Pravljice Romane Tomc

Romana Tomc je ena tistih političark iz SDS, ki veljajo za zmernejše v stranki, podobno, kot to velja za Anžeta Logarja. Tudi zato so se v SDS verjetno odločili, da leta 2017 z njo nastopijo na predsedniških volitvah. Vendar to ne drži, nekdanja poslanka in podpredsednica državnega zbora na evropskem parketu zagovarja avtoritarne politike, kot je Viktor Orbán, predvsem pa zavaja, prikraja dejstva in prodaja pravljice, ki jih verjetno piše njen nadrejeni.

SDS in NSi / Težave v raju

V SDS že dolgo verjamejo, da pri krojenju javnega mnenja ključno vlogo igrajo mediji, zato se že leta trudijo prisvojiti del medijskega prostora, pa čeprav dejansko s tem medije zgolj uporabljajo kot plašč, pod katerim se skriva politična propaganda. Ker Demokracija ni bila dovolj, prav zaradi strankarske narave ne doseže namreč resnega dometa, sta se pred volitvami leta 2008 »pojavila« še začasna brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres. V SDS tudi nikoli niso skrivali apetitov po RTV Slovenija (kakšna naj bi bila po njihovem javna televizija, se kaže prek sedanjega vodstva), leta 2016 so ustanovili še strankarsko televizijo Nova24TV. Tej so v zadnjih letih dodali še celo mrežo regionalnih medijev, kot so recimo Utrip Ljubljane, e-Maribor in Moje Posavje, če jih naštejemo samo nekaj.

Po poti sprememb

Leto 2018 za katoliško cerkev v Nemčiji ni bilo prijazno. Objavljeno je bilo posebno poročilo o tem, da je bilo od leta 1946 pa do 2014 v cerkvi zlorabljenih vsaj 3700 mladoletnikov, večinoma je šlo za fante, več kot polovica jih je bila mlajša od 13 let. V poročilu niso bila navedena zgolj imena duhovnikov, pač pa je jasno pokazalo, da je bila večina duhovnikov, ki so storili ta dejanja, le premeščena v druge župnije, brez kazni, brez opozoril. Zlorab je bilo osumljenih 4,4 odstotka duhovnikov. Javnost je bila ogorčena, nemški škofi pa so obljubili, da bodo upoštevali priporočila iz poročila, očistili cerkev in začeli pot prenove, »sinodalno pot«, s katero naj bi se katoliška cerkev približala sodobnemu času. Leta 2021 je vplivni nemški kardinal Reinhard Marx zaradi poročila papežu Frančišku ponudil odstop, saj naj bi bil uničil dokumente o duhovnikih, ki so spolno zlorabljali otroke, ali pa jih sploh ni pripravil, vendar Frančišek odstopa ni sprejel. Tudi nedavno umrli papež Joseph Ratzinger je bil med tistimi, ki v času, ko so vodili škofijo, niso ustrezno ukrepali, on v vsaj štirih primerih zlorab otrok ni posredoval.

Rekordni izvoz slovenskih zdravil v Rusijo

Od začetka vojne v Ukrajini in sprejetja ukrepov proti Rusiji se je izvoz iz članic Evropske unije v to državo v povprečju občutno zmanjšal. Dejansko se je prepolovil: leta 2021 je bilo izvoza v Rusijo za štiri odstotke celotnega izvoza EU, leta 2022 je znašal le še 1,8 odstotka. A z eno izjemo – Slovenijo. Leta 2021 je Slovenija v Rusijo izvozila za 854 milijonov evrov blaga; približno toliko ga je tudi v letih pred tem. Nato, leta 2022, pa se je vrednost izvoza precej povečala, na 1,18 milijarde evrov. Z drugimi besedami, zrasla je za skoraj 30 odstotkov. Podobno tudi uvoz, a ta bolj zaradi višjih cen ruskih energentov.

Izidor Ostan Ožbolt / »Če okoljske vidike v celoti pozabimo, ni ekonomsko mogoče, da TEŠ zdrži do leta 2033«

Izidor Ostan Ožbolt (letnik 1993) je ekonomist, poznavalec energetike in aktivist, eden najaktivnejših članov kolektiva Mladi za podnebno pravičnost. Iz podnebnega sindikalizma je diplomiral na Filozofski fakulteti, lani pa na ljubljanski Ekonomski fakulteti zagovarjal magistrsko nalogo Zelena transformacija: načrt razogljičenja slovenskega elektroenergetskega sistema in njegove makroekonomske implikacije.

