CHVRCHES: Love is Dead

Naslovnica tretje plošče škotskega pop tria CHVRCHES celostno zaobjame vtis njegove zvočne podobe: je generična, kičasta in barvita. Čeprav se Love is Dead – tako kot prejšnji dve plošči, ki zvenita skoraj identično – na neki ravni zateka k synthpop nostalgiji, jo zaznamujeta predvsem sodobna, dizajnersko izpiljena produkcija in nasičena pompoznost, ki pogosto meji na EDM. Zasedbi brez dvoma ne gre zanikati nadčloveške nadarjenosti za skladanje spevnih refrenov – takšnih, ki v glavi vztrajno odmevajo, tudi če nad njimi nismo pretirano navdušeni. Plošča je torej nabita s potencialnimi uspešnicami, ki zvenijo precej enolično, a so obrtniško dobro izdelane.

Kamaal Williams: The Return

Zadnje leto ali dve je bilo o londonski renesansi, o razmahu scene različnih, le ohlapno povezanih praks, katerih skupni imenovalec je skovanka »novi jazz« (ta sicer ne pove kaj dosti), napisano veliko. Da gre za gosto prepleten milje neštetih sodelovanj, solidarnosti in delovne etike »naredi sam«. Da gre za jazz, ki sploh ni jazz, ampak skupek lokalnih slogov, oziroma da ima več zaslug za razcvet scene in razvoj stilov bogata domača klubska tradicija kot ameriški jazzovski idiom.

Simian Mobile Disco: Murmurations

Britanski dvojec Simian Mobile Disco je svoje ime na zemljevid postavil pred dobrim desetletjem, ko se je pridružil novemu valu francoskega elektra. Od vulgarno distorzirane klubske glasbe sta se avtorja oddaljila zelo hitro in z vsako izdajo popolnoma spremenila slog. Rdeča nit eklektičnih izdaj, ki se raztezajo od vokalnega popa do eksperimentalnega tehna, je predvsem v ritmih 4 x 4 in priseganju na rabo analogne mašinerije. To velja tudi za novo ploščo, a avtorja sta tokrat za vodilno glasbilo izbrala ženski pevski zbor Deep Throat Choir. Združitev tehna in cerkveno zvenečih vokalnih harmonij se ne zdi najbolj posrečena: ne glede na vrhunskost njune produkcije ali božanskost izurjenih glasov »sakralna« tehno glasba zveni nekoliko osladno.

Leon Bridges: Good Thing

Od pomivalca posode po teksaških prehranjevalnicah do oživljavca žlahtnega soula in sedaj morda navadnega pop zvezdnika? Po prvencu Coming Home so se na Leona Bridgesa občasno obrnili različni mainstreamovski izvajalci, ki so si zaželeli kanček retro štiha. Z nadaljevanjem pa tudi sam meri na redno radijsko minutažo, saj je opustil lep kos klasično zaprašene in zrnate tradicije ter se lotil sodobne pop-evkarske forme. Plošča Good Thing je soul brez robov, je izdelek temeljito sčiščenega zvoka, ki je hkrati današnji in konservativen. Je premišljeno »paketizirana« muzika za mlade, ki ne marajo hrupa, in starejše, ki še zmeraj spremljajo trende. Ironija pa je, da je Bridges bolj izstopal po izvirnosti, ko je posnemal Sama Cooka.

Courtney Barnett: Tell Me How You Really Feel

Druga (solistična) plošča avstralske pevke in ustvarjalke pesmi se bo številnim njenim fenom, ki se jim je prikupila s prvencem, s katerim si je pred tremi leti prislužila nominacije za najboljšo novinko, verjetno zataknila v grlu. Ne zaradi sloga. Courtney Barnett ostaja pri popovskem punk rocku, ki spomni na zlata devetdeseta. So pa besedila, v katerih se ukvarja s svojo tesnobo in žensko-moškimi odnosi, introspektivnejša in vsaj na prvi posluh manj duhovita od tistih s prvenca. Koliko je na to vplivalo lansko sodelovanje s Kurtom Vilom in koliko izkušnje zadnjih let, zaradi katerih se ji je življenje postavilo na glavo, ne bomo ugibali. Trenutno se pač »počuti tako«; manj energično in bolj kontemplativno.

