-
Umetnik
Umetnik je francoski nemi film, ki je na Oskarjih premagal vse zvočne filme. Ker pa sem mu mero vzel že v prejšnji številki Mladine, bi rekel le tole: če ste videli prejšnje filme Michela Hazanaviciusa, potem niste niti v sanjah pomislili, da bi lahko kdaj dobil Oskarja. A po drugi strani, če ste videli njegove prejšnje filme, ki so od prvega do zadnjega – vsi trije, heh! – slavili cinefilijo in filmsko preteklost, stare filme in stare žanre, ste si lahko predstavljali, da bi se vse to lahko končalo s kakim Umetnikom, črno-belim nemim filmom, himno dobremu, staremu, smešnemu Hollywoodu.
-
Ženska v črnem
Ali obstaja življenje po Harryju Potterju? Daniel Radcliffe ima za sabo Harryja Potterja – pred sabo pa mešanico življenja in smrti. V Ženski v črnem, posneti po romanu Susan Hill, čaka na nekaj, kar bi ga premaknilo. Da ne bi obtičal v Harryju Potterju. Igra namreč Arthurja Kippsa, depresivnega, letargičnega, pasivnega vdovca in viktorijansko-edvardijanskega odvetnika, ki ga pošljejo v ruralni, zakotni, somračni, močvirni, megličasti Crythin Gifford, kjer naj bi uredil dokumente preminule bogatašinje, toda ko pride tja, ga vsi odganjajo – in seveda, otroci začnejo umirati. Grizlijevsko.
-
Kupili smo živalski vrt
Matt Damon ima v filmu Kupili smo živalski vrt veliko dela. Res veliko. Prvič, Damon igra resnično osebo, Benjamina Meeja (film je posnet po njegovi avtobiografski knjigi). Drugič, igra novinarja, ki svojemu uredniku predlaga, da bi napisal zgodbo o koncu sveta skozi oči generacije, ki bo svet rešila (delovni naslov: E-pokalipsa). Tretjič, igra vdovca z dvema otrokoma, z angelsko hčerkico (Maggie Elizabeth Jones), ki še vedno verjame v velikonočnega zajca, in pubertetniškim sinom (Colin Ford)), ki ga vržejo iz šole. In četrtič, igra samega sebe, Matta Damona – to, da je Damon družinski človek s kopico otrok, ve ves svet.
-
Umetnik
Ko so h’woodski mogotci leta 1927 ustanovili Akademijo za filmsko umetnost, so bili filmi še nemi. Brez zvoka, brez dialogov, z mednapisi. Imeli so le glasbeno spremljavo, bodisi pianista ali pa orkestra. V živo, se razume. Do sredine leta 1928 so oblikovali članstvo in sprejeli vsa pravila, vključno s pravili za podeljevanje nagrade, ki so jo nekaj let kasneje krstili za Oskarja. Prve nagrade naj bi Akademija podelila na začetku leta 1929, v poštev pa naj bi prišli filmi, ki so bili premierno prikazani med 1. avgustom 1927 in 31. julijem 1928, toda vmes se je zgodilo nekaj čudnega in prelomnega: studio Warner je namreč ob koncu leta 1927 lansiral Pevca jazza – prvi zvočni film. Kar je pomenilo, da v tekmo za nagrade Akademije vstopa tudi Pevec jazza.
-
-
Hudič v nas
Film Izganjalec hudiča je dopolnil že skoraj 40 let (roman jih je že!), pa ljudem in filmarjem še vedno ne gre iz glave (in trebuha!), tako da vsako leto dobimo nekaj eksorcističnih šokerjev, med njimi praviloma enega velikega, pompoznega, pikantnega in smrtno, tako rekoč telenovelistično resnega, lansiranega kot »pravo« stvar (resnična zgodba!), tokrat – v Hudiču v nas – spodvitega in zavitega v modni faux dokumentarec (alias found-footage), katerega siže je Isabella (Fernanda Andrade), hči ženske (Suzan Crowley), ki je pred dvajsetimi leti v mističnem demoničnem transu pobila tri cerkvene profije, zdaj pa trohni v »vatikanski ječi«, okej, v rimski umobolnici, kot neke vrste kronski dokaz, da Hudič res obstaja, kot groteskni eksponat, ki čaka na svoj close-up. Hudič v nas je lenobni šokumentarec, »amaterski« film-v-filmu, pri katerem ni jasno, kdo je komu bolj v napoto – scenarij realnosti ali realnost scenariju?
