Paul Simon: In the Blue Light

Verjetno bi bilo pametneje, če bi Paul Simon svojo novo ploščo izdal pred začetkom letošnje poslovilne turneje. Ne zaradi repertoarja samega, temveč zato, da bi bilo jasno, da mu pri 76 letih očitno bolj kot avanture, ki se jih je lotil na prejšnji plošči, ležijo umirjene skladbe z jazzovskim predznakom. Ja, med prečesavanjem svoje diskografije je iz naftalina potegnil deset po njegovem mnenju neupravično spregledanih pesmi iz obdobja med letoma 1973 in 2011 ter jih opremil z novimi aranžmaji. Nekatere resda s komaj opaznimi nadgradnjami, a tudi te lepo pristajajo k celostni podobi plošče. Si je legendarni glasbenik z njo naredil uslugo? Najbrž ne, ampak teh tako ali tako že dolgo ne potrebuje več.

Yves Tumor: Safe in The Hands of Love

Yves Tumor občinstva ne bega zgolj z nenavadno glasbo, ki zveni, kot bi bila ustvarjena v neki vzporedni dimenziji, temveč tudi z enigmatičnostjo svoje umetniške persone. Glasbene publikacije niso usklajene niti glede tega, kakšno je njegovo pravo ime, niti glede tega, kje točno živi in ustvarja. Znano pa je, da izvorno prihaja z juga ZDA, kjer je bil obkrožen s pretežno belsko družbo, prežeto z zadrtimi, konservativnimi in rasističnimi nazori. Pred takšno nestrpnostjo je kot najstnik pobegnil v svojo sobo in se tam uril v igranju na različne instrumente ter produciral eksperimentalne elektronske skladbe. Njegova zgodnja dela odražajo frustracije odraščanja v takšnem okolju, a zaprepadenost in tesnoba Tumorjevo glasbo spremljata še danes.

Ichisan: Megla

Naslov nove male plošče domačega mojstra diskoidnega housa je zavajajoč, če že ne ironičen. Ne, Ichisanu se pogled ni zameglil. Morda je v novih skladbah resda za odtenek več melanholičnosti, kot smo je pri njem vajeni, toda poslušalca ne potisnejo ob tla. Planica bi bila lahko denimo izvrstna glasbena podlaga črno-belim arhivskim posnetkom iz doline pod Poncami, bi se pa skupaj z drugimi komadi hkrati lahko mirno znašla tudi na soundtracku kakšnega nostalgičnega filma. Kar seveda ne pomeni, da glasba ne stoji sama zase. Ja, Ichisanove zgodbe oživijo tudi takrat, ko jih piše s svojo zbirko vintidž sintov. Z nekaj domišljije celo bolj, kot če bi se jih lotil s svinčnikom ali kamero.

drone emoji: เปน็ฟอนตท์ไี่ด้

Domačijska založba hrušča, trušča, piskanja, šumenja in brnenja ŠOP, katere katalog lahko nabavite tudi v zabavni obliki igralnih kart, je presenetila samo sebe. Čeprav je njena založniška dejavnost sila nepredvidljiva, je prihod ploščka เปน็ ฟอนตท์ ไี่ด ้skrivnostne izvajalke ali skrivnostnega izvajalca drone emojija enakovreden streli z jasnega. Presenečenje prihaja v paketku »drugačnega«, »brezkitarskega« alterja, kot mala plošča waporwavovsko nizkofideličnega kolaža citatov lokalnega popa, romunskega ultrapopa bollywoodskega šika, redkih nojzerskih intervencij, breakbeatovskega acida in akustičnokitarskega baladiranja. Duhovito, domiselno in prodorno enigmatično.

