v barvastem in močno ohlapnem streetwearu in ki rada govori o svoji ljubezni do horror filmov. A navdušenje nad »nenavadno« najstniško zvezdo popa naj bi bilo umetno ustvarjeno. »Billie Eilish je podtaknjenka glasbene industrije!« se derejo spletni kritiki. Njen vzpon naj bi bil plod premišljenega velikega načrta založbe velikanke Interscope, ki jo je vzela pod okrilje s preverjeno taktiko grabežljivosti po viralnem. Stara zgodba: Billie je v produkciji brata Finneasa O’Connella – še vedno sta nerazdružljiv tandem – pri štirinajstih na spletni platformi Soundcloud objavila posnetek »Ocean Eyes« in po presenetljivih milijonih klikov je sledila mastna pogodba.

Bombyx Lori: Little Gifts from the Universe

Dvojec Bombyx Lori smo v krajini domače scene prvič zapazili pred meseci z videospotom za posnetek Alien. Prvi vtis je bil površen: »No, pa smo le dobili slovenske Portisheade.« Že zasedba Melodrom ni zares kopirala britanskega trip hopa in sedaj ga tudi Bombyx Lori ne, saj gre za tako močno avtorski projekt, kot ga v škatlici slovenskega popa srečamo le redko. Pečat dostavijo iz klasike črpajoči (in nedvomno tudi šolani?), tehnično dovršeni vokali in neskončnoplastna, kompresirana in paradoksalno natlačena, a vseeno zračna produkcija. Prvenec Little Gifts from the Universe je temačno brezhiben in godalno (malce preveč) dramatično okrašen triphopovski art pop klasicizem budne sanjavosti.

Sunn O))): Life metal

Pomemben čar kultnih seattelskih drone metalcev so nedvomno koncerti, na katerih v polnosti začutimo fizično potentnost njihovih masivnih rifov. Ni naključje, da sta si osrednja člana zasedbe novo ploščo zato želela posneti s cenjenim tonskim mojstrom Stevom Albinijem, ki slovi po tem, da je na posnetke sposoben ujeti gole esence bendov. Ta je Sunn O))) zato, da je ujel srčiko njegovega zvoka, posnel na magnetofonski trak. Plod tega je plošča, ki ponudi občutek, da stojite neposredno pred ojačevalci in glasnim ozvočenjem zasedbe. Ja, v ospredju so spet osupljive brneče kitarske plasti, dobi pa izraz tokrat še simfonični prizvok, za katerega sta poskrbela čelistka Hildur Guðnadóttir in organist Anthony Pateras.

Beyoncé: Homecoming (The Live Album)

Ob dokumentarnem filmu Homecoming je izšla tudi istoimenska plošča, posnetek epskega koncerta nesporne kraljice popa, s katerim je Beyoncé na lanskem festivalu Coachella redefinirala pojem koncertnega spektakla. Popolno izveden nastop živih interpretacij štiridesetih skladb, ki se močno razlikujejo od svojih studijskih različic, zaobjame vse vrhunce njenega opusa – od uspešnic trojca Destiny’s Child do raperskih bangerjev zakoncev Carter. Ob spremljavi orkestra trobil in živih bobnov, ki se pretanjeno prepletajo z elektronskimi beati, dokazuje neverjeten razpon mogočnega glasu, nadnaravno kondicijo in veličastno prezenco brez primere. Občinstvo pa se nenehno odziva z evforičnimi kriki, ki glasbo na trenutke skoraj preglasijo.

The Chemical Brothers: No Geography

Big beat je na vrhu britanskih lestvic v drugi polovici devetdesetih let zakričal le za hip, a za seboj je pustil dva spomenika, ki ju ne moremo spregledati: Fat Boy Slima in dvojec The Chemical Brothers. Če ju primerjamo na dolgi rok, sta jo Kemična brata odnesla precej bolje. V prvih, prebojnih letih sta se sicer imenovala drugače, Dust Brothers. A ko sta se začela pojavljati v glasbenih medijih, sta zaradi ugovora izvirnih ameriških soimenjakov in prav tako izjemno vplivnega producentskega tandema ime spremenila v The Chemical Brothers. Kljub spremembi sta gost oblak prahu dvignila takoj, s prvima ploščama Exit Planet Dust (1995) in Dig Your Own Hole (1997). Tudi v novem tisočletju se nista vdala bridkemu jarmu benignih plesnih hitov in sta v zgodovino pop kulture najbolj zarezala s hitom Galvanize leta 2005.