-
Samomorilec
Nick Cassidy (Sam Worthington), nekdanji newyorški policist, pobegli zapornik, obsojen zaradi ropa diamantov, se prijavi v hotel, odide v sobo, ki se nahaja v 21. nadstropju, odpre okno in stopi na okensko polico – skočil bo. Vsaj tako misli voajerska množica, ki se zbere pod nebotičnim hotelom. In tako misli policijska pogajalka (Elizabeth Banks), ki ga skuša odvrniti od samomorilskega skoka, a ne ve, da je njegovo samomorilsko poziranje le predstava, le diverzija, s katero skuša bratu (Jamie Bell) in njegovi seksi partnerki (Genesis Rodriguez) omogočiti vlom v trezor, v katerem je »dokaz«, da je bil Cassidyju rop podtaknjen.
-
Železna lady
Margaret Thatcher (Meryl Streep) vidi mrtve. Tako kot oni fantič v Šestem čutu. Tudi ona bi lahko rekla: »I see dead people.« Presenetljivo velik del filma Železna lady se namreč pogovarja z Denisom Thatcherjem (Jim Broadbent), svojim pokojnim možem, ki se ji stalno prikazuje. Stalno jo obiskuje, še zlasti ko je sama, pa tudi v prisotnosti drugih, ki potem to predstavo – ta duet z mrtvim – le po malem zgroženo, a potrpežljivo gledajo. To je seveda signal, da se Thatcherjeve loteva demenca – da je torej stara, betežna, obnemogla, nemočna.
-
Izbrisani: Dolge počitnice
Na koncu filma Na svoji zemlji – prvega slovenskega povojnega filma – pripelje tank, ki pomaga osvoboditi Slovenijo in iz katerega potem skočijo Bosanci. Bosanci in Slovenci se strastno in evforično objamejo. Prvič in zadnjič. Bosanci so se potem v slovenskem filmu ponovno pojavili šele čez 17 let: v filmu Po isti poti se ne vračaj so bili le še sezonski delavci, ki podnevi gradijo Slovenijo, ponoči pa bežijo pred nestrpnimi, žaljivimi Slovenci.
-
Mož brez posebnosti
Če je republikanec pameten, potem se obnaša kot demokrat. Vsaj v Massachusettsu. V nasprotnem primeru je politično mrtev. Ko sem bil leta 2000 na ameriški predsedniški predvolilni kampanji, sem obiskal tudi Briana Leesa, ki je bil tedaj vodja republikancev v senatu Massachusettsa, v katerem sedi 40 senatorjev – republikanskih senatorjev je bilo leta 2000 le sedem. Absolutna senatna manjšina. Vse ostalo so bili demokrati.
-
Nevidni jezdec: Duh maščevanja
Duh maščevanja, nadaljevanje Nevidnega jezdeca, v katerem Johnny Blaze (Nicolas Cage) pade v vzhodno Evropo in 3D, je le nadaljevanje Izganjalca hudiča z akcijskimi, pompoznimi, stripovskimi sredstvi. Cage rešuje otroka, ki ga obsede Hudič, tandem Neveldine/Taylor, ki je posnel hipertenzijski, turbokinetični, antigravitacijski Crank, v katerem Jasonu Stathamu adrenalin ne sme pasti (če mu pade, umre!), pa se dela, da je Cage Jason Statham – v upanju, da Cage tega ne bo opazil.
-
Potomci
Se še spomnite Paynovega Gospoda Schmidta, ki ga je igral Jack Nicholson? Se še spomnite njegove žene? Se še spomnite, kaj se ji je zgodilo? Točno, na lepem se je zgrudila – mrtva. Po malem zato, ker je bila že v letih, po malem pa zato, ker si je gospod Schmidt, ki je bil do nje hladen in distanciran, želel, da bi preprosto crknila.
