Miss Red: K.O.

Da ji po žilah tečeta reggae in dancehall, je izraelska vokalistka Miss Red dokazala že z mikstejpom pred tremi leti, zdaj pa s prvim pravim albumom svojo navezanost na jamajško glasbo še nadgradi. A ne na klasičen način. Ker ji je glasbene podlage (spet) ukrojil britanski dub mojster The Bug, ki z njo sodeluje že sedem let, njene pesmi, v katerih se sooči s tem, kaj pomeni biti ženska, s svojim židovskim poreklom in ne nazadnje z reggae obstranstvom, dobijo povsem samosvoj značaj. In ta je tako prepričljiv, da izvirnim reggae naukom pokaže veliko več spoštljivosti, kot je do njih denimo goji jamajški podmladek, ki s prevzemanjem ameriških (raperskih) smernic osvaja pop lestvice. Ja, včasih mora opomnik priti od zunaj.

Melody’s Echo Chamber: Bon Voyage

Francoska glasbenica Melody Prochet, frontmanka zasedbe Melody’s Echo Chamber, se je lani zaradi tragične nesreče spopadla z možgansko anevrizmo. A Bon Voyage daje vtis, da je pevka popolnoma okrevala, saj blesti kot še nikdar. V dolgih mesecih v bolnišnici se je v njej nakopičilo ogromno idej, ki jih je zdaj strpala v izjemno pester in optimističen studijski izdelek. Morda za polurno ploščo celo preveč, saj vsaka skladba vključuje idej za vsaj tri pesmi, a shizofrena narava kompozicij okrepi dih jemajočo psihedeličnost poslušalske izkušnje. Poleg bogate instrumentacije ploščo obarva tudi večjezičnost, saj pevka poetična besedila odpoje v angleščini, francoščini in švedščini. Skratka, izjemno pisana psych-pop dogodivščina, ki obuja spomin na kultno zasedbo Broadcast.

RP Boo: I’ll Tell You What!

RP Boo je eden skritih favoritov elektronske hitrostne discipline chicaških ulic, footworka. Je veteran: spoštovan med poznavalci, a do nedavnega praktično neznan med rajo. Njegov pionirski status je potrdila ena najvplivnejših robnih založb Planet Mu s tremi albumi preboja v zadnjih petih letih. Novi I’ll Tell You What! je footwork po footworku, odmev žanra, v katerem značilni frenetičnost in neučakanost zamenjata tesnoba, še pogosteje pa fantomskost. Boo namesto z udarnimi plesnimi nareki streže s pridušenimi basovskimi impulzi, do kosti obranimi motivi in neskončno repeticijo vokalnih fraz, le tu in tam na površje prileze kakšen košček iz zgodovine soula. Posodabljanje ostalin mesta mitske preteklosti.

Drake: Scorpion

Kanadski superzvezdnik Drake je pridobil že tako masovno bazo fanatičnih sledilcev, da je pravzaprav popolnoma vseeno, kaj izda. Tudi če gre za tako razvodenel in dolgočasen album, kot je njegov najnovejši, Scorpion. Da ploščo proda v milijonski nakladi, potrebuje le nekaj spevnih singlov, kljub temu pa kar 23 (!) skladb z albuma krasi Billboardovo lestvico stotih trenutno najpopularnejših komadov v ZDA. Častno prvo mesto si je zagotovil tudi na slovenskih lestvicah najbolj poslušanih plošč na čisto vseh spletnih mestih za »streamanje« glasbe. A glasba na plošči je tako pusta in brezidejna, da gre resnično za fenomen, ki ga je težko razumeti. Gre zgolj za odmev stare slave, ki si jo je v preteklosti zagotovil z nekaj izjemnimi singli? Ali pa mu prav monotona homogenost zagotavlja prevlado na lestvicah?

John Coltrane: Both Directions at Once: The Lost Album

Našla se je izgubljena plošča Johna Coltrana! No, našli so se posnetki, za katere se doslej ni vedelo, da obstajajo. Na trak jih je leta 1963 zapisal Coltranov »klasični četverec«, v času, ko je imel ogromno dela in je bil na ključnem ustvarjalnem prelomu. Dve leti po izidu plošče My Favorite Things, ki je Coltrana postavila med zvezdnike jazza, in dve leti pred izidom A Love Supreme, ki je spremenila vse. Naslov Both Directions at Once namiguje na trenutek razpetosti med songovskim, melodičnim in »svobodnim« Tranom, čeprav inovator saksofona z osupljivo zasedbo na tem »sešnu« pelje bolj v prvo smer. Album, ki ga je nemogoče ocenjevati po klasičnem ključu, saj najverjetneje nikoli ni bil mišljen, da bi to postal.

