Amen Dunes: Freedom

Glasbeniki včasih veliki preboj doživijo šele po desetletju delovanja in Damonu McMahonu, ki ustvarja pod imenom Amen Dunes, je uspelo prav to: prelomna mojstrovina Freedom, ki bo v glasbeni zgodovini nedvomno pustila globoko sled, je že njegova peta plošča. Tudi prejšnji albumi so izvrstni, a v preteklih raziskovanjih čudaške folk glasbe je učinek spevnosti malce zbledel zaradi odsotnosti pop občutljivosti. Zdaj pa je avtor svoje genialne – a v preteklosti rahlo begajoče – zamisli izčistil in jih postavil v aranžmaje, za katere se zdi, da so jih navdihnili najboljši trenutki alt-rocka devetdesetih let, poleg tega pa je ohranil kantavtorsko intimnost, ki celoten izdelek naredi še toliko bolj ganljiv.

Katalena: Človek ni zver

Album Človek ni zver se bo v Katalenino diskografijo zapisal kot zelo nenavaden. Namesto skladb z igrivimi in nagajivimi motivi na njem najdemo uglasbene presunljivo tragične osebne izkušnje fantov, ki jih je vojna grobo iztrgala iz domov. Ja, skupina se je naslonila na bogato dediščino slovenske ljudske poezije z vojaško tematiko, kar ob aktualni stoti obletnici konca prve svetovne vojne, ki je botrovala neštetim takim zgodbam, lahko razumemo kot spomin in hkrati opomin. Se pa zdi, da je Katalena zamudila lepo priložnost, da bi s ploščo postavila trajnejše znamenje. Tematika že sama po sebi odpira širok prostor za subverzivnost, skupina pa se namesto te raje oprime lastnih preverjenih pravil, ki žal vodijo v (preveliko) predvidljivost.

Sons of Kemet: Your Queen Is a Reptile

Ohlapna londonska scena mlajše jazzovske govorice je dobila potrditev kanona. Nova plošča četverca Sons of Kemet je izšla pri založbi velikanki Impulse! oziroma pri njeni reinvenciji. To je nenavadno, saj ne ravno standardni ustroj tube, dveh baterij in saksofona, ki ga vihti frontman žanrske sodobnosti Shabaka Hutchings, ustvarja precej daleč od ameriških učbenikov. Z zajemanjem iz različnih, predvsem afro-karibskih izročil ušpiči zmes delnega impra, že prav plesnega žmohta igrive gibkosti in ritmičnega buhtenja ali divjanja inherentnega prepleta pihal in bobnov. Hkrati kriči, da britanska kraljica nikakor ni njegova kraljica. Kraljic ne ustvarja kri, temveč dejanja in nekaterim se zasedba pokloni z naslovi posnetkov. Te dni v Ljubljani!

Big Foot Mama: Plameni v raju

Po več kot dvajsetih letih izjemne uspešnosti, po sedmih priljubljenih dolgometražnih albumih in kar dveh kompilacijah največjih uspešnic ima zasedba Big Foot Mama toliko zvestih oboževalcev, da je že povsem vseeno, če njena novonastala dela niso ravno presežna. Pri vztrajnem izdajanju plošč je članom skupine verjetno pomembneje to, da v očeh sledilcev še naprej delujejo kot aktivna zasedba, ki stadiona v Stožicah ne napolni zgolj zaradi stare slave. A ob poslušanju nove plošče Plameni v raju se izkaže, da počnejo prav to: pesmi skladajo po preverjenih formulah, na katerih so zgradili veličastno ime. Pravzaprav bi se občinstvu morda celo izneverili, če bi stopili iz svojih čevljev in ustvarili kaj svežega oziroma vsaj kaj, kar ne bi zvenelo skoraj identično z dosedanjim opusom.