Arctic Monkeys: Tranquility Base Hotel & Casino

Skupina Arctic Monkeys je po izidu prejšnje plošče AM (2013) ponovno pokasirala dvojno nagrado brit (za najboljšo zasedbo in najboljšo ploščo) in tako postala prva, ki ji je to uspelo kar trikrat. Album, s katerim je naredila velik slogovni obrat, si je pridelal še kopico drugih nagrad, vsesplošno kritiško hvalo, množico hit singlov in končal na številnih lestvicah najboljših plošč. No, ker je Arctic Monkeys že ob izidu prvenca leta 2006 obveljal za enega najboljših sodobnih britanskih bendov, to ni bilo posebno presenečenje. Je bila pa AM plošča, s katero se je skupina naposled uveljavila tudi v Ameriki.

Paul White: Rejuvenate

Čeprav je vsaka plošča britanskega samorastnika Paula Whita izrazito drugačna od prejšnje, je trend zadnjih let jasen. Na svidenje sempli, živela živa instrumentacija! Novo ploščo Rejuvenate je tako v celoti spisal in odigral – delno tudi odpel – sam, kar je precej impresivno za nekoga, ki je preboj dosegel s čudaškimi hiphoperskimi lepljenkami. A kar so bili nekoč odbiti beati, je sedaj rahlo hipijevski, psihedelični pop, je blaga zmes retro raziskovalnega rocka, folka, soula in elektronike, nekje na poti v prostranost kozmosa. Album, ki ga odlikuje dokaz, da zasuk od »ponovne uporabe« k »pravemu igranju« ni nujno ideološki, ampak le praktičen.

Jon Hopkins: Singularity

Jon Hopkins je avtor eksperimentalne, a dostopne elektronske glasbe. Poznavanje klasičnega skladanja domiselno združuje z napredno produkcijo. Je eden najbolj čislanih IDM-producentov; z novim izdelkom, ki naj bi bil zvočna prispodoba za psihedelično izkušnjo, ta status odločno zacementira. Ko številne plasti synthov, podložene s hipnotičnimi, a intenzivnimi techno in house beati postanejo prenaporne, nas pomiri z ambientalnimi zvočnimi pokrajinami v maniri znanstvenofantastičnih spektaklov. Ko se teatralne abstrakcije sestavijo v oprijemljivo celoto, glasba postane plesna, a ne tako sveža, kot menijo avtorjevi zvesti sledilci: pravzaprav zveni podobno kakor vrhunci neo-trance produkcije iz prejšnjega desetletja.

AMN: HCK

Leto 2018 bo očitno leto, ko bo trend sodobnega trapa naposled osvojil tudi domačo sceno. Vsaj sodeč po razvpitosti ljubljanskega kolektiva Guapo Gang, ki s poslovenjenimi (in/ali pobalkanjenimi) interpretacijami (ob) trapovskih (atlantskih) smernic že nekaj časa briše meje med komercialo in alterjem. Iz njegovih vrst prihaja tudi dvojec AMN, ki je lani v navezi s kolektivom Smrt boga in otrok posnel precejšnje pozornosti deležen mikstejp, zdaj pa se predstavlja še s samostojnim prvencem. V zamaknjenih, momljajočih rimah o zakajanju in ženskah sicer ne boste našli besed(il)nih presežkov, so pa v povezavi s poznavalsko ukrojenimi beati dovolj za poznonočno stajliš hedonistično izkušnjo. Vprašanje, ali bo to dovolj za kakšen radijski hit, je v času spletnega konzumiranja takšne glasbe nebistveno.

Beach House: 7

Victoria Legrand in Alex Scally iz baltimorskega dvojca Beach House sta se po šestih konsistentno zasanjanih ploščah nedvomno uveljavila kot zastavonoši sodobnega dream popa. Zdi se, da imata po štirinajstletnem delovanju več idej kot kadarkoli prej. Z novo ploščo dokazujeta, da sta na vrhuncu plodne kariere. Glede na to, da je njun dosedanji opus v celoti na zavidanja vredni ravni in brez zdrsa, smo od dueta veliko pričakovali in z njegovo sedmo izdajo, preprosto poimenovano 7, smo želeno tudi dobili. Poslušanje nove plošče nujno postaja intimna izkušnja, glasba je izrazito prefinjena, zamegljena in skoraj eterična, elementi igrivosti pa so domala odstranjeni.