Florence and the Machine: High as Hope

Florence Welsh ima brez dvoma enega najmogočnejših in najprepoznavnejših glasov v sodobni pop glasbi. Osupljivo vokalno zmogljivost in nadnaravno kapaciteto pljuč pokaže tudi med izlivanjem srca na novi plošči High as Hope, a četudi je na njej napovedovala nekakšen slogovni zasuk, tega ni zaznati. Spremljevalne podlage so morda nekoliko manj pompozne, a plošča zaradi veličine njenega glasu, ki zasenči inštrumentalno plat izdelka, ni nič manj epska. Nasprotno: zbirka balad je včasih prav pretirano grandiozna in posledično težko prebavljiva. Vtis, da poslušamo filmsko glasbo iz Disneyjevega animiranega muzikala, je neizogiben, a morda je ravno teatralnost tisto, kar od Florence pričakujejo zvesti oboževalci.

Splinta: The Splinta Experience

Naj vas referenca na zasedbo Jimija Hendrixa v naslovu ne zavede. Dolgoletni mariborski hiphoperski DJ in beatmaker Splinta svojih gramofonov in mešalke ni zamenjal s kitaro. V času, ko je digitalizacija tudi v hiphopu že skoraj povsem izrinila izvirne prakse, je v starošolski maniri raje sestavil devet gramofonarskih kosov, ki se jih že zaradi specifičnega ustvarjalnega pristopa drži precej nostalgije. Ampak plošča ni le razkazovanje Splintovih tehničnih veščin. Spretnemu scratchanju in žongliranju z beati se sicer ne odpove, so pa ti podrejeni izpovedim skladb, ki prepričajo s subtilno kompleksnostjo in Splintovo poznavalsko žilico za umetnost rokovanja z gramofoni. Delikatesa za hiphopovske zanesenjake.

The Carters: Everything Is Love

Zakonca Carter sta ljubitelja umetnosti. Beyoncé pogosto odkrito promovira ustvarjalce, s katerimi sodeluje, in naj bi bila »strastna zbirateljica umetnin«. Jay-Z je avtor slavno nerodne skoraj-rime »I just want a Picasso, in my casa«, še bolj slavno pa je z Marino Abramovič v newyorškem muzeju stal ure in ure, ko so ponovitev umetničinega razvpitega performansa The Artist Is Present reapropriirali v raperjev videospot.

Gorillaz: The Now Now

Damon Albarn pred izidom nove plošče svojega risankastega benda po stari navadi ni okolišil. »Ploščo smo posneli predvsem zaradi prihajajočih koncertov,« je dejal. Ja, plošča je že na prvi pogled manj ambiciozna od lanske, pri kateri je sodelovalo kakih 50 glasbenikov. Na tej je omembe vreden le gostujoči verz Snoop Dogga, kar pa ni nujno slabo. Ker sta jo tokrat podpisala le Albarn in/oziroma 2-D, je bolj koherentna, skladbe pa so, sodeč po naslovih, nastajale na potovanjih, zato govorijo predvsem o izoliranosti in osamljenosti. Temi, ki se zdita vse prej kot popestritev koncertnih repertoarjev skupine Gorillaz, a najzvestejši feni se verjetno ne bodo pritoževali.

Edo Maajka: Put u plus

To, da raperji v našem širšem kulturnem prostoru angažirajo spremljevalne, prave glasbenike, ni nobena novost in najpogosteje učinkuje kot sila majav kompromis. Načrt, da odrski nastop s taktiko »bendovske postave« postane spektakularnejši, se pogosto sfiži. Glavonja iz Brčkega, pronicljivi Glavatar ex-yu rapa Edo Maajka je v preteklosti že stregel s takimi rešitvami, zdaj pa se s ploščo Put u plus vrača z najbolj našpičenim in nagruvanim ustrojem doslej. Pričakovati še en tak šamar, kot je bil album Slušaj mater pa potem takoj še No sikiriki, bi bilo naivno in napačno. Put u plus ni tako surovo neposreden, je pa vseeno direkten, lokalno globalen, z nekaj frenetično težkorockerskimi refreni. Funk-hardcore-rock-rap. Edo v penziji? Prej ponovno v formi.

