-
Preden umrem
Če bi Carey Mulligan slučajno na hitro umrla, bi jo lahko v biografiji igrala Dakota Fanning, ki je v filmu Preden umrem tako bledična in tako eterična, kot da bi prišla iz Somraka, toda bledična in eterična ni brez razloga – umira namreč za tisto redko boleznijo, za katero je v Ljubezenski zgodbi umirala Ali MacGraw.
-
Klip
Če zna kdo zadnje čase s filmi pritegniti pozornost, potem so to Srbi. Ste videli Srbski film? Pa Življenje in smrt porno bande? Ja, oba sta bila srbska, in ja, oba sta pritegnila pozornost, toda v svojem pritegovanju pozornosti sta šla tako daleč, da sta bila v številnih deželah neprikazljiva, prepovedana.
-
Osamljeni jezdec
Osamljeni jezdec, alias Lone Ranger, je Superman divjega zahoda. Ali pa Batman divjega zahoda. Kakor hočete. Superjunak divjega zahoda. Nima sicer superjunaških sposobnosti, toda ima masko. Zakaj? Verjetno zato, ker človek z masko izgleda strašnejše kot brez maske. Indijanci so se maskirali, s čimer so belcem naganjali strah v kosti. Gotovo se spomnite bitke pri Malem Velikem rogu, kjer se je Custerjeva konjenica udarila z indijansko armado. Ja, vsi ameriški vojaki so junaško padli v boju. Od prvega do zadnjega.
-
Zombikalipsa
Fenomeni
-
-
Pošasti z univerze
Brez panike, tu je že vnaprej jasno, da obe pošasti, omarasti, gorilasti Sully (John Goodman) in rahlo strahopetni, enooki Mike (Billy Crystal), ki se preživljata z otroškimi kriki (bu!), na koncu preživita, pa ne toliko zato, ker gre za animirani film, ampak zato, ker gre za predvidljivo predzgodbo – in ne nepredvidljivo nadaljevanje – Pošasti iz omare, Pixarjeve klasike, ki je bila tako lucidna, inventivna, subverzivna in originalna, kot je njena predzgodba nelucidna, neinventivna, nesubverzivna in neoriginalna, saj se iz unikatnega monsterlandskega miljeja, v katerem je bilo vse mogoče (in tudi je bilo), preseli v povsem generični, upehani, zdrsani milje študentskih fars, v katerem Sully (rojeni strašilec) in Mike (priučeni strašilec), rivalska bruca na Monsters University, doživljata le to, kar so doživljali junaki študentskih »gavnarskih« fars (bratovščine, kulizem, snobizem, žurke, tekmovanja ipd.), recimo Nore hiše ali pa, še bolje, Maščevanja piflarjev, ki se mu Pošasti z univerze tako široko priklonijo, kot da kanijo pixarizirati tudi vsa tri njegova nadaljevanja in še Harryja Potterja za povrhu, kar pa bi bilo povsem v skladu z moralo te burleskne animacije, ki sporoča, da lahko skupaj dosežemo več kot vsak zase.
-
Otrok iz zgornjega nadstropja
Bi radi videli film o spodletelosti kapitalizma? Potem si poglejte Otroka iz zgornjega nadstropja, ki pokaže kruto sliko razredne vertikale, ali bolje rečeno – sliko švicarskega razrednega prepada. Bogati živijo zgoraj, v elitnem smučarskem središču, v rajski idili, razkošju in sijaju, revni pa spodaj, v dehidrirani sivini, v revni in razpadajoči dolini. Oba svetova, zgornji (1%) in spodnji (99%), sta ostro ločena. Simonu (Kacey Mottet Klein), 12-letnemu fantu iz doline, tako ne preostane drugega, kot da krade bogatim in daje revnim (= sebi). To, da je že pri teh letih poln tatinskih, žeparskih in vlomilskih trikov, pove vse o perspektivnosti razreda, ki mu pripada, in neprebojnosti razrednega prepada. Zgoraj so večne počitnice, spodaj pa je večni boj za preživetje.