The Matthew Herbert United Kingdom and Gibraltar European Membership Referendum Big Band: The State Between Us

Ime benda pove skoraj vse: Matthew Herbert, britanski producent, skladatelj in aktivist, se je z novo ploščo lotil vprašanja brexita. Ali še raje svoje britanske identitete, z zvokom ujete med pripravo angleškega zajtrka, demontažo Fordove fieste, korakanjem okoli rezidence britanskih premierov, raznimi političnimi shodi in še kopico brexitovskih referenc. Ambiciozna plošča, izrazno ujeta med jazzovskim swinganjem in subtilno elektroniko, zagovornikov izstopa verjetno ne bo spreobrnila, bo pa morda komu dala še en povod za vnovičen razmislek.

Drugdealer: Raw Honey

Drugdealer je psevdonim Michaela Collinsa, nekoč lo-fi glasbenika, ki je outsiderske psych-pop plošče ustvarjal pod imeni RUN DMT in Salvia Plath, danes nostalgika, ki obuja starošolski zvok radijskih hitov z začetka sedemdesetih let. V prvencu smo še prepoznali vzporednice s čudaško indie psihedelijo, katere glavni predstavnik je Ariel Pink, ki s Collinsom pogosto sodeluje, z novo ploščo pa se je avtor popolnoma osvobodil lo-fi tendenc in se s polno paro zazrl v preteklost. Plošča, ki jo je produciral kanadski kantavtor Mac DeMarco, je kot časovni stroj. Če bi izšla pred petdesetimi leti, bi jo obravnavali kakor mainstream pop, ker pa je njen retronostalgični slog danes precej zapostavljen, je del robne indie alternative.

Anderson .Paak: Ventura

Ni še pol leta, kar je ameriški novosoulovski šarmer Anderson .Paak izdal drugi album Oxnard, pa že streže z nadaljevanjem. Lanski projekt ga je utrdil kot enega bolj suverenih akterjev ameriške mehkobe, a je zaradi čezmernega rapovskega razpoloženja tudi cepil mnenja. .Paak se z Venturo vrača k temu, kar zna najbolje – k sladkobnemu soulu topih robov, rutinirano prepričljivemu studijskemu muziciranju in lahkotnosti obvladanja celotne časovnice žanra: od »steviewonderskih« korenin in zlate dobe devetdesetih let do sodobne radijske kompaktnosti. Paket, ki iz globoke zgodovine privleče Smokeyja Robinsona, iz devetdesetih let Brandy, iz groba pa Nata Dogga, z vrhuncem – gostovanjem Andréja 3000. Drugič prekuhani prvenec.

Apparat: LP5

Sascha Ring že skoraj dve desetletji sodi med najbolj cenjene nemške elektronske producente. Na klubsko sceno so ga na prelomu tisočletja izstrelila sodelovanja z Ellen Allien, prvo damo berlinskega techna, v tistem času pa je pod solističnim imenom Apparat ustvarjal drznejšo elektroniko na sledi britanskega IDM. Izpopolnjevanje tega izraza, ki se mu je posvetil v naslednjih letih, ga je konec prejšnjega desetletja pripeljalo do sodelovanja s priljubljenim dvojcem Modeselektor, znanim tudi po tem, da ga je Thom Yorke razglasil za svojo najljubšo skupino in ga povabil na skupno turnejo z zasedbo Radiohead.

Bibio: Ribbons

Nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ od britanskega glasbenika Stephena Wilkinsona, ki pod imenom Bibio že štirinajsto leto navdušuje z eklektičnimi izdajami. Jasno je zgolj, da bo glasba spokojna in zasanjana. Bibio z vsako ploščo predstavi nekakšen slogovni zasuk, pri tem pa niha med samosvojo elektronsko produkcijo, načiliranimi hiphop beati, akustičnim folk kantavtorstvom in mirnodušnim indie popom. Na zadnji plošči Ribbons se sklicuje predvsem na svoja hipijevska indie in folktronica dela, iz katerih žari očiten vpliv psihedelije šestdesetih let. A v ta zvok vpelje tudi značilnosti svojih drugih plošč in pravzaprav se zdi, kot bi želel na novem albumu le povzeti pestri opus.