Post Malone: Beerbongs & Bentleys

Post Malone je »bogat in žalosten«. Še pred nekaj leti tako rekoč nihče ne bi stavil, da bo ameriški raper, ki več poje in zavija kot rapa, postal eden glavnih zvezdnikov svetovnega pop stroja. A to je postal in to dokončno potrdil z enim največjih hitov lanskega leta rockstar, ki ga zdaj marinira v naoljeni družbi neštetih melodično nežnih balad. Malone je brezbrižen, naveličan, ležeren in obrnjen v preteklost. Vara punco, se drogira in šteje denar. Plošča Beerbongs & Bentleys je past, v kateri, če se vanjo ujamemo, se nam zdi, da znova in znova poslušamo isti posnetek. Potrdi tudi, da smo globoko v dobi streamanja, a ne toliko s tem, da je projekt nametan in nesklenjen, temveč z navajanjem številnih medijev. Krepko predolgo.

DJ Koze: Knock Knock

Nemški producent DJ Koze zaradi drzne kompozicijske igrivosti in brezmejne eklektičnosti opusa težko preseneti. A pred petimi leti mu je s ploščo Amygdala uspelo ravno to: dokazal je, da je izjemno nadarjen avtor sodobnega popa, zaznamovanega s protislovnim nasprotjem med spevnostjo in eksperimentiranjem. Pričakovanja pred izidom naslednje plošče so bila velika in Knock Knock jih izpolni. Zaradi inštrumentalne večplastnosti in domiselnega manipuliranja z vokali zveni čudaško, zaradi nežnih beatov in skrbnega nabora gostujočih vokalistov pa hkrati dostopno. Edinstvena različica elektronskega popa, ki spretno krmari med housom in hiphopom, zaradi shizofrenega menjavanja razpoloženja pa poslušalca na trnih drži vse do konca.

Janelle Monáe:: Dirty Computer

Neprilagojenka R & B-ja Janelle Monáe se na tretji plošči znebi androidnega alter ega in se skozi prispodobe svoje spolnosti in identitete spoprime z realnostjo Trumpove Amerike. »Napake« na (računalniškem) disku prepozna kot priložnost za izvirnost in interpretacijo ameriškega sna, v katerem marginalizirane skupine dobijo glas, ne deportacijskih vozovnic. Pri tem se kdaj spotakne ob iztrošenih klišejih, toda sestavi izjemen preplet osebnega in političnega. Sploh v kontekstu plošče, s katero se najodkriteje doslej spogleduje z mainstreamom. Ta se včasih sliši kot poklon Princeu, včasih kot odmev sintovskega 80’s popa ali R & B-ja iz devetdesetih let, toda rezultat je izredno sodobna pop plošča. Z zelo jasnim sporočilom.

Demolition Group: Pojdiva tja

Ko se je že zdelo, da je zgodba morda končana, se je Demolition Group po približno desetletnem založniškem mrku leta 2011 vrnil s ploščo Planet starcev in nato še leta 2015 z Zlaganim soncem. Zdaj se vrača tretjič. Eden najdlje delujočih domačih alter bendov po 35 letih delovanja (če ga ocenimo grobo čez palec in upoštevamo tudi predpoglavje, prolog skupine Gast’r’bajtr’s) še zdaleč ni rekel zadnje besede.

µ-ziq: Challenge Me Foolish

Mike Paradinas je zadnje desetletje bolj kot z glasbo prisoten s svojo založbo Planet Mu, ki kot po tekočem traku izdaja plošče inovativnih sodobnih elektronskih producentov. Zdaj, ko podmladek odkriva kultne ustvarjalce iz preteklosti, pa je pobrskal tudi po svojih arhivih. Iz njih je potegnil material, ki ga je posnel konec devetdesetih let, sočasno s kultno ploščo Royal Astronomy, ki ga je ustoličila med četverico velikanov IDM-ja (intelligent dance music). Skladbe z baročno elektronsko melodiko sicer ne skrivajo svojih let, so pa danes še vedno slišati presenetljivo sveže. Predvsem zaradi Paradinasove izvirnosti, ki jo na novi (stari) plošči s sanjavo pop senzibilnostjo oplazi tudi japonska vokalistka Kazumi.