-
Nerodna tajnica
Kaj je bil nekoč – recimo leta 1958 – znak modernosti? Kaj je bil tedaj znak, da se je družba dokončno in nepovratno modernizirala? To, da so lahko ženske delale celo kot tajnice!
-
Pripravnika
Pripravnika je komedija o vojni med digitalnimi domorodci in digitalnimi priseljenci – med tistimi, ki so v IT narojeni, in onimi, ki se skušajo vanj priseliti.
-
Osumljeni
Piše:Marcel Štefančič, jr.Watergate ni bil še nič, Orwellov Big Brother ni bil še nič, vzhodnonemški Stasi ni bil še nič, sovjetski KGB ni bil še nič, Udba ni bila še nič, Severna Koreja ni še nič – tako bi lahko povzeli vsesplošno zgroženost, osuplost in šokiranost ob razkritjih o tajnem delovanju ameriške Nacionalne varnostne agencije (NSA). Afera »Nadzorovanje« je globalni viralni hit – iz Amerike je bušnila po vsem svetu. Pandemično. Kot infekcija. Kot virus. S hitrostjo klika. Kot finančna kriza.
-
Opomba
Da je tale lucidni izraelski film izgubil tujejezičnega Oskarja v boju z iransko Ločitvijo (kar so iranske oblasti takoj napihnile), je več kot ironično, če pomislite, da gre tudi v Opombi, komediji nelagodja, za tekmo, toda ne internacionalno, ampak nacionalno, pač za tiho, hladno, mučno rivalstvo med dvema talmudskima učenjakoma, med asocialnim, zadrtim, pedantnim profesorjem (Shlomo Bar-Aba), ki mu veliki met v talmudskih študijah ne uspe in ne uspe, tako da ostane le opomba v delih drugih talmudistov, in njegovim sinom (Lior Ashkenazi), ki ve, da ti lahko pravi akademski preboj – priznanje, če že ravno hočete – zagotovijo mediji in žarometi (obsedenost je premalo), kar sina in očeta prelevi v Mozarta in Salierija, le da je tu melodrama še hujša, ker je edina nagrada za drugo mesto, ki jo ponujajo odnosi med očeti in sinovi, tista, ki jo je ponudil že Sofoklejev Kralj Ojdip, prvi veliki teater absurda, tako krut kot Stara zaveza.
-
Svetovna vojna Z
Zombiji, ki so do zdaj hreščali na nizkem budžetu, so končno mutirali v poletni popkorn – blockbuster. Svetovna vojna Z je stala 200 milijonov dolarjev, tisti Z v naslovu pomeni zombiji, izraz Svetovna vojna pa nakazuje, da zombiji preplavijo ves svet. Od Philadelhie do Slovenije.
-
Jekleni mož
Superman je superjunak, stripovski lik. Toda v resnici je zunajzemeljsko bitje. Rodil se je na Kriptonu. Kje leži Kripton? V zelo, zelo oddaljeni galaksiji? V paralelnem svetu? V srednjem, avatarskem svetu? V Matrici? Ne, ampak v Sveti deželi.
-
Velika prevara
Novica je bila šokantna – in potovala je hitro, tako rekoč viralno: Mednarodni denarni sklad so prevzeli komunisti! Ali bolje rečeno: najneoliberalnejšo finančno institucijo na svetu, steber protikomunističnega odpora, so prevzeli komunisti! Mednarodni denarni sklad je namreč priznal, da se je zmotil – da je precenil ekonomske učinke politike strogega varčevanja, ki jo je predpisal Grčiji. Kar pomeni, da je priznal, da je podcenil škodljivost politike zategovanja pasu, klestenja, rezanja in sekanja. Ni računal, da bo posledica strogega varčevanja le še večji kaos, ki bo negativno vplival tudi na preostalo Evropsko unijo. In kaos – ekonomski padec – je bil precej hujši, kot so lahko predvidevali. Drastično, brutalno, počezno varčevanje je ekonomijo sunilo v spiralo smrti.