Eminem: Kamikaze

Eminem, nekoč eden najbolj opevanih in najuspešnejših raperjev, že dolgo ni pretirano relevanten. Pri globokem padcu si je žebelj v krsto dokončno zabil z lanskim porazom Revival, kombinacijo neprepričljivih podlag, pretencioznih besedil in plehke kritike Donalda Trumpa. Ploščo so uničili kritiki, raperski tekmeci in občinstvo. Z albumom Kamikaze, nenapovedano »ploščo presenečenja«, želi popraviti vtis, a mu pri tem, milo rečeno, spodleti. Izhaja predvsem iz infantilne užaljenosti, ki v besedilih porodi razdražene in nezrele odzive: vračanje udarcev na plošči je banalno in neartikulirano. Ko se ne jezi na raperje, ponovno izraža ogorčenost nad ameriškim predsednikom, a pri tem se spet vztrajno spotika ob klišeje.

Anna Calvi: Hunter

Anna Calvi, ena najpomembnejših britanskih rockovskih glasnic tega desetletja, že z naslovnico tretje plošče namigne, da za njo stoji oprijemljivejša agenda. Na njej je sicer spet upodobljena sama, toda tokrat brez imena. Namesto tega je tam le naslov Hunter (lovec oziroma lovka), obarvan rdeče, tako kot tudi vse novejše glasbeničine fotografije, s katerimi je po petih letih premora napovedala novo ploščo. »Rdeča kot sinonim za meso, kri in nevarnost,« je vsebino plošče, ki zareže v drobovje, pojasnila z barvno asociacijo. Ja, Anna Calvi se v tretje tudi eksplicitno postavi v kožo lovke.

Justice: Woman Worldwide

Glavno vprašanje pred izidom nove plošče francoskega dvojca kitarsko kričečega housa in electroclasha je bilo, ali ta lahko, leta po tistem, ko je začrtal trend, ki je hitro povsem zasitil sceno, sploh pokaže kaj svežega. Justice se je naloge lotil obratno od ustaljenih praks: ni posnel »živega albuma«, ampak ponuja album, posnet v studiu, ki simulira njegove žive nastope. Gre torej za kupček remiksov, editov, zlepljenk, kombinacij in priredb starega materiala, ki zvenijo, kot da bi bili posneti v živo. Niti ne tako slaba zamisel, ki pa hitro razvodeni v monotono stadionsko udrihanje, a vsaj brez tistih tečno neskončnih, hiper dramatičnih EDM-jevskih naraščanj pred velikim pokom. Simulaker masovne veselice.

Interpol: Marauder

Izvrsten prvenec newyorške zasedbe Interpol, ki je v polju sodobnega indie rocka obudil postpunk osemdesetih let, je izšel pred več kot 15 leti. Bend, ki je sprva uspešno nadgrajeval zapuščino kultne zasedbe Joy Division, pa že dobro desetletje nazaduje: po treh povprečnih ploščah, polnih nezapomnljivih rifov, od šeste Marauder nismo pričakovali veliko. A zasedba tokrat z nekaj skladbami, ki zvenijo kot B-strani z začetka delovanja, vsaj deloma popravi vtis. Tej impresiji sicer kljubujeta presenetljivo zamazana produkcija in razvodenelost večine skladb, v katerih frontman Paul Banks zveni nekoliko utrujeno. Prav tako pa plošča trpi zaradi pomanjkanja čvrstih basovskih linij, nekoč hrbtenice Interpolove postpankovske udarnosti.

Ariana Grande: Sweetener

Četrta plošča ameriške zvezdnice pričakovano podira prodajne rekorde, a je tudi presenetljivo dober pop album. Čeprav mu ne manjka trendovskih (trap in R & B) pritiklin, prej kot na homogeno podobo aktualnega popa spomni na pop radovednost iz devetdesetih let. Nič čudnega, saj je producentsko taktirko pri polovici skladb vihtel Pharrell Williams in s prepoznavnim nafankiranim popom pevki pripravil izvrsten teren za ekspresijo. Nekateri feni bodo pogrešali več vokalnih bravur, toda zrela vokalna zadržanost skladbam, v katerih se Grandejeva, tudi z vidika bombnega napada na njenem lanskem koncertu v Manchestru, ukvarja z življenjskim optimizmom, ponudi točno to, kar potrebujejo. Ja, včasih je za premagovanje tesnobe dovolj že nekaj sladkobnosti.