Saba: CARE FOR ME

Nekričeči, sivi, zamišljeni ali odtujeni rap žalosti, ranljivosti, bridkosti ali samo osamljenosti postaja precej razširjen med mlajšo generacijo rimobrcačev. Chicaški »emsi« Saba se na drugem albumu ukvarja predvsem z izgubo in minljivostjo – pred kratkim so umorili njegovega bratranca Walterja Longa, Jr. Grenke misli in spoznanja servira artikulirano, s precej apila in povsem melodično. S spojem trendovskih raperskih prijemov in jazzovskih hakeljcev. Potrpežljivo, brez ihte. Najbolj zveneče ime med redkimi gosti je lokalna zvezda Chance The Rapper, ki je mentorsko vplival na Sabin slog. Tekoče početje, pri katerem bolj kot zgodbopripovedništvo izstopa mehko temačno razpoloženje.

Beak>: L. A. Playback

Bristolski trio Beak> je eden od stranskih projektov Geoffa Barrowa, idejnega vodje kultne zasedbe Portishead. Od vseh zasedb, ki še nadaljujejo tradicijo krautrocka, je najočitnejši in najneposrednejši. Njegove skladbe zvenijo kot »homage« očakom tega žanra, denimo skupinama Can in Neu!, kar lahko resnično cenimo, saj je krautrock, čeprav je v zgodovini glasbe pustil vidno sled, v sodobni produkciji razmeroma zapostavljen. L. A. Playback je zbirka raznih B-strani, raritet in neizdanih demoposnetkov, ki povzema desetletje delovanja skupine. Temu primerno se glasba skozi raziskovanje minimalizma, monotonosti in atonalnosti vztrajno sestavlja v motorik – poravnan groove, značilen za krautrock.

The Maghreban: 01DEAS

Aymana Rostoma, od leta 2014 bolj znanega pod imenom The Maghreban, se je prijela oznaka »producent producentov«. Je tiste vrste producent, ki z glasbenimi avanturami navdušuje kolege. Raje od sklepanja kompromisov in nagovarjanja poslušalcev z uveljavljenimi obrazci pušča prosto pot domišljiji. V preteklosti se je z izvirno house estetiko vsaj ohlapno držal plesišča, z dolgometražnim prvencem pa se je zakopal globoko podenj, v izraze, ki so zadnja tri desetletja oplajali house glasbo, pa tudi mimo njih. Zato je logično, da mu je ploščo O1DEAS izdala kultna založba R & S Records, ki je v 35 letih delovanja izdala kopico prelomnih plošč najdrznejših elektronskih producentov.

Princess Nokia: A Girl Cried Red

Newyorška reperka Princess Nokia nam že na naslovnici novega mikstejpa kaže sredinca, tokrat ne zaradi jeze, usmerjene v rasiste in šoviniste, temveč zaradi strtega srca. Čeprav si je avtorica s preteklimi eklektičnimi izdajami že pripravila teren za pričakovano žanrsko eksperimentiranje, je občinstvo tokrat suvereno šokirala: ustvarila je zbirko emo pop žalostink in jih aktualizirala z generičnimi trap beati. Njen glas v tem kontekstu zveni, kot bi naključna (pevsko nenadarjena) najstnica z zamašenim nosom v svoji sobi snemala akustične priredbe nekega pozabljenega emo benda. Držimo pesti, da gre za parodijo.

Canyon Observer: NØLL

Ljubljanski post-sludge-black-doom metalci iz zasedbe Canyon Observer nas s šusi distorzije zalagajo že skoraj desetletje, leta 2015 pa so s prvencem FVCK potrdili status unikuma zlovešče temačnosti v domačiji. Kmalu zatem so postregli še z neortodoksno potezo, s krajšo turnejo po Kubi. Njihova druga plošča NØLL nas hitro povleče v kanjone pekla, v deželo mor in groze, v kraljestvo kruljenja iz globočin in neusmiljenega ritmičnega bombardiranja. A ne brez nečesa, čemur bi težko rekli občutek, prej gre za izpiljeno dinamiko. Druščina ne stavi (izključno) na doktrino linearnega šoka in hrušča, temveč se potovanja loti raziskovalno, z miniaturno veščimi slogovnimi zasuki in redkimi postanki brnenja, med katerimi je dovoljeno zadihati.