-
Attenberg
Attenberg je anarhična, disonantna, mozaična instalacija grške depresije, v kateri Grčija izgleda kot morbidni turistični kraj zunaj sezone, da ne govorim o Grkih, ki izgledajo tako, kot da so ravno sredi priprav na bojkotiranje 21. stoletja. Oče (Vangelis Mourikis), toksični ateist in modernist, ki umira, svoji hčerki Marini (Ariane Labed) dahne: »Novemu stoletju te prepuščam, ne da bi te česarkoli naučil.«
-
Kruha in iger
Film Kruha in iger – elegantna pop farsa, produkt novomeškega high-concepta, ki mu lahko dodate še Gazvodov Izlet in Virčev doku-napovednik Houston, We Have a Problem! – prihaja v pravem času: kruha bo zaradi varčevanja vse manj, iger pa vse več. Politika bo pač potrebovala nekaj, s čimer bo mirila ljudstvo. In če bo hotela, da bo ljudstvo pozabilo na varčevanje, negotovost in težke razmere, bo potrebovala veliko iger, predvsem veliko TV iger, najboljše pa so tiste TV igre, v katerih lahko ljudstvo gleda samega sebe.
-
V deželi krvi in medu
Če bi se film V deželi krvi in medu dogajal v Sierra Leoneju, potem bi ga morda tu, v »regiji«, gledali skozi oči otroka, tako pa lahko rečemo le: ne delaj vojne, če nočeš, da Hollywood o njej posname film. Gotovo poznate šalo: do peleponeške vojne je prišlo zato, da bi lahko Tukidid napisal knjigo o peleponeški vojni. Hollywood tako vidi vojne: zgodijo se le zato, da bi lahko o njih snemal filme.
-
Vojna proti religiji
Amerika je sredi nove vojne – vojne proti religiji. To je na Floridi poudaril tudi Newt Gingrich, eden izmed štirih kandidatov, ki so še ostali v bitki za republikansko predsedniško nominacijo. To so ponavljali tudi drugi – desničarski politiki, konservativni mediji, aktivisti krščanske desnice. V Ameriki se je začela vojna proti religiji! Gingrich je kakopak tudi povedal, kdo vodi to vojno – Barack Obama. Kar pomeni dvoje: prvič, da je treba Obamo premagati in ustaviti, in drugič, da mora zmagati religija, ne pa Obama. Ali religija ali Obama! Jasno, Gingrich je hotel reči, da je on ta, ki bo zmago prinesel religiji. Toda na Floridi potem ni zmagal
-
To je vojna!
Pri Varni hiši bi lahko napisal, da dokazuje, da je CIA bolj nevarna sebi in Ameriki kot al Kaidi. Pa nisem. Toda to lahko napišem pri filmu To je vojna!: CIA je bolj nevarna sebi in Ameriki kot pa al Kaidi. Lahko dodam tudi klicaj, da bom v rimi s filmom, ki je v rimi z Varno hišo, v kateri mora moški (Ryan Reynolds) rešiti moškega (Denzel Washington), da bi prišel do ženske – če bo njegova misija uspešna, ga bodo namreč povišali in premestili v Pariz, kjer živi njegova muza.
-
Varna Hiša
Ko gledate akcijski film Varna hiša, hitro ugotovite, kako zelo vplivna je bila serija akcijskih filmov o amnezičnem tajnem agentu Jasonu Bournu, predvsem zadnji del, Bournov ultimat, ki ga je tako kinetično, tako frenetično in tako ringelšpilsko posnel Paul Greenglass, Evropejec. Tudi Varno hišo, ki povsem jasno pokaže, da za moške ni varnih hiš, je posnel Evropejec, ne Anglež, ampak Šved, Daniel Espinosa.
-
Cinema Komunisto
_1.jpg)
Na začetku dokumentarca Cinema Komunisto, ki ga je posnela mlada srbska režiserka Mila Turajlić, piše: »To je zgodba o deželi, ki ne obstaja več – razen v filmih«. Toda to ni le zgodba o deželi, ki živi le še v filmih, ampak tudi zgodba o deželi, ki so jo skupaj držali le filmi, potemtakem zgodba o deželi, ki se je morala preleviti v film, če je hotela ostati skupaj, v enem kosu.