Death Grips: Year of the Snitch

Vsaka izdaja eksperimentalne zasedbe Death Grips je vznemirljiva, saj poslušalec nikoli ne ve, kaj naj od nje pričakuje. Predpostavljamo lahko le, da bo rušila žanrske okvire in preizkušala meje poslušljivosti. Tako je tudi pri novem albumu. Plošča je izrazito eklektična in prav v vsaki skladbi je zaznati vrsto žanrov, ki bi v kakšnem drugem kontekstu delovali popolnoma nekompatibilno, Death Grips pa jih uspe povezati v učinkovito in resnično edinstveno izkušnjo. Četudi slogovni zasuk spremljajo vplivi nekaterih milejših žanrov, celotnemu izdelku ne manjka intenzivne agresivnosti, s katero si je zasedba zgradila veličastno ime. Napredno sproducirana in nadrealistična zvočna lobotomija, ki od poslušalca resnično zahteva ogromno.

Sophie: Oil of Every Pearl’s Un-Insides

Ob izidu Sophiejinega prvenca, kompilacije Product (2015), smo si postavili kopico bolj ali manj retoričnih vprašanj. Ker se je vedelo, da gre za glasgowskega producenta Samuela Longa, smo ugibali, ali je psevdonim Sophie manifestacija njegovega soočenja z lastno spolno identiteto. Odgovor je obvisel v zraku, tudi zato, ker je v (redkih) intervjujih zamaskiral svoj glas (in videz). Ali pa je na nastopih v živo, pogosto v družbi avanturističnega glasbenega kolektiva PC Music, na oder raje poslal transvestite.

Nas: Nasir

Pobudo za Nasovo – gre za enega najpomembnejših in najbolj opevanih raperjev vseh časov – novo ploščo je dal Kanye West, ki na ranču v Wyomingu z vojsko producentov že mesec dni marljivo rojeva ploščo za ploščo. Nasir, že četrti plod Westove podeželske delavnice, je brez dvoma najšibkejši. West je na plošči (ko)produciral beate, odrapal nekaj okornih verzov in odpel osupljivo osladen refren osrednje skladbe. Zdi se, da predvsem zato, da bi na seznamu dosežkov odkljukal še sodelovanje z legendarnim newyorškim emsijem, zaradi česar album deluje rahlo prisiljeno. Čeprav raper po šestih letih zatišja v besedilih ponovno opozarja na relevantna družbena vprašanja, se spotika ob klišeje in na trenutke zveni nekoliko neiskreno.

Nine Inch Nails: Bad Witch

Nova plošča skupine Nine Inch Nails je slišati bolj tipično NiN-ovsko od predhodnice iz leta 2013. Ne le zato, ker je zasedba elektroniko spet zamenjala z industrialom (rockom), s katerim je v 30 letih obstoja navdušila horde oboževalcev, temveč zato, ker je Trent Reznor spet najstniško jezen. A tudi zaskrbljen in razočaran. Kakor da je v luči aktualnih (političnih) norij izgubil vero v človečnost. Kdo bi mu zameril? Sploh v skladbah, kjer zapoje v slogu pokojnega Bowieja, ki je bil z zadnjo ploščo očitno navdih tudi za to, da je Reznor spet zapihal v saksofon. Na zadnji iz trilogije (malih) plošč v poldrugem letu NiN ne ponudi nič bistveno novega, a njegova člana spet dokažeta, da sta mojstra obrti in imata še vedno kaj povedati.

Različni izvajalci: Electro City Ljubljana

Kolektiv Elektroliza lokalne elektronske radovedneže že 12 let navdušuje s promoviranjem podtalnih elektro zvokov, kakršni bi bili brez njegovega prizadevanja pri nas precej zapostavljeni. Zaradi uglednih gostov, ki so nastopali na njegovih rejvih, lahko trdimo, da ima Ljubljana močno elektro sceno. A kompilacija, ki hkrati deluje kot časovni stroj in naprava za teleportiranje v Detroit, dokazuje, da starošolski elektro pri nas ne cveti zgolj zaradi gostujočih velikanov, temveč tudi zaradi lokalcev. Izkazali so se prav vsi vpleteni in plošča je dovolj konsistentna, da jo lahko obravnavamo kot dejanski album in ne zgolj kot pregled neke scene, kar je sicer težava tako rekoč vseh dosedanjih kompilacij lokalne elektronike.