YNGFirefly: how to be happy

Mladi mariborski beatmaker YNGFirefly je nase opozoril konec lanskega leta, ko je sproduciral večino podlag na Mitovem albumu Bratstvo in estradstvo, ki ga je Mladina uvrstila med najboljše plošče leta. Tokrat ponovno dokazuje obetavne producentske veščine, naklonjenost melanholični melodiki in brezsramno semplanje akustičnih žalostink, ki po pretirani čustvenosti mejijo na emo estetiko, a v kombinaciji s hip-hop beati zvenijo kot alternativni R’n’B. S surovo produkcijo spretno krmari med trapom, popom in lo-fi hip-hopom. K sodelovanju je povabil vojsko glasbenikov z vseh koncev Slovenije; številni prepričajo, za nekatere pa se zdi, da je to, da so dobili prostor za okorne verze, predvsem prijateljska usluga.

Sounds From Slovenian Bedrooms: ŠOP Greatest Hits

Pet let delovanja je lepa, če že ne nujna priložnost, da so se pri ŠOP records odločili pripraviti zbirko »največjih hitov«. Gradiva jim ne manjka. V katalogu založbe se je nabralo več kot 70 izdaj ustvarjalk in ustvarjalcev, ki jih srečujemo v podtalju domačega podtalja, pa tudi na eminentnejših prizoriščih (Kino Šiška, Metelkova, Rog). No, kompilacija zdaj voayersko odstre pogled v njihove spalnice in ponudi vpogled v njihove sprevržene (glasbene) prakse. V 28 skladbah se zvrsti prav toliko (ob) žanrskih akrobacij, od trans popa dua balans, proletarskega punka hišnega benda Šovinjista!, elektronskih ekskurzij šopovega šefa Joza Elektronika do aranžmajev terenskih posnetkov Nine Hlebec. Hiti za vsako priložnost, skratka.

Snoop Dogg: Bible of Love

Raperski kralj z zahodne obale ZDA med biznisiranjem v panogi, ki se je razcvetela z legalizacijo marihuane, in drugimi avanturami tu in tam ležerno navrže kakšno ploščo. Enkrat z reggae muziko, drugič s p-funkovskim petjem in sedaj … z gospelovskimi napevi! Bible of Love je več kot dveurni ultramaraton po cerkvi, posut z zborovskim R’n’B-jevskim sladkorjem in s Snoopom v vlogi kuratorja, na katerem bolj malo rapajo, ogromno pa pojejo, vlivajo vero, delijo razsvetljene življenjske nasvete in neprecenljive izkušnje. Je kraljestvo neskončnih prehodov akordov v nebeške višave in večno razigranega optimizma. Sprva blazno zabavno poslušanje zaradi dolžine hitro postane neke vrste križev pot, prihod na cilj pa pomeni pravo odrešitev. Snoop je ljubezen!

Jack White: Boarding House Reach

Jack White je sodobna ikona rock’n’rolla. Ustvaril je nekatere od najspevnejših kitarskih rifov, ki jih soglasno pojejo celo polne tribune navijačev, tudi takšnih, ki še nikoli niso slišali za The White Stripes. Od razpada te skupine, dvojca z bobnarko Meg White, s katero je začel graditi veličasten opus in nedvomno doživel tudi ustvarjalni vrhunec, je bil dejaven v številnih zasedbah, od The Raconteurs do The Dead Weather, zadnja leta pa se posveča predvsem solistični karieri. Ta je obrodila dve izjemni plošči, zato ni čudno, da smo od tretje, ki je izšla te dni, pričakovali veliko. Navsezadnje je Jack White kitarski genij in izjemen skladatelj, ki v sodobno (indie) rock produkcijo že dvajset let domiselno vpeljuje zvrsti, kot so blues, gospel in country.