Blood Orange: Negro Swan

Devonte Hynes, Newyorčan, rojen v Londonu, je multiinstrumentalist, skladatelj, producent, pevec, režiser, pisec, aktivist in modna ikona, ki kar kipi od zamisli. Ustvarjalno življenje masterminda, ki stoji za projektom Blood Orange, je tako plodno, da ima ob izidu tokratne plošče Negro Swan v žepu še eno, ki čaka, da bo ugledala luč sveta. Je torej izjemno produktiven, vešč pa je tudi sodelovanja z najrazličnejšimi glasbeniki, ki soustvarjajo njegove studijske izdelke. Pravzaprav gre za obsežen, stalno spreminjajoč se kolektiv, Hynes pa nima nikakršnih težav s tem, da glasbene pajdaše v aranžmajih postavi v ospredje. Glasbeno pot je pred dobrim desetletjem sicer začel z nu-rave triom Test Icicles, pod psevdonimom Lightspeed Champion je nadaljeval kot kantavtor indie folk jeremijad, najbolj dovršen, izstopajoč in prepoznaven zvok pa je pod psevdonimom Blood Orange predstavil v nadrealističnem R & B-ju in retro-nostalgičnih dream-pop baladah.

Tirzah: Devotion

Tirzah je londonska vokalistka, ki je svoje ime na zemljevid sodobne glasbe postavila kot sodelavka Mice Levi, bolj znane kot Micachu. Levijeva je s produkcijskimi veščinami močno zaznamovala tudi pevkin dolgometražni prvenec Devotion, ki v alternativni pop vnaša eklektično svežino: plošča je hkrati abstraktna in spevna, minimalistična in pestra, spokojna in psihedelična. Kljub temu da zaradi številnih vzporednic s sodobnim R&B-jem zveni precej dostopno, deluje nenavadno, saj vključuje nepravilnosti, ki so najočitnejše pri vokalu. Njen glas je nekoliko hladen in občasno zamolkel, a ob poslušanju pričara intimno toplino, k čemur pripomorejo tudi odkritosrčna besedila. Pri nastajanju albuma so sodelovali izključno pevkini dobri prijatelji in verjetno se ravno v tem skriva razlog, zakaj ves izdelek izžareva očarljivo iskrenost.

The Necks: Body

Pričakovati, da bo kultni avstralski trio spreminjal formulo, s katero mu po dobrih tridesetih letih skupnega muziciranja upravičeno uspeva ohranjati relevantnost, bi bilo neumestno. The Necks ostajajo zvesti skupinski improvizaciji in transcendentalnemu zvočnemu plastenju. Toda z (uradno) dvajseto ploščo kljub temu ponudijo nepričakovan zasuk. Uvodno mantranje, za trio tipično ritmično in harmonično, tokrat namreč preseka zgoščeno (post)rockovsko grajenje vrhunca, ki bolj kot kdaj prej spomni na kultni kolektiv Godspeed You! Black Emperor v njegovi najintenzivnejši podobi. A naj vas to ne zavede. Body je še vedno povsem »necksovska« plošča. Ena triovih najboljših.

Alleged Witches: One Skilled In The Black Arts

Kristjan Kroupa, logaški producent plesne elektronike, tudi z novo ploščo dokazuje, da je pri nas še zmeraj najresnejši kandidat za preboj v mednarodno klubsko podzemlje. Poleg tega da je bil pred štirimi leti sprejet v ugledno glasbeno akademijo Red Bulla v Tokiu, so njegovo delo blagoslovili tudi številni svetovno priznani didžeji, ki svoje sete redno bogatijo s Kroupovo dodelano produkcijo. Avtor tokrat z izdajo pri lastni založbi navdušuje pod psevdonimom Alleged Witches, s katerim predstavlja svojo mračnejšo plat. Naslov plošče povzema okulten značaj temačnega tehna, nabitega s plemenskimi perkusijami, ki zaradi osupljive večplastnosti resnično zvenijo tako, kot da bi bila plošča sproducirana s pomočjo črne magije.