Alexis Taylor: Beautiful Thing

Ob vnemi, s katero osrednja člana skupine elektronskih pop posebnežev Hot Chip zadnja leta izdajata solistične plošče in plošče različnih stranskih projektov, se na prvi pogled pojavi vtis, da sta se z matično zasedbo znašla v slepi ulici. No, resnica je najbrž bliže temu, da sta oba pač izjemna kreativca, ki se rada preizkušata v novostih. Alexis Taylor je na novi (četrti) solistični plošči moči združil z genialnim producentom Timom Goldsworthyjem (DFA) in temu primeren je izkupiček. Radovedne, izpiljene sintpopovske skladbe, iz katerih subtilno pronicata Taylorjeva (in Hot Chipova) prepoznavna senzibilnost in (ironično) preizpraševanje glasbenih (in življenjskih) obrazcev. Predvidljivo, a hkrati še ena lepa potrditev Taylorjevega posebnega občutka za pisanje skladb.

Blaž: Steven

Blaž Gracar, včasih znan kot Dpek, danes preprosto kot Blaž, je obalni producent razigrane futuristične elektronike, ki je v zadnjih letih nase opozoril z malo ploščo b, albumom Don’t Listen to This, kompilacijo vrhuncev svojega opusa The b Of in albumom remiksov BMX. Njegov slog bi zaradi brezbrižnega eksperimentiranja z zvokom, eklektične zmesi neštetih navdihov in naprednih produkcijskih tehnik še najbolj celostno zaobjela nerodna oznaka IDM (intelligent dance music), vendar večino del zaznamuje tudi zvesta in očitna naklonjenost hip-hopu.

Novelist: Novelist Guy

Eden zastavonoš mlade generacije britanskega grima, občasni sodelavec zvezdnika Skepte in javno glasen podpornik Jeremyja Corbina Novelist si je za snovanje prvenca vzel kar nekaj časa. Njegovo početje v glasbenem podtalju spremljamo že od leta 2013 in po kratki epizodi s kultno založbo XL se je stvari lotil samostojno: album Novelist Guy je produciral sam in ga tudi izdal neodvisno. Potez južnolondonskega emsija pač ne narekujejo drugi, kar je že s prvimi takti takoj jasno tudi pri projektu s temačnim, resnim, ploskim in monotonim scenosledom. Natančni grimerski minimalizem v čisti obliki, brez kričanja in hajpanja. Z veliko vokalne repeticije in preprosto neposrednimi panči. Za ortodoksne fene žanra.

Mr. Fingers: Cerebral Hemispheres

Mr. Fingers je veteran, inovator in ikona chicaškega housa. S pestro diskografijo se je v dobrih tridesetih letih dokazal kot izjemno raznolik avtor, ki ima poleg nadarjenosti za skladanje brezčasnih house himn v malem prstu tudi acid bangerje in soulful izice ter pravzaprav vse, kar je vmes. Na novi plošči, prvi dolgometražni po petindvajsetih letih, predstavlja predvsem svojo nežno plat, a tokrat ta deluje neposrečeno. Zaradi osladnih saksofonskih vložkov in solzavih klavirskih solaž večina albuma zveni kot cenena lounge kompilacija. To razpoloženje k sreči preseka s kratkim poglavjem iz minimalističnega housa in melanholičnega acida, a se mu s tem ne uspe povsem odkupiti za izumetničenost in razvlečenost prevladujočih delov albuma.

A Place To Bury Strangers: Pinned

Newyorški hrupni rockerji so po snemanju prejšnje plošče pred tremi leti doživeli dve pomembni spremembi. Najprej so morali legendarni brooklynski studio Death By Audio, v katerem so vadili, prirejali koncerte in izdelovali (kitarske) efekte, odstopiti Vicu. Letos pa so kot polnopravno članico angažirali novo bobnarko Lio Simone Braswell, ki zdaj z bolj mehansko ritmiko in vokalom izvrstno nadgradi zvočno radovedno in še vedno hrupno kitarsko in basovsko manevriranje drugih dveh članov. Ja, skupina APTBS je s kadrovsko menjavo korenito osvežila izraz, s katerim ohrani največje adute iz preteklosti, hkrati pa skladbe po novem dobijo veliko več subtilnih prvin. Zdi se, da je zasedba po petnajstih letih delovanja celo boljša kot kadarkoli.