-
Terezina krivda
Hočete videti še eno Ano Karenino? Še eno gospo Bovary? Še eno satenasto žensko, ki trpi v zlati kletki bogastva? Še eno svileno žensko, ki svoje bogato, razkošno, brezskrbno, privilegirano življenje čuti kot katastrofo, ujetništvo, stres, agonijo in tiranijo?
-
Najboljša ponudba
Virgil Oldman, ki ga igra Geoffrey Rush, ni ravno Robert Langdon, Indiana Jones umetnostne zgodovine, ampak bolj Melvin Udall, ki ga je v filmu Bolje ne bo nikoli igral Jack Nicholson: zapet, sterilen, orokavičen, fobičen, aroganten, le da ima še manj smisla za humor, toda več smisla za art.
-
Mojstri iluzij
Če vzamete Soderberghov film Oceanovih 11, v katerem skupina specialistov oropa Las Vegas, Nolanovo Skrivnostno sled, v kateri skušata dva iluzionista drug drugega impresionirati in potolči z ultimativnimi magičnimi triki, Flederjevo Pobeglo poroto, v kateri fant in dekle »ugrabita« poroto, ki »sodi« neki orožarski korporaciji, in dobro, staro Karlsonovo črno kriminalko Kansas City Confidential, v kateri skrivnostni, maskirani moški za potrebe »velikega« ropa rekrutira tri male gangsterje, dobite lahkotno, poskočno, farsično kriminalko Mojstri iluzij, v kateri skrivnostni, maskirani moški rekrutira štiri ulične iluzioniste, rokohitrca (Jesse Eisenberg), mentalista (Woody Harrelson), eskapistko (Isla Fisher) in žeparja (Dave Franco), alias »Štiri jezdece«, ki potem v Las Vegasu – ne sprašujte! – s pomočjo kompleksnih »copperfieldskih« iluzionizmov oropajo (francosko!) banko in zavarovalnico, denar pa potem robinhoodsko razdelijo med žrtve banke in zavarovalnice, toda ko se jim prilepijo FBI (Mark Ruffalo), Interpol (Mélanie Laurent) in demistifikator iluzionionističnih trikov (Morgan Freeman), je to priložnost za adrenalinizacijo iluzij, ki pa ne pičijo kot Želo, tako da kar drži replika, ki jo slišimo v filmu: »The closer you look, the less you see.«
-
Izhod
Se še spomnite vstajnikov? Če se jih, potem se gotovo spomnite tudi njihovega poziva političnim elitam, naj odstopijo. Niso odstopile. A po drugi strani: le zakaj bi odstopile? Vstajniki so delali v rokavicah. Politične elite pa se ljudi z rokavicami ne bojijo. Toda Izhod, ki ga je posnel Dejan Babošek, avtor številnih videospotov, si rokavice sname. Ali bolje rečeno: Izhod ima izhod. Rešitev. Magični recept gre takole: zavzemi banko, vzemi talce, političnim elitam pa zagrozi – če takoj in nepreklicno ne odstopite, bom pobil vse talce! In pri tem kriči, kot da si zmešan – in kot da resno misliš. Oblast se najbolj boji prav ropa s sporočilom.
-
Dantejeva šifra
V Peklu (Inferno), ki ga je nedavno objavil Dan Brown, se Robert Langdon, Indiana Jones umetnostne zgodovine, in dr. Sienna Brooks, njegova nova sopotnica (brez las, toda z inteligenčnim kvocientom 208!), po dolgi, mučni, smrtno nevarni odisejadi znajdeta v nekem beneškem muzeju, v katerem iščeta grobnico razvpitega Henricusa Dandola, izdajalskega doža, ki je rimskemu imperiju pred mnogimi, davnimi leti resda ponovno priboril Konstantinopel (alias Bizanc, alias Istanbul), a tudi odsekal glave štirim umetniškim konjem in ukradel kosti sv. Lucije.
