Požar na ražnju

Besedila, ki jih Bojan Požar podpisuje na svoji spletni strani, se berejo kot šokantna poročila globoke države. So mešanica neuradnih, neformalnih in nepreverjenih trditev, s katerimi Požar na videz razkriva dejansko ozadje aktualnih dogodkov. A čeprav so ti njegovi zapisi na prvi pogled jasni, je končni učinek vedno isti: bralec zelo pogosto nazadnje v resnici ne razume, kaj naj bi se bilo zgodilo. Šele ko se na njegove zapise, ki dvignejo največ prahu, odzovejo prizadeti, druga stran, državne institucije, šele ko njegove trditve preverijo drugi novinarji, se po nekaj tednih trdega dela in tehtanja dejstev megla razblini – in navadno za njo ni nič. Požar namreč ne opravlja novinarskega dela, ampak najpogosteje, ne da bi preveril ali celo sam razumel, o čem ali za koga piše, objavlja informacije, ki mu jih dostavijo najrazličnejši prinašalci. Neredko je očitno, da so to lobisti, gospodarstveniki, še pogosteje pa politiki, ki imajo zelo jasne interese, namen objave pa najverjetneje ni razčiščevanje, ampak gre za manipulacijo.

Nova resničnost

Neposredno po silovitem prodoru jezikovnega modela ChatGPT – paradnega konja panoge, ki razvija umetno inteligenco – na medmrežje novembra 2022 so svetovno medijsko krajino preplavili zaskrbljeni članki, kot je bil nekrolog Šolski esej je mrtev, ki ga je objavil ameriški časnik The Atlantic. Nemudoma je bilo namreč jasno, da se bo ta brezplačno dostopni program, ki lahko v nekaj sekundah napiše (dokaj in čedalje bolj) strokovno ustrezen in prepričljiv esej ali seminarsko nalogo, ki zna reševati matematične probleme, odgovarjati na vprašanja in celo pisati programe, neizogibno znašel v rokah učencev, dijakov in študentov, ko bodo iskali bližnjice pri mukotrpnem pisanju domačih nalog.

Bo denar pomagal?

Za slovenske študente se je leto začelo obetavno. Ministrstvo za visoko šolstvo jim s prihodnjim študijskim letom obljublja zvišanje subvencij za bivanje pri zasebnikih. Doslej je subvencija za bivanje pri zasebnikih, ena izmed oblik subvencioniranja bivanja, znašala 32 evrov. Po napovedih ministrstva bo od prihodnjega študijskega leta s približno vrednostjo 100 evrov izenačena z dodatkom za bivanje, do katerega so upravičeni prejemniki državne oziroma Zoisove štipendije.

Blažu

Dragi Blaž, zdaj, ko se začasno poslavljaš od nas, gledam slavno fotografijo iz začetka osemdesetih let – naredil jo je takratni fotograf Mladine Janez Bogataj na odprtju Feotove razstave v Knjižnici Jožeta Mazovca. Fotografija je bila čez kakšni dve desetletji povečana na celo steno Bežigrajske galerije ob razstavi del vizualnih pesnikov – torej tudi tebe in mene –, pod njo pa naju je s Feotom fotografiral Borut Krajnc. To fotografijo sem ti pred kakšnim letom prinesel, ko si si jo zaželel, da bi te v tvoji skromni sobici v domu CSSS v Stari Loki spominjala na prijatelje. Verjetno te je tudi spremljala v zadnjih urah. Pred kakšnim mesecem, ko sem te obiskal, je še bila tam. Na tej fotografiji, ki nas opozarja na našo minljivost, je osem prijateljev, šest prijateljev in dve prijateljici. Takrat smo bili prepričani vsak o svoji neminljivosti; vsaj o minljivosti nismo razmišljali, saj smo imeli pred sabo še mnogo načrtov, ki smo jih želeli uresničiti. Sedaj je ta fotografija le opozorilo, kako je življenje v resnici minljivo, kako vsi počasi odhajamo.

Močeradovec Blaža Ogorevca

Kot že rahlo ostarel in od vseh zapuščen, v kot zavržen skromni uradnik zadnje čase rad gledam televizijo. Najbolj všeč so mi porniči (pred znanci to obsesijo opravičujem z izgovorom, da me pri njih zanima zgolj vsebina) in dokumentarni filmi o življenju živali. Vse ostale oddaje, od poročil in političnih komentarjev do bolj ali manj resnih “pravih” umetniških filmov, se mi zdijo nasilne, saj za njimi vedno stoji neki creator, ki ima his master plan, ki me z zgovornostjo, igranjem na čustva in podobnimi triki nemilostno tunka v njegov svet. Pri teh porničih in dokumentarcih pa vendarle lahko direktno vidim v fiuku vsplahutane joške in mezeče mehke riti ali pa v grozi mrmrajoče gnuje, ki se v strahu pred napadom leva histerično gonijo po izsušeni afriški ravnici, skratka elemente duševnega obeda, ki mi ga ne pripravi znan kuharski mojster, temveč vse te drobce brez tuje sugestije lahko zmešam sam v svoji glavi, jih poljubno začinim in na koncu tiho sam vase rečem, madona, takle je ta svet. (Zraven se mi pa zdi, da je sicer res, da sem le skromni uradnik, ampak da tudi mi nismo od muh in da včasih po kakšni tolsti misli posežemo.)