Kamasi Washington: Heaven and Earth

Številni, ki trdijo, da so v celoti prebrali Vojno in mir ali da so si ogledali ves klasični opus filmskega režiserja Tarkovskega, preprosto lažejo. Enako velja za prelomni album Kamasija Washingtona The Epic. Marsikdo, ki se je lotil epopeje 37-letnega ameriškega saksofonista v kar treh delih, je ni nikoli preposlušal od začetka do konca, četudi trdi drugače. To velja celo za njegove fene.

Jorja Smith: Lost & Found

Britanski glasbeni milje tako rekoč vsako leto proizvede kakšno »zvezdo v nastajanju« iz soulovskega in R & B-jevskega predalčka. A dolgo nobena ni imela že pred snemanjem prvenca tako v pop sijočih in segajočih referenc kot dvajsetletna Jorja Smith: Kendrick Lamar, Kali Uchis, Drake, Stormzy ... je le nekaj imen, s katerimi je že kakšno zagodla. A plošča Lost & Found ni razočaranje (samo) zaradi velikih pričakovanj, ampak tudi zaradi blede produkcije brezobrazne in prenaličene radijske muzike, ki seže od preštevilnih (akustičnih) balad do spominov na R & B-jevsko klasiko devetdesetih let. Kako zamujena priložnost je plošča, najbolje ponazarja razlika med njeno vsebino in nedavnimi Jorjinimi živimi nastopi. Izgubljeno in najdeno ter pozabljeno.

Lily Allen: No Shame

Britanski zvezdnici so ob izidu prejšnje plošče pred petimi leti očitali zagledanost vase in vzvišenost; ob tem, da je odraščala na očeh javnosti, je to verjetno še najmanj presenetilo njo samo. Na novi plošči spet govori o sebi, tokrat predvsem o razpadlem zakonu, s katerim je v minulih dveh letih polnila britanske tabloide. Toda po novem sarkazem zamenja z iskrenostjo in pri triintridesetih o vplivu pop zvezdništva na zasebno življenje piše bolj zrelo. Ker odkrito spregovori tudi o svojih napakah, se pogosto znajde na spolzkem terenu patosa, a jo tam pred zdrsom reši lahkoten, nepretenciozen, celo igriv elektronski pop, ki najbolj očara v poletnih dancehallastih popevkah. Ja, Lily Allen z novo ploščo naredi »brezsramen« korak v pravo smer.

Jay Rock: Redemption

Kendrick Lamar pravi, da je Jay Rock njegov mentor in starejši brat. Skupaj sta leta 2005 postala prva protagonista novonastale ekipe Top Dawg Entertainment in potem je bil Jay njen prvi član, ki je podpisal pogodbo z založbo velikanko. To se je kasneje sicer izkazalo za napačno potezo in njegov vzpon je bil počasnejši od pričakovanega. Bivši tolpaš zdaj streže s tretjo ploščo, z najpreračunljivejšim strelom v glasbeno sredino doslej. Redemption je precej obtežen z melodičnimi hakeljci, popovskim poliranjem in dramatičnim epskim instrumentarijem, a v brezno šablonskih popevk ne zgrne povsem. Jay Rock je le preveč uličarski, da bi jo ubral po poti modno pojočih raperjev. Opotekava hoja po robu.

Svemirko: Tunguzija

Hrvaški romantik Svemirko z novo ploščo upravičuje sloves enega pomembnejših balkanskih indie glasbenikov, ki si ga je suvereno pridobil z izjemnim prvencem Vanilija. Je predstavnik zvoka, ki je v globalnem kontekstu izjemno relevanten, pri nas pa nenavadno zapostavljen. Številni ga primerjajo s kanadskim kantavtorjem Macom DeMarcom, čeprav v njuni glasbi težko najdemo očitne vzporednice. Bolj kot glasbene prvine ju vežejo ležernost, neobremenjenost in igrivost. Ta zaznamuje številne vidike Svemirkovega delovanja: od besedil in intervjujev do koncertov, na katerih se ob spremljavi benda razigra do skrajnosti – kot denimo v ljubljanskem klubu Channel Zero, kjer je koncert odigral kar v spodnjih hlačah.

