Maja Novak

Maja Novak

  • Maja Novak

    Maja Novak

    7. 10. 2016  |  Mladina 40  |  Ihta

    Lop po ženskah, drugič

    Saj ne morem verjeti. Kratko malo ne morem verjeti, da že vdrugo pišem kolumno na isto temo in s skoraj enakim naslovom, kot ga je nosila prva – ker ne morem verjeti, da je moja država, ki si domišlja, da je kolikor toliko blizu najbolj prosvetljenim in najbolj z znanstvenimi dognanji oboroženim državam na svetu (recimo, da bi ji za inteligenco prisodili bonitetno oceno B–), po treh letih spet povsem resno začela razpravo o odpravi brezplačne peroralne kontracepcije za ženske v plodni dobi. Te naj bi v prihodnje za tabletke vsak mesec odrinile dobre štiri evre, če jih bodo seveda v svoji tanki denarnici našle, in tako rešile zdravstveno blagajno. Slava moji državi, odlično si zna izbirati žrtvena jagnjeta. Več

  • Maja Novak

    Maja Novak

    16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Ihta

    Kafka na plaži

    Slovesno prisegam: če bom še kdaj v življenju šla plavat, bom šla v burkiniju. Ne zaradi verskih zapovedi, jasno, temveč zaradi estetskih. Iz razlogov, zaradi katerih bi ga morda moralo nositi tudi nešteto drugih kristjank. Ne gre le za to, da sonce na plaži že zdavnaj ni več naš prijatelj. Ampak kje piše, da bi morala svoj več kot pet desetletij star celulit in svoje obročke sala (ves čas prežeta z občutkom neznosne zadrege) razkazovati slehernemu, ki ga slučajno prinese mimo – in kje piše, da bi moral sleherni nedolžni mimoidoči zreti to strahoto? Svoj burkini bi, po pravici povedano, na strateških mestih najraje utrdila z ribjo kostjo. Ker nasprotujem lovu na kite, bi pravzaprav bolj prišli v poštev kaki umetni materiali. Mogoče betonsko železo. Več

  • Maja Novak

    Maja Novak

    2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Ihta

    Navznoter obrnjeno bivanje

    Potresov se bojim kot hudič križa. Vseeno pa je v meni zlobna poteza, ki me celo tedaj, ko me je strah, sili, da razmišljam cinično. Ali pesimistično, torej zdravorazumsko, če hočete. Ko sem med poročanjem o potresu v italijanskem Amatriceju slišala, da so tamkajšnji meščani zbežali z domov in vedrili v športnih dvoranah, sem se tako zalotila, da se posmehujem: zakaj pa prav v športnih dvoranah, mar se te ne morejo podreti? A že v istem hipu se je oglasila moja blažja plat, ki je pribila: tja so šli, da ne bi bili sami. Saj ni posredi samo to, da je takrat, ko te zasujejo ruševine, sila praktično, če je v bližini kdo, ki te bo izkopal izpod opeke in betona; za to gre, da se je s strahom in stisko laže spoprijemati družno. Da ob svojem dihanju slišiš še tuje. Da z neznancem, s katerim te je povezala stiska, izmenjaš besedo o tej stiski. Da so drugi (ali Drugi, kot jim pravi Emmanuel Levinas) ob tebi navzoči s telesom, z besedo, s tolažbo. Več

  • Maja Novak

    Maja Novak

    19. 8. 2016  |  Mladina 33  |  Ihta

    O olimpijskih igrah in teroristih

    Zaspano popoldne na vrtu pred gostilno P. Zbranih nas je kar nekaj, ki nismo na morju, ker si ga ne moremo privoščiti. Upokojeni strojni inženir iz Hrvaške morda ni povsem trezen, a to, kar pripomni o olimpijskih igrah, se mi kljub temu zdi vredno citiranja. Coubertin je bil jezuit, pribije, in kot gorečen jezuit si je izmislil olimpijske igre, da bi vsemu svetu vsilil evropske vrednote. Coubertin je bil eden od očetov globalizacije. Več

  • Maja Novak

    Maja Novak

    5. 8. 2016  |  Mladina 31  |  Ihta

    Putinovanje

    Nežno so nas nagnali iz šolskih učilnic in razpostavili po pločnikih, da bi bili takrat, ko se bo mimo pripeljal Tito, ljudska množica. Kar nekaj nas je bilo. Bil je lep sončen dan, točno tak kot minula sobota. Veseli smo bili, da sta odpadli prav slovenščina in matematika. Ko bi bilo to danes, bi gimnazijci verjetno molče brkljali vsak po svojem telefončku, mi pa smo se, kaj pa vem, pogovarjali in previdno prižigali prve cigarete v življenju. Mimo je spolzela črna limuzina in skozi okno je molela bela rokavica, ki je mahala. Morda je bila v njej Titova roka, prav mogoče pa je bila pritrjena na kako palico, ki jo je upravljal ta ali oni Titov adjutant. Videli smo namreč samo rokavico. Prejšnjo soboto Gorenjci ob do čistega izpraznjeni cesti, po kateri je jezdil ruski car, na lastne oči niso smeli videti niti toliko. Naročili so jim, naj zaprejo vsa okna in naj ne blodijo po dvoriščih. Nauk: plus ça change, plus c’est la même chose; po svinčenih časih so v Rusiji in pri nas očitno nastopili še bolj svinčeni. Posebne razlike ni. Več