Zavetišča za usmrtitve živali?

Pred dnevi je ustavno sodišče zavrnilo presojo pobude zavetišč za živali, ki so trdila, da jih veljavna zakonodaja postavlja v nemogoč položaj. Zavetišča morajo poskrbeti za potepuške, zavržene, zapuščene, najdene pse in mačke, a hkrati nimajo zagotovljenega dostojnega financiranja za to koncesijsko dejavnost. Zdi se, kot da so bili ljubitelji živali pred najvišjim sodiščem poraženi in da večina ustavnih sodnikov in sodnic nima občutka za zapuščene hišne ljubljenčke. A ta trditev velja le na prvi pogled.

Prikrita politična akcija podpornika desnice

Po državi so se (znova) pojavili veliki reklamni panoji s črno pisavo na beli podlagi in rdečo obrobo, ki spominjajo na opozorila, kakršna najdete na škatlicah cigaret. Samo da na teh panojih preberete sugestivna politična sporočila, za katera ni čisto jasno, kdo stoji za njimi, saj so podpisana zgolj s kratico »ACOQ10«. Ob cestah vidite napis »Všeč mi je, ko vlada dela za državljane« ali pa verze iz pesmi Naš narodni dom Simona Gregorčiča: »Pod streho našo tuji rod / Naj gost nam bo, a ne gospod.« Podobni plakati so se po Sloveniji pojavili že lani, denimo plakata z napisom »Kaj si želim v letu 2024, izločevanje ali sodelovanje?« in »Všeč mi je, da lahko grem zvečer sama po mestu«.

Porušeni simbol antifašizma

Minuli teden se je na Odbor za proslavo bazoviških junakov, ki deluje pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, obrnil Slovenec, domačin iz Bazovice. Sporočil je, da je spomenik bazoviškim junakom poškodovan.

Zakaj se v katoliški cerkvi bojijo zakona, ki varuje vernike? 

Prejšnji teden so škofje Andrej Saje, Peter Štumpf in Maksimilijan Matjaž sprejeli skupno izjavo, s katero se odzivajo na zakonodajne predloge in napovedi davčnih sprememb, ki, kot so zapisali, »razburjajo javnost, predvsem pa vernike in vernice«. Visoki cerkveni dostojanstveniki so se obregnili ob predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je koalicija v državni zbor sicer vložila v ponedeljek, nepremičninski davek in medijski zakon, ki so ga na začetku leta predstavili na kulturnem ministrstvu.

»Naš način življenja se vrača kot bumerang«

Rekordno vroča poletja iz leta v leto, nedavni požari v Kaliforniji in predlanske katastrofalne poplave v Sloveniji – človekov vpliv na okolje je neverjeten in zavedanje, da s tako rekoč vsakim korakom odžiramo košček planeta, nas lahko spravlja v obup. Prav te občutke, grozo, strah in celo bes, v knjigi Land Sickness (Kopenska bolezen) popisuje danski sociolog Nikolaj Schultz, raziskovalec in predavatelj na Aarhuški fakulteti za arhitekturo ter nekdanji tesni sodelavec cenjenega francoskega misleca Bruna Latourja. Za to knjigo je Slavoj Žižek zapisal, da je ena redkih, ki nas lahko mobilizirajo za nujno ekološko delovanje.

Kdo naj bi varoval pravice živali? Smo to veterinarji? 

O menjavi barv bo morda govor v kateri od prihodnjih Tarč, da lahko kokoši – čeprav so ptice – v baterijskih kletkah o letenju le sanjajo, pa so se gledalci prepričali v eni zadnjih oddaj te produkcijske sheme na nacionalni televiziji. Posnetki, ki so jih predstavili aktivisti društva AETP (Animal Enterprise Transparency Project), so poskrbeli za precej čustvene odzive udeležencev. Ti so hiteli na vse pretege upravičevati vsak svoj vidik predstavljene zgodbe.

Kazenski postopki tudi za najmlajše?

Slovenija je šla po osamosvojitvi na področju kaznovalne politike po poti zahodnega sveta. To v tem primeru pomeni višje kazni, rast števila zapornikov, bolj polne zapore, več kaznovanja, manj resocializacije in psihosocialnega dela z obsojenci. Edino, kar je ostalo, lahko v sledovih opazimo v kaznovalni politiki za mladoletne osebe, tiste, stare med 14 in 18 let. Ta bi tudi morala biti skladna z mednarodnimi konvencijami in takšna naj bi bila tudi slovenska zakonodaja. A od velikih besed o strokovni in k človeku usmerjeni obravnavi najranljivejše skupine »delikventov« v praksi ni ostalo kaj dosti.