Lolina: The Smoke

V Rusiji rojeno glasbenico Ingo Copeland najbolje poznamo po megleni navezi z Deanom Bluntom, torej po delovanju v zasebrigajočem se tandemu (art kolektivu?) Hype Williams. A v »posthypanem« obdobju je že nanizala tri samostojne plošče, zadnji z imenom Lolina. The Smoke je projekt, manj drzen od prejšnjega, Live in Paris, a še zmeraj prikupno čudaški. Je razmetan in raztresen sprehod od razmajanih atonalnih repeticij in rudimentarnih okostij do redkih konkretnih gmot. Je elektronski minimalizem, včasih synthovski, drugič triphopovski, najpogosteje pa binglja znotraj forme demo posnetkov. Ne da muzika zveni nedokončano, prej brez kozmetičnih popravkov in s skoraj nič obdelanim Inginim vokalom. Kislo-sladka mičnost »naredi sam« početja.

Soccer Mommy: Clean

Kantavtoric, ki ustvarjajo zasanjane lo-fi pesmi in snemajo kar v svojih spalnicah, na indie sceni mrgoli, a Soccer Mommy krepko odstopa od povprečja. Morda zaradi besedil, ki poslušalca neizbežno popeljejo skozi frustracije najstniških let, morda pa zaradi brezsramne pop senzibilnosti, ki jasno odraža njeno naklonjenost »upornicam« z MTV, kot je Avril Lavigne. Verjetno pa je najprepričljivejša zaradi dovršenega songwritinga. Ta je precej prefinjen in hkrati tako speven in nežen, da bi se dobro obnesel kot spremljava na maturantskih plesih v ameriških najstniških filmih. Album Clean pri poslušalcu ne povzroči le kurje polti, ampak v njem zbudi nenadno željo po ogledu kakšne dolgočasne indie dramedije o odraščanju.

Spejs kolektiv x zero6teen: paralela 16

Za tole ploščo sta vzporednico potegnili ekipi, ki v zadnjem času skrbita za pomembno in tako rekoč nujno prevetritev domačega klubskega dogajanja. Spejs kolektiv, kjer producenti interpretirajo v svetovnem undergroundu zelo priljubljene bassovske muzike, in zero6teen z izpeljankami trapa in cloud rapa. Plod sodelovanja je logičen: slogovno razgibane (avtoreferenčne) ulične rime, podložene z izpiljenimi, hipnotičnimi beati, ki predvsem z mastnimi, drobovje tresočimi basi ne skrivajo podtalnega izvora. S ploščo Paralela 16, na kateri se jima pridruži še nekaj gostujočih emsijev, na domačo sceno prinašata izrazito trendovsko glasbo, s katero bosta najbrž nagovorili predvsem urbano mladež. Branilci domače kontinuitete se zbirajo na okopih.

August Greene: August Greene

Tradicijo superskupin, v katerih moči združijo mogočniki različnih priznanih znamk, imen ali ustrojev, tradicionalno povezujemo z bolj rockerskimi ali – še bolj ideološko povedano – »kitarskimi« žanri. Pomislimo na nespregledljive, kot sta zasedbi Nick Cave & The Bad Seeds, Audioslave in Atoms For Peace, med tistimi res klasičnimi pa Traveling Willburys in Cream. Pogosto se je sicer težko otresti občutka, da gre pri teh projektih predvsem za trženjsko potezo, ki omogoči polnjenje dvoran in stadionov ter je lahko zelo dobičkonosna. No, so pa tudi drugi žanri črne Amerike že stregli s superskupinami. Na soul in R & B-sceni se najprej spomnimo zasedbe Shalamar, s konca devetdesetih let pa trojca Lucy Pearl. V rapu se je pred kratkim zgodila superskupina Prophets of Rage.

Lil Yachy: Lil Boat 2

Lil Yachy je eden on neštetih trap izvajalcev, ki so si pred ime dodali besedo »lil« (majhen), poustvarjajo klišeje svojega žanra in z digitalnim izpopolnjevanjem pevskih sposobnosti (auto tune) ohranjajo zapuščino pevke Cher. Pozitivna pričakovanja pred njegovo novo ploščo so bila prisotna samo zato, ker jo je »mali čolniček« naslovil kot drugi del prepričljivega prvenca. A ta se mu je, kot kaže, zgolj posrečil. Z vmesnimi izdajami mu je spodletelo, moral se je celo javno opravičiti, saj je v enem od verzov s ponesrečeno seksualno prispodobo vabil k igranju svojega čela, ker je mislil, da gre za pihalo. Po tem fiasku je obljubljal vrnitev h koreninam, dostavil pa zgolj obilico nerodnega bahanja z zavidanja vrednim premoženjem.