Olajševanje ali oteževanje priseljevanja?

Slovenija ne slovi kot do tujcev gostoljubna država. Ob osamosvojitvi je na primer iz registra stalnega prebivalstva izbrisala več deset tisoč motečih »Jugoslovanov«. Danes se to negostoljubje kaže kar na sistemski ravni predvsem v odnosu do tujih delavcev, ki prihajajo prav z omenjenega območja. »V trenutku, ko sem prišel v to državo, sem postal migrant s srbskim potnim listom, imigrant iz ne-EU države, ki mu sistem z vsemi silami poskuša otežiti položaj in pokaže, da tu ni ne zaželen ne potreben,« je pred časom odnos slovenskih oblasti in družbe do tujcev opisal Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, ki doma in v tujini navdušuje predvsem z družbenokritičnimi uprizoritvami. Vlada Janeza Janše je pod krinko integracije položaj tujcev iz tretjih držav le še poslabšala. Golobova vlada zdaj govori o odpravljanju birokratskih ovir in neživljenjskih zahtev ter seveda tudi integraciji tujih delavcev in njihovih družin. Pa se za tujce res kaj izboljšuje ali gre (spet) zgolj za nadaljevanje iste protitujske politike?

Komu inflacija prinaša dobiček?

»Zamolčana dejstva: K dvigu inflacije so dvakrat več prispevali večji dobički podjetij, kot rast plač!« – to je naslov bloga, ki ga je pred dnevi objavil profesor ekonomije dr. Jože P. Damijan z ljubljanske ekonomske fakultete. Damijan je primerjal, koliko so v zadnjem obdobju visoke inflacije zrasli dobički podjetij in koliko stroški plač, ter končal z ugotovitvijo, da inflacijo dejansko spodbujajo podjetja z dvigovanjem svojih marž in posledično dobičkov, kljub temu pa centralne banke kot varuhinje vzdržne inflacije namesto podjetjem žugajo sindikatom, naj ob višji inflaciji ne zahtevajo dviga plač. »Namesto, da bi opozorili korporacije, da se omejijo glede marž, vztrajno zahtevajo, naj zaposleni nosijo stroške povišane inflacije prek znižanja realnih plač.«

Samo ljubezen? Samo sovraštvo!

Inštitut 8. marec je tista civilnodružbena organizacija, ki je z referendumom preprečila uveljavitev škodljivega zakona o vodah, napisanega v času vlade Janeza Janše. Med njegovimi novejšimi akcijami je projekt Samo ljubezen, ki je del kampanje proti sovraštvu in neenakosti, pri kateri se zbirajo in na policijo prijavljajo primeri sovražnega govora nosilcev oblasti zoper slehernike. Direktorica inštituta Nika Kovač pa je na družabnih omrežjih, v strankarskih medijih in na spletnih portalih vseskozi deležna verbalnega in celo fizičnega sovraštva.

Air Adriatic / Počivalšek je Air Slovenia želel ustanoviti z Izetom Rastoderjem

Tudi bivši gospodarski minister Zdravko Počivalšek je dve leti napovedoval ustanovitev novega, nacionalnega letalskega prevoznika. Oktobra leta 2019 je bil skrivnosten, vendar optimističen. Tedaj je za Mladino napovedal, da namerava vlada novo Adrio Airways ustanoviti s strateškim partnerjem tako, da bi v novem podjetju država imela 25-odstotni lastniški delež, strateški partner pa 75-odstotnega. Kdo naj bi ta strateški partner bil – morda Lufthansa –, smo ga spraševali, minister pa tega ni želel razkriti. »Pogovori s tem partnerjem so že precej daleč, podjetja, ki je regionalni letalski prevoznik, pa za zdaj ne morem imenovati,« je dejal leta 2019.

Davki za vse

»Cilj je pregleden, enostaven in uravnotežen davčni sistem, v katerem se davki plačujejo glede na ekonomsko moč posameznika,« je glavno sporočilo finančnega ministrstva po torkovem koalicijskem vrhu, osredotočenem na nastajajočo davčno reformo. Že nekaj ur kasneje so z ministrstva za finance poslali dodatna pojasnila besed ministra Klemna Boštjančiča, češ da bi bila lahko njegova trditev, da v prihodnje ne bo več neobdavčenega regresa, prevoza na delo in prehrane, napačno razumljena, saj da je »zgolj del sporočila«.