-
Hvalnica piratom
Pirati so kriminalci, uničujejo gospodarstvo, zavirajo razvoj – treba jih je ustaviti! Na vsak način! Za vsako ceno! Tako nas prepričujejo mednarodne institucije, tako nas prepričujejo vlade, tako nas prepričujejo korporacije, tako nas prepričujejo nove zakonodaje, novi akti. V resnici je ravno nasprotno: pirati gospodarstva ne uničujejo, ampak ga spodbujajo. Razvoja ne zavirajo, ampak ga omogočajo. Če ne bi bilo piratov, bi še vedno živeli v kameni dobi. Brez piratov ne bi bilo razvoja niti evolucijskih skokov. Pirati spreminjajo svet.
-
Mumini lovijo komet
Glasove finskemu animiranemu filmu, v katerem proti Zemlji drvi komet (in jo zadene), sta dala tudi Alexander Skarsgård in njegov oče, Stellan Skarsgård – jasno, za oba je bilo to le ogrevanje za Melanholijo, v kateri proti Zemlji drvi skrivnostni planet (in jo zadene). Tole je izključno za otroke, ki imajo še občutek, da je čas dolga, počasna, plišasta, waldorfska reka, v kateri je zrasla Björk.
-
Nanga Parbat
Brata Messner, Günther (Andreas Tobias) in Reinhold (Florian Stetter), se leta 1970 ločita od himalajske ekspedicije in na vrh gore Nanga Parbat kreneta po svoje. Ko sestopata, Güntherja odpihne plaz. Joseph Vilsmaier, avtor Stalingrada, njun sestop posname kot bitko za Stalingrad: obkoljena sta z nepredvidljivim »sovražnikom«, stalno sta na muhi, vsaka skala je ostrostrelec, nikoli ne vesta, od kod bo priletelo, toda vesta, da bo. Ko se ločita od ekspedicije in kreneta po svoje, je tako, kot bi rekla: Midva ali vi! Ali pa: Razkropimo se! Ker pa Vilsmaier išče predvsem najbolj kontroverzne, najbolj tabloidne aspekte te spodletele ekspedicije, je drame in napetosti tu manj, kot bi pričakovali – precej manj kot v precej nižji Severni steni Eigerja.
-
Potovanje v središče Zemlje 2: Skrivnostni otok
Če ste gledali matinejsko, ringelšpilsko Potovanje v središče Zemlje, potem veste tole: vse, kar je pisal Jules Verne, je res! Središče Zemlje res obstaja. Sean (Josh Hutcherson), ki je v prvem Potovanju to izkusil na lastni koži, dobi zdaj dedkov tajni signal, da tudi Vernov Skrivnostni otok res obstaja. In še preden rečete Otok zakladov (ali pa Otok Liliputancev), se že v družbi svojega očima (Dwayne »The Rock« Johnson), pilota (Luis Guzman) in njegove hormonske hčerke (Vanessa Hudgens) zavihti na Južni Pacifik, kjer ga »onstran mavrice« čaka utopični otok, ki so ga veliki pisatelji, od Verna do Swifta in Stevensona, zavijali v literarne fikcije, da ga ljudje ne bi slučajno iskali. Če bi ga našli, bi ga kolonizirali, skomercializirali, zlorabili in uničili. Da bi ga pisatelji rešili, so morali ustvariti vtis, da ne obstaja. Verne in ostali so pač ugotovili, da je resnica najboljša fikcija.
-
Zaobljuba ljubezni
Zaobljuba ljubezni je tako za lase privlečena, da so jo morali posneti po resnični zgodbi. Vsaj tako pravijo. Predstavljajte si moškega, ki se loči – najde si mlajšo ali pa kaj takega. Nekdanja žena se obrne proti njemu, dela se, da ga ne pozna, obnašati se začne čudaško in zoprno, nenadoma začne kazati povsem drugačen karakter, med njiju pride zid. Ločitev pač.
-
Ženska, ki poje
V kanadski Ženski, ki poje, posneti po gledališki igri libanonsko-kanadskega dramatika Wajdija Mouawada, v Kanadi umre Nawal Marwan, priseljenka z Bližnjega vzhoda. Njena otroka, Simon (Maxim Gaudette) in Jeanne (Mélissa Désormeaux-Poulin), potem odpotujeta na Bližnji vzhod, da bi svojemu očetu in svojemu polbratu izročila materini pismi, toda tam dobita več, kot sta iskala. Bližnji vzhod izgleda kot nadaljevanje starogrške tragedije z drugimi sredstvi – tu imate sicer Ahila s smodnikom, toda trik je spet v njegovi peti.