Show Me the Body: Dog Whistle

Newyorški aktivistični hardcore trio Show Me the Body je s koncerti na prostem v marginaliziranih četrtih domačega mesta postal novi ljubljenec podtalja še pred izidom dolgometražnega prvenca pred tremi leti. Na tem se je z brutalnim križanjem hardcora, rapa in hrupa spoprijel s problematiko gentrifikacije, z novo ploščo pa se zdaj na podlagi zelo osebnih izkušenj spopade s težavami na rob odrinjenih posameznikov in skupnosti. Spet z ubijalskim šusom distorziranega bendža in vokalnega lajanja, po novem pa v bolj spolirani in izrazno poenoteni podobi. Ja, Dog Whistle je v primerjavi s prvencem bolj obrtniško dodelana plošča, a še vedno z vsemi atributi, s katerimi se je trio odlepil od sodobnih punk bendov.

Različni izvajalci: Sounds From Slovenian Bedrooms II

Če bi sledili rdeči niti skozi drugi presek kotičkov domačega globokega podzemlja, ki ga je zarezala robna založba ŠOP, bi se ta skozi slogovno razmetanko zbirke večkrat strgala, saj je skupni imenovalec šestnajstih povsem različnih posnetkov izključno tehnološki. Dejstvo je, da gre za muziko spalnično-garažno-kletnega, naredi-sam, DIY, cenenega, šumečega, nizkotehnološkega ustvarjalnega procesa. Od počasnega brbotanja in konsistentnega brenčanja do hreščečega kričanja. Od minimalistične repeticije in tečnega hrupa do pomirjajočega meditativnega zena. Enkrat bolj na strani kitar, drugič synthov, pa vse do težko preverljivih zvočil. Sounds from ... je zabaven paket nepredvidljivosti in številnih blesavih naslovov.

Warrego Valles: save as

Na domačem polju futuristične klubske elektronike je klubsko dogajanje zaradi peščice didžejskih kolektivov, ki niso zazrti v preteklost, razmeroma pestro, v lokalni avtorski produkciji pa na tej sceni prevladuje diskografska suša. K sreči ni vse tako črno, k temu pa je največ pripomogel producentski dvojec Warrego Valles. Njegovi članici, Nina Hudej in Nina Kodrič, lokalno sceno napredno misleče klubske elektronike – poleg prirejanja rejvov, privabljanja neodkritih imen iz evropskega podtalja ter pogostega nastopanja z eklektičnimi didžejskimi seti – marljivo pestrita z avtorsko produkcijo, ki v dodelanosti eksponentno narašča.

Marvin Gaye: You’re the Man

Marvin Gaye je po izdaji prelomne mojstrovine What’s Going On, ki je za vselej spremenila svet soula in redefinirala založbo Motown, zaprepadeno izjavil, da »ko si na vrhu, greš lahko samo še navzdol«. Vseeno je ustvarjal naprej in leta 1972 posnel še eno družbenokritično ploščo z naslovnim političnim singlom You’re the Man, s katerim je izražal ogorčenost nad Nixonom. Čeprav je na albumu veliko fascinantnih skladb, je ob poslušanju hitro jasno, da predhodniku ne seže niti do kolen. Tega sta se zavedala oba, Gaye in založba Motown, in plošča je izšla šele zdaj, skoraj petdeset let po tem, ko je bila ustvarjena. Postumna izdaja, ki se ponaša z opisom Gayev »izgubljeni album«, pa je v svoji sporočilnosti izjemno relevantna še danes.

Weyes Blood: Titanic Rising

Natalie Mering, ameriška pevka, multiinstrumentalistka in ustvarjalka pesmi, si je za četrto ploščo pod imenom Weyes Blood, ki jo mnogi že razglašajo za indie ploščo leta, naslov izposodila pri Cameronovem Titaniku. K sreči s svojim vintidž, baročnim popom prej kot na Céline Dion spominja na Lano Del Rey (ta plošči na spletnih omrežjih piše hvalospeve) ob spremljavi Georgea Harrisona z dodatkom pop kompleksnosti, ekstravagance in avanturizma Julie Holter. Zdi se, kot bi si ustvarila svoje nadaljevanje Titanika, v katerem skozi prispodobe in pop senzibilnost iz zlatih sedemdesetih let popiše vse od introspektivne ljubezni do taljenja ledenih pokrovov in negativnega vpliva Hollywooda. Mojstrovina.