Vlado Miheljak

17. 3. 2023  |  Mladina 11  |  Dva leva

Komentar / Računajte na nas

Ko je bila pred dobrim letom vojna med Rusijo in Ukrajino že tik pred durmi, se je Emmanuel Macron odpravil na »mirovno misijo« k Putinu v Moskvo. Nepripravljen, brez vizije, brez verodostojnih zagotovil, ki jih je vse bolj obkrožena Rusija po januarski nespametni Stoltenbergovi izjavi hotela slišati. Zdelo se je, kot da je Macron šel v Kremelj bolj zaradi svojih notranjepolitičnih potreb kot zaradi ustavitve drsenja v brezno spopada. Od tistega obiska (8. februarja 2022) je zato ostal v spominu zgolj scenski učinek. Putin je Macrona posedel na drugi konec izjemno dolge ovalne mize. Deloval je kot nebogljen palček v deželi velikanov. A zdaj, več kot leto kasneje, se je ta dolga miza še dodatno raztegnila. Ob letu osorej bo še daljša.

Splav / Brezplačen za vse

Ob letošnjem mednarodnem dnevu žensk je Inštitut 8. marec javnost pretresel z ugotovitvijo, da pravica do umetne prekinitve nosečnosti v naši državi ni zagotovljena vsem. Pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok bi morali imeti vsi brez izjeme. V Jugoslaviji je bila zakonsko urejena že davnega leta 1952, dve desetletji pozneje je bila zapisana v ustavo nekdanje države, že od samega začetka je zapisana tudi v slovensko ustavo. Kako je torej mogoče, da ta pravica danes ni zagotovljena vsem?

Konec privilegijev?

Lani je Janševa vlada tik pred volitvami na hitro sprejela uredbo, s katero je trajno zvišala delež socialnih prispevkov za duhovnike, ki ga krije država. Razlog za to potezo je bilo politično prepričanje, da so nekatere verske skupnosti, še posebej katoliška cerkev, »družbeno koristne organizacije«, zato jim je država namenila stoodstotno financiranje nadomestila za socialne prispevke. Skupno naj bi zdaj to pomoč prejemalo 764 verskih uslužbencev, od tega jih je 727 pripadnikov katoliške cerkve. Janševo uredbo je sicer maja lani kritizirala vladna pravna služba, saj naj bi bilo za takšno zvišanje treba sprejeti zakon, ne pa samo vladno uredbo. Hkrati so bile te ugodnosti deležne zgolj verske skupnosti, ki jim je bil priznan status družbeno koristne organizacije, torej le večje. A Janši se je pred volitvami mudilo.

Prvo leto vlade

Zgodovinski spomin je hecna reč, hitro opeša, prav zato ga je nujno od časa do časa zbuditi. Slovenija je še pred letom hodila po poti avtoritarnih držav. Janševa vlada je v javni razpravi v ospredje postavljala kulturni boj, pobesnelo je kadrovala, kruto obračunavala s političnimi nasprotniki, poskušala je razgraditi temelje pravne države in vzpostaviti »drugo republiko«, torej Slovenijo po meri vladajoče SDS. A ji ni uspelo. Po robu se ji ni postavila opozicija, na trenutke je bila skorajda povsem nemočna, a ji je zato načrte prekrižala civilna družba. Več kot sto petkov zapored, kljub ustrahovanju, nešteto izdanim kaznim in čezmerni sili, ki jo je uporabljala policija, so ljudje prihajali na ulice in protestirali. In naposled Janševi vladi aprila lani na volitvah dali nezaupnico.

Kako je biti Filipinec v Sloveniji?