The Breeders: All Nerve

Ko se je razvedelo, da je Kim Deal leta 2013 tik pred snemanjem povratniške plošče zapustila skupino Pixies, je bilo razočaranje številnih fenov kultnih punkrockerjev neizmerno. Nekaj utehe so našli v tem, da je kot razlog za odhod oznanila ukvarjanje z novo ploščo svoje ne bistveno manj kultne zasedbe The Breeders. Upravičeno. Zanjo je spet zbrala zasedbo, ki je pred petindvajsetimi leti posnela megauspešno ploščo Last Splash. Ja, All Nerve se sliši kot njen neposredni naslednik, kar bodo nedvomno cenili predvsem stari privrženci. Čeprav se je težko otresti občutka nostalgije, nova plošča ne zveni zastarelo. Zaradi reaktualiziranih tem in brezčasnega izraza se celo zdi, da The Breeders s prvo ploščo po desetih letih na rockovsko prizorišče prinašajo svež veter.

David Byrne: American Utopia

Sampha, Dev Hynes, Oneohtrix Point Never, Koreless in (ne)glasbeniški mag Brian Eno. Pri nastajanju plošče je David Byrne naštel kar 25 sodelavcev, med katerimi je kupček znanih imen s precej različnih obronkov muzike, a niti ene ženske. Za ponesrečeno popotnico prvega »samostojnega« projekta po štirinajstih letih se je trzajoči ekscentrik newyorškega novega vala hitro opravičil, a opravičiti bi se moral tudi sebi. American Utopia je prostodušna zmeda pretirane okrancljanosti in kolažiranja, tudi nič kaj gibkega preskakovanja kontekstov zvočnosti. Byrnov optimizem kakor metoda spoprijemanja s svetom sicer je teatralno čudaški, a kljub vsej vnemi večji del zveni kot okoren muzikal za otroke.

Young Fathers: Cocoa Sugar

Skupino Young Fathers smo nedavno poslušali na ljubljanskem festivalu Ment, kjer so mu resda prisluhnili predvsem redni festivalski gostje. Pa vendar je trojec iz škotskega Edinburgha z izjemnim nastopom dal vedeti, zakaj je vse od prvenca Dead (2014), ki mu je prinesel nagrado mercury, eden najbolj čislanih bendov na (britanski) indie sceni. Lani ga je po zaslugi filmskega režiserja Dannyja Boyla, ki je šest njegovih skladb umestil na soundtrack za film T2 Trainspotting, spoznalo še mainstreamovsko občinstvo. Posledica tega je zdaj lepo vidna na novi, tretji plošči Cocoa Sugar, ki ponudi bolj spolirane skladbe in več pop senzibilnosti kakor prvi dve. A to ne pomeni, da je skupina pozabila na adute iz preteklosti; ti pravzaprav zaživijo v le še bolj dodelani in prepričljivejši podobi, zaradi česar utegne ta plošča obveljati za eno najboljših letos.

Black Milk: FEVER

Black Milk velja za najdoslednejšega učenca šole J Dille. Ker je, ko je bil še mladinec, sodeloval z njegovo skupino Slum Village, ker je iz Detroita in ker prepričljivo spaja hiphop s soulom in jazzom. In tako kot najbolj samosvoj klepar ritmov motornega mesta je tudi sam bolj vešč rezanja, lepljenja in programiranja kakor rapanja, čeprav pogosto poprime tudi za mikrofon. Pa vendar – Black Milk na novi plošči demonstrira, da leta prakse emsijanja še zdaleč niso bila zaman, poleg tega se še enkrat proslavi v vlogi nekakšnega bendliderja ali vodje snemanja, saj večino muziciranja opravijo drugi. FEVER je paket krasno žmohtnega produciranja v arhaičnem pomenu besede, a tudi melodično mehke političnosti.