Animal Collective: Tangerine Reef

Ameriški bend Animal Collective že od svojih začetkov izstopa. Nanj so se prijemale oznake kot »eksperimentalen«, »raziskovalen«, »nekonformističen«, »odbit«. »Beach Boysi našega časa«. Vsekakor velja konsenz, da gre za enega drznejših kolektivov, ki jih je prinesla plima indie rocka v zadnjih petnajstih letih. Tako drznega, da se zanj izraz indie v medijskih zapisih že dolgo praktično ne uporablja več. Prej psihedeličen. A novi album s svojo čudaško monotonostjo kljub temu preseneti.

Dorian Concept: The Nature of Imitation

Avstrijski čudež tipkanja po klaviaturah Dorian Concept (Oliver Johnson) ne hiti. V skoraj desetih letih je izdal tri plošče, vmes pa med drugim priložnostno spremljal Flying Lotusa na živih nastopih. Pred novo ploščo The Nature of Imitation si je vzel daljši odmor, da bi odmislil ustaljene prakse, tehnike in znanja in se jih odvadil. Začenja torej novo poglavje, v katero vključuje tudi svoj, čeprav precej procesiran vokal. To je kaotično evforična natlačenka, v kateri najbolj navdušijo vse napake, ki jih dunajski površni virtuoz nalašč ni popravljal. Hec pa je v tem, da čeprav je hotel posneti nekaj precej drugačnega, ostaja v trenutku prepoznaven. Neresnobna elektronska sedanjost in živahna nepopolnost.

felicita: hej!

Prvenec londonskega producenta se na prvi posluh ne razlikuje bistveno od značilne estetike kolektiva PC Music. Privlačna sintovska melodika, tukaj v kombinaciji s procesiranim klavirskim zvokom, sicer ima subtilnejšo, intimnejšo naravo, toda hkrati ne pušča dvoma, da gre za samosvojo izpeljanko sodobnega bass avanturizma. Dobi pa plošča zaradi avtorjevega rodu zanimiv, nekakšen postbrexitovski obrat. Felicita, potomec poljskih priseljencev, v nekaj skladb spretno vpne ljudske otroške uspavanke iz domovine staršev, to izročilo nadgradi še s poljsko folkloro v videospotih, vse skupaj pa zapakira v očarljiv, kontrasten izdelek, ki je lahko le plod križanja različnih kultur. Zgovorni signal Britancem, ki se branijo vsega tujega.

Nicki Minaj: Queen

Na papirju se s četrto ploščo newyorške raperke (ja, tudi pevke) Nicki Minaj ni spremenilo veliko. Spet je podpisan lep kup producentov in spet je tudi sama podpisala vse posnetke kot soavtorica. Queen je napovedovala kot »epsko« prelomnico v karieri in res, začetek plošče obeta, do tistega pozabljivega pop obrazca pridemo šele pri šestem posnetku. Tudi tokrat ne manjka gostov, glasilke pristavijo Eminem, Ariana Grande, The Weeknd, Future, Lil Wayne, Foxy Brown ... najbolj pa je zaradi pretirano deškega falzeta zapomnljiv Swae Lee. Queen je plošča čvrsto razmetanega popa, na kateri se Nicki še enkrat izkaže kot izvrstna raperka, vendar pogrešamo vso tisto čudaškost, zaradi katere je sploh zbudila zanimanje.

