Bombonjere za prijatelje

Vlada je konec lanskega leta objavila razpis, vreden 1,76 milijona evrov, za podelitev koncesij za izvajanje visokošolskih študijskih programov prve in druge stopnje, namenjen zasebnim samostojnim visokošolskim zavodom. Gre za ponoven poskus vlaganja javnega denarja v študijske programe zasebnih fakultet, za kar se je vlada v takšnem obsegu v preteklosti odločila zgolj enkrat, to je storila prva Janševa vlada. Drugič, leta 2013, je podoben poskus spodletel zaradi odločitve upravnega sodišča. Očitke ministrstvu za izobraževanje, da je bil razpis tudi tokrat prirejen predvsem za potrebe vladajoče koalicije, so novembra na ministrstvu zavrnili, vendar seznam izbranih programov potrjuje ravno to.

Vlado Miheljak

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Dva leva

Od bureka do polke

Pred dvanajstimi leti je osrednji slovenski dnevnik, kot se rad promovira, v rubriki Pa še to, ki je namenjena predvsem sramotenju in smešenju, objavil novico, da se da na FDV diplomirati s skrajno bizarnimi in trivialnimi temami. Namreč, neka diplomantka je takrat v diplomskem delu raziskovala pomen bureka v našem prostoru. Njen mentor je bil, takrat še docent, dr. Stanković. Kaj bi lahko bilo narobe in smešno? Takrat sta izzvala zgražanje ceneno in nedomišljeno burkaštvo in antiintelektualizem. Pač, burek ni bil in še vedno ni samo kulinarični izdelek, ampak veliko več. Je v najširšem pomenu besede kulturni fenomen nekdanje Jugoslavije. In tako poleg pasulja in mesa z žara še danes zapisan v arhetipski spomin prebivalstva. Podobno, kot je hamburger postal najprej zaščitni znak ameriške instantne kulture, kasneje pa simbol amerikanizacije sveta: do koder sežeta Coca-Cola in McDonalds, so meje ameriškega kulturnega kolonializma. In prav tako: do koder segajo po bureku, so kulturne meje Balkana. Torej burek ni samo kulinarični, ampak tudi večplastni kulturni, antropološki, sociološki, ekonomski in še kakšen fenomen. Ampak tako kot burek je vsak družbeni pojav ali dogodek, denimo Janšev (častni) doktorat, ki ga je pridobil leta 2015 na Universum College v Prištini, relevanten in enakovreden analitični material. Seveda se pri slednjem ne da analizirati vsebina, ampak fenomen častnega doktorja in motiva podelitve. Tako iz geostrateške kot politološke, tako iz sociološke kot psihološke perspektive ...

Zakaj Američani tako množično zapuščajo službe?

Christian Bale je leta 2004 vse šokiral, ko je za potrebe trilerja Strojnik (The Machinist) shujšal za dobrih 30 kilogramov – tehtal je le 60 kilogramov. Bila sta ga le kost in koža. Skozenj se je skoraj videlo. Kar pa je bilo logično, no, nujno za zgodbo – igral je človeka, ki izginja. Delavca, ki izginja – strojnika Trevorja Reznika. Nenehno dela, zdi se, da noč in dan. Vidimo ga v tovarni, a ne vemo, kakšni. Vidimo, da nekaj proizvaja, a ne vemo, kaj. Vseeno. Sadovi dela, ki ga opravlja, so mu itak povsem odtujeni. Tako kot mu je povsem odtujeno samo delo, ki ga opravlja. To delo je videti tako strašljivo, tako toksično in tako morbidno kot on. Z vsakim delovnim dnem, z vsako delovno nočjo, z vsakim šihtom ga je manj.

Heni Erceg

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Hrvaška

Spomenik laži

Jojme, spet ti Judje, spet holokavst … so glasno zajavkali uredniki Hrvaške televizije, razpeti med ukaze vladajoče partije, katere retardirani storitveni servis so, in resnične dogodke iz hrvaške zgodovine. A so se hitro domislili, kako poskrbeti, da bo volk sit in koza cela. Tako je HTV na dan spomina na holokavst v udarnem terminu predvajala profani izdelek domoljubnega desničarja, ki govori o tem, kako je izraelski Mosad prijel nacističnega voditelja Adolfa Eichmanna, snovalca »končne rešitve«, torej poboja več kot šestih milijonov Judov. V pozni nočni termin pa »bomo uvrstili šov,« so premeteno sklenili podrepniki HDZ na HTV. Tako so si gledalci v gluhi noči lahko ogledali del deveturnega dokumentarnega filma Clauda Lanzmanna o pobijanju Judov. V drugih državah.

Maja Novak

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Ihta

Otroški parlament

En srednjepomladanski dan v tretji polovici aprila. Iz očitnih razlogov sem se odločila, da bom špricala matematiko.

Janko Lorenci

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Kolumna

Dovolj!

Moža sedita, se gledata, molčita. Potem Janez: »To mi moraš napraviti, Viktor.« Viktor: »Težka bo, obljubil sem mu te hotele.« Janez: »Zdaj jih ne morem dati, ljudstvo bo znorelo. In to tik pred volitvami.« Viktor: »Razumem. Ampak Danielu sem jih obljubil. Če jih ne dobi zdaj, bo čez čas zahteval še več.« Janez: »Vse bo dobil. A zdaj ne morem. Volitve so. Daj, do smrti bom tvoj dolžnik. Prosim. « Viktor molči, se nasmehne in Janeza potreplja po kolenu: »Bom razmislil, naklonjeno.« To je morda fiktiven prizor. Fikcija pa ni tole: država, tačas zožena na Janšo, prodaja množico slovenskih hotelov, kampov, parkov, toplic, zemljišč na najodličnejših lokacijah, prodaja skratka dobršen del turizma, razglašenega za strateško panogo, neznatni madžarski družbi, za katero stoji oligarh Daniel Jellinek, vezan na Orbána, Janševega vzornika in pokrovitelja.