Container doxa: Less Than Nothing

Container Doxa je superskupina uveljavljenih kreativcev (Dre Hočevar, Žiga Murko, Boštjan Simon, Domen Gnezda, Domen Bohte, Tine Grgurevič in Matic Sterle), ki so poskrbeli za osvežen zagon domače (ob)jazzovske scene. Ker so skoraj vsi znanje in izkušnje pridobivali tudi v ZDA, ni presenetljivo, da se njihov prvenec sliši kot nekakšen poklon vplivni newyorški downtown sceni. Ne nujno v smislu glasbenih referenc. Prej skozi prizmo ustvarjalnega modela, raziskujoče križanje raznoterih izrazov (jazz, hiphop, elektronika) in neobremenjenost s pravili. Kljub tej odprtosti pa plošča Less Than Nothing navduši z osredotočeno in koherentno podobo, v kateri se sicer razberejo izkušnje članov zasedbe, a hkrati ponudi tudi nekaj povsem novega in aktualnega.

SUUNS: Felt

Kanadski veščaki avantgardnega post punka SUUNS so s prvencem navdušili. Z naslednjima ploščama so se odločno ohranili na zemljevidu in eksperimentirali, se iskali in se ponovno našli, visokih meril, ki so jih postavili s prvencem, pa jim vendarle ni uspelo doseči, kaj šele preseči. Vse do zdaj: s ploščo Felt, ki najbolj prepriča v trenutkih sodobne interpretacije krautrocka, ponovno dokazujejo, da so eni največjih mojstrov svoje domene. Impresija intergalaktičnega popotovanja, h kateri pripomorejo predvsem znanstvenofantastični synthi, se pogosto prizemlji s spokojnimi vokali in psihedeličnimi kitarskimi rifi. Edinstvena zvočna izkušnja, ki zaradi kompleksnosti vztrajno vabi k ponovnemu poslušanju.

Moby: Everything Was Beautiful, and Nothing Hurt

Generacija, ki je odraščala na začetku devetdesetih let, Mobyja pozna po njegovem prvem klubskem hitu Go, ki si je izposodil godalno melodijo iz kultne TV-nadaljevanke Twin Peaks. Tisti, ki smo odraščali v drugi polovici devetdesetih let, smo ga spoznali ob poslušanju kasnejših plesnih kosov, kot je Feeling So Real, ali pop balad, kot je Why Does My Heart Feel So Bad. Mlajše generacije pa ga morda bolj kot po muziki poznajo po pravičništvu, po tem, da je vnet borec za pravice živali in zagrizen vegan. Ne poznajo ga toliko kot sukača plošč, temveč bolj kot sukača jezika v katerem od številnih dokumentarnih filmov o elektronski muziki. V teh se je kot gost pojavljal in se še zmeraj redno pojavlja, saj ima status spomenika, pionirja plesne elektronike.

U. S. Girls: A Poem Unlimited

Ameriško-kanadska glasbenica U. S. Girls je kot solistka, ki je ustvarjala v izolaciji, ljubitelje obskurnega indieja zalagala s hrupnim direndajem, ki je pod površjem šumenja že od nekdaj skrival spevno hrbtenico z resničnim pop potencialom. Pri sodelovanju z vojsko soavtorjev in producentov v studiu je ta potencial dobro izkoristila. Projekt, ki se je začel kot lo-fi noise pop, postaja vedno bolj izčiščen. Ko avtorica opusti lo-fi, ostane pač pop; izjemno dodelan, premišljeno aranžiran in presenetljivo plesen. Nasprotje radostnim harmonijam na plošči so protestna besedila o zlorabah, maščevanju in ameriški politiki. Te teme avtorica očitno čuti iskreno in goreče, saj pusti vtis, da je s svojim edinstvenim glasom v vsakem komadu izlila srce.