Travis Scott: Astroworld

Travis Scott z novo, tretjo ploščo preseneča – a še večje presenečenje kot to, da je s prvega mesta ameriškega Billboarda sklatil Draka, ki je tam vztrajal pet tednov, je to, da se je skupaj z njim znašel na tretjem mestu britanske lestvice najbolje prodajanih plošč. Ja, Astroworld je dizajnerski izdelek. Je po najvišjih obrtniških standardih ukrojena plošča, za katero so dovolj dobra le prva mesta lestvic in vloga favorita na naslednji podelitvi grammyev. Za 26-letnika, ki se je v prvi kategoriji raperjev, predvsem zaradi megahita Goosebumps, ustvarjenega skupaj s Kendrickom Lamarjem, znašel že pred tremi leti, bi karkoli drugega veljalo za spodrsljaj.

Vinyl Williams: Opal

Kalifornijski psych-pop projekt Vinyl Williams, ki mu dirigira Lionel Williams, vnuk filmskega skladatelja Johna Williamsa, je z vsako izdajo bolj dovršen. Kljub psihedeličnemu avanturizmu se avtor tokrat uspešno oklepa pop struktur in glasba gre zaradi tega precej dobro v uho. Dialog med psihedelijo in popom sicer ni edini kontrast, ki ploščo naredi prepričljivo: sprani in zasanjani vokali so izrazito oddaljeni, a hkrati izjemno prisotni, produkcija pa je sočasno retro in sodobna. Čeprav jo pogosto spremljajo hitri ritmi in intenzivna zvočna večplastnost, obdrži spokojnost, ki bi marsikomu lahko koristila kot terapija za nespečnost. Plošča, ki zveni izjemno eterično, bo zaradi barvitega eklekticizma verjetno prepričala zgolj robne sladokusce.

Mac Miller: Swimming

Ljubljenec ameriških srednješolcev je prvo polovico leta tabloide polnil z razpadom zveze s pop zvezdnico Ariano Grande in prometno nesrečo, ki jo je povzročil pod vplivom alkohola. Ni presenetljivo, da na dobršnem delu pete plošče v prepoznavnem, soulovsko obarvanem raperskem slogu zdaj kontemplira o vzrokih za oba dogodka. Ker mu je skladbe pomagala ukrojiti četa cenjenih producentov (Thundercat, Pharrell Williams, Flying Lotus, Dam-Funk ...), zvočna podoba ni nikoli vprašljiva. Se pa Macu zatakne pri besedilih, v katerih sicer pokaže nekaj več zrelosti, a so hkrati še vedno nekje na ravni tega, kar o njem pišejo tabloidi. V skladbi Hurt Feelings pravi, da »drži glavo nad vodo«. Zasebno. In sodeč po spodobni plošči tudi poklicno.

Helena Hauff: Qualm

Hamburška didžejka Helena Hauff je precej spodobna tehničarka, ki vrti dosledno z vinila, hitro pa se je je prijel tudi sloves edinstvene selektorke, ki vsakič znova preseneti z domiselnim izborom techna, EBM-ja, post punka, electra in čudne plati (acid) housa. Čeprav je v zadnjih dveh letih postala ena najbolj zaželenih platosukinj, ostaja trdno vkopana v podzemlju, tudi z drugo ploščo, polno osnovnih udarcev klasičnih ritem mašin in enoplastnih linij sintetizatorja. V kraljestvu distorzije je Helena Hauff kraljica, ki zna s preprostim jezikom močno udariti. Qualm rudimentarno in surovo, a tudi z nekaj melodike prikima detroitski šoli techna in electra, ne da bi zvenel pretirano retro. Analogna brezkompromisnost.