-
Skrivnostni varuhi gozda
Studio Blue Sky, ki je ustvaril Ledene dobe, nas tokrat – z vsem dolžnim ekološkim spoštovanjem – potopi med Skrivnostne varuhe gozda, mikroskopsko majhna gozdna bitja, ki bi bila lahko Smrkci, če ne bi izgledala kot humanoidno jesensko listje, toda ko med njih pade na lepem pomanjšana deklica, je to lepa priložnost, da odigrajo svoje najljubše prizore iz Avatarja in komedije Ljubica, pomanjšal sem otroke, pa četudi pri tem nekateri izmed njih potegnejo tudi na Jabbo the Hutta iz Vojne zvezd in marsovske kreature iz filma Mars napada, kar le še dodatno poudari sporočilo te rutinsko magične animacije – vsi smo povezani. Tudi vsi filmi, se razume. Pa Beyoncé, Amanda Seyfried, Christolph Waltz in Colin Farrell.
-
Sprejemci
V času, ko vsi napadajo korupcijo, klientelizem, nepotizem in konflikte interesov, jih Hollywood glorificira, toda ne zato, ker bi vedel, kaj počne, ampak zato, ker se mu zdi, da je to nujno za zgodbo, ker skuša biti torej prepričljivejši in ker skuša priti v naša srca.
-
Čas po Zemlji
Čas po Zemlji je še en film, v katerem se človeštvo po apokaliptičnem koncu sveta preseli na oddaljeni planet (»Zemlja je bila raj, dokler je nismo uničili«), potemtakem še en film, v katerem ne izvemo, kako se je človeštvu – no, delčku človeštva, ki govori angleško – uspelo preseliti na tako oddaljen planet. Prav tako ne izvemo, kako to, da lahko ljudje v vesolju povsem normalno dihajo, brez kisikovih bomb ali česa takega.
-
Prekrokana noč 3
Pazite: idiotski Alan (Zach Galifianakis), eden izmed štirih prijateljev, ki so se v prejšnjih dveh Prekrokanih nočeh orgiastično sproščali v Las Vegasu in Bangkoku, se pelje po avtocesti – na prikolici ima naloženo žirafo, pravo, živo, zoološko-afriško žirafo, ki stoji in se razgleduje, dokler Alan s polno hitrostjo ne pripelje do ostrega, betonskega mostu, ki je prenizek. Bum! In žirafi odbije glavo. To bo sprožilo salve smeha.
-
Submarino
Slovenski film leta! Pa niti ni slovenski, ampak danski. Dva brata, še otroka, čuvata svojega bratca, še dojenčka. Mati je bolj ali manj odsotna, predvsem pa zapita, razsuta in zblojena – jasno, razsuta in zblojena je od alkohola. Med njo in otroci je zid. Toda tudi brata, ki čuvata bratca, pijeta, si nazdravljata in omagata. Dojenček medtem umre.
-
Kino otok: Ukradena revolucija
Naslov Ukradena revolucija bo pri mnogih Slovencih, še zlasti pri vstajnikih, povzročil neprijetne asociacije, pa četudi istoimenski dokumentarec, ki ga bo zavrtel letošnji Kino Otok, govori o iranski – ja, ukradeni – revoluciji. Zakaj je bila ukradena? Nahid Persson Sarvestani, režiserka tega zelo osebnega dokuja, Iranka, ki je pred terorjem prebegnila na Švedsko, pripoveduje, kako so se leta 1979 med iransko revolucijo na isti strani – proti šahovi diktaturi – borili levičarji in islamisti, z ramo ob rami, kako se je po zmagi revolucije instaliral ajatola Homeini, kako so poslej veljali le še strogi islamski zakoni, kako so vsakogar, ki je mislil drugače, eliminirali in kako je bilo konec svobode.
-
Kje je vstaja?
Slovenija je dežela fiskalnega pravila, samomorov in prometnih nesreč. Bo zaradi fiskalnega pravila več samomorov in prometnih nesreč? Vsekakor. Naj vam pojasnim, zakaj.