Against All Logic: 2012–2017

Ko je Nicolas Jaar postal zvezdnik elektronske scene, je plesne čevlje že obesil na klin. Bolj ko je rastla njegova priljubljenost, manj plesna in bolj sofisticirana je bila njegova muzika. A klubski zvok je napol anonimno še zmeraj izdajal pod različnimi imeni in eno od njih je Against All Logic. Tokratna plošča ni prava plošča, ampak zbirka gradiva, ki se je nabralo v zadnjih petih letih. Je skupek editov, predelav posnetkov iz povsem različnih kontekstov in časov. Od Kanyeja Westa do žlahtnega soula. Od disca do housa in electra. Impregnirano s kančkom distorzije in z Jaarovim prefinjenim občutkom za aranžiranje, za hipnotično počasno grajenje ritmov in atmosfer, ki so hkrati intimne in rahlo odtujene. Rutinska zverziranost.

Dita Von Teese: Dita Von Teese

Tale plošča je še ena vzporednica, ki jo lahko potegnemo med Sergeem Gainsbourgom in Sebastienom Tellierjem. Pokojni dekadent je kopico skladb in plošč napisal za francoske igralke, njegov nič manj ekscentrični naslednik pa je muzo našel v »kraljici sodobne burleske« Diti Von Teese. Ta si je nekaj pevskih izkušenj pridobila že v preteklosti, med drugim s kontroverznimi južnoafriškimi rap rejverji iz zasedbe Die Antword. No, za albumski prvenec bi težko našla primernejšega sodelavca. Tellier, mojster minimalistične, čutne pop poezije, je zanjo (skupaj s soprogo) napisal deset pesmi o zapeljevanju, ki v obliki lahkotnega, a dodelanega elektronskega popa dajo vedeti, da se za ploščo Dita Von Teese skriva resnejša namera, kot se morda zazdi na prvi pogled.

Warrego Valles: Botox

Članici domačega producentskega dvojca Warrego Valles, Nina Hudej in Nina Kodrič, sta že stari znanki z ljubljanske klubske scene. Prav občudovanja vredno se zdi, da ob vsem didžejskem, organizatorskem in aktivističnem delovanju najdeta čas še za avtorsko produkcijo, ki je iz izdaje v izdajo bolj dovršena. To dokazuje tudi njun skupni dolgometražni prvenec Botox.

Različni izvajalci: Black Panther: The Album

Franšize generirajo denar v paketih in naveza stripovskega velikana Marvela in filmskega mogotca Disneyja ni nobena izjema. Njuni skupni velikopotezni filmi pa potrebujejo tudi velikopotezno glasbo. Tako so za kuratorja glasbe, ki spremlja superjunaško megauspešnico Črni panter, angažirali kar Kendricka Lamarja. Ta se je naloge lotil preračunljivo: del sestavljajo generični, bledi pop kosi, drugega pa modne širokopaletne domislice v navezah s številnimi vokalisti. Pričakovano je tu Kendrickova ekipa založbe TDE, a tudi kup drugih: superzvezdi Future in The Weeknd pa James Blake in južnoafriško presenečenje Yugen Blakrok. Zajetno, s pop-olnimi kiksi, suverenimi gosti in begajočo povezavo s filmom.

Franz Ferdinand: Always Ascending

Zdi se, da priljubljeni Škoti nosijo precejšnje breme odgovornosti za nekakšno novo revitalizacijo britanskega indie rocka. Denimo po zgledu tiste, ki so jo z inovativno posodobitvijo postpunkovskih obrazcev sprožili kmalu po letu 2000. Za peto studijsko ploščo Always Ascending so se zato spajdašili s francoskim producentom Philippom Zdarom (polovica kultnega dvojca Cassius), in pomagal jim je sooblikovati bolj sintovsko, diskoidno podobo novih skladb, tematsko naslonjenih na politične komentarje in (ekscentrično) zabavanje. Člani Franza Ferdinanda so še vedno mojstri pisanja (pop) rockovskih skladb, ni dvoma. A z njimi so stopili na uležan teren, s katerim najbrž ne bodo prebudili niti največjih fenov indie rocka.