Denzel Curry: TA13OO

Čeprav ima Denzel Curry zgolj 23 let, v Soundcloud-rap krogih in onkraj njih velja za enega najbolj nadarjenih, najhitrejših, najbolj artikuliranih in suverenih raperjev. Prvi mikstejp je izdal pred sedmimi leti, pa se že lahko pohvali z razmeroma obsežnim opusom, ki je zaradi neprizanesljive agresivnosti verzov, s katerimi seka čez mastne, podzemno zveneče trap beate, redefiniral izraz »banger«. Tega, da je ultimativen, se dobro zaveda, in z uspešnico Ultimate, v kateri kar žari od samozavesti, je postal celo spletni mem. Horde internetnih šaljivcev so z njegovo skladbo podložile nešteto videov, za katere menijo, da so tako ali drugače frajerski. Postati spremljava viralnih mem videov se lahko zdi nekoliko nehvaležna oblika komercialnega preboja, a ljudje so njegovi glasbi končno prisluhnili v nezanemarljivih številkah.

Santigold: I Don’t Want: The Gold Fire Sessions

Novi projekt ameriške mojstrice hoje po ostrejšem robu popa Santigold je klasičen mikstejp jamajške tradicije. Je plesna plošča s tekočimi prehodi med komadi in z obilico cenenih, vesoljskih zvočnih efektov. Je na hitro zapakiran projekt dancehalla in poklon mojstrom tega žanra, ki ga pevka dobro pozna. Krog okoli producenta Dipla je dodobra zdrajsal in v klišeje popa standardiziral obrazce dancehalla, mumbatona in raznih karibskih žajfnic, prav Santigold pa je to počela najbolj sveže in samosvoje. Tako ostaja tudi s »poletno reggae ploščo«, ki je sama ne jemlje preveč resno, zato je ne bi smeli niti mi. Muzika, ki sodi v obmorske promenadne kafiče, v katerih se bomo vse poletje v obupu spraševali, zakaj je ne vrtijo.

Underworld & Iggy Pop: Teatime Dub Encounters

Trije kultneži so na skupni (mali) plošči zamudili lepo priložnost. Akter spletnih antitechno memov se spajdaši z enim najbolj priljubljenih britanskih »techno« dvojcev – narativ za kakšno humorno subverzijo se ponuja kar sam od sebe. A namesto tega je gospod Pop na klasične, eklektične Underworldove instrumentale raje zložil spomine na dobre stare čase, ko je bilo pomembneje od previdnosti, da koga ne užališ, to, da se imaš fino. Poti trojca so se prvič prekrižale prav v teh starih časih, na soundtracku filma Trainspotting, zato je bilo skoraj logično, da bodo za lansko nadaljevanje kakšen komad posneli skupaj. Posneli so štiri, toda nazadnje nobeden ni pristal v filmu.

Ross From Friends: Family Portrait

Ross From Friends je temeljni predstavnik lo-fi housa. Gre za podžanr (ob)klubske elektronike, ki je spletni fenomen, saj je izjemno hitro zaslovel zaradi YouTubovih algoritmov za priporočila. Njegova glasba se hrani z nostalgijo: elemente klubske glasbe devetdesetih let in osladne trenutke osemdesetih ob prasketanju VHS-trakov spaja v sodobnejši kontekst. Zveni kot plesna elektronika, a je zaradi meglenosti nizkokakovostne zvočne slike bolj kot za klubska ozvočenja primerna za poslušanje doma. Avtor izstopa iz sivega povprečja standardiziranega žanra: evforično blaženost njegove osupljive produkcije je opazil tudi Flying Lotus, avtoriteta futuristične elektronike, in na presenečenje marsikoga Rossov izvrstni prvenec izdal pri svoji založbi Brainfeeder.

The Internet: Hive Mind

The Internet še zdaleč ni več to, kar je bil. Projekt se je začel kot novosoulovska stranska ulica glasne in medijsko ekstremno popisane avtoceste, po kateri je drvela rapersko-skejtarsko-punkerska ekipa Odd Future iz Los Angelesa. Začel se je kot nepompozno brkljanje njenih članov – vokalistke Syd The Kid in producenta multitaskerja Matta Martiansa, a sedem let kasneje so se karte precej premešale. Bolj kričeči in izpostavljeni člani kolektiva, kot sta Tyler The Creator in Earl Sweatshirt, so glasbeno vse manj zanimivi ali pa preprosto vse tišji, The Internet pa se je počasi pregnetel v samozavesten petčlanski bend, izdal tri plošče in bil za zadnjo, leta 2015 izdano Ego Death, nominiran za grammyja.