-
Balkanska bojevnica
Balkanska bojevnica, ki je slovenski naslov dobila po prosluli aferi Balkanski bojevnik, izgleda kot populistična francoska verzija britanske farse Reševanje vdove Grace, v kateri se upokojenka, ki ji mož zapusti le dolgove, oprime prekupčevanja s travo (najprej nerodno in potem zelo profesionalno), česar se – ja, najprej zelo nerodno in potem zelo profesionalno – oprime tudi ostarela, ošabna, rasistična Paulette (Bernadette Lafont), ko ji mož zapusti le dolgove in ko ji rubežniki zaplenijo vse premičnine. Film sporoča dvoje: prvič, siva ekonomija je boljša od realne, črna pa od sive, in drugič, dolgovi, ki jih ustvarja moški ego, odplačujejo ženske, v dobrem in zlu. Toda resnica te farse je precej banalnejša: ko se rasisti oprimejo kriminala, najbolj ustrezajo svojemu pojmu.
-
Ustavljen na poti
V času, ko je smrt iz filmov izginila ali pa postala tako irealna, da celo v filmih, v katerih povsem očitno umre veliko ljudi (Hitri in mrtvi 6), mrtvih sploh ne vidimo več, deluje nemški Ustavljen na poti šokantno, že kar srhljivo, saj ne prikazuje le zadnjih mesecev v življenju moškega (Milan Pescel), ki je na hitro dobil fatalno diagnozo (neozdravljivi tumor), ampak njegovo umiranje prelevi v morbidni tematski park, tako rekoč obdukcijo še živega, jeznega in napetega, vse bolj blodnega, razpadajočega in agoničnega, vse manj živega fana Nirvane, ki se oklepa iPhona, kot da bi verjel vsaj v posmrtno življenje svojih posnetkov, če že ob hrapavem pogledu nase ne more verjeti v svoj sladki poslej.
-
Nekaj je v zraku
Nekaj je v zraku bi bil lahko film o vseslovenski vstaji in slovenskih vstajnikih, če se ne bi dogajal v Franciji, ne danes, v času kriznih revolucij, vstaj in protestov, ampak leta 1971, tri leta po veliki majski revoluciji (Après mai), tri leta po magičnem letu ’68, na katerega se skušajo prilepiti gimnazijci, Gilles (Clément Métayer), njegova punca Christine (Lola Créton) ter njuni sošolci in prijatelji, ki se prebujajo v seks, droge, rokenrol in kapitalizem.
-
Arbitraža
Hollywood je po izbruhu krize posnel kar nekaj intrigantnih filmov o elitnem odstotku (Margin Call, Company Men), o arogantnih plutokratih, gospodarjih financ, ki – za Gordonom Gekkom, antijunakom Stonovega Wall Streeta – ponavljajo »Pohlep je dober« in ki potem nenadoma, sunkovito, nepričakovano izgubijo tla pod nogami, tako da se spogledajo s prepišnim socialnim dnom, do katerega so prej kazali le prezir.
-
Rojstvo države
Slovenski teritoriji so bili do I. svetovne vojne del Avstro-Ogrske. Po I. svetovni vojni je Avstro-Ogrska razpadla. Toda takoj po zlomu Avstro-Ogrske in nastanku novih držav, recimo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev), je tudi Gabriele D’Annunzio – famozni italijanski poet (Canto novo, 1882), pisatelj (L’innocente, 1891), dramatik (Città morta, 1898), libretist (Debussy, Mascagni), scenarist (Cabiria, 1914), estet, koruptor javne morale, politik, maratonski militarist in himnični častilec vojn, veliki in večkrat odlikovani heroj I. svetovne vojne, pilot, nacionalist, poveličevalec Sile, iredentist, dekadentnež, ljubimec Eleonore Duse in mnogih žensk ter avanturist – bombastično sklenil, da bo ustanovil novo državo, državo umetnosti, državo onstran držav, državo z minimalnim teritorijem. Na Reki.