-
Nevarna metoda
Čas, v katerem se je rojevala psihoanaliza, je bil zategnjen, zapet, zadržan, statičen, formalističen, puritanski – in tak je tudi slog Nevarne metode, v kateri David Cronenberg popisuje kostumsko rojevanje psihonalize, ki izgleda kot staromodna Merchantova produkcija Ivoryjeve adaptacije Forsterjevega romana (dejansko Cronenbergova adaptacija Hamptonove dramatizacije Kerrove rekonstrukcije »velikega odkritja«), le da telo Sabine Spielrein (Keira Knightley), ki pride med Sigmunda Freuda (Viggo Mortensen) in Carla Junga (Michael Fassbender), tako krčevito žlobudra, da bi ji Vatikan, mistični varuh patriarhalne družbene ureditve, predpisal eksorcizem.
-
Kronika
Ljudje se stalno snemajo – vsak svoj korak jutjubizirajo, fejsbukirajo, videoblogirajo, podkastirajo, dokumentirajo, arhivirajo. To so »znaki življenja«, ali bolje rečeno: to, da se snemajo, je edini dokaz, da so še živi. In v tem je nekaj morbidnega. V nekem smislu so že mrtvi. Dogaja se jim to, kar se zgodi junakom Čarovnice iz Blaira in Cloverfielda: ko obsesivno, tako rekoč fetišistično in cinefilsko snemajo svoje življenje, posnamejo svojo smrt.
-
Za božjo voljo, ustavite nas!
Slovenska politična elita je volitve preživela. Vedno jih preživi. Stalno se perpetuira. Zakaj? Trik je kakopak v strankah, ki svoje kandidatne liste še vedno sestavljajo partijsko – še vedno vodstva odločajo, kdo bo na listi in na katerem mestu bo. Mar ne bi bilo lepo in higienično, če bi o tem, kdo bo na listi in na katerem mestu, odločale strankarske volitve? Mar ne bi bilo čudovito, če bi o tem, kdo naj kandidira, odločalo članstvo – ali pa če bi o tem odločali volivci te stranke? Toda preden bi lahko članstvo ali volivci na strankarskih volitvah odločili, bi potrebovali predvolilno kampanjo – v vsaki stranki posebej. To bi bila izredno lepa priložnost, da izvemo resnico. Tu namreč desničarji ne bi več mogli napadati levičarjev, ampak svoje tekmece – desničarje. Neprecenljivo.
-
Izdana
Za režiserja, ki je že pred leti oznanil, da ne bo več snemal filmov, ima Steven Soderbergh kar impresiven opus. Studijski hiti – recimo Oceanovih 11, 12, 13, Erin Brockovich – mu ratinge ohranjajo tako visoko, da lahko ostale filme dela po svoje, saj veste, z arty, antistudijsko, nenališpano estetiko Seksa, laži in videotrakov, Kafke, Cheja, Solarisa in Shizopolisa.
-
Zaklonišče
Če ste kdaj gledali stare ameriške hladnovojne vzgojno-propagandne dokumentarce, s katerimi so panične Američane učili, kako se zaščititi v primeru sovjetskega atomskega napada, potem si lahko živo predstavljate, kaj se dogaja v glavi Curtisa (Michael Shannon), družinskega človeka iz ruralnega Ohia, ko se začne nebo temniti, ko začne padati umazani, kisli dež, ko začne treskati, ko začnejo strele izgledati kot »znamenja« in ko ga začnejo tlačiti moraste sanje, paranoidne vizije bližnje apokalipse.
-
Zapiti dnevnik
Tisti, ki so poznali ameriškega novinarja Hunterja S. Thompsona, so rekli, da česa tako čudaškega in odbitega, tako živčnega in intenzivnega, tako agresivnega in paranoidnega, tako žaljivega in pikaresknega, tako apokaliptičnega in nagonskega, tako zabavnega in ciničnega, tako matadorskega in karizmatičnega, tako furijastega in pretiranega, tako teatraličnega in neudomačljivega še niso videli, toda vsi so hoteli pisati kot on. Vsi so hoteli pisati bizarno, divje, eksplozivno in nebrzdano.