Deafheaven: Ordinary Corrupt Human Love

Kalifornijci iz skupine Deafheaven ustvarjajo metal, ki ni zgolj za metalce. Puristi, kakršnih v težkokategornih podžanrih metala ni malo, ga zaničujejo, češ da je lažen – za pozerje, ki niso »true«. Morda zato, ker člani zasedbe ne opevajo satana in si obrazov ne okrasijo s srhljivimi poslikavami, a še verjetneje zato, ker z eklektično zmesjo številnih milejših slogov nonšalantno rušijo ustaljene okvire metala. Na novi plošči ponovno izhajajo iz najmračnejše izpeljanke zvrsti – iz black metala, ki ga v izvirni maniri spajajo s hrupno zasanjanostjo shoegaza in epsko milino postrocka. Kombinacija melanholičnih kitar, pompoznih klavirskih pasaž, agresivnega kričanja in intenzivnih bobnarskih rafalov je na trenutke res nekoliko osladna, a zasedba z neobremenjenim eklekticizmom ustvari edinstveno razpoloženje.

Okzharp & Manthe Ribane: Closer Apart

Po prvih skupnih singlih se je zdelo, da bi producent Okzharp in plesalka/model/pevka Manthe Ribane utegnila postati naslednji južnoafriški hit. Glasba, ki je močno slonela na elegantni, nenavadni, a zelo privlačni ritmiki, je predvsem zaradi pop senzibilnega, »avtotjunanega« prepevanja Ribanove imela potencial, da nagovori širše občinstvo. To se potem ni zgodilo, posledica tega pa je, da njun dolgometražni prvenec teh ambicij očitno nima več. Zaradi tega ni mogoče reči, da sta se odrekla precej izvirnemu obrazcu, toda nove skladbe so bolj okleščene, pisane predvsem na posluh popelektronskih sladokuscev, ki nove trende krojijo v podtalnem klubskem okolju. Jima bo prodor do širšega občinstva uspel po tej poti?

Laurel Halo: Raw Silk Uncut Wood

Ljubljenka akademskih nadtrendašev pri reviji prefinjene elektronike in akustike Wire. Nepredvidljiva rezalka vokalov in krivilka žanrov. Ameriška glasbenica Laurel Halo je v preteklosti stregla s precej različnimi, svetlimi in temnimi, tehnoidnimi in organskimi zvočnimi raziskovanji, in sedaj spet streže z »novim«, mini albumom instrumentalne ambientalne muzike. Posnetki izhajajo iz precej različnih postopkov snovanja, a v kosu tečejo fino, kot glasba za film ne počasnega tempa, ampak kar brez njega. Plošča preprostega, skrivnostnega lebdenja ali sanjanja, ki ponovno potrdi, da je avtorica mojstrica nenavadnih mikromelodik in doziranja. Vsakič drugače, vsakič z občutkom.

Mike Patton: 1922 O.S.T.

Da je prva plošča, ki jo je Mike Patton izdal v letu, ko je dopolnil petdeset let, soundtrack, je zgolj naključje. Brez skrbi, ikonični glasbeni posebnež se ob okrogli obletnici ne poslavlja z velikih poprockovskih odrov in od (ob)metalskega žaganja, da bi si v zrelem življenjskem obdobju vzel čas za delikatnejše glasbene pustolovščine. Ko ga je avstralski filmar Zak Hilditch povabil, naj naredi glasbo za njegov lanski film 1922, posnet po zgodbi Stephena Kinga, je to storil predvsem zaradi Pattonovega izjemnega občutka za cinematično senzibilnost in njegovega poglobljenega razumevanja medija filmske glasbe. Odločitev je bila prava.