dr. Bogomir Kovač

11. 2. 2022  |  Mladina 6  |  Ekonomija

Ob reki Maas

Pred tridesetimi leti, 7. februarja 1992, je bila podpisana maastrichtska pogodba, politično-ekonomsko morda najvplivnejši dokument EU po ustanovitvi tega združenja držav. Simbolnih sporočil je veliko. Pogajanja in podpis dokumenta niso zadevali velikih prestolnic najvplivnejših držav, temveč majhno nizozemsko mesto na bregovih reke Maas. Nastal je v obdobju velikega političnega upanja in ekonomskega optimizma, po padcu berlinskega zidu in razpadu socialistične Vzhodne Evrope. Pogodba je potrdila okvire ekonomske in monetarne unije, skupaj z evrom. Postavila je temelje ekonomske stabilizacije celotne zveze in procesne konvergence držav članic. Prinesla je zametke ekonomske in socialne kohezije, skupne varnostne in zunanje politike, tudi jasnejšega političnega soodločanja. EU je danes sredi permanentnih kriz in vedno novih zapletov. Politični populizem je povsod prinesel protievropske poglede in avtokratske posege, privatizacijo ekonomskih koristi EU in politični nacionalizem. Maastrichtske rešitve so ostale, njihov skupni optimistični duh pa je zamrl.

Prava državotvorna proslava

Verjetno je bil kar pokojni Jaša L. Zlobec tisti, ki je kmalu po tem, ko je leta 1991 Demos prevzel oblast, zaznal, da so novi oblastniki malce togotni in razočarani: saj so dobili oblast v svoje roke, kot so si želeli, a kaj, ko so morali privoliti v kompromis, ki se mu je reklo demokracija. Prav frustriralo jih je, da nimajo take moči, kot bi jo imeli v enopartijskem sistemu. Zdelo se jim je, da se jim je zgodila neizmerna krivica. In so se nemudoma začeli jeziti na medije, tudi na kulturo, ki so bili seveda kritični tudi do njih, oblastnikov. Mi vsi ostali pa smo bili kar zadovoljni, da je vsak lahko dihal po svoje in da se je dalo vse tudi primerno kritizirati. A ta bolečina je ostala in nasledniki Demosa jo demonstrirajo vsakič znova: tako je bilo z Bajukovo vlado, tako je z vsako naslednjo Janševo, le da je vsakič slabše. Mladi lahko danes v živo opazujejo, kaj je bil problem jugoslovanskega in slovenskega režima pred demokratizacijo. In morda so res najboljši prikaz te preteklosti državne proslave, ki jih pripravlja današnja oblast. Poveličevanje naroda, izjemnosti modrega vodstva, nobene kritike in veliko patetike. Res veliko patetike.

Ni nam vseeno

Kdaj, če ne zdaj, v tem zgodovinskem trenutku, je pravi čas, da nam tudi umetniki in umetnice pomagajo razumeti, kaj se dogaja v naši družbi. Njihov kritični odziv na družbenopolitične razmere, zaznamovane s populizmom in ksenofobijo ter s pojavom novih oblik fašizma in ponovnim vzponom nacionalizma in sovražnega govora, je pomemben prispevek, ki odkriva nov/drugačen zorni kot in terja vnovičen razmislek o družbenih rečeh.

Nediskretni šarm evforije

Velika televizijska uspešnica leta 2019, najstniška (melo)drama na steroidih Evforija (Euphoria), se je po predolgem zatišju, ki je bilo seveda posledica pandemije, pred nekaj tedni končno vrnila z novo, drugo sezono. Čeprav so mnenja o njej za zdaj izrazito nasprotujoča si – številni kritiki novi sezoni očitajo pretirano zanašanje na nasilje, erotiko, goloto in šokiranje občinstva –, nedvomno že sodi tudi med največje televizijske hite letošnjega, komaj dobro začetega leta. Podrla je rekord gledanosti vseh prvencev na platformah za pretakanje televizijske mreže HBO, gledanost pa se je v primerjavi s prvo sezono povečala za skoraj sto odstotkov: premiero nove sezone si je do zdaj ogledalo že več kot 13 milijonov gospodinjstev.

Gozdne pripovedi

Dobrodošli v Borovem gozdu! Pa ne le v gozdu, ki nosi ime Borov gozd po – kakopak – drevesih, rastočih v njem, temveč tudi v istoimenskem mestu. Ta mali kraj sredi gozda ima vse, kar bi od slikovitega mesteca pričakovali: hiše, trgovinice, restavracije, šolo, mestno hišo, parke, tudi jezero je blizu. V mestu živi zajček Otja, botanik, navdušenec (med drugim) nad skandinavskim oblikovanjem, vintidž pohištvom in znanstveno fantastiko. Včasih ga je zanimal tudi namizni tenis, v katerem se je odlikovala njegova mama, a je navdušenje z leti usahnilo. Ko ob večerih konča delo, ga pogosto obiščejo štirje najboljši prijatelji: medved Lorem, računalničar (skupaj z Otjo sta člana krajevnega društva ljubiteljev gosi), risinja Freja, učiteljica zgodovine in zavzeta pripovedovalka zgodb, lisica Dolor, telovadka z obročem, ter polh Ipsum, multimedijski umetnik. Veliko se druži tudi s svojo razširjeno družino – brati in sestrami, bratranci, sestričnami, nečaki, tetami, strici, najraje pa z babico in dedkom, ki ju kliče Babek in Dedica. Sicer pa je v Borovem Gozdu še cel kup zanimivih prebivalcev, ki jih je vredno spoznati ...