David Bowie: Spying Through a Keyhole

Postumne zbirke neizdanega materiala so namenjene predvsem nalaganju enot za fenovske zbirke. V vinilnem formatu izdan venček devetih, prvič objavljenih demo posnetkov Spying Through a Keyhole ni nič drugačen. Piše se druga polovica šestdesetih let, z Davidom Bowiejem v (zgodnjem) folkaškem obdobju, večinoma le z akustično kitaro v rokah. Te bolj skice kakor pravi demoti zvenijo, kot bi bile posnete doma, na hitro, ravno toliko, da se ideje ne pozabijo, glavni trnek pa je nedvomno prvič posneti osnutek, prva demo verzija kasnejšega velehita Space Oddity. Dokument časa, ko je približno dvajsetletni David Jones ravno postal Bowie, temu pa je kmalu sledila izstrelitev v zvezdniško vesolje.

Senidah: Bez tebe

V novoletni izdaji Mladine smo Senido Hajdarpašić na glasbenih straneh pregleda leta omenili kot glasbenico, ki je Ljubljano prvič po punku iz osemdesetih let spremenila v epicenter balkanske glasbe. Lani je s solističnim projektom Senidah (sicer je pevka zasedbe Muff) zgolj s tremi skladbami preštela več spletnih pretokov in ogledov videospotov, kot je seštevek vseh predvajanj skladb drugih slovenskih izvajalcev, izdanih leta 2018. Po uspešnem obdobju postopnega kapljanja hit singlov je zdaj pod pokroviteljstvom beograjske platforme Basstivity Digital – »največje balkanske založbe za urbano glasbo in hiphop«, ki je najbolj pripomogla k preboju Senidine prelomne uspešnice Slađana – izdala dolgometražni prvenec Bez tebe.

Christian Scott aTunde Adjuah: Ancestral Recall

Plošče Ancestral Recall se ameriški trobentač Christian Scott aTunde Adjuah loteva s historičnim zamahom. Jazzovski izraz deklarativno dekolonizira diktata harmonije in melodije, ki sta v zgodovini (Zahoda) uživali prednost in naklonjenost, ter v ospredje postavlja ritem. V neštetih odtenkih: od programirano elektronskih, naplastenih, semplanih, najpogosteje pa (zankano) skupinsko tolkalskih. Scott na devetem samostojnem albumu glasbo »podiranja konstruktov« razteza čez neštete slogovne in zvočne figure od tradicije k sodobnemu, od Zahodne Afrike prek Karibov do domačega New Orleansa, v večinoma hipnotično-mističnem pulzu za ščepec pretirano sčiščene zvočne ravnice. Eterični pljusk Črnega Atlantika.

Fennesz: Agora

Ni veliko glasbenikov, ki bi z vztrajanjem pri svoji estetiki z vsako novo ploščo navduševali fene in kritike. Dunajski elektroakustik si s tem ne beli glave. Za prvo ploščo po petih letih se je celo vrnil k ustvarjalnim začetkom in v skromno opremljenem sobnem studiu le s prenosnikom obdelal zvok električne kitare. No, rezultat je naravnost osupljiv. Dih jemajoče, brneče, zgoščene zvočne plasti, sestavljene v štiri daljše kompozicije z otipljivimi temami in močnim poudarkom na presunljivi melodiki. V najlepši podobi se ponudita Fenneszov maksimalistični minimalizem in njegov unikatni zvočni svet, s katerim si je že pred dvajsetimi leti odprl vrata med najvidnejše sodobne ambientaliste.

Flume: Hi This Is Flume

Flume je avstralski producent, ki je futuristične wonky beate že v najstniških letih uspešno predstavil v komercialnejšem, skoraj stadionskem kontekstu. Slavo je nato zakoličil z bleščečimi remiksi za pop zvezdnike, kot sta denimo Lorde in Disclosure, po triletnem zatišju pa je zdaj presenetil z novim mikstejpom, s katerim se občutno oddalji od pompoznega zvoka, ki je v marsikaterem pogledu mejil na EDM. V sedemnajstih drznih skladbah ponovno izkaže izjemne produkcijske veščine, a tokrat je popolnoma neobremenjen s težnjo po komercialnem preboju: novi mikstejp je žanrsko neopredeljiva zbirka težkokategornih beatov in napredno misleče elektronike, eksperimentalne tendence pa dokazuje tudi z naborom sodelujočih, kot sta denimo SOPHIE in JPEGMAFIA.