  • Maja Novak

    Maja Novak

    22. 7. 2016  |  Mladina 29  |  Ihta

    Zapiski shizofrenika

    Nekje v Anatoliji, je povedal kanal Viasat History, so ljudje v zgodnjem srednjem veku prebivali v jamah in seveda so v jami imeli tudi cerkev – ne vem, kako se kraj imenuje in kje natanko leži, saj so vse mnogotere osebnosti mojega razcepljenega jaza oddajo poslušale z enim ušesom. Vse pa so opazile tole: na eno od dragocenih bizantinskih fresk, s katerimi je poslikana notranjost cerkve v jami, se je podpisala turistka; z ogromnimi črnimi črkami je čez obraze svetnikov naškrabala svoje ime: JESSICA. Škoda, da ni dodala še priimka in naslova stalnega prebivališča, da bi ves svet vedel, kdo je in kje živi gos, ki si je privoščila tak vandalizem. Več

  • Maja Novak

    Maja Novak

    8. 7. 2016  |  Mladina 27  |  Ihta

    Suverena država nepismenih

    Preljubi Slovenci! Če vam je po mesecu dni nadležno pompoznega praznovanja dneva državnosti že zmanjkalo zamisli, s čim se še peteliniti, je tu veličasten dosežek, ki ste ga morda spregledali, a ga kaže omeniti: v 25 letih neodvisnosti smo postali analfabeti. Tako je pokazala raziskava »spretnosti« odraslih, ki je potekala znotraj držav OECD in med katero smo se pri preverjanju pismenosti, znanja računanja in sposobnosti reševanja problemov v tehnološko razvitih okoljih uvrstili pod povprečje; drugače povedano, na testu je pogrnil vsak četrti. Ker je precejšen del od 5330 Slovencev, starih od 16 do 65 let, ki jih je zajela raziskava, šolske klopi gulil že po osamosvojitvi, moramo zasluge za to pač pripisati sebi, ne Šuvarjevim skupnim šolskim jedrom, ki so med prvimi podžgala nezadovoljstvo nad nekdaj skupno državo, niti kateremu drugemu zlonamernemu dejanju zunanjih sovragov. Ne, ne, da bi postali butasti, smo se dolga leta trudili kar sami, in prav je, da smo ponosni na to. Več

  • Maja Novak

    Maja Novak

    24. 6. 2016  |  Mladina 25  |  Ihta

    Bližji knjigi?

    Nikjer ne morem ubežati knjigam. Kadar ne prevajam knjig ali ne igram računalniških iger, pri katerih svoji virtualni mački kupujem knjige, se zatečem na pivo in berem knjigo. In ker neka drobna ptičica dobro pozna mojo obsedenost s knjigami, mi je svetovala, naj si ogledam spletni portal Bližji knjigi, da tudi v prihodnje ne bi bila, no, predaleč od knjig. Več

  • Maja Novak

    Maja Novak

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  |  Ihta

    O stvarnosti teles

    Ganjenost slovenskega občestva ob rojstvu človeških ribic je bila, no, dobesedno ganljiva, kakšna naj bi sicer bila. V prvega zmajčka so bili uprti milijoni svetovnih oči, kdor pa je zamudil posnetke njegove izstrelitve v svet, je tačas na Animal Planetu morda spremljal katero od oddaj, kjer pogumni gasilci rešujejo mucke z dreves in pse iz kanalizacijskih jaškov. Živali so zakon. Na tem svetu se sme dobro desetletje nekaznovano mesariti samo človeške noge, in če slučajno prikrožiš mimo nevrološke klinike, smeš pokončati pacienta ali dva. Ko bi kak zagovednež s svojo domačo živaljo ravnal, kot je dr. Zimmermann ravnal z ljudmi, bi se to ali ono društvo za zaščito živali gotovo zganilo dosti prej, kot se je zdravniška zbornica. Več

  • Maja Novak

    Maja Novak

    27. 5. 2016  |  Mladina 21  |  Ihta

    Zavedena in izbrisana

    Evo me, tu sem, za računalnikom, nekaj klofam po tipkovnici in klofala bom do bridkega konca, saj sta mi zakon iz leta 2013 in ustavno sodišče – kdo pa drug – izbrisala leta, ko sem bila brezposelna in sem plačevala prispevke za prostovoljno pokojninsko zavarovanje; izbrisala leta, da jih, kronično nezaposljiva, do smrti ne bom mogla zbrati dovolj za starostno pokojnino, in seveda izbrisala gore denarja, ki sem ga na zavajajoče priporočilo zavoda za zaposlovanje – koga pa drugega – zmetala skozi okno. Torej bom za preživetje prevajala in pisala kolumne še v 85. letu, morda pa še dlje: moje sožalje, saj se mi sploh ne sanja, kakšni bodo ti izdelki, ko mi bo desnica zaradi pareze docela odpovedala in ko se zaradi Alzheimerja ne bom mogla več spomniti, kako je ime ljubljenemu vodju ter kako se po slovensko reče cat. Več