Prefuse 73: Sacrifices

Za tiste, ki smo si posluh brusili ob Prefusovih inovativnih hiphop inštrumentalih, se skoraj neopazen izid njegove nove plošče zdi nenavaden. V prejšnjem desetletju je bil izid vsake od njegovih plošč, s katerimi je mojstrsko spajal svetova hiphopa in elektronike, pomemben dogodek. Zdaj očitno ne več. Beatovska glasba je postala globalni fenomen, ki ves čas streže z novimi trendi, do katerih pa je pionirski producent očitno precej ravnodušen. O tem, ali je samo nekoliko zaspal ali pa gre morda celo za nekakšno uporništvo, ne bomo ugibali. Jasno je le, da podmladka z novo ploščo ne bo prepričal. Gotovo pa se je bodo razveselili njegovi stari privrženci, ki se jim kolca po zlatih časih.

Kanye West & Kid Cudi: Kids See Ghosts

Kanye West je za mesec junij obljubil kar pet novih plošč. Tretja, ki jo je posnel v navezi z dolgoletnim varovancem Kidom Cudijem, nadaljuje trend – v resnici gre za serijo mini plošč, na katerih se zvrsti sedem posnetkov. Kids See Ghosts je zelo ameriška v tem, da je polna (katoliških) kategorij, kot so »breme«, »vest«, »notranji konflikt«, »kesanje« ... Je melodično brezhibno razdelan projekt, ki rezonira zelo različno – od tradicije politično duhovnega do preprostih pravil sodobnega popa –, in je še ena potrditev, da človek, ki je verjetno eden največjih egocentrikov v glasbenem biznisu, nesebično obvlada delo z drugimi. Bipolarnost lucidnih enovrstičnic in naivnih napevov.

Lykke Li: So Sad So Sexy

Prikupen glas švedske pevke Lykke Li se v povezavi z veščino pisanja spevnih komadov zdi kot recept za uspeh, a njena glasba je do te plošče zvenela nekoliko indie. Avtorica se je alternativne cone popa očitno naveličala, saj je pri radikalni prenovi sloga, ki načrtno teži h komercialnemu preboju, posvojila celoten paket sodobnega popa: od izpiljene produkcije do trap beatov. Njeno delo je že od nekdaj prežeto z melanholijo, a še nikdar ni zvenelo tako otožno kot ravno zdaj. Nova plošča že z naslovom namiguje na baladnost in na njej resnično ni trenutka, ki bi poslušalca lahko razvedril. S tem se pridružuje valu pop žalostink, ki gredo za med, kar dokazujejo avtorice, kot sta denimo Lorde in Lana Del Ray.

Oneohtrix Point Never: Age Of

Za Daniela Lopatina alias Oneohtrix Point Never je odgovor na vprašanje, kako »glasbo skrčiti na njene resnične metaforične korenine«, jasen. »To lahko doseže le glasba, ki jo vodijo podobe,« je zapisal v libretu za večmedijsko predstavo, nekakšno opero Myriad, s katero je v domačem New Yorku maja pospremil izid svoje devete plošče Age Of.

Nevem Nevem: Čisto malo ljudi

Druščino domačih podtalnežev smo nazadnje sreč(ev) ali pred slabimi tremi leti, na turneji Klubskega maratona Radia Študent. Potem so se ukvarjali s solističnimi projekti in drugimi (ob)glasbenimi sestavi, zdaj pa z novo ploščo spet skupaj brskajo po radikalnih muzikah, ki jim (ko tega nočejo) težko določimo izvor. Slalomiranje med angažirano, (tudi) z aktualnimi politikami nakurjeno govorjeno besedo, freejazzovsko vihravostjo, (avant)rockovskim razgrajanjem in folkovskimi pritiklinami, brezkompromisno sestavijo v hrupen izraz nekakšne obredne narave. Iz njihovega muziciranja je, vsaj po konvencionalni logiki, resda razmeroma težko izluščiti smisel, toda to ploščo naredi le še bolj intrigantno.