Cardi B: Invasion of Privacy

V uvodnem posnetku s prvenca Cardi B najprej na hitro povzame svojo medijsko precej hvaležno življenjsko zgodbo. Z dna do vrha. Prihaja iz južnega Bronxa v New Yorku, prvi ulični tolpi se je pridružila pri šestnajstih, do nedavnega si je kruh služila kot striptizeta, potem pa kaj hitro postala samonikla, nefiltrirana zvezda družabnih omrežij in resničnostnih šovov. Po dveh ogrevalnih mikstejpih je še hitreje postala raperska superzvezda. Potem ko je sklenila pogodbo z velikanko Atlantic, je lani njen prvi singel Bodak Yellow prišel na vrh Billboardove lestvice, kar se je v zgodovini ameriške popularne glasbe zgodilo šele drugič. Je prva samostojna raperska izvajalka na prvem mestu na lestvici singlic po Lauryn Hill leta 1998.

Unknown Mortal Orchestra: Sex & Food

Četrta plošča novozelandsko-ameriške zasedbe slogovno sledi predhodnicam. Tukaj so še vedno psihedelična lo-fi estetika, melanholija, funk in folk, več je trših rockovskih rifov in celo vzorci jazza. Vse skupaj pa je mojstrsko povezano v čudaški in hkrati očarljiv izraz, ki je tokrat nastajal v zasedbinih domačih studiih v Portlandu in Aucklandu ter z lokalnimi glasbeniki še v Ciudadu de Mexicu, Seulu, Hanoju in Reykjaviku. No, ta potovanja so bolj kot zvočni podobi verjetno botrovala drugačni tematiki skladb. Te sicer še vedno temeljijo na osebnih frustracijah avtorja in šefa zasedbe Rubana Nielsona, je pa intimo tokrat zamenjal z nekakšno univerzalnostjo. Ja, ljudi nas, ne glede na to, kje smo doma, pestijo zelo podobne težave.

Czarface & MF Doom: Czarface Meets Metal Face

Zadnja leta precej dejavna raperska naveza Czarface, ki jo sestavljajo wu-tangovec Inspecta Deck in Esoteric pri mikrofonu ter producent 7L, je ravnokar še pridobila nekaj privlačnosti. Njen jezik je že prej narekovala predvsem fascinacija s superherojskimi stripi, sedaj pa je zgodba dobila popolnega zlikovca, zamaskiranega skrivnostneža MF Dooma. Czarface Meets Metal Face je zato boombapovsko starokopitno poslušanje z veliko domišljije, ki z nekaj posnetki, pa tudi z duhovitimi vmesniki upraviči in preseže visoka pričakovanja ortodoksnih interesentov javnosti. A hkrati pomeni tudi zamujeno priložnost, največ zaradi Dooma, ki v glavnini skladb deluje neangažirano nezainteresiran. Tudi junaki se enkrat upehajo.

The Weeknd: My Dear Melancholy

Velikan alternativnega R & B-ja, The Weeknd, je zveste oboževalce presenetil z nenapovedano izdajo kratkega albuma. Avtor že z naslovom pojasni, da tokratno ploščo posveča otožnosti, ki ga preganja zaradi bolečega razdrtja zveze. Gre za brezčasno temo, s katero se bo zlahka poistovetila temeljna ciljna skupina te plošče: mladež v težkih letih odraščanja, ki bo z avtorjem sočustvovala v stanju neizmerne melanholije. Zasluge za prepričljivo (predvsem instrumentalno) plat te zbirke jeremijad gre pripisati premišljenemu naboru producentov: soavtor uvodne epopeje je Nicholas Jaar, osrednjo two-step žalostinko je sproduciral Skrillex, najprepričljivejši podlagi pa podpisujeta Francoz Gesaffelstein in njegov rojak Homem-Christo iz legendarnega dua Daft Punk.

Kali Uchis: Isolation

Med letošnjo podelitvijo grammyjev se je precej ugibalo, kdo bi utegnila biti naslednja velika pop zvezdnica. Sodeč po videnem in slišanem se je zdelo, da Beyonce, Taylor Swift, Rihanna in Katy Perry za zdaj nimajo zares pravih naslednic. Se pa zdi, da takrat ni nihče opazil, da je bila za najboljšo R & B-izvedbo kot gostja v skladbi Daniela Caesarja nominirana kolumbijsko-ameriška pevka, ustvarjalka pesmi, režiserka videospotov in modna oblikovalka Kali Uchis. Bolj angažirani poslušalci, ki se jim je prikupila z mikstejpom Drunken Babble (2012) in malo ploščo Por Vida (2015), bodo ob misli, da bi se prav ona utegnila povzpeti na pop prestol, verjetno sicer le zmajevali z glavo. Toda sama ima velike ambicije in z albumskim prvencem jih več kot upraviči.