Laurie Anderson & Kronos Quartet: Landfall

Vsestranska umetnica Laurie Anderson si je v petdesetletni karieri upravičeno pridobila status kultne avtorice, ki je soodgovorna za popularizacijo obskurne in eksperimentalne elektronike osemdesetih let. Za letošnji album Landfall, ki je nevrotična zbirka komorne godalne glasbe, minimalistične elektronike in »spoken word« poezije, je združila moči z neoklasičnimi veterani iz Kronos Quarteta. Besedila delujejo kot branje dnevnika, ki ga je pisala, medtem ko je po vzhodni obali ZDA (in glasbeničinem stanovanju) divjal orkan Sandy. Njegovo opustošenje je torej temeljna téma te precej mučne plošče, ki še najbolj očara, ko v napsihiranih rafalih violin prepoznamo neskončno moč viharja.

Rich Brian: Amen

Ko slišite njegov trendovsko monoton, napol momljajoč, avtentično ameriško naglašen flow, s katerim dostavi tipične verze o puncah, blišču in uličnem nasilju, je prva misel, da gre za še enega v vrsti povzpetniških ameriških raperjev, ki danes krojijo vrhove svetovnih pop lestvic. Prvi šok sledi, ko na spletu poiščete katerega od njegovih videospotov. Rich Brian je namreč tipičen mozoljast azijski tinejdžer »geekovskega« videza, ki ga bolj kot glasbeni odri najbrž zanimajo videoigre in internet. Moč tega je Brian, s pravim imenom Brian Imanuel, odkril že pri desetih letih, ko se je doma, v indonezijski prestolnici Džakarti, prek družinskega računalnika znašel na YouTubu. Ker se je šolal doma, takrat menda ni razumel niti besede angleško. Zdaj, osem let pozneje, se je z dolgometražnim prvencem Amen znašel na četrtem mestu iTunesove lestvice.

Grad gori!: Grad gori!

Privrženci ljudske glasbe Brino Vogelnik dobro poznajo. Pevka in ustvarjalka pesmi to tradicijo z različnimi zasedbami raziskuje, drugači in posodablja že skoraj dve desetletji, vedno izvirno, avtorsko. Nič drugače ni s ploščo Grad gori!, ki jo je posnela z istoimensko zasedbo, v kateri je moči združila z violinistko Barjo Drnovšek in harmonikarjem Matijo Solcem. Motive za (prepesnjena) besedila in (prearanžirano) glasbo so si izposodili iz slovenskih, švedskih, ameriških in čeških ljudskih pesmi, iz njih pa izoblikovali melanholičen, igriv in predvsem intimen izraz. Ta se bo zaradi pevkinega prepoznavnega glasu in interpretativne senzibilnosti bržkone prikupil tudi fenom njene zasedbe Brina, dasiravno se nova plošča oklene bolj klasičnih ljudskih tradicij.

Rhye: Blood

Naslovnica druge plošče projekta Rhye je videti kot kopija prve: tudi to krasi koledarski črno-beli akt ženskega telesa. A vse le ni isto. Nekoč dvojec prijetnega R & B-ja, naveza danskega producenta Robina Hannibala in kanadskega pevca Milosha, je medtem postal enojec. Milosh je šel po svoje in novo ploščo posnel s koncertnim bendom, s katerim zares veliko nastopa. Na Blood je zato vse uigrano na svojem mestu, je popolnoma pravilen, kliničen in počasen scenosled šepetanja, vzdihov in izdihov. Je plošča, ki z vsemi violinami, violami, čeli, pozavnami, rogovi ... zvočno prestavi v prestavo višje, slogovno pa večji del le lovi skrivnostno nežno izrezano nišo prvenca.