Father John Misty: God’s Favourite Costumer

Josh Tillman se je po letih bobnanja v zasedbi Fleet Foxes in po številnih prezrtih solističnih izdajah prerodil kot Father John Misty. Po razsvetljenju, ki ga je doživel ob uživanju norih gob, je začel novo poglavje ustvarjalne poti. Sprva se je preizkusil kot pisatelj in skladatelj filmske glasbe ter nadaljeval s kantavtorskim ustvarjanjem. To je dokončno zbudilo pozornost pred tremi leti, ko je izdal ganljivo ploščo I Love You, Honeybear. Od tedaj navdušuje s tem, kako igrivo se loteva neobremenjenega skladanja domiselnih kompozicij, ter s pisanjem izpovednih, izzivalnih in ciničnih besedil. Na četrti plošči se ne oddalji od preverjene zmesi indie folka, americane in popa, a sporočilnost nadgradi z nabritim humorjem in iskreno samorefleksijo.

Vojko V: Vojko

Eden najpronicljivejših pogrkovalcev na sceni ex-YU rapa, dalmatinski veteran Vojko V, po več kot desetletnem skupinskem pohodu – najprej z zasedbo Dječaci, potem še s Kišo metaka – zdaj hodi svojo pot. Njegov prvenec je skupek globalne in lokalne folklore: raperskega bahanja, »autotunovskega« »pjevušenja« in samoironičnega humorja. Je skupek pravih trapovskih bangerjev in zelo duhovitih zgodbic iz splitske stvarnosti, od pregovorno pogubnih turističnih prijemov do hrvaških nacionalnih kompleksov. Vojko suvereno jadra med čisto zajebancijo in popkulturno refleksijo in je resen kandidat za rap ploščo leta v regiji. V zgodovino se bo ta zapisala tudi kot edini nosilec zvoka, na katerem skupaj gostujeta Tonči Huljić in Wikluh Sky.

Kanye West: Ye

Ko govorimo o Kanyeju Westu, se težko osredotočimo le na njegovo glasbo. Poleg zasebnega življenja s klanom Kardashian so tu še njegove blodnje, sporne izjave in javno bruhanje brezglavih mnenj, ki jim verjetno še sam zares ne verjame. Nedavno je denimo dejal, da je bilo suženjstvo izbira temnopoltih. Malo pred tem je na Twitterju izkazal naklonjenost Donaldu Trumpu in zapisal, da imata oba »zmajevsko energijo«. Gre zgolj za kaplji v oceanu spornih nebuloz, zaradi katerih se z Westom ukvarja svetovna medijska krajina.

Pusha T: Daytona

Novo ploščo oziroma mini album Pushe T-ja je v celoti sproduciral Kanye West. Ne samo to, v zadnjem hipu je izbral tudi naslovnico in z njo (namenoma) marsikoga razjezil. Gre za fotografijo razmetane kopalnice Whitney Houston iz njenega najmračnejšega obdobja. Daytona ni projekt, ki smo ga nestrpno čakali tri leta, je pa projekt, ki ga definira kompaktnost, »sampledelično« neposrednih Kanyejevih podlag in natančne, uličarske surovosti Pushevega pripovedništva. Je skupek pravilnih odločitev, saj je naveza najprej v smeti vrgla večino že posnetega, začela znova, tanjšala namesto napihovala in zapakirala to, kar zna najbolje. Brez enega samega odvečnega elementa in s ponovnim »dissanjem« Draka.

Actress & London Contemporary Orchestra: Lageos

Ko je Actress pred dvema letoma za nastop v Barbicanu moči združil z London Contemporary Orchestro, se je na prvi pogled morda zdelo, da bo šlo za še eno ekshibicijsko sodelovanje elektronika in klasičnega orkestra. Toda tisti, ki enega pomembnejših techno inovatorjev zadnjega desetletja poznamo bolje, smo vendarle pričakovali nekaj več. To se je potem tudi uresničilo, zasedba pa je zdaj sodelovanje razširila v skupno ploščo. In na njej imamo kaj slišati. Actress je v studiu z manipulacijo in dodelavo posnetkov izkoristil širok potencial takšnega sodelovanja in mojstrsko zabrisal žanrske sledi. Plošča Lageos tako namesto techna s spremljavo klasičnega orkestra ponudi drzno glasbeno avanturo, ki tovrstna križanja postavi najmanj za stopničko višje.