V zadnjih letih se evropska in seveda tudi slovenska podjetja zaradi pomanjkanja delavcev vse bolj aktivno ukvarjajo z uvažanjem delovne sile – kot so včasih iskali dobavitelje polizdelkov po Aziji, tako danes iščejo delavce, velikokrat namreč kar na spletu. Zaradi številnosti, revščine, podpore države in pa dobre organiziranosti filipinskih posredniških agencij pa so Filipinci nenadoma postali iskana in pogosto nova delovna sila po vsej Evropi. Na prenaseljenih Filipinih živi namreč več kot 110 milijonov ljudi, kar je ogromen »kadrovski bazen« za evropska podjetja. Med razloge za njihovo »popularnost« gre šteti tudi dejstvo, da Filipinci praviloma dobro govorijo angleško, kar olajša komunikacijo, saj je prav neznanje tujega jezika pogosta ovira pri zaposlovanju. A to seveda ni glavni razlog: Filipinci so zanimivi za evropska podjetja, ker so za zdaj še zelo poceni in prilagodljiva delovna sila. Zaradi tega pogleda nanje se filipinski delavci takoj po prihodu v »obljubljene dežele« srečujejo z zelo nizkimi plačili, dolgimi urniki, nepriznavanjem kvalifikacij in opravljanjem najtežjih del na dnu plačilne lestvice.

dr. Bogomir Kovač

17. 3. 2023  |  Mladina 11  |  Ekonomija

Komentar / Fiskalna tragedija skupnega

Na nedavni razpravi o reformiranju ekonomskega upravljanja EU na Brdu se je zbralo več pomembnih evropskih predstavnikov in slovenski vladni vrh. Razprava o novem fiskalnem okviru EU poteka v članicah unije že nekaj mesecev, strokovno in politično. Tudi tokrat je v tem potujočem cirkusu več makroekonomskih dilem kot pravih političnih rešitev. Orjaški subvencijski programi se množijo, inflacija ostaja, zadolženost držav se povečuje. Dolgoročno se fiskalne zahteve EU poglabljajo, možnosti pa relativno zmanjšujejo. Težava EU je premajhna fiskalna zmogljivost, težava članic pa fiskalna odgovornost. Za članice je bolj prilagodljiv, vključujoč in dolgoročnejši pristop nove fiskalne reforme boljša možnost. Toda EU ni zvezna država, namesto sistematične fiskalne politike ponuja projektne rešitve. Fiskalno krizo dodatno zapletajo zamisli o novi širitvi EU, močvirje rusko-ukrajinske vojne, nedorečeni zeleni prehod. Zaradi samouničevalnih političnih neumnosti EU izgublja gospodarsko bitko z ZDA in Kitajsko. Slovenska vlada se je na Brdu prvič javno soočila s fiskalno neobvladljivostjo svojih razvojnih politik in želenih reform. S politično magijo ne morete ukaniti ekonomije, ne v Bruslju in ne v Ljubljani.

Janko Lorenci

17. 3. 2023  |  Mladina 11  |  Kolumna

Komentar / Plovba v neznano

Slovenija je na občutljivi točki dolgega cikla, ki mu je dajalo pečat postopno zmanjševanje enakosti, prodiranje privatizerstva in postopno krčenje socialne države. Po zadnjem rušilnem in za demokracijo nevarnem Janševem mandatu se zdaj – prvič v samostojni Sloveniji – resneje majejo celo javne službe (zdravstvo, šolstvo …). Če bodo hudo ranjene, bo Slovenija drugačna, bistveno slabša država.

N'toko

17. 3. 2023  |  Mladina 11  |  Žive meje

Komentar / Ć

Pisalo se je leto 2020 in ameriška mesta so bila v plamenih. Po brutalnem umoru Georgea Floyda se je znova razplamtelo gibanje proti policijskemu nasilju, ki vsakih nekaj let zajame ZDA. Vstaje zaradi umora Georgea Floyda pa so bile v primerjavi z dotedanjimi protesti nekaj novega. Elite so prej večinoma zanikale policijske zločine in obsojale protestnike, voditelji protipolicijskih gibanj so bili ubiti v nenavadnih okoliščinah, na protestni val leta 2020 pa so se elite odzvale drugače. V nenavadnem obratu so se uličnim zahtevam po spremembah pridružile domala vse institucije in korporacije. Protestniške slogane smo videli na dresih poklicnih športnikov, v reklamah za obleke in celo v dvoranah kongresa. Joe Biden se je osebno sestal s Floydovimi svojci. Na vrhuncu evforije so šefi demokratske stranke stopili pred kamere, našemljeni v tradicionalne afriške šale (kente cloth), ter v čast Floydu klečali osem minut in 46 sekund – toliko časa, kot je policist klečal na vratu žrtve. In med vsem tem karnevalom državniškega sočutja so Američani pozabili, kaj so protesti pravzaprav sploh zahtevali.