Dan D: Knjiga pohval in pritožb (Milo za drago)

Ni znano, ali je Dan D med pripravljanjem nove plošče poslušalcem formalno ponudil »knjigo pohval in pritožb«. Če jo je, se je v njej brez dvoma znašlo veliko več pohval kot pritožb. Pred slednjimi se je novomeška skupina zavarovala že s tem, da je med snemanjem plošče v vadbeni prostor povabila najzvestejše fene. Osemmesečne serije intimnih koncertov, na katerih so nove skladbe nastajale, se je menda udeležilo več kot tisoč ljubiteljev skupine. Surove skladbe je nato še štiri mesece studijsko pilila in nadgrajevala, jih konec lanskega leta najprej v obliki butične USB-plošče zapakirala v (kozmetično) milo, zdaj pa še s šestimi dodatnimi komadi ponudila na zgoščenki Knjiga pohval in pritožb (Milo za drago). Skupaj šestnajst skladb, ki se izrazno naslonijo na zasedbine prejšnje slogovno raznovrstne izdelke in hkrati ponudijo lepo zaokroženo novo etapo na nepredvidljivi poti dolenjskega peterca.

Nilüfer Yanya: Miss Universe

Prvo pravilo uspeha na izrazito vokalnem presečišču indie-folk-rock-pop izrazov je prisotnost samosvojega izstopajočega glasu in prepričljive interpretacije. Nilüfer Yanya ima oboje in še kaj drugega. Miss Universe je izjemno dodelan, zrel in intrigantno razmetan prvenec mlade londonske pevke. Je povsem kitarski, a večreferenčen: prežet s stalno pop senzibilnostjo, dodatki soula, fintami folka, kančkom jazza in občasnimi posegi po stabilnosti ritemmašin. Prav ta kraško razgibani žanrski pejsaž poskrbi, da plošček na nobeni točki ne postane dolgočasen, zvočno zmedo pa skupaj zlepi Yanya z domiselnim aranžiranjem in širokim razponom od šepetanja do glasnega petja. Skladna razmetanost brezhibnega skladanja.

Terranigma: Booster Pack EP

Črt Trkman v vlogi didžeja in promotorja (ter priložnostnega producenta) klubskih dogodkov pod imenom Freeverse že desetletje razvaja fene raznoterih basovskih muzik. Zdaj pa slogovno ločnico postavlja z novejšim projektom Terranigma in s svojo prvo malo ploščo, na kateri se s sodobnimi produkcijskimi standardi loti elektronskih muzik, ki so ga, ko je bil še najstnik, prilepile na plesišče. V prvi skladbi je to eleganten IDM, v drugi z acid cvrčanjem okisan breakbeat, v tretji jungle breaksi, vse skupaj pa povežeta posladkana melodika in najžlahtnejši rejverski izvor. Ja, Trkman se ne otepa nostalgije, toda zaradi njegovih bogatih izkušenj (tudi z najnovejšimi trendi) glasba dobi povsem svežo podobo. Poznavalsko, dodelano, plesno!

These New Puritans: Inside the Rose

Zasedba These New Puritans z vsako ploščo naredi radikalen zasuk v svojem neopredeljivem slogu. Hkrati nenehno spreminja tudi postavo, ki se zbira okrog krovnih članov, dvojčkov Jacka in Georgea Barnetta. Njuno nenavadno spajanje navidezno nezdružljivih žanrov marsikdo primerja s prelomnimi deli vizionarskih pionirjev iz skupine Talk Talk, a vzporednice z njimi so bolj kot v značilnostih glasbe prisotne v eklektičnosti ustvarjanja. Novi album združuje udarno naravo bendove druge plošče Hidden, ki je elektronski post punk združila z japonskimi tolkali, in njene prelomne naslednice Filed of Reeds, s katero sta brata Barnett predstavila edinstveno zmes popa in neoklasične glasbe.

Dave: Psychodrama

Najnovejši raperski jahač vrha britanske pop lestvice je dokaj nepričakovana izbira. Dvajsetletnik Dave ni vešče in hitrostno jezikobračalski grimerski bahač, niti ni zabavljač na balonu napihnjene EDM-ovske produkcije. Je v Brixtonu rojeni in v bližnjem Streathamu odraščajoči ravno ne več najstnik, ki najpogosteje rapa o deprivilegiranosti črnskih ulic južnega Londona. O sistemski neenakosti, (svojih) duševnih težavah, bolečini, nasilju ... Večinoma resnoben, zelo redko židan. A če si njegov preboj ogledamo malce podrobneje, vse skupaj le